2023: Herman + Savski : Pure Music

Čista glasba je tista, ki je povedna sama po sebi. Ne potrebuje vsebine / družbenega konteksta. Je ideja (ne potrebuje telesa?). Nastaja kot logična (cerebralna?) dejavnost (glava brez telesa?). Je ideal, ki se mu približuje z redukcijo elementov družbenosti (družabnosti?). Čista glasba ni iskanje naravnih vzorov ali naravnih virov – ni mimetična.

Čista glasba je tista, ki je povedna sama po sebi. Ne potrebuje vsebine / družbenega konteksta. Je ideja (ne potrebuje telesa?). Nastaja kot logična (cerebralna?) dejavnost (glava brez telesa?). Je ideal, ki se mu približuje z redukcijo elementov družbenosti (družabnosti?). Čista glasba ni iskanje naravnih vzorov ali naravnih virov – ni mimetična.

2023: SUMMER SONGS (Francisco Tomsich + Borut Savski)

2023: Castrati: Vibration speakers

With vibration speaker the sound is created by transmitting vibrations to any material of much larger dimensions than the vibration surface of the speaker motor. U used a special, particularly light wooden panel – folded into a cylinder.

With vibration speaker the sound is created by transmitting vibrations to any material of much larger dimensions than the vibration surface of the speaker motor. U used a special, particularly light wooden panel – folded into a cylinder.

2022: Asinchronicity & The Cloud

Two occasions of evolving participation between Tatiana Kocmur and Borut Savski.

Two occasions of evolving participation between Tatiana Kocmur and Borut Savski.

2022: Stringify & Tubefy

Two principles: Stringify & Tubefy – excursions into the domain of the sound of music

Two principles: Stringify & Tubefy – excursions into the domain of the sound of music

2021: DIAcontrol midi system

This is an archive. The system was made on order: have six diaprojectors (two pointing to one screen) and a computer controlled slide triggering sequencer. Midi was used to cover long distances over normal cable.

This is an archive. The system was made on order: have six diaprojectors (two pointing to one screen) and a computer controlled slide triggering sequencer. Midi was used to cover long distances over normal cable.

2021: Huda ura: Remains of the day

Some remains of my Huda ura | Heavy weather radio broadcasts_netcasts from the archives of Radio Student Ljubljana

Some remains of my Huda ura | Heavy weather radio broadcasts_netcasts from the archives of Radio Student Ljubljana

2021: Intermedia Grill 006 w / Borut Savski

2021: Elektronika, mehatronika in programiranje

2020: Tech for NAME: POLICIJSKA URA (-> curfew)

2020: Elegy – soundtracks for a silent movie

2020: turboFlutes

turboFlutes are midi interfaces / breathing – not blowing instruments

turboFlutes are midi interfaces / breathing – not blowing instruments

2019: Sajam 3N / Palach Rijeka – 6+7.09.2019

Borut Savski – kasni radovi / latest works
Sprave i objekti predvidjeni uza izložbu=sajam 3N u Palacho Rijeka – 6+7.09.2019

Borut Savski – kasni radovi / latest works
Sprave i objekti predvidjeni uza izložbu=sajam 3N u Palacho Rijeka – 6+7.09.2019

2019: AI_SI touchpad Piano

AI_SI Piano stands for a midi trigger device based on a touchpad system found in any laptop computer – brought to a form of an oversimplified instrument that acts as piano. It was a fast idea from a recent real piece of a dream of mine. In dream i would just bang with my finger on a touchpad – and this sounded as a “veritable” piano (in dream…).

AI_SI Piano stands for a midi trigger device based on a touchpad system found in any laptop computer – brought to a form of an oversimplified instrument that acts as piano. It was a fast idea from a recent real piece of a dream of mine. In dream i would just bang with my finger on a touchpad – and this sounded as a “veritable” piano (in dream…).

2018: TwinSpeaks

Twin Speaks je umetna dvojica v dialogu. Dialog je sestavljen iz gibov in glasov. Oboje izhaja iz telesa in je pri živih bitjih zlito v eno – gib povzroči glas in glas povzroči gib. Podobno je dialog abstrakcija na ravni vzajemnega odnosa, kjer zlitje poteka med dvema v dialogu vpetima stranema. Gib dobi protigib in glas dobi protiglas. Seveda se lahko v idealnem primeru glasova tudi združita v eno pesem. Ali razdružita v nepovezano besedičenje.

Twin Speaks je umetna dvojica v dialogu. Dialog je sestavljen iz gibov in glasov. Oboje izhaja iz telesa in je pri živih bitjih zlito v eno – gib povzroči glas in glas povzroči gib. Podobno je dialog abstrakcija na ravni vzajemnega odnosa, kjer zlitje poteka med dvema v dialogu vpetima stranema. Gib dobi protigib in glas dobi protiglas. Seveda se lahko v idealnem primeru glasova tudi združita v eno pesem. Ali razdružita v nepovezano besedičenje.

2018: Zvočno oblačno

Visual sound jukebox mixer / netradio – a random html5 player of mp3 files that the plugin finds on the site.

Visual sound jukebox mixer / netradio – a random html5 player of mp3 files that the plugin finds on the site.

2018: Disinformation + Savski in Cona

Drugi koncertni del cikla ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO 2018 sta se predstavila Disinformation + Savski

Drugi koncertni del cikla ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO 2018 sta se predstavila Disinformation + Savski

2017: Prenapete strukture na Robotics Anteprima v Trstu

2017: Kitara za na pot

…work in progress: the old rocking chair of my late mother became a guitar! The left and the right. Mother’s Bone…

…work in progress: the old rocking chair of my late mother became a guitar! The left and the right. Mother’s Bone…

2017: Passive audio limiter

Experimental approaches have victims: amplifiers and loudspeakers…

Experimental approaches have victims: amplifiers and loudspeakers…

2017: Dežnik sončnik vetrnik | Parapluie parasol paravent

2017: Tapravi teremin

…work in progress: theremin is one of the first electronic musical instruments – from the start developed with the music in mind.

…work in progress: theremin is one of the first electronic musical instruments – from the start developed with the music in mind.

2017: Plečniks – Omnidirectonal loudspeakers

2017: Areal Vélez, Leskovšek, Savski – Argumental Landscapes

2017: Sveti trije kralji | Three holy kings

2016: Apologije za Mahniča

Mesijanstvo in žrtvovanje sta tesno povezana. Mesija, ki se ne žrtvuje ni pravi odrešenik. Mesija, ki ni nedolžen, je lažni odrešenik. Seveda sodobni svet ne potrebuje odrešenike, potrebuje pa nedolžne: potepuhe/ nomade, posebneže/ samosvoje posameznike, ki govorijo resnico, delajo po svoje in ne po njihovo, ne vstopajo v nesvete gosposke vaškomestne zarote, zavračajo gospodstvo, omogočajo in ne onemogočajo, zagotavljajo pluralnost in ne pridigajo nasilja.

