Jochen Hick
Kot vidim iz vašega življenjepisa, se s filmi ukvarjate že od svojih študijskih let – ali ste počeli še kakšne druge stvari v življenju ali pa je vsa ta leta film vaša edina ljubezen? Kako je mogoče s filmom preživeti?
Pogosto dobim to vprašanje. Ja, vedno sem živel od svojega dela, vedno sem delal na projektih, na katerih sem želel delati in nikoli nisem bil pod pritiskom, da sprejemam službo zgolj zaradi denarja. Čeprav sem delal tudi kot eden izmed programerjev, kupec in urednik za prvo queerovsko TV-postajo v nemško govorečih državah. Nekateri moji filmski projekti so bili bolje plačani, drugi pa so imeli dolga prikazovanja v kinematografih ali so bili prodani v ZDA. Ogromno delam in včasih sovražim, da se moram s projektom ukvarjati vsako minuto, da ne omenjam nizkega plačila. Navsezadnje sem še vedno tukaj. Vendar se mi zdi, da res potrebujem odmor po svojem naslednjem filmu.
Videli smo že nekaj vaših filmov in zdi se, da se zlasti v zadnjih letih bolj osredotočate na odnose med vzhodom in zahodom, na zgodbe vzhodne Nemčije … Zakaj?
To je neke vrste naključje. Začelo se je s Poljsko in vzhodno Evropo za film za arte tv. To je obrnilo moj fokus na Rusijo, in da bi dokončal “serijo’’, je manjkala vzhodna Nemčija. Vzhodni kompleks je nekakšno nadaljevanje. Protagonist bi moral biti protagonist v filmu Razkriti v Vzhodnem Berlinu (FGLF 2013), vendar je njegova zgodba preveč kompleksna, da bi bila ena od sedmih iz omenjenega dokumentarca. Trenutno se ukvarjam s filmom o queerovskem Zahodnem Berlinu (1945–1990). Morda se bom naveličal ukvarjati se s filmi z zgodovinsko tematiko in se bom za nekaj časa posvetil arhivskim materialom.
Tudi vaš zadnji film je postavljen v NDR. Kaj je LGBT v tem filmu?
Mario, glavni lik je gej, ki je poskušal zbežati iz vzhodnega Berlina čez Madžarsko v bivšo Jugoslavijo zaradi ljubezenske zgodbe. Vendar pa je poudarek na tem, kako se ljudje spopadejo s komemoracijo bivšega vzhodnega bloka in na trenutne spore glede tega. Na tej točki tudi Mario izpostavi svoj homoseksualni del zgodbe, ki še vedno draži politično levico in desnico. To lahko vzamemo kot nekakšno umikanje iz udobnega okolja snemanja queerovskih filmov ter spuščanje v diskurz, da vsaka queer oseba pripada različnim ''družbam'' v istem času, kar naredi zgodbo zelo privlačno. Vendar pa se je zdel nekaterim LGBT-filmskim festivalom moj film premalo queer za njihovo občinstvo. To me ne moti.
Skoraj vedno govorite o LGBT-svetu. Ali ste kot nekakšen aktivist v kinih?
Sam nisem nikakršen LGBT-aktivist, ampak sem bil globoko impresioniran nad nekaterimi političnimi gibanji, boji in protagonisti. Doživel sem tudi nekaj res nasilnih situaciji med snemanjem (že med snemanjem svojega prvega filma Via Appia). Po naključju sem začel dokumentirati neko zgodbo in v procesu dobil ideje za druge, zlasti ker nekatere izmed teh tem niso bile še nikoli dokumentirane. Čutil sem, da moram narediti svoj prispevek. Vseeno pa vedno skušam biti kritičen do sebe ter do same teme. Pogrešam kritično distanco v mnogih queerovskih dokumentarcih.
Delali ste tudi kot profesor na Nemški filmski akademiji v Berlinu. Kakšne so vaše metode poučevanja snemanja filmov in kakšna naj bodo naša pričakovanja na vaši filmski delavnici v Ljubljani?
Ker sem vedno delal z nizkimi ali zelo nizkimi proračuni, je bil moj fokus pokazati učencem, kako narediti dostojen in profesionalen rezultat z malo denarja, ne da bi ogrožali svoje ideje. Sam se moraš naučiti in izpiliti veliko veščin, da lahko preživiš kot neodvisen filmar. Drugače si izgubljen, saj moraš najeti in plačati ljudi, da naredijo to delo. To učim učence: da naredijo film namesto vsakdanje videografije – z malo denarja.
Ali bi še kaj dodali?
Moram premisliti. Veselim se ponovnega obiska Ljubljane.
Rok Čigon