2018: Disinformation + Savski in Cona

Drugi koncertni del cikla ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO 2018 sta se predstavila Disinformation + Savski

Drugi koncertni del cikla ZVO.ČI.TI so.und.ing DUO 2018 sta se predstavila Disinformation + Savski

2018: Zvočno oblačno

Visual sound jukebox mixer / netradio – a random html5 player of mp3 files that the plugin finds on the site.

Visual sound jukebox mixer / netradio – a random html5 player of mp3 files that the plugin finds on the site.

2017: Areal Vélez, Leskovšek, Savski – Argumental Landscapes

Trivia Records

  • Double-bill/ triple action. On the occasion of Mike Hentz' Mental Landscapes lecture at Cirkulacija 2 - a concert occurred: Javier Areal Vélez – Argentinian composer and guitar improviser claiming to be open to any kind of participation visited C2. He was joined by the two local strummers: Leskovšek and Savski.
  • Moške sodobne različice vokaliziranja so izven gostilne ali cerkve (formatiranih oblik pevskih zborov) redke. Na pobudo Košnika, ob neposrednem nedavnem vzoru Tomažinke, je nastala ideja za uporabo glasu kot izhodišče in elektroakustične prijeme kot berglo za tri zvočne raziskave.
  • Ob otvoritvi sezone Cirkulacija 2 | leto 2017/ letnik X - prigodni kulturno-umetniški program – impro session, dva ali trije. Mali synthi velikega Boštjana in otožni zvoki mandolin – Savski + Cirkulino ter Kristl.
  • In 2010 Bogdana Herman and Borut Savski initiated the "Newly composed folk songs" project which resulted in seven public apearancesand a compilation cd. In 2016 we started a new round of Slovene new-folk songs. First results are here ...
  • Vrhunec performativnega segmenta Klima Dekadenca, v katerem so sodelujoči poprimjeli za instrumente in odigrali pravi koncert! Predvideni naslovi: Nedekadentni koncert, Trije teddybearji in miss Biggy, Trije dandybearji in kraljica Avi. Koncert je potekal pod taktirko Mikea Hentza, že drugič gostujočega v projektih Cirkulacije 2.

2017: Sveti trije kralji | Three holy kings

2017: Tapravi teremin

…work in progress: theremin is one of the first electronic musical instruments – from the start developed with the music in mind.

…work in progress: theremin is one of the first electronic musical instruments – from the start developed with the music in mind.

2017: Kitara za na pot

…work in progress: the old rocking chair of my late mother became a guitar! The left and the right. Mother’s Bone…

…work in progress: the old rocking chair of my late mother became a guitar! The left and the right. Mother’s Bone…

2017: Passive audio limiter

Experimental approaches have victims: amplifiers and loudspeakers…

Experimental approaches have victims: amplifiers and loudspeakers…

2017: Dežnik sončnik vetrnik | Parapluie parasol paravent

2017: Prenapete strukture na Robotics Anteprima v Trstu

2016: AND Rijeka / ATT C2 – access to tools fair

Borut Savski: mali arduino sistemi/ naprave, zgrajene za različne namene

Borut Savski: mali arduino sistemi/ naprave, zgrajene za različne namene

2016: Vračnica in bali (Herman & Savski) 2016

Bogdana Herman in Borut Savski sva leta 2010 zasnovala projekt Novokomponiranih slovenskih ljudskih. V letu 2016 nadaljujeva s projektom, ki poteka v sodelovanju s KUD Trivia in Cirkulacijo 2. “Edini prostor, kjer najina glasba ne zazveni, je prazen prostor v glavi!”. (bs)

Bogdana Herman in Borut Savski sva leta 2010 zasnovala projekt Novokomponiranih slovenskih ljudskih. V letu 2016 nadaljujeva s projektom, ki poteka v sodelovanju s KUD Trivia in Cirkulacijo 2. “Edini prostor, kjer najina glasba ne zazveni, je prazen prostor v glavi!”. (bs)

2016: Apologije za Mahniča

Mesijanstvo in žrtvovanje sta tesno povezana. Mesija, ki se ne žrtvuje ni pravi odrešenik. Mesija, ki ni nedolžen, je lažni odrešenik. Seveda sodobni svet ne potrebuje odrešenike, potrebuje pa nedolžne: potepuhe/ nomade, posebneže/ samosvoje posameznike, ki govorijo resnico, delajo po svoje in ne po njihovo, ne vstopajo v nesvete gosposke vaškomestne zarote, zavračajo gospodstvo, omogočajo in ne onemogočajo, zagotavljajo pluralnost in ne pridigajo nasilja.