Mesijanstvo in žrtvovanje sta tesno povezana. Mesija, ki se ne žrtvuje ni pravi odrešenik. Mesija, ki ni nedolžen, je lažni odrešenik. Seveda sodobni svet ne potrebuje odrešenike, potrebuje pa nedolžne: potepuhe/ nomade, posebneže/ samosvoje posameznike, ki govorijo resnico, delajo po svoje in ne po njihovo, ne vstopajo v nesvete gosposke vaškomestne zarote, zavračajo gospodstvo, omogočajo in ne onemogočajo, zagotavljajo pluralnost in ne pridigajo nasilja.

2016: Vračnica in bali (Herman & Savski) 2016

Bogdana Herman in Borut Savski sva leta 2010 zasnovala projekt Novokomponiranih slovenskih ljudskih. V letu 2016 nadaljujeva s projektom, ki poteka v sodelovanju s KUD Trivia in Cirkulacijo 2. “Edini prostor, kjer najina glasba ne zazveni, je prazen prostor v glavi!”. (bs)

Bogdana Herman in Borut Savski sva leta 2010 zasnovala projekt Novokomponiranih slovenskih ljudskih. V letu 2016 nadaljujeva s projektom, ki poteka v sodelovanju s KUD Trivia in Cirkulacijo 2. “Edini prostor, kjer najina glasba ne zazveni, je prazen prostor v glavi!”. (bs)

2016: BorutSub | turboSub / lateral transmission line subwoofer system

2016: Harry F. Olson – Acoustical Engineering

The bible of acoustics. The pdf is of a book which i read a lot at the Technical library of the University of Ljubljana in the early 1980s. First published in May 1957 – based on an earlier work entitled Elements of Acoustical Engineering

The bible of acoustics. The pdf is of a book which i read a lot at the Technical library of the University of Ljubljana in the early 1980s. First published in May 1957 – based on an earlier work entitled Elements of Acoustical Engineering

2016: AND Rijeka / ATT C2 – access to tools fair

Borut Savski: mali arduino sistemi/ naprave, zgrajene za različne namene

Borut Savski: mali arduino sistemi/ naprave, zgrajene za različne namene

2015: Tako umira Pravični II

Menda je referenca znana: Kristus na križu umira za naše grehe – alegorija arhaičnega žrtvovanja bogovom. Nasilje, ki se izvaja na preseku dveh nasprotnih pravičniških pozicij. Svet hibridnih realnosti – red je kaos in kaos je red – popolnoma nepregledno.

Menda je referenca znana: Kristus na križu umira za naše grehe – alegorija arhaičnega žrtvovanja bogovom. Nasilje, ki se izvaja na preseku dveh nasprotnih pravičniških pozicij. Svet hibridnih realnosti – red je kaos in kaos je red – popolnoma nepregledno.

2015: IBALLS & iballs

2015: Stvar brez imena?

Festival PixxelPoint 2015 v Novi Gorici
Stvari imajo ime, kadar so uporabne. Pred časom sem razmišljal, da stvari trdovratno ohranjajo ime, kadar so prepoznavne po svoji nekdanji funkciji – tudi če so kasnejšem trenutku predstavljene v drugem kontekstu. Npr. v galeriji. Odtočna cev je še vedno  odtočna cev, wc školjka je še vedno wc školjka.

Festival PixxelPoint 2015 v Novi Gorici

Stvari imajo ime, kadar so uporabne. Pred časom sem razmišljal, da stvari trdovratno ohranjajo ime, kadar so prepoznavne po svoji nekdanji funkciji – tudi če so kasnejšem trenutku predstavljene v drugem kontekstu. Npr. v galeriji. Odtočna cev je še vedno odtočna cev, wc školjka je še vedno wc školjka.

2015: Wardenclyffe Tower

je parafraza na preokupacijo Nikole Tesla, ki je na prelomu v 20. stoletje v ZDA postavil eden prvih brezžičnih oddajnikov (-> Wardenclyffe Tower). Njegovo vzporedno idejo o enem radijskem oddajniku za cel svet, ki je bila brez dvoma tedaj humanistična, vendar je v zgodovinski perspektivi fašistična (na drugi strani je množica “volksempfaengerjev”), uporabim na način sodobnega ljudskega sprejemnika – “kreiraj sam svojo glasbo”. Torej inverzija originalnega principa, ki pa je sodobni humanistični princip. Wardenclyffe T je glasbeni instrument, ki proizvaja omenjeno skladbo.

je parafraza na preokupacijo Nikole Tesla, ki je na prelomu v 20. stoletje v ZDA postavil eden prvih brezžičnih oddajnikov (-> Wardenclyffe Tower). Njegovo vzporedno idejo o enem radijskem oddajniku za cel svet, ki je bila brez dvoma tedaj humanistična, vendar je v zgodovinski perspektivi fašistična (na drugi strani je množica “volksempfaengerjev”), uporabim na način sodobnega ljudskega sprejemnika – “kreiraj sam svojo glasbo”. Torej inverzija originalnega principa, ki pa je sodobni humanistični princip. Wardenclyffe T je glasbeni instrument, ki proizvaja omenjeno skladbo.

2015: Metina lista: Borut Savski, graditelj strojev

Borut Savski. Graditelj strojev – umetnik, programer, elektronik, po sili razmer mehanik, pogojno glasbenik, do nedavna tudi graditelj socialnih mrež (na klasičen način) – tudi neke vrste strojev, zadnje čase pa malo otožen – kam gre ta svet

Borut Savski. Graditelj strojev – umetnik, programer, elektronik, po sili razmer mehanik, pogojno glasbenik, do nedavna tudi graditelj socialnih mrež (na klasičen način) – tudi neke vrste strojev, zadnje čase pa malo otožen – kam gre ta svet

2014: “Vrednota” ni enako “vrednost”

Problem tega sveta je, da vedno večji del ustvarjalnih ljudi ni ustrezno vključen v sistem sociale in ekonomije. Da je polje svobode in ustvarjanja vedno manjše, ker je determinirano s pozicijo izvzetosti iz ekonomije in s tem tudi iz sociale. Zasužnjenost v polju ekonomije (in sociale) pa je vedno večja.

