32. festival LGBT filma

Ljubezenske zgodbe z aidsom in srečnim koncem: Intervju z Olivierjem Ducastelom in Jacquesom Martineaujem

Leta 2001 se je slovenska filmska javnost prvič spoznala z delom Olivierja Ducastela in Jacquesa Martineauja, saj je bil na Festivalu gejevskega in lezbičnega filma prikazan njun drugi celovečerec, Smešni Felix. Petnajst let kasneje par ostaja med najbolj brezkompromisnimi ustvarjalci sodobnega gejevskega filma, na letošnjem Festivalu LGBT-filma pa nam bosta predstavila svoj najnovejši film, Théo in Hugo v istem čolnu, ki je bil premierno prikazan na letošnjem Berlinalu.

Začnimo, kot se začne film: s seksom. Uvodni prizor filma prikazuje seks, ki ni bil simuliran. Je bilo snemanje tega prizora težko?

Olivier: Snemanje je bilo zgoščeno. Prostor je bil zelo ozek, zato smo imeli malo prostora za luči in kamero. Pravzaprav je verjetno pomagalo, da smo kamero lahko postavili na sredino postelje ljubezni. Druga težava je povezana s samim seksom. Vsi sodelujoči so bili igralci in ne spolni delavci, zato smo morali biti pripravljeni, ko so bili oni pripravljeni. Na koncu tridnevnega snemanja smo se vsi strinjali, da je bilo zabavno, seksi in smešno – tako kot je ponavadi v takih klubih.

Kako sta se pripravljala z igralci, da je ta prizor pristen?

Jacques: Precej časa smo skupaj brali scenarij, se pogovarjali o tem, kako hočemo posneti prizor, o slikah, ki smo jih imeli v glavi, odgovarjala sva na vsa vprašanja igralcev … Snemanje smo pripravili zelo natančno, kot bi pripravili prizor plesa.

Olivier: Med branjem smo vsi razumeli, da je največji izziv skozi ta prizor povedati zgodbo. Snemanje seksa seveda ni bilo lahko, a morali smo se osredotočiti na razvoj likov med tem prvim prizorom, na njuna čustva, ljubezen na prvi pogled itd.

Jacques: Igralci so igrali vloge, ne le nastopali v nenavadnem prizoru seksa.

Kako težaven je bil potek izbire glavnih igralcev?

Jacques: Imeli smo zelo klasično avdicijo. Po sreči sta bila François Nambot in Geoffrey Couët na prvi avdiciji na vrsti naenkrat. Z Olivierjem sva bila navdušena nad njuno kemijo. Sta simpatična in videti sta sodobno – običajna geja!

Olivier: Kot ponavadi je šlo za vprašanje izbire pravih igralcev za vloge, ostalo pa je le delo.

Je seksualno eksplicitna vsebina omejila izbiro med kandidati?

Olivier: Ne, saj rada odkrivava neznane igralce.

Jacques: Da, ker noben znan igralec ne bi sprejel ponudbe.

Eksplicitna vsebina je bila tudi glavni razlog, da sta film posnela neodvisno, z manjšimi finančnimi sredstvi. To je bil verjetno kar izziv. Kako se je izkušnja razlikovala od snemanja filma z večjimi sredstvi?

Jacques: Gotovo je to film, ki je zgrajen okoli formalnih in tehničnih omejitev, kar je vplivalo na način režije. To nama je pomagalo, saj sva lahko posnela nočni Pariz, kot sva si želela.

Olivier: Absolutno. Odločila sva se, na primer, za dolge posnetke, tako zaradi igre kot tudi iz tehničnih in finančnih razlogov (prekinitev kadra vzame neskončno časa). Če nimaš neznanskih sredstev, ponoči na ulici ne moreš nadzorovati svetlobe. Temperature barve se v Parizu stalno spreminjajo. V nekaterih posnetkih se najdejo ‘napake’ v svetlobi: z rumene se premaknemo na belo, semaforji imajo nenavaden učinek na igralce itd. V tradicionalno montiranem filmu bi vse to povzročalo ogromne težave kontinuitete. Pri dolgih posnetkih pa gledalec/gledalka sprejme te spremembe, saj so razumljive.