Mesijanstvo in žrtvovanje sta tesno povezana. Mesija, ki se ne žrtvuje ni pravi odrešenik. Mesija, ki ni nedolžen, je lažni odrešenik. Seveda sodobni svet ne potrebuje odrešenike, potrebuje pa nedolžne: potepuhe/ nomade, posebneže/ samosvoje posameznike, ki govorijo resnico, delajo po svoje in ne po njihovo, ne vstopajo v nesvete gosposke vaškomestne zarote, zavračajo gospodstvo, omogočajo in ne onemogočajo, zagotavljajo pluralnost in ne pridigajo nasilja.

2015: Metina lista: Borut Savski, graditelj strojev

Borut Savski. Graditelj strojev – umetnik, programer, elektronik, po sili razmer mehanik, pogojno glasbenik, do nedavna tudi graditelj socialnih mrež (na klasičen način) – tudi neke vrste strojev, zadnje čase pa malo otožen – kam gre ta svet

Borut Savski. Graditelj strojev – umetnik, programer, elektronik, po sili razmer mehanik, pogojno glasbenik, do nedavna tudi graditelj socialnih mrež (na klasičen način) – tudi neke vrste strojev, zadnje čase pa malo otožen – kam gre ta svet

2015: Wardenclyffe Tower

je parafraza na preokupacijo Nikole Tesla, ki je na prelomu v 20. stoletje v ZDA postavil eden prvih brezžičnih oddajnikov (-> Wardenclyffe Tower). Njegovo vzporedno idejo o enem radijskem oddajniku za cel svet, ki je bila brez dvoma tedaj humanistična, vendar je v zgodovinski perspektivi fašistična (na drugi strani je množica “volksempfaengerjev”), uporabim na način sodobnega ljudskega sprejemnika – “kreiraj sam svojo glasbo”. Torej inverzija originalnega principa, ki pa je sodobni humanistični princip. Wardenclyffe T je glasbeni instrument, ki proizvaja omenjeno skladbo.

je parafraza na preokupacijo Nikole Tesla, ki je na prelomu v 20. stoletje v ZDA postavil eden prvih brezžičnih oddajnikov (-> Wardenclyffe Tower). Njegovo vzporedno idejo o enem radijskem oddajniku za cel svet, ki je bila brez dvoma tedaj humanistična, vendar je v zgodovinski perspektivi fašistična (na drugi strani je množica “volksempfaengerjev”), uporabim na način sodobnega ljudskega sprejemnika – “kreiraj sam svojo glasbo”. Torej inverzija originalnega principa, ki pa je sodobni humanistični princip. Wardenclyffe T je glasbeni instrument, ki proizvaja omenjeno skladbo.

2015: Stvar brez imena?

Festival PixxelPoint 2015 v Novi Gorici
Stvari imajo ime, kadar so uporabne. Pred časom sem razmišljal, da stvari trdovratno ohranjajo ime, kadar so prepoznavne po svoji nekdanji funkciji – tudi če so kasnejšem trenutku predstavljene v drugem kontekstu. Npr. v galeriji. Odtočna cev je še vedno  odtočna cev, wc školjka je še vedno wc školjka.

Festival PixxelPoint 2015 v Novi Gorici

Stvari imajo ime, kadar so uporabne. Pred časom sem razmišljal, da stvari trdovratno ohranjajo ime, kadar so prepoznavne po svoji nekdanji funkciji – tudi če so kasnejšem trenutku predstavljene v drugem kontekstu. Npr. v galeriji. Odtočna cev je še vedno odtočna cev, wc školjka je še vedno wc školjka.

2015: Tako umira Pravični II

Menda je referenca znana: Kristus na križu umira za naše grehe – alegorija arhaičnega žrtvovanja bogovom. Nasilje, ki se izvaja na preseku dveh nasprotnih pravičniških pozicij. Svet hibridnih realnosti – red je kaos in kaos je red – popolnoma nepregledno.

Menda je referenca znana: Kristus na križu umira za naše grehe – alegorija arhaičnega žrtvovanja bogovom. Nasilje, ki se izvaja na preseku dveh nasprotnih pravičniških pozicij. Svet hibridnih realnosti – red je kaos in kaos je red – popolnoma nepregledno.

2015: IBALLS & iballs

2014: Hibridne realnosti

Pred časom sem v nekem tiskanem mediju naletel na komentar, ki se dotika trenutne družbene situacije v Sloveniji. Avtor je povzel mnenje nekega beograjskega misleca, da je najhujše kar se je zgodilo (v Srbiji) razgradnja družbenega tkiva – uničenje socialnih vezi, ki so povezovale različne družbene sloje, skupine – vertikalno in horizontalno. Torej predvsem razgradnja zavesti o medsebojni povezanosti in posledično: odsotnost družbene empatije.