Te misli so se porodile ob prebiranju prispevkov na blogu Alenke Sottler Kreativni razred – http://kreativnirazred.blogspot.com/. Prebiranje je vzpodbudila objava Alenkinega pogovora z Mileno Kosec glede njenega sodelovanja pri mednarodnem projektu Artist on Hiatus (Umetnik na oddihu). Zdi se, da če stvari domislim na papirju, se potem izvijem iz enodimenzionalne linije razmišljanja. Na nek način se razpre površina, ki je večdimenzionalna in bolj kompleksna. Pisanje je sicer spet povratek na zaporedje – na linijo – a morda vseeno kompleksnejše. Spoštovani Milena in Alenka, morda bi lahko dodal kakšno polemično na temo, ki sta jo odprli. Predvsem, kar se tiče umetniškega dela in vrednotenja. Vidim, da sem prebral več kot le omenjeni članek, zato se dotikam tudi drugih vprašanj – med drugim tudi koncepta kreativnega razreda. Nekih mnenj zdaj ne najdem več na blogu, vendar so mi ostala v spominu. Moje razmišljanje sicer verjetno izhaja iz drugih izhodišč, kar je morda dobro za polemiko. Moje polje delovanja je t.i. sodobna umetnost, verjetno tisto področje, ki se nanaša na avtorske samoiniciativne projekte in koncepte in principe sodelovanja, in ne izključno na produkcijo umetniških artefaktov. Zaradi mojih kasnejših izpeljav na temo dela (kar je tudi Milenina priljubljena tema: delo in presežna proizvodnja) je najprej bistveno prepoznati Milenino ekonomsko-socialno pozicijo kot upokojensko, torej z rednimi mesečnimi dohodki, znotraj projekta Residency for Artists on Hiatus (Umetniška rezidenca za umetnike na oddihu) pa prav zato kot neprofesionalno (kar je Milenina samodefinicija že kar nekaj časa: neprofesionalna umetnica). To bistveno definira njeno pozicijo kot prostočasno, torej ljubiteljsko. Ta pozicija je po mojem mnenju zato precej estetska – v smislu da zaznavanje poteka na površini, oziroma kot opazovanje iz varne razdalje. Kar pomeni, da sodelovanje pri projektu verjetno prispeva k njeni “kvaliteti bivanja” – s podtoni, ki jo ta besedna zveza že nekaj časa vključuje. Vendar to ni njeno neposredno soočanje s svetom, ampak opazovanje sveta. Projekt umetniške rezidence Residency for Artists on Hiatus je za moje pojme tipičen sodoben konceptualističen konstrukt, kjer njegova avtorja v imenu umetniške svobode preobračata pojme – in upata, da bo posijala bodisi lepota ali resnica, ali oboje. Tako domislita domislek: koncept rezidence za neumetniško delovanje, ki je simbolno in simbolično plačano. Neumetnost kot umetnost je trenutna skrajna dekonstrukcija – iz niča gremo v minus. Ob tem pa uporabita vse metode povezovanja z institucijami, nabiranja podizvajalcev, obveščanja javnosti – kot se to v regularnih umetniških krogih pač počne. Koncept so že požegnali tudi kuratorji. V bistvu ni problem da njuno početje ne bi bilo umetnost. V resnici sta zagrabila neposredno meso umetnikov in iz njih izcedila neko vsebino. Stvar osebnega pogleda je, ali meso umetnikov, ki ne delajo umetnosti, tudi proizvede umetnost (pa tudi če je le neumetnost umetnost). Ta koncept je zame predvsem sistem podaljšanega socialnega mreženja, usmerjenega na neko mikrosfero. Vse začinjeno s kancem reality-show kukanja v intimno sfero, kar umetnikom sicer nikoli ni bil problem. Pred vsemi drugimi so prav umetniki to počeli. Morda je zanimiv časovni obrat, da se tokrat to počne potem, ko so to počeli že tudi navadni ljudje. Verjetno to pomeni, da se je normalnost reality-showa razgrnila še na umetnike. Ampak tu mogoče malo prehitevam. Umetnost v sedanjem svetu ni nič vzvišenega – njena družbena in simbolna vloga je majhna. Lovljenje popolnosti in vznesenosti se sicer še povezuje z umetnostjo, vendar je to pogled minulega časa. Druga polja skrbijo za lepo, zamaknjeno, vzneseno, itd.. Tradicionalne umetnosti se ponovno vzpostavljajo kot ponudnice tega blaga. Med tradicionalnimi umetnostmi in sodobnimi umetnostmi ni enačaja. Verjetno avtorja projekta Artist on Hiatus problematizirata lastno pozicijo umetnikov, kadar so utrujeni, ali brez navdiha, ali brez dela, naročil – in potrebujejo oddih. To je za umetnike vedno neplačan oddih. Koncept oddiha kot sestavnega dela delovnega procesa. To je povsem običajno za oblike dela v socialnih državnih ekonomijah. Umetnik/ proizvajalec je danes preobremenjen, podobno kot proizvajalci v drugih dejavnostih. Vendar v tej preobilici dela v umetnosti ne vidim razloga za inflacijo vrednosti umetnosti in umetniškega dela. Prej je razlog za to v že pred tem spremenjenem družbenem vrednotenju tega početja. Vrednote in vrednosti časa so pogosto usklajene. To lahko pomeni, da je tisto, kar je dobro (koncept vrednote) tudi dokaj ustrezno nagrajeno (koncept vrednotenja). Vendar je to zaporedje lahko tudi obrnjeno: vrednost določi sistem vrednot. Torej: prejeto plačilo za opravljeno delo definira kvaliteto dela. Nizko ocenjeno delo pomeni, da je tovrstno delo tudi malo cenjeno. To pomeni, da v sedanjem tržnem sistemu vrednot tudi ti proizvajalci kotirajo nizko na družbeni lestvici. Danes je umetnost za tržno usmerjene države predvsem poceni socialni korektiv, kamor se tlači staro in mlado – predvsem tisti živelj, ki se ni uspel redno zaposliti. Zdi se mi, da je ravno redna zaposlitev z vsemi socialnimi mehanizmi, ki temu pritičejo, temeljna socialna ločnica znotraj družb. Misliti, da bi klasična stavka s strani razvrednotenega življa karkoli spremenila, je po mojem mnenju napačno. Ljudstvo je razdeljeno in v boju za preživetje. Za vogalom nas čaka necivilizirana realnost vsakogar proti vsakemu. V takšnem svetu je pozicija humanista odrešujoča. Govorim o ljubiteljski poziciji individuuma, ki se zaveda, da je svet povezan in da mora človeška civilizacija temeljiti na humanizmu in družbeni empatiji. Ker gre za samooklicano pozicijo in ne za profesionalno pozicijo, ni pogojev za stavko. Pozicija ni delovno mesto, ampak so okopi. Vztrajati na okopih in ne zapustiti polja, ki ga nihče