Jacques: S takimi sredstvi ne moreš nadzorovati niti prometa in mimoidočih. V dolgih posnetkih se v kadru naravno pojavijo nenačrtovani elementi. V montaži sva včasih izbrala posnetek ne le zaradi igre, temveč tudi zaradi postranskih dogodkov. Mimo so se vozili avtomobili, tovornjaki, reševalna vozila in motorji, ki jih ne bi vključila niti z večjimi sredstvi. Z igralci sva hotela ujeti nočni Pariz kot prazen, skrivnosten in nedoločljiv prostor, ki ga prekinjajo luči avtomobilov in tovornjakov ter osvetljujejo ulične svetilke in napisi, ki ostanejo prižgani celo noč.

Virus hiv in aids sta temi, prisotni v vajinem delu od samega začetka s filmom Jeanne in popolni fant. Kako vidita spremembo v javni percepciji te tematike od tedaj in kako se odraža v vajinem delu?

Jacques: Izvirni naslov filma Jeanne in popolni fant je bil Olivier ima aids, a sva ga kmalu spremenila – preveč provokativno! Naslova pa sem se spomnil, še preden sva se spoznala.

Olivier: Ko sva snemala Jeanne, si takšne zgodbe nisva mogla predstavljati s srečnim koncem.

Jacques: Ne vem, če lahko rečeva, da je bil zagon za ta novi film posneti ljubezensko zgodbo z aidsom v središču, a vsekakor je bil aids zraven od samega začetka, četudi v precej drugačni obliki. Mislim, da se da še veliko povedati o tem, kako je biti hiv-pozitiven, in s tem se ukvarja zelo malo režiserjev. Verjetno lahko rečem, da poskušava skozi vsa ta leta ujeti razvoj epidemije v najinih družbenih okoljih, njen duševni odraz ter pomen v zvezah in ljubezenskih zgodbah.

Olivier: Kakorkoli, zdaj lahko poveva ljubezensko zgodbo s hiv-pozitivnim likom in srečnim koncem.

Čutita kot avtorja občutek odgovornosti, ko pride do prikazovanja določenih tematik v vajinem delu – sploh med LGBT-skupnostjo? Je umetnost lahko – in ali sme biti – vrsta aktivizma?

Jacques in Olivier: Da, absolutno.

Vse vajine dolgometražne filme sta posnela skupaj. Kaj so težave skupne režije in kje najdeta dodano vrednost?

Olivier: Težave bi lahko bile povezane s komunikacijo med nama in ekipo, a sva to vedno obrnila v dodano vrednost. Dva režiserja na snemanju pomenita dvojni čas za odgovor na vprašanja, dva uma za reševanje težav, dva para oči za ljubezen do igralcev, in ko gre vse po načrtu, dva vesela režiserja!

Se je vajin način sodelovanja precej spremenil v dvajsetih letih skupnega dela?

Jacques: Ne živiva več skupaj. To ni skrivnost in mislim, da to ni dosti spremenilo najinega načina dela. Olivier se je vedno precej vmešaval med pisanjem, a me na koncu le pusti, da razvijem svoje ideje. Jaz sem enak, ko pride do njegove režije. Pri delu z igralci, montaži in mešanju zvoka si delo razdeliva glede na najine različne sposobnosti.

Film Théo in Hugo je komaj začel svojo pot po svetu, a se temu vprašanju težko izognemo: imata v načrtu že naslednji projekt?

Olivier: Sva na začetku pisanja scenarija za novo ‘komedijo’, nekaj med Smešnim Felixom in Morskimi sadeži. Z velikim številom likov in veliko ljubezenskimi zgodbami.

Zaključimo pogovor z zaključkom filma; gledalcu pustita, da se sam odloči, ali imata Théo in Hugo pred sabo skupno prihodnost. Kaj pa vidva mislita, kakšen bo razvoj njunega odnosa?

Olivier: To je zelo intimna povezava med vsakim gledalcem in filmom. Upam, da se razlikuje od enega pogleda do drugega. Glede tega sem zelo občutljiv pri filmih, ki so mi pri srcu, kot npr. Cherbourski dežniki.

Jacques: Se strinjam, a zame imata Théo in Hugo pred sabo srečno zgodbo skupnega življenja, saj sta se zaljubila drug v drugega in se odločila, da to razvijeta v zvezo. Jasno jima je, da ljubezen na prvi pogled ni dovolj. Ko se zaljubimo in se spustimo v dolgotrajno zvezo, sprejmemo odločitev. Ko pa dve osebi to odločitev sprejmeta naenkrat, pa dobimo srečen konec!

Ambrož Pivk