Predloga za kratko intervencijo na pogovoru v KUD France Prešeren, 20.11.2014 z naslovom Razgradnja subkulturne scene. Dodatno razširjeno z naknadnimi poudarki. Razgradnja družbenega tkiva Pred časom sem v nekem tiskanem mediju naletel na komentar, ki se dotika trenutne družbene situacije v Sloveniji. Avtor je povzel mnenje nekega beograjskega misleca, da je najhujše kar se je zgodilo (v Srbiji) razgradnja družbenega tkiva – uničenje socialnih vezi, ki so povezovale različne družbene sloje, skupine – vertikalno in horizontalno. Torej predvsem razgradnja zavesti o medsebojni povezanosti in posledično: odsotnost družbene empatije. To predvsem pomeni, da družbeni sloji in posamezniki ravnajo popolnoma egoistično, brez širšega zavedanja družbenih vprašanj – dogovorov in odgovorov pa potem sploh ni. Definicija se je v pisanjih v letošnjem letu kar precej povzemala, tako da je zelo verjetna. Hibridne realnosti Ta proces se je nedavno zgodil v vseh tranzicijskih družbah, desetletje ali več pred tem pa že v vseh tržnih gospodarstvih. Verjetno ima to precej opraviti s propadom socialističnih sistemov in pred tem z razgradnjo humanističnih sistemov vrednot in zamenjavo teh s tržnimi vrednostmi. Proces je potekal počasi in sistematično. Svet je danes posthumanističen in hibriden: otočki preostalega humanizma so cepljeni z ekstremizmi in tradicionalizmi. To imenujem hibridne realnosti – v nasprotju s tradicionalnimi realnostmi, v katerih je napredna misel hodila z roko v roki s humanizmom. Na nek način je bila estetska naprednost (ali nazadnjaškost) v skladu z etično. Zdaj ni več tako. Povezava med napredno estetsko simbolno govorico in pozitivno etiko se mi zdi bistvena. “Neodvisno kulturo bom naredil zares neodvisno…” Na področju kulture v Sloveniji je bil eden od inženirjev te razgradnje nekdanji minister za kulturo Uroš Grilc. To je človek znan po izjavi: “Neodvisno kulturo bom naredil zares neodvisno!”. S to cinično izjavo je ciljal na to, da bo z umikom javnih sredstev za neodvisno kulturo ta scena lahko šele zares neodvisna. Centralizator in tradicionalist po estetski izbiri, učenec tistih, ki so se pred časom brez sramu deklarirali kot stalinisti. V času skorajšnjih bankrotov MOL in nato še države je discipliniral javne zavode in jih vpel v jarem služenja javnemu interesu – servisiranja občanov in državljanov. Tudi marsikateri neodvisni akter s področja kulture se je poklonil temu principu javne funkcije – javnega servisa. Neodvisne kulture je bilo s pristajanjem na to že v veliki meri konec. Druga zanimiva besedna zveza, ki se je prav tako tikala Grilca, je bila: kulturna revolucija. Vse skupaj ne pomeni nič drugega kot to, da morajo umetniki na polja okopavat krompir, kar je simbolika javnega dela. V enem redkih uporov v času njegovega ministrovanja je bil povsem ustrezno omenjen pojem koloradskega hrošča kot družbenega škodljivca/ sovražnika. Seveda se ta pojem ni navezoval na Grilca, ampak na kulturnika/ umetnika. Boj za javna sredstva Povezava razgradnje neodvisne kulture z družbeno razgradnjo poteka na točki boja za javna sredstva. Distribucija javnih srestev med veliko število akterjev je bila vedno prednost slovenskega modela financiranja kulture. Kljub velikemu razkoraku med javnimi zavodi (državnimi in mestnimi kulturnimi institucijami) je količina sredstev za neodvisni del kulture omogočala vstopanje novih neposrednih producentov in relativno samostojno produkcijo. Povezovanja so lahko potekala na ravni estetskega interesa znotraj posameznih estetskih mikroscen. Povezovanje se v tem primeru nanaša na prej omenjeni koncept: ohranjanja družbenega tkiva – torej scene. Načini sodelovanj so potekali v skladu z nekim ohlapnim kodeksom. Neupoštevanje kodeksa je bil lahko razlog za nenadaljevanje sodelovanja. Ohlapni in neizrečeni kodeks je ustrezal etičnim merilom že skoraj minulega predtranzicijskega časa. Sistem sodelovanj in povezav, in ustrezno temu tudi sistem vrednotenja – medsebojnega spoštovanja in zavedanja, je bil dovolj stabilen samoregulacijski sistem, da mu lahko rečemo scena. Teorija sebičnih družin: neformalni, neetični principi boja za sredstva V trenutku ekonomske krize v Sloveniji, kar pomeni predvsem umanjkanja denarja za distribucijo v Sloveniji, se je sistem podeljevanja sredstev močno zreduciral in predrugačil. Nastopil je trenutek boja za sredstva. Boj je potekal med akterji znotraj scene, oziroma