noče, ker bo polje potem morda kar izginilo. Takšna pozicija je etična pozicija. Teza, da bo čas pokazal, kaj je prava umetnost, je minula percepcija. Čas se je ustavil, historičnega časa več ni. Imam občutek, da nič kaj iz današnjega časa ne bo šlo v zgodovino, kar je dokaj paradoksalno, saj je hitrost spreminjanja sveta v tem času največja. Zdi se, da živimo na vrhu vala človeške civilizacije, vendar morda ni tako. Tržišče določa, kaj je dobro in kaj ni. Tržišče je z redukcijo vrednote na vrednost postalo temeljni svetovni etični sistem. Umetnost se danes vzpostavlja kot tržno blago. Nedavna umetnost se je skušala izviti iz primeža blagovne determiniranosti in komodifikacije, kar se zdaj anulira – tudi za nazaj. Vzpostavljanje tržišča za umetnost, ki so se ga v zadnjem času inženirsko lotili kuratorji, pomeni predvsem definiranje novega tržišča. Umetnostno tržišče je povsem klasično – bistven moment je vzpostavitev vmesnega člena – posrednika/ organizatorja posla, ki definira tržne odnose – vrednosti, minimizira stroške in maksimizira dobičke. Strošek je seveda umetnikovo delo, dobiček se pridobi na podlagi simbolne vrednosti. Med stvariteljem umetniškega dela in umetniškim delom ne sme biti neposredne zveze – umetniško delo se mora osamosvojiti – odtujiti (kupiti). Šele kot izdelek, ki je dokončan in vržen na tržišče, se to lahko zgodi. Kupljen za malo ceno, ali na debelo – prodan najboljšemu ponudniku – s tržno maržo. Bistvena igrica se dogaja na polju kreiranja simbolne vrednosti – ta mora biti sugerirana končnemu kupcu, umetniku pa še nejasna. Simbolna vrednost je v tem primeru presežna vrednost, ki ustvarja profit. Takšna proizvodnja umetniškega blaga zagotavlja nenehno dinamiko kreiranja novih artefaktov, umetnin, konceptov, velikih imen – široko paleto ponudbe. Cel kup predsodobne in sodobne umetnosti se danes izkazuje kot problematično blago, ker ni bilo delano z namenom postati prodajni artefakt. Prav tako je historično problematično, ker je bilo zapisano trenutku, v katerem je nastalo. Zadrego so najprej popravljali z zgodovinjenjem (definiranje simbolne vrednosti) in nato s komercializacijo. Zelo povedni so ti minljivi artefakti v današnjem kontekstu razstav: obledele fotografije, xerox/ fotokopije, intervencije na časopisnih izrezkih – dokumentarno gradivo. Dobesedno le to. Dobri lokalni primeri za to so reanimacije avantgardistov OHO, Stilinovića in drugih, ki so jih iz njihove real-time preteklosti potegnili kuratorji P74, ŠKUC in Moderne galerije. Pa razni re-enactmenti tudi sodijo sem. Kljub družbenemu razvrednotenju v umetnosti še vedno deluje veliko število inteligentnih ljudi. To je znak, da je umetnost še vedno polje svobode, ustvarjanja – in da so ti pojmi še vedno atraktivni. Pri svobodi ustvarjanja se celo zdi, da je ustvarjanje pomembnejša premisa od ekonomije bivanja. Vendar se to lahko hitro obrne, zato se zdi, da bo umetnost vedno bolj stvar mlajših generacij – torej generacijski in ne bo zavzela deklarativnega mesta ter s tem postala historičen fenomen. Ali pa je že socialni fenomen, v smislu da jo na prvem mestu določa prekarna socialno-ekonomska situacija umetnika-proizvajalca. S stališča umetnika je njegova socialna in ekonomska pozicija dokaj brezupna. Še bolj brezupna, ker se običajno dnevno bori za preživetje, kar dopušča malo časa za kreativni razmislek. Pravzaprav se verjetno v umetnosti vedno bolj dogaja ekonomija kot kaj drugega. V resnici se dogaja že prava masovna proizvodnja.umetnosti. To je tudi prava podoba svetovnega umetniškega trga. Naivno bi bilo misliti, da se karkoli umetniškega predstavlja na teh sejmih. Verjetno lahko rečem, da gre za reprezentacijo umetnosti (“dajmo se obnašati kot da je to, kar na sejmih prodajamo, umetnost…”). Le umetnik, ki je vzdržljiv in prilagodljiv do naročnika, se lahko dokoplje do socialne varnosti. Vendar taka pozicija umetnika ne odseva neke nedavne želje po drugačni družbeni vlogi umetnika, ki ni primarno tržno determinirana. Res, umetnik je v takšnem risu postaja sestavni del dominantne ideologije, ki je tržni sistem. Tu se strinjam s pisanjem Marka Ropa o outsourcingu/ crowdsourcingu, le da “Oprah fenomen”, ki vzpostavlja upanje da bo nekdo “odkrit” in končno ustrezno plačan, jaz imenujem “črnski fenomen”, kar je eno in isto. Namreč: v rasno-socialni segregaciji v ZDA se je lahko depriviligiran temnopolti posameznik socialno povzdignil le prek zabavljaških funkcij: športa ali glasbe. Upam da je jasno, da so ti redli uspehi le limanice za naivne. Večina bo še vedno igrala za drobiž v podhodih in na Tromostovju. Morda bi tu lahko navedel Josepha Beuysa, ki je izjavil, da bo kmalu – torej zdaj – vsakdo umetnik. To je bila verjetno faza prej omenjenih reality-showov. Moja parafraza tega izreka je, da ni danes nihče več umetnik – vsi smo zgolj ekonomsko vpeti v proizvodne procese. In vedno več bo takšnih, ki bodo to počeli brez običajne socialne varnosti – občasno, neredno in prepuščeno odločanju vsakokratnega naročnika. Temu se reče konkurenčnost delovne sile. To me sicer pripelje blizu tega, kar zagovarja Alenka – da tukaj tli nova socialna/ razredna razdelitev sveta. Kljub temu pa ne bi hodil definirati novega razreda. In še posebej ne “kreativnega razreda”, ki nosi v sebi narcisoidno noto – podobno kot nedavno naziv “svobodnjak”. Malo se mi zdi, da te pozitivne oznake vedno prikrivajo dejansko stanje. Pred časom sem srečal Američana, ki se je osmislil kot “freegan”, kar se je izkazalo da pomeni, da se prehranjuje izključno z zastonjsko prehrano: da brska po smetnjakih. V bistvu pa je problem tega sveta, da vedno večji del ustvarjalnih ljudi ni ustrezno vključen v sistem sociale in ekonomije. Da je polje svobode in ustvarjanja vedno manjše, ker je determinirano s pozicijo izvzetosti iz ekonomije in s tem tudi iz sociale. Zasužnjenost v polju ekonomije (in sociale) pa je vedno večja. Borut Savski

