32. festival LGBT filma

O Annemarie Schwarzenbach se bomo pogovarjali po filmu Ella Maillart: Double Journey, v ponedeljek, 28. 11., ob 21.00 - naša sogovornica bo Monika Hofman, švicarska raziskovalka avtoričinega opusa.

Švicarska pisateljica in novinarka Annemarie Schwarzenbach se je rodila leta 1908 v Zürichu, kjer je pozneje študirala zgodovino in germanistiko. Kot hči iz premožne družine tovarnarjev je odraščala v izobilju, a pod vplivom dominantne, muhaste in ljubosumne matere Renée Schwarzenbach-Wille, ki je kljub tradicionalnemu družinskemu življenju gojila ljubezenske odnose z ženskami. Annemarie je že pri dvajsetih letih svojemu zaupniku, duhovniku in pisatelju Ernstu Merzu, v pismih odkrito priznala, da je zmožna »strastno ljubiti le ženske«, njena istospolna usmerjenost pa je bila v družabnih krogih splošno znana. Mlada avtorica se je iz primeža družine in omejene meščanske omike pogosto zatekala k pisanju in popotovanjem, ki so narekovala njen poznejši literarno-potopisni opus. Zaradi nesrečnega padca s kolesom in napačne diagnoze je tako rekoč ‘po nesreči’ umrla leta 1942, stara komaj 34 let, v svoji hiši v Silsu. V prvi slovenski knjižni izdaji se avtorica predstavlja z dvema novelama Eine Frau zu sehen (Videti žensko) in Lyrische Novelle (Lirična novela).

Besedilo Videti žensko je bilo v švicarskem literarnem arhivu sprva kategorizirano kot »Fragment brez naslova«. Skrbno datiran rokopis je nastal leta 1929 in spada med zgodnja avtoričina dela, nastala še pred objavo romanesknega prvenca Freunde um Bernhard (Bernhardovi prijatelji, 1931). Videti žensko je hkrati tudi edino delo, ki je umeščeno v avtoričino drugo domovanje, Engadin v Švici, in je po odkritju spremenilo recepcijo in interpretacijo njene lezbične literature. Pred objavo teksta je namreč veljalo, da je avtorica v svojih delih, kot so Lirična novela, Bernhardovi prijatelji ali Srečna dolina, homoseksualnost tematizirala le prikrito, pozneje pa se je torej izkazalo, da je že kot enaindvajsetletnica ustvarila skrbno oblikovan, premišljen in ekspliciten literarni coming out, danes znan po naslovu Videti žensko.

V začetku tridesetih let je Annemarie Schwarzenbach spoznala Eriko in Klausa Manna, ki sta jo uvedla v berlinski umetniški milje in jo vpeljala tudi v homoseksualne kroge. V Berlinu je pisala, ponočevala s prijatelji in se vozila z avtomobilom, ki mu je v Lirični noveli dodelila posebno mesto – po besedah pisateljice in igralke Ruth Landshoff-Yorck naj bi »živela skrajno nevarno«, saj je »preveč pila in ni nikoli hodila spat pred svitom«.

Klaus Mann je o Lirični noveli, ki je nastala v njenem ‘berlinskem obdobju’ leta 1933, zapisal, da ji »vzdušje dobe« ni najbolj naklonjeno. Tega leta je namreč Hitlerjeva stranka prevzela oblast in otežila recepcijo in distribucijo dela, hkrati pa so intimno in nepolitično ljubezensko zgodbo pogosto ožigosali kot udoben pobeg pred burnim političnim dogajanjem v začetku tridesetih let. Avtorica je bila prepričana, da »glavna napaka« negativne kritiške obravnave nesrečne in avtobiografsko obarvane ljubezenske zgodbe do kabaretistke Sibylle tiči v tem, da »dvajsetletni junak ni mladenič, temveč dekle«. Skozi tovrstni zorni kot novela s pomočjo tehnike kamuflaže predstavlja eno zgodnjih literarnih manifestacij lezbične ljubezni in se tako po slogu in vzdušju kot tudi po karakteristikah protagonistov navezuje na besedilo Videti žensko iz leta 1929. Obe noveli preveva mladostniška sla po ‘nevarnem’ življenju in njegovih posledicah – izčrpanosti, utrujenosti, osamljenosti in odtujenosti. Protagonisti so androgina bitja z ozkimi rameni in boki ter žarečimi očmi, »ki po svojem pogumu in ponosu spominjajo na dečke«. Pisanje Annemarie Schwarzenbach pa celo bolj kot vsebina odlikuje jasen in minimalističen slog s svojevrstno zvočno strukturo, o katerem Roger Perret, raziskovalec avtoričinega opusa, v spremnem eseju k Lirični noveli zapiše: »Če je v Lirični noveli res kaj ‘modernega’, je to njen jezik. Je jasna, enostavna in izredno ritmična. Njena stvarnost se zoperstavlja pripovedovalčevi čustveni vznesenosti in s tem ustvarja napetost.«

Tanja Petrič