na njihovih hrbtih. Čeprav je nespametno trditi, da pred tem ni bilo neformalnih oblik prepričevanj in odločanj o tem, kdo bo prejemnik sredstev, pa trdim, da so neformalni načini razmahnili bolj kot prej: družinske vezi/ nepotizmi, prijateljske in druge socialne vezi, kupovanje uslug ter drugačna interesna povezovanja. Vse to je korupcija. Ob uporabi terminov nacionalni interes, trajnostni razvoj, strategija pa postanejo stvar političnega interesa. kar pogosto pomeni strankarsko vpetost. Evropske strategije financiranja prev tako ne vidim drugače. Polja delovanja in vsebine so diktirane/ menedžerirane, kar zanika polje neodvisnosti. Samorodne neodvisne iniciative se spreminjajo v posrednike političnih interesov, strategij. Na polju kulture in umetnosti se vzpostavlja preživetvena ekonomija posredovanja sugeriranih vsebin namesto neodvisne kulturne produkcije. Ta ekonomija neposredno vpliva na načine medsebojnega komuniciranja med posredniki in izvajalci. To so zdaj pretežno slabo zakrinkani kupoprodajni odnosi. Sistem javnih uslužbencev kot politični akter Strategije, distribucijo javnega denarja in korupcijo seveda omogoča državni ali lokalni oblastni sistem javnih služb – birokratski aparat. To je sistem javnih uslužbencev, ki imajo nalogo posredovati med javnim interesom in javnimi sredstvi. To počnejo legalno, načrtno in odgovorno. Odgovorno pomeni da so odgovorni za svoje početje. In komu odgovarjajo? Po osnovni definiciji odgovarjajo javnosti. V zamegljeni hibridni realnosti je javnost le še abstrakten pojem, reprezentanti javnosti so javno voljene funkcije, ki so v večstrankarskih sistemih kratkega diha. Sistem javnih služb se je osamosvojil in postal samoreferenčen. Zunanji interesi se javnih uslužbencev ne tičejo. Za komunikacijo z voljenimi funkcionarji imajo sindikat. Pogosto so voljeni funkcionarji slabo zakrinkani javni uslužbenci. V nedavnem lokalnem in državnem primeru pa se zdi, da se uradniški sistemi nerazumno zlahka poklonijo političnim inženirjem. Stabilna javna služba se zdi da je bistvena pozicija moči. Ohranjanje te pozicije je modus operandi. Ker je javna služba tako bistven moment identifikacije, je lahko sklepati, da je ta struktura močan politični akter. Najmočnejše volilno telo? Interes se vzpostavi tako, da se določi mejo med notranjim in zunanjim. Najbolj enostavno je omejiti javno potrošnjo tam, kjer ni več notranje. Še lažje tam, kjer ni socialne definiranosti –  torej tam kjer ni zakonsko ustrezno reguliranih delovnih razmerij. To so potem začasna delovna razmerja – prekarne delovne situacije. Hibridna sindikalna realnost Verjetno je potrebno razmisliti o hibridni vlogi sindikatov javnih delavcev. Ti nedvomno bijejo hud boj z vsakokratnimi izvoljenimi političnimi nameščenci – kadar ti niso njihovi lastni strankarsko zakrinkani predstavniki. Vendar je treba imeti v mislih prej opisane načine, na katere prav ti javni uslužbenci izvajajo oblast nad pravno in socialno neprimerno manj zavarovanimi družbenimi skupinami. S tem ko so zamenjali javni interes za osebni, so bistveno prispevali k razpadu socialnega tkiva. Tudi to seveda ni slovenska specifika, ampak širši proces zmanjševanja javne porabe. Verjetno je treba uvideti pravniški sistem – torej sistem javnopravnih uslužbencev – kot bistveno horizontalno povezovalno lepilo sistema javnih služb. Princip služenja nasproti službovanja Splošni princip, ki ga v zadnjem času vidim, je redukcija avtonomije vseh javno-profesionalnih redno zaposlenih pozicij – torej služb – na raven služenja. Praktično ni več avtonomnih novinarjev, avtonomnih intelektualcev – ta proces redukcije avtonomnega delovanja se vedno bolj seli tudi na področje kulture. To pomeni, da vedno obstajajo filtri: uradniški, uredniški, kuratorski, ki definirajo vsebino in načine. Izobraževalni in raziskovalni aparat že davno ni več neodvisen. Akademija je že nekaj časa uspešno vprežena v svetovni tržni sistem. Akademije kot ponudnik storitev izobraževanja so industrija v razcvetu. Vloga intelektualca je pogosto hibridna vloga javnega uslužbenca in prostočasnega neodvisnega izjavljalca – popoldanski hobby. Ti dve vlogi v luči prej opisane razporeditve moči nista kompatibilni. Rezultat je potem skrajni razkorak med prostočasnimi izjavami in službeno funkcionalnostjo. Prostočasne izjave so pogosto izjemno skrajne, kličejo po radikalnih družbenih spremembah, v dejanjih (v službenem