2014: Hibridne realnosti

Pred časom sem v nekem tiskanem mediju naletel na komentar, ki se dotika trenutne družbene situacije v Sloveniji. Avtor je povzel mnenje nekega beograjskega misleca, da je najhujše kar se je zgodilo (v Srbiji) razgradnja družbenega tkiva – uničenje socialnih vezi, ki so povezovale različne družbene sloje, skupine – vertikalno in horizontalno. Torej predvsem razgradnja zavesti o medsebojni povezanosti in posledično: odsotnost družbene empatije.

Predloga za kratko intervencijo na pogovoru v KUD France Prešeren, 20.11.2014 z naslovom Razgradnja subkulturne scene. Dodatno razširjeno z naknadnimi poudarki. Razgradnja družbenega tkiva Pred časom sem v nekem tiskanem mediju naletel na komentar, ki se dotika trenutne družbene situacije v Sloveniji. Avtor je povzel mnenje nekega beograjskega misleca, da je najhujše kar se je zgodilo (v Srbiji) razgradnja družbenega tkiva – uničenje socialnih vezi, ki so povezovale različne družbene sloje, skupine – vertikalno in horizontalno. Torej predvsem razgradnja zavesti o medsebojni povezanosti in posledično: odsotnost družbene empatije. To predvsem pomeni, da družbeni sloji in posamezniki ravnajo popolnoma egoistično, brez širšega zavedanja družbenih vprašanj – dogovorov in odgovorov pa potem sploh ni. Definicija se je v pisanjih v letošnjem letu kar precej povzemala, tako da je zelo verjetna. Hibridne realnosti Ta proces se je nedavno zgodil v vseh tranzicijskih družbah, desetletje ali več pred tem pa že v vseh tržnih gospodarstvih. Verjetno ima to precej opraviti s propadom socialističnih sistemov in pred tem z razgradnjo humanističnih sistemov vrednot in zamenjavo teh s tržnimi vrednostmi. Proces je potekal počasi in sistematično. Svet je danes posthumanističen in hibriden: otočki preostalega humanizma so cepljeni z ekstremizmi in tradicionalizmi. To imenujem hibridne realnosti – v nasprotju s tradicionalnimi realnostmi, v katerih je napredna misel hodila z roko v roki s humanizmom. Na nek način je bila estetska naprednost (ali nazadnjaškost) v skladu z etično. Zdaj ni več tako. Povezava med napredno estetsko simbolno govorico in pozitivno etiko se mi zdi bistvena. “Neodvisno kulturo bom naredil zares neodvisno…” Na področju kulture v Sloveniji je bil eden od inženirjev te razgradnje nekdanji minister za kulturo Uroš Grilc. To je človek znan po izjavi: “Neodvisno kulturo bom naredil zares neodvisno!”. S to cinično izjavo je ciljal na to, da bo z umikom javnih sredstev za neodvisno kulturo ta scena lahko šele zares neodvisna. Centralizator in tradicionalist po estetski izbiri, učenec tistih, ki so se pred časom brez sramu deklarirali kot stalinisti. V času skorajšnjih bankrotov MOL in nato še države je discipliniral javne zavode in jih vpel v jarem služenja javnemu interesu – servisiranja občanov in državljanov. Tudi marsikateri neodvisni akter s področja kulture se je poklonil temu principu javne funkcije – javnega servisa. Neodvisne kulture je bilo s pristajanjem na to že v veliki meri konec. Druga zanimiva besedna zveza, ki se je prav tako tikala Grilca, je bila: kulturna revolucija. Vse skupaj ne pomeni nič drugega kot to, da morajo umetniki na polja okopavat krompir, kar je simbolika javnega dela. V enem redkih uporov v času njegovega ministrovanja je bil povsem ustrezno omenjen pojem koloradskega hrošča kot družbenega škodljivca/ sovražnika. Seveda se ta pojem ni navezoval na Grilca, ampak na kulturnika/ umetnika. Boj za javna sredstva Povezava razgradnje neodvisne kulture z družbeno razgradnjo poteka na točki boja za javna sredstva. Distribucija javnih srestev med veliko število akterjev je bila vedno prednost slovenskega modela financiranja kulture. Kljub velikemu razkoraku med javnimi zavodi (državnimi in mestnimi kulturnimi institucijami) je količina sredstev za neodvisni del kulture omogočala vstopanje novih neposrednih producentov in relativno samostojno produkcijo. Povezovanja so lahko potekala na ravni estetskega interesa znotraj posameznih estetskih mikroscen. Povezovanje se v tem primeru nanaša na prej omenjeni koncept: ohranjanja družbenega tkiva – torej scene. Načini sodelovanj so potekali v skladu z nekim ohlapnim kodeksom. Neupoštevanje kodeksa je bil lahko razlog za nenadaljevanje sodelovanja. Ohlapni in neizrečeni kodeks je ustrezal etičnim merilom že skoraj minulega predtranzicijskega časa. Sistem sodelovanj in povezav, in ustrezno temu tudi sistem vrednotenja – medsebojnega spoštovanja in zavedanja, je bil dovolj stabilen samoregulacijski sistem, da mu lahko rečemo scena. Teorija sebičnih družin: neformalni, neetični principi boja za sredstva V trenutku ekonomske krize v Sloveniji, kar pomeni predvsem umanjkanja denarja za distribucijo v Sloveniji, se je sistem podeljevanja sredstev močno zreduciral in predrugačil. Nastopil je trenutek boja za sredstva. Boj je potekal med akterji znotraj scene, oziroma na njihovih hrbtih. Čeprav je nespametno trditi, da pred tem ni bilo neformalnih oblik prepričevanj in odločanj o tem, kdo bo prejemnik sredstev, pa trdim, da so neformalni načini razmahnili bolj kot prej: družinske vezi/ nepotizmi, prijateljske in druge socialne vezi, kupovanje uslug ter drugačna interesna povezovanja. Vse to je korupcija. Ob uporabi terminov nacionalni interes, trajnostni razvoj, strategija pa postanejo stvar političnega interesa. kar pogosto pomeni strankarsko vpetost. Evropske strategije financiranja prev tako ne vidim drugače. Polja delovanja in vsebine so diktirane/ menedžerirane, kar zanika polje neodvisnosti. Samorodne neodvisne iniciative se spreminjajo v posrednike političnih interesov, strategij. Na polju kulture in umetnosti se vzpostavlja preživetvena ekonomija posredovanja sugeriranih vsebin namesto neodvisne kulturne produkcije. Ta ekonomija neposredno vpliva na načine medsebojnega komuniciranja med posredniki in izvajalci. To so zdaj pretežno slabo zakrinkani kupoprodajni odnosi. Sistem javnih uslužbencev kot politični akter Strategije, distribucijo javnega denarja in korupcijo seveda omogoča državni ali lokalni oblastni sistem javnih služb – birokratski aparat. To je sistem javnih uslužbencev, ki imajo nalogo posredovati med javnim interesom in javnimi sredstvi. To počnejo legalno, načrtno in odgovorno. Odgovorno pomeni da so odgovorni za svoje početje. In komu odgovarjajo? Po osnovni definiciji odgovarjajo javnosti. V zamegljeni hibridni realnosti je javnost le še abstrakten pojem, reprezentanti javnosti so javno voljene funkcije, ki so v večstrankarskih sistemih kratkega diha. Sistem javnih služb se je osamosvojil in postal samoreferenčen. Zunanji interesi se javnih uslužbencev ne tičejo. Za komunikacijo z voljenimi funkcionarji imajo sindikat. Pogosto so voljeni funkcionarji slabo zakrinkani javni uslužbenci. V nedavnem lokalnem in državnem primeru pa se zdi, da se uradniški sistemi nerazumno zlahka poklonijo političnim inženirjem. Stabilna javna služba se zdi da je bistvena pozicija moči. Ohranjanje te pozicije je modus operandi. Ker je javna služba tako bistven moment identifikacije, je lahko sklepati, da je ta struktura močan politični akter. Najmočnejše volilno telo? Interes se vzpostavi tako, da se določi mejo med notranjim in zunanjim. Najbolj enostavno je omejiti javno potrošnjo tam, kjer ni več notranje. Še lažje tam, kjer ni socialne definiranosti –  torej tam kjer ni zakonsko ustrezno reguliranih delovnih razmerij. To so potem začasna delovna razmerja – prekarne delovne situacije. Hibridna sindikalna realnost Verjetno je potrebno razmisliti o hibridni vlogi sindikatov javnih delavcev. Ti nedvomno bijejo hud boj z vsakokratnimi izvoljenimi političnimi nameščenci – kadar ti niso njihovi lastni strankarsko zakrinkani predstavniki. Vendar je treba imeti v mislih prej opisane načine, na katere prav ti javni uslužbenci izvajajo oblast nad pravno in socialno neprimerno manj zavarovanimi družbenimi skupinami. S tem ko so zamenjali javni interes za osebni, so bistveno prispevali k razpadu socialnega tkiva. Tudi to seveda ni slovenska specifika, ampak širši proces zmanjševanja javne porabe. Verjetno je treba uvideti pravniški sistem – torej sistem javnopravnih uslužbencev – kot bistveno horizontalno povezovalno lepilo sistema javnih služb. Princip služenja nasproti službovanja Splošni princip, ki ga v zadnjem času vidim, je redukcija avtonomije vseh javno-profesionalnih redno zaposlenih pozicij – torej služb – na raven služenja. Praktično ni več avtonomnih novinarjev, avtonomnih intelektualcev – ta proces redukcije avtonomnega delovanja se vedno bolj seli tudi na področje kulture. To pomeni, da vedno obstajajo filtri: uradniški, uredniški, kuratorski, ki definirajo vsebino in načine. Izobraževalni in raziskovalni aparat že davno ni več neodvisen. Akademija je že nekaj časa uspešno vprežena v svetovni tržni sistem. Akademije kot ponudnik storitev izobraževanja so industrija v razcvetu. Vloga intelektualca je pogosto hibridna vloga javnega uslužbenca in prostočasnega neodvisnega izjavljalca – popoldanski hobby. Ti dve vlogi v luči prej opisane razporeditve moči nista kompatibilni. Rezultat je potem skrajni razkorak med prostočasnimi izjavami in službeno funkcionalnostjo. Prostočasne izjave so pogosto izjemno skrajne, kličejo po radikalnih družbenih spremembah, v dejanjih (v službenem času) pa etablirajo prav trenutno realnost. To preobilico radikalnih izjav, ki le prispeva k inflaciji pomenov, imenujem krvoločnost intelektualcev. Pozicija in izjave so neverodostojne – povsem brez vrednosti. Nazaj k neodvisni sceni. Politično angažirani akterji kot del scene Scena je bila v preteklosti dokaj jasno politično determinirana kot novolevičarska oziroma ultralevičarska, veliko kasneje tudi kot anarholevičarska smer. Preplet je bil dokaj naraven in med raznolikimi akterji so obstajale povezave in medsebojno upoštevanje, celo spoštovanje in sodelovanje. Med estetikami (in etikami?) ni bilo jasne meje. V zadnjih nekaj letih se je z regresijo v t.i. aktivistične teorije začela notranja diferenciacija, kar je po mojem mnenju zabilo nož v srce neodvisne scene v Sloveniji. Iniciativa je prišla s strani političnih akterjev scene z nestrinjanjem prav na ravni etičnih pristopov umetniškega dela scene, kar je v nekaterih primerih celo upravičeno. Umetniški del scene se je začel malo pred tem res pretirano poklanjati umetniškemu trgu – vendar neprimerno manj kot drugi ekonomski segmenti – in predvsem bolj kaotično. Javno-izobraževalni sistem je ta prestop naredil približno pet let pred tem in precej bolj monolitno. Diferenciacijske strategije aktivističnega delovanja so bile zanimive predvsem zaradi prej omenjene krvoločnosti. Z enoznačnim ciljem in brez pomislekov o sredstvih, brez želje po komunikaciji in usklajevanju mnenj so bile neetične: manipulativne, pogromaške, regresivno-radikalne (novo-tradicionalistične), kar bi moralo vsakega samostojno mislečega akterja neodvisne scene odvrniti od participiranja, vendar se to ni zgodilo. Termin aktivistična teorija je resno v uporabi v akademskih krogih, kot tudi zagovarjanje neposredne akcije. Lahko bi se reklo, da je v tem primeru estetika (akcija) prešla v roke aktivistov, etična vprašanja pa so pač prepustili nekomu drugemu. Torej spet ena od hibridnih realnosti. Ekonomija namesto kulturnoumetniškega delovanja Razlog počasnosti sprememb znotraj neodvisne kulturne scene je verjetno splošni upad vrednotenja tega početja – najprej verjetno na simbolni ravni – tik za tem ali pa sočasno pa tudi upad vrednotenja znotraj javnega interesa. Proces so verjetno upočasnili tudi prej omenjeni neformalni načini, ki so povezovali javne službe s kulturno umetniškimi producenti – prijateljstva, nepotizmi, itd.. Strankarsko povezani akterji so znali zavarovati svoje interese predvsem z javnimi funkcijami in pridruženim fabriciranjem strategij javnega interesa, kar je bilo predvsem dejanje ekonomije. Nekaj akterjev se je uspešno vpreglo v izvajanje javnega servisa – prav tako dokaj ekonomsko ustrezno podprto. Marsikaj preostalega se je navezalo na kulturno-umetniško tržišče – s polovičnim ekonomskim rezultatom. To polje je v resnici najbolj variabilno – najbolj podpira trend prekarizacije izvajalcev. Vendar je po drugi strani lahko zelo stabilno za organizatorje. Tržišče je v slovenskih razmerah v resnici neobstoječe – dogaja se izključno na simboliki kvalitete umetniškega dela – estetike, ki je v redkih izjemah spet fabrikat. V tej juhi se mešajo predvsem mladi, z upanjem na karierni uspeh, ter na drugi strani stari, že minuli – kot svetle umetnostno-historične ikone uspeha. Med enimi in drugimi pa vmesna delovnoaktivna generacija posrednikov, ki se gredo ekonomijo. Ne preostane prav dosti drugih. Diferenciacija Nadaljna diferenciacija na etični ravni se zaenkrat zdi edini možni proces. Vsaka skupnost, ki je scena, mora imeti dokaj jasna etična merila – kaj je pravilno in dopustno in kaj ni: torej enostavni kodeks. Znotraj tega se lahko dogaja mnoštvo interesov in estetik. Če tega osnovnega povezovalnega momenta ni, potem ostane scena še nadalje in še bolj atomizirana. To sicer še ni tako tragično, da bi morali govoriti o zamrli sceni, vendar se to lahko zgodi. Recimo, da je pogoj za nastanek političnega subjekta narcisoidna pozicija – pozitivna samopodoba, samoidentiteta, samodefinicija –  kar je povezano z zavestjo (samozavestjo) o pripadnosti specifični skupnosti, ki ima tudi širšo družbeno vlogo. Ta vloga mora biti samoidentificirana, samodefinirana, samodeklarirana in ne sugerirana od zunaj. To bi bil nemara sodobni kulturni boj. Razredni pa med zaposlenimi in nezaposlenimi? Predvsem bo zanimivo videti kakšne hibridne realnosti bo današnji čas še sproduciral. Borut Savski