času) pa etablirajo prav trenutno realnost. To preobilico radikalnih izjav, ki le prispeva k inflaciji pomenov, imenujem krvoločnost intelektualcev. Pozicija in izjave so neverodostojne – povsem brez vrednosti. Nazaj k neodvisni sceni. Politično angažirani akterji kot del scene Scena je bila v preteklosti dokaj jasno politično determinirana kot novolevičarska oziroma ultralevičarska, veliko kasneje tudi kot anarholevičarska smer. Preplet je bil dokaj naraven in med raznolikimi akterji so obstajale povezave in medsebojno upoštevanje, celo spoštovanje in sodelovanje. Med estetikami (in etikami?) ni bilo jasne meje. V zadnjih nekaj letih se je z regresijo v t.i. aktivistične teorije začela notranja diferenciacija, kar je po mojem mnenju zabilo nož v srce neodvisne scene v Sloveniji. Iniciativa je prišla s strani političnih akterjev scene z nestrinjanjem prav na ravni etičnih pristopov umetniškega dela scene, kar je v nekaterih primerih celo upravičeno. Umetniški del scene se je začel malo pred tem res pretirano poklanjati umetniškemu trgu – vendar neprimerno manj kot drugi ekonomski segmenti – in predvsem bolj kaotično. Javno-izobraževalni sistem je ta prestop naredil približno pet let pred tem in precej bolj monolitno. Diferenciacijske strategije aktivističnega delovanja so bile zanimive predvsem zaradi prej omenjene krvoločnosti. Z enoznačnim ciljem in brez pomislekov o sredstvih, brez želje po komunikaciji in usklajevanju mnenj so bile neetične: manipulativne, pogromaške, regresivno-radikalne (novo-tradicionalistične), kar bi moralo vsakega samostojno mislečega akterja neodvisne scene odvrniti od participiranja, vendar se to ni zgodilo. Termin aktivistična teorija je resno v uporabi v akademskih krogih, kot tudi zagovarjanje neposredne akcije. Lahko bi se reklo, da je v tem primeru estetika (akcija) prešla v roke aktivistov, etična vprašanja pa so pač prepustili nekomu drugemu. Torej spet ena od hibridnih realnosti. Ekonomija namesto kulturnoumetniškega delovanja Razlog počasnosti sprememb znotraj neodvisne kulturne scene je verjetno splošni upad vrednotenja tega početja – najprej verjetno na simbolni ravni – tik za tem ali pa sočasno pa tudi upad vrednotenja znotraj javnega interesa. Proces so verjetno upočasnili tudi prej omenjeni neformalni načini, ki so povezovali javne službe s kulturno umetniškimi producenti – prijateljstva, nepotizmi, itd.. Strankarsko povezani akterji so znali zavarovati svoje interese predvsem z javnimi funkcijami in pridruženim fabriciranjem strategij javnega interesa, kar je bilo predvsem dejanje ekonomije. Nekaj akterjev se je uspešno vpreglo v izvajanje javnega servisa – prav tako dokaj ekonomsko ustrezno podprto. Marsikaj preostalega se je navezalo na kulturno-umetniško tržišče – s polovičnim ekonomskim rezultatom. To polje je v resnici najbolj variabilno – najbolj podpira trend prekarizacije izvajalcev. Vendar je po drugi strani lahko zelo stabilno za organizatorje. Tržišče je v slovenskih razmerah v resnici neobstoječe – dogaja se izključno na simboliki kvalitete umetniškega dela – estetike, ki je v redkih izjemah spet fabrikat. V tej juhi se mešajo predvsem mladi, z upanjem na karierni uspeh, ter na drugi strani stari, že minuli – kot svetle umetnostno-historične ikone uspeha. Med enimi in drugimi pa vmesna delovnoaktivna generacija posrednikov, ki se gredo ekonomijo. Ne preostane prav dosti drugih. Diferenciacija Nadaljna diferenciacija na etični ravni se zaenkrat zdi edini možni proces. Vsaka skupnost, ki je scena, mora imeti dokaj jasna etična merila – kaj je pravilno in dopustno in kaj ni: torej enostavni kodeks. Znotraj tega se lahko dogaja mnoštvo interesov in estetik. Če tega osnovnega povezovalnega momenta ni, potem ostane scena še nadalje in še bolj atomizirana. To sicer še ni tako tragično, da bi morali govoriti o zamrli sceni, vendar se to lahko zgodi. Recimo, da je pogoj za nastanek političnega subjekta narcisoidna pozicija – pozitivna samopodoba, samoidentiteta, samodefinicija –  kar je povezano z zavestjo (samozavestjo) o pripadnosti specifični skupnosti, ki ima tudi širšo družbeno vlogo. Ta vloga mora biti samoidentificirana, samodefinirana, samodeklarirana in ne sugerirana od zunaj. To bi bil nemara sodobni kulturni boj. Razredni pa med zaposlenimi in nezaposlenimi? Predvsem bo zanimivo videti kakšne hibridne realnosti bo današnji čas še sproduciral. Borut Savski