2014: Posodi polni zvoka kot robota

2014: Reminiscence na Prenapete strukture

2014: XG midi synth

2013: Levo pogromaštvo?

V odgovor na nekritično objavo sporočila za javnost v časniku Delo “Nadstandardni komite Rogovcev prevzel odgovornost za drzno tatvino”

V odgovor na nekritično objavo sporočila za javnost v časniku Delo “Nadstandardni komite Rogovcev prevzel odgovornost za drzno tatvino”

2013: Življenje vzorcev

2013: WordPress plugins

As a user of Wordpress cms system I needed to look into plugins – as additional modules are called. Plugins allow many specific functions, Often one has to adapt them in order to get what is needed.

WordPress is a well-known and widely used CMS (content managment system) i came to prefer over other solutions. While quite basic it can be implemented with all kinds of functionalities. Usually this is done by plugins. Below are some plugins that use – mostly made  on my own and/or adapted versions of existing ones. For translations I use updated version of Polyglot plugin Plugin that helps you make your WordPress powered web completely multilingual. With full support of multiple time and date formats, localization of your RSS feeds and, of course, publishing your posts and pages in any number of languages. For more information, comments or questions visit the Polyglot’s homepage. I don’t think that original plugin is still maintained but I have kept the scripts updated and can be downloaded here http://www.ljudmila.org/~savskib/wp-content/plugins/bs-polyglot.zip For mailing lists I maintain a plugin called BS Newsletter Create multiple mailing lists and send newsletters. Allow people to subscribe and unsubscribe to newsletter. It relies on php-mailer classes to use various protocols. For this site I now work on so-called BS Webpages Aggregator Aggregator means adding various remote content to one place. Add any local or remote website to WP-database. Create an array of entries with basic info: title, excerpt, image, link, etc… You can also copy the complete html webpage to WP posts. BS Webcam Images plugin This plugin allows sequential slideshow of streamed images – either as real-time or as past=historic view. Can be combined with bs-dragmenu plugin to be movable. You must use some software to upload images via ftp protocol (like Webcam Uploader 2004) to the correct web directory. The software must be configured to upload unique image names so that uploaded images are not overwritten on each new upload. You can also upload images asynchronously – they will be resized to acceptable dimensions and included into list. To use the javascript new window popup put the wp-webcam.php into the wordpress root. This plugin can be observed here http://www.cirkulacija2.org/wp-webcam.php.    

2013: Organizem zvoka – Zvok organizma

Cirkulacija 2 – Total Art Platform: Zvok organizma – Organizem zvoka – mednarodni mini-festival, ki se ukvarja z mejnimi področji med umetnim in naravnim, vprašanji inteligence, socialnosti in življenja skozi metaforo zvoka. Pri vsem tem je zanimiva predvsem nejasnost pojmov na tem mejnem področju – življenje, inteligenca, naravno, umetno, zvok, glasba, estetika kot bazično zaznavanje ali tudi že kot kvalitativni presežek običajne pojavnosti – in celo: umetnost ali ne. Torej: organizem, organizacija, kompozicija, vzorci, struktura, nestruktura, kaos, nered – zapognjeno na začetek.

Cirkulacija 2 – Total Art Platform: Zvok organizma – Organizem zvoka – mednarodni mini-festival, ki se ukvarja z mejnimi področji med umetnim in naravnim, vprašanji inteligence, socialnosti in življenja skozi metaforo zvoka. Pri vsem tem je zanimiva predvsem nejasnost pojmov na tem mejnem področju – življenje, inteligenca, naravno, umetno, zvok, glasba, estetika kot bazično zaznavanje ali tudi že kot kvalitativni presežek običajne pojavnosti – in celo: umetnost ali ne. Torej: organizem, organizacija, kompozicija, vzorci, struktura, nestruktura, kaos, nered – zapognjeno na začetek.

2013: Razstavnine kot socialni korektiv?

Mnenje ob prebiranju članka Razstavnine kot socialni korektiv? Lilijane Stepančič z dne 17. 05. 2013, Delo Pogledi http://www.pogledi.si/mnenja/razstavnina-kot-socialni-korektiv

2012: Nevestina harfa // Bride’s Harp

2012: Novokomponirani album

2012: Cirkulino

Cirkulino is a midi sequencer made as a shield for arduino UNO board.

Cirkulino is a midi sequencer made as a shield for arduino UNO board.

2011: Drevo življenja

2010: Total Art Platform by Cirkulacija 2

Regular activities is the only solution to overcome the leasure time  – amateur –  artistic activities, and provide – for the active participants – a greater number of “living art” experiences…

Regular activities is the only solution to overcome the leasure time – amateur – artistic activities, and provide – for the active participants – a greater number of “living art” experiences…

2010: Novokomponirane slovenske ljudske

2010: DeviceArt in Tokyo

2010: Orakelj 2

V okvir projekta Poetični nastavki korespondence z Orakljem, ki ga je zasnovala Petra Kapš, se je uvrstilo tudi interaktivno delo / skulptura Orakelj II, ki ga je na osnovi pet let starega projekta na novo postavil Borut Savski.

V okvir projekta Poetični nastavki korespondence z Orakljem, ki ga je zasnovala Petra Kapš, se je uvrstilo tudi interaktivno delo / skulptura Orakelj II, ki ga je na osnovi pet let starega projekta na novo postavil Borut Savski.

2009: Borut Savski’s video on DIVA

2009: DIVA

2009: Prenapete strukture

2009: Bitje

2009: Precarious dreams

A few observations about the squatted Rog factory in Ljubljana /for the seminary Precarious spaces/dreams, Graz 3rd, September 2009 /

I would also like to present a wider view – by also incorporating the other big “liberated” space – Metelkova City – which is now legalized (property was transferred from the state ownership to the municipality) and has become a regular place for the niche tourism “of visiting an alternative culture space”. I was a regular observer and often a participant at Metelkova over the past 15 years and especially in the beginning when I was involved professionally at local Radio Student station – the main public support channel for legitimizing the Metelkova squatting.

2009: Reality show

The basic difference of “reality show” reality would be in perspective – who is observing who. The process of observation is amplified with media and the focus presented with media used to be in the direction from the side of many – to the side of few.

2008: Etnobanda: MetastazaB – Omnibus

2007: Trivia Records

Trivia Records / Zapisi si online archiving, publishing facility for various formats – commonly known as multimedia or intermedia. A long-term project of Trivia Art

Trivia Records / Zapisi si online archiving, publishing facility for various formats – commonly known as multimedia or intermedia. A long-term project of Trivia Art

2007: Etnobanda: MetastazaA – Broken Beauty

2007: Sisters Karamazov

2007: Videografike

2007: Reflector

2007: Cirkulacija 2

2007: Etnobanda

2007: Fluidity of space

2007: Art of Balancing

A figure of a ballet dancer standing on toes of one foot is an archetypal symbol of human’ aspiring to perfection (»moving, looking upwards, uplifting«), which was transformed into a ballet technique of dancing on toes in the »classical« bourgeois art of the 19th century. It was during that time »that the aspiration to God« was being increasingly replaced by the »aspiration to perfection« in all areas of creativity.

A figure of a ballet dancer standing on toes of one foot is an archetypal symbol of human’ aspiring to perfection (»moving, looking upwards, uplifting«), which was transformed into a ballet technique of dancing on toes in the »classical« bourgeois art of the 19th century. It was during that time »that the aspiration to God« was being increasingly replaced by the »aspiration to perfection« in all areas of creativity.

2006: Vmesni prostori

2006: Temeljna vprašanja

The project is a paraphrase of the title of the painting by Paul Gauguin (Where do we come from? What are we? Where are we going?, 1897/98), that (seemingly, at least to me) wanted to move the pivot of art from aesthetics to ethics. After more than a hundred years it looks like art has managed to get rid of the beautiful and is now dealing with questions of human existance.

The project is a paraphrase of the title of the painting by Paul Gauguin (Where do we come from? What are we? Where are we going?, 1897/98), that (seemingly, at least to me) wanted to move the pivot of art from aesthetics to ethics. After more than a hundred years it looks like art has managed to get rid of the beautiful and is now dealing with questions of human existance.

2005: Posodi polni zvoka

2005: Plesalec

2005: Impro concert

2005: Eye = I

2005: Električni Jezus 2

2005: Problemloss Orchestra

2005: Distribuirano telo

2004: Orakelj

2004: Zvok kot metafora

2004: Električni Jezus

2004: Orožje orodje

2004: Kovček

2004: Theremicro

2004: Trivia Art

Marija Mojca Pungercar, Borut Savski and Marjan Kokot established Trivia Art Association in 2004. The main activity of the Trivia Art Association is directed to the creation, supporting and production the art projects of its members and collaborators with the emphasis of the contemporary visual and intermedia production.

Marija Mojca Pungercar, Borut Savski and Marjan Kokot established Trivia Art Association in 2004. The main activity of the Trivia Art Association is directed to the creation, supporting and production the art projects of its members and collaborators with the emphasis of the contemporary visual and intermedia production.

2003: Estetski stroji

2003: Analog electronics

2003: Trubo=zlata truba

2002: Sonično gledišče

2001: Okrogla miza

2000: Turborebop

1999: Zvočni biotop

1998: SimpleMixer

1998: Huda ura

1998: Infrastructures

are chosen excerpts from radio- and related activities I was heartily involved in -> most of the files are also in ‘zip’ form – so they can be downloaded/ recorded to a cassette (for instance) for personal use. The authorship is of course of the people involved

are chosen excerpts from radio- and related activities I was heartily involved in -> most of the files are also in ‘zip’ form – so they can be downloaded/ recorded to a cassette (for instance) for personal use. The authorship is of course of the people involved

1997: Midi Conversions – Midi2Happy

1997: InterFaces

1997: Pseudo quadro stereo mixer

1995: Konkretizacije

1993: Tube amplifier

The Harp of New Albion
A somehow poetic name relates to the rich harmonic content of tube amplifiers (and to the piano piece by American composer Terry Riley).
I wanted to build one for years and it came to life a decade later (with the know-how). It came to life with a realization that it is all the truth (the musicality of the vacuum tube).

The Harp of New Albion

A somehow poetic name relates to the rich harmonic content of tube amplifiers (and to the piano piece by American composer Terry Riley).

I wanted to build one for years and it came to life a decade later (with the know-how). It came to life with a realization that it is all the truth (the musicality of the vacuum tube).