2014: “Vrednota” ni enako “vrednost”

Problem tega sveta je, da vedno večji del ustvarjalnih ljudi ni ustrezno vključen v sistem sociale in ekonomije. Da je polje svobode in ustvarjanja vedno manjše, ker je determinirano s pozicijo izvzetosti iz ekonomije in s tem tudi iz sociale. Zasužnjenost v polju ekonomije (in sociale) pa je vedno večja.

Te misli so se porodile ob prebiranju prispevkov na blogu Alenke Sottler Kreativni razred – http://kreativnirazred.blogspot.com/. Prebiranje je vzpodbudila objava Alenkinega pogovora z Mileno Kosec glede njenega sodelovanja pri mednarodnem projektu Artist on Hiatus (Umetnik na oddihu). Zdi se, da če stvari domislim na papirju, se potem izvijem iz enodimenzionalne linije razmišljanja. Na nek način se razpre površina, ki je večdimenzionalna in bolj kompleksna. Pisanje je sicer spet povratek na zaporedje – na linijo – a morda vseeno kompleksnejše. Spoštovani Milena in Alenka, morda bi lahko dodal kakšno polemično na temo, ki sta jo odprli. Predvsem, kar se tiče umetniškega dela in vrednotenja. Vidim, da sem prebral več kot le omenjeni članek, zato se dotikam tudi drugih vprašanj – med drugim tudi koncepta kreativnega razreda. Nekih mnenj zdaj ne najdem več na blogu, vendar so mi ostala v spominu. Moje razmišljanje sicer verjetno izhaja iz drugih izhodišč, kar je morda dobro za polemiko. Moje polje delovanja je t.i. sodobna umetnost, verjetno tisto področje, ki se nanaša na avtorske samoiniciativne projekte in koncepte in principe sodelovanja, in ne izključno na produkcijo umetniških artefaktov. Zaradi mojih kasnejših izpeljav na temo dela (kar je tudi Milenina priljubljena tema: delo in presežna proizvodnja) je najprej bistveno prepoznati Milenino ekonomsko-socialno pozicijo kot upokojensko, torej z rednimi mesečnimi dohodki, znotraj projekta Residency for Artists on Hiatus (Umetniška rezidenca za umetnike na oddihu) pa prav zato kot neprofesionalno (kar je Milenina samodefinicija že kar nekaj časa: neprofesionalna umetnica). To bistveno definira njeno pozicijo kot prostočasno, torej ljubiteljsko. Ta pozicija je po mojem mnenju zato precej estetska – v smislu da zaznavanje poteka na površini, oziroma kot opazovanje iz varne razdalje. Kar pomeni, da sodelovanje pri projektu verjetno prispeva k njeni “kvaliteti bivanja” – s podtoni, ki jo ta besedna zveza že nekaj časa vključuje. Vendar to ni njeno neposredno soočanje s svetom, ampak opazovanje sveta. Projekt umetniške rezidence Residency for Artists on Hiatus je za moje pojme tipičen sodoben konceptualističen konstrukt, kjer njegova avtorja v imenu umetniške svobode preobračata pojme – in upata, da bo posijala bodisi lepota ali resnica, ali oboje. Tako domislita domislek: koncept rezidence za neumetniško delovanje, ki je simbolno in simbolično plačano. Neumetnost kot umetnost je trenutna skrajna dekonstrukcija – iz niča gremo v minus. Ob tem pa uporabita vse metode povezovanja z institucijami, nabiranja podizvajalcev, obveščanja javnosti – kot se to v regularnih umetniških krogih pač počne. Koncept so že požegnali tudi kuratorji. V bistvu ni problem da njuno početje ne bi bilo umetnost. V resnici sta zagrabila neposredno meso umetnikov in iz njih izcedila neko vsebino. Stvar osebnega pogleda je, ali meso umetnikov, ki ne delajo umetnosti, tudi proizvede umetnost (pa tudi če je le neumetnost umetnost). Ta koncept je zame predvsem sistem podaljšanega socialnega mreženja, usmerjenega na neko mikrosfero. Vse začinjeno s kancem reality-show kukanja v intimno sfero, kar umetnikom sicer nikoli ni bil problem. Pred vsemi drugimi so prav umetniki to počeli. Morda je zanimiv časovni obrat, da se tokrat to počne potem, ko so to počeli že tudi navadni ljudje. Verjetno to pomeni, da se je normalnost reality-showa razgrnila še na umetnike. Ampak tu mogoče malo prehitevam. Umetnost v sedanjem svetu ni nič vzvišenega – njena družbena in simbolna vloga je majhna. Lovljenje popolnosti in vznesenosti se sicer še povezuje z umetnostjo, vendar je to pogled minulega časa. Druga polja skrbijo za lepo, zamaknjeno, vzneseno, itd.. Tradicionalne umetnosti se ponovno vzpostavljajo kot ponudnice tega blaga. Med tradicionalnimi umetnostmi in sodobnimi umetnostmi ni enačaja. Verjetno avtorja projekta Artist on Hiatus problematizirata lastno pozicijo umetnikov, kadar so utrujeni, ali brez navdiha, ali brez dela, naročil – in potrebujejo oddih. To je za umetnike vedno neplačan oddih. Koncept oddiha kot sestavnega dela delovnega procesa. To je povsem običajno za oblike dela v socialnih državnih ekonomijah. Umetnik/ proizvajalec je danes preobremenjen, podobno kot proizvajalci v drugih dejavnostih. Vendar v tej preobilici dela v umetnosti ne vidim razloga za inflacijo vrednosti umetnosti in umetniškega dela. Prej je razlog za to v že pred tem spremenjenem družbenem vrednotenju tega početja. Vrednote in vrednosti časa so pogosto usklajene. To lahko pomeni, da je tisto, kar je dobro (koncept vrednote) tudi dokaj ustrezno nagrajeno (koncept vrednotenja). Vendar je to zaporedje lahko tudi obrnjeno: vrednost določi sistem vrednot. Torej: prejeto plačilo za opravljeno delo definira kvaliteto dela. Nizko ocenjeno delo pomeni, da je tovrstno delo tudi malo cenjeno. To pomeni, da v sedanjem tržnem sistemu vrednot tudi ti proizvajalci kotirajo nizko na družbeni lestvici. Danes je umetnost za tržno usmerjene države predvsem poceni socialni korektiv, kamor se tlači staro in mlado – predvsem tisti živelj, ki se ni uspel redno zaposliti. Zdi se mi, da je ravno redna zaposlitev z vsemi socialnimi mehanizmi, ki temu pritičejo, temeljna socialna ločnica znotraj družb. Misliti, da bi klasična stavka s strani razvrednotenega življa karkoli spremenila, je po mojem mnenju napačno. Ljudstvo je razdeljeno in v boju za preživetje. Za vogalom nas čaka necivilizirana realnost vsakogar proti vsakemu. V takšnem svetu je pozicija humanista odrešujoča. Govorim o ljubiteljski poziciji individuuma, ki se zaveda, da je svet povezan in da mora človeška civilizacija temeljiti na humanizmu in družbeni empatiji. Ker gre za samooklicano pozicijo in ne za profesionalno pozicijo, ni pogojev za stavko. Pozicija ni delovno mesto, ampak so okopi. Vztrajati na okopih in ne zapustiti polja, ki ga nihče noče, ker bo polje potem morda kar izginilo. Takšna pozicija je etična pozicija. Teza, da bo čas pokazal, kaj je prava umetnost, je minula percepcija. Čas se je ustavil, historičnega časa več ni. Imam občutek, da nič kaj iz današnjega časa ne bo šlo v zgodovino, kar je dokaj paradoksalno, saj je hitrost spreminjanja sveta v tem času največja. Zdi se, da živimo na vrhu vala človeške civilizacije, vendar morda ni tako. Tržišče določa, kaj je dobro in kaj ni. Tržišče je z redukcijo vrednote na vrednost postalo temeljni svetovni etični sistem. Umetnost se danes vzpostavlja kot tržno blago. Nedavna umetnost se je skušala izviti iz primeža blagovne determiniranosti in komodifikacije, kar se zdaj anulira – tudi za nazaj. Vzpostavljanje tržišča za umetnost, ki so se ga v zadnjem času inženirsko lotili kuratorji, pomeni predvsem definiranje novega tržišča. Umetnostno tržišče je povsem klasično – bistven moment je vzpostavitev vmesnega člena – posrednika/ organizatorja posla, ki definira tržne odnose – vrednosti, minimizira stroške in maksimizira dobičke. Strošek je seveda umetnikovo delo, dobiček se pridobi na podlagi simbolne vrednosti. Med stvariteljem umetniškega dela in umetniškim delom ne sme biti neposredne zveze – umetniško delo se mora osamosvojiti – odtujiti (kupiti). Šele kot izdelek, ki je dokončan in vržen na tržišče, se to lahko zgodi. Kupljen za malo ceno, ali na debelo – prodan najboljšemu ponudniku – s tržno maržo. Bistvena igrica se dogaja na polju kreiranja simbolne vrednosti – ta mora biti sugerirana končnemu kupcu, umetniku pa še nejasna. Simbolna vrednost je v tem primeru presežna vrednost, ki ustvarja profit. Takšna proizvodnja umetniškega blaga zagotavlja nenehno dinamiko kreiranja novih artefaktov, umetnin, konceptov, velikih imen – široko paleto ponudbe. Cel kup predsodobne in sodobne umetnosti se danes izkazuje kot problematično blago, ker ni bilo delano z namenom postati prodajni artefakt. Prav tako je historično problematično, ker je bilo zapisano trenutku, v katerem je nastalo. Zadrego so najprej popravljali z zgodovinjenjem (definiranje simbolne vrednosti) in nato s komercializacijo. Zelo povedni so ti minljivi artefakti v današnjem kontekstu razstav: obledele fotografije, xerox/ fotokopije, intervencije na časopisnih izrezkih – dokumentarno gradivo. Dobesedno le to. Dobri lokalni primeri za to so reanimacije avantgardistov OHO, Stilinovića in drugih, ki so jih iz njihove real-time preteklosti potegnili kuratorji P74, ŠKUC in Moderne galerije. Pa razni re-enactmenti tudi sodijo sem. Kljub družbenemu razvrednotenju v umetnosti še vedno deluje veliko število inteligentnih ljudi. To je znak, da je umetnost še vedno polje svobode, ustvarjanja – in da so ti pojmi še vedno atraktivni. Pri svobodi ustvarjanja se celo zdi, da je ustvarjanje pomembnejša premisa od ekonomije bivanja. Vendar se to lahko hitro obrne, zato se zdi, da bo umetnost vedno bolj stvar mlajših generacij – torej generacijski in ne bo zavzela deklarativnega mesta ter s tem postala historičen fenomen. Ali pa je že socialni fenomen, v smislu da jo na prvem mestu določa prekarna socialno-ekonomska situacija umetnika-proizvajalca. S stališča umetnika je njegova socialna in ekonomska pozicija dokaj brezupna. Še bolj brezupna, ker se običajno dnevno bori za preživetje, kar dopušča malo časa za kreativni razmislek. Pravzaprav se verjetno v umetnosti vedno bolj dogaja ekonomija kot kaj drugega. V resnici se dogaja že prava masovna proizvodnja.umetnosti. To je tudi prava podoba svetovnega umetniškega trga. Naivno bi bilo misliti, da se karkoli umetniškega predstavlja na teh sejmih. Verjetno lahko rečem, da gre za reprezentacijo umetnosti (“dajmo se obnašati kot da je to, kar na sejmih prodajamo, umetnost…”). Le umetnik, ki je vzdržljiv in prilagodljiv do naročnika, se lahko dokoplje do socialne varnosti. Vendar taka pozicija umetnika ne odseva neke nedavne želje po drugačni družbeni vlogi umetnika, ki ni primarno tržno determinirana. Res, umetnik je v takšnem risu postaja sestavni del dominantne ideologije, ki je tržni sistem. Tu se strinjam s pisanjem Marka Ropa o outsourcingu/ crowdsourcingu, le da “Oprah fenomen”, ki vzpostavlja upanje da bo nekdo “odkrit” in končno ustrezno plačan, jaz imenujem “črnski fenomen”, kar je eno in isto. Namreč: v rasno-socialni segregaciji v ZDA se je lahko depriviligiran temnopolti posameznik socialno povzdignil le prek zabavljaških funkcij: športa ali glasbe. Upam da je jasno, da so ti redli uspehi le limanice za naivne. Večina bo še vedno igrala za drobiž v podhodih in na Tromostovju. Morda bi tu lahko navedel Josepha Beuysa, ki je izjavil, da bo kmalu – torej zdaj – vsakdo umetnik. To je bila verjetno faza prej omenjenih reality-showov. Moja parafraza tega izreka je, da ni danes nihče več umetnik – vsi smo zgolj ekonomsko vpeti v proizvodne procese. In vedno več bo takšnih, ki bodo to počeli brez običajne socialne varnosti – občasno, neredno in prepuščeno odločanju vsakokratnega naročnika. Temu se reče konkurenčnost delovne sile. To me sicer pripelje blizu tega, kar zagovarja Alenka – da tukaj tli nova socialna/ razredna razdelitev sveta. Kljub temu pa ne bi hodil definirati novega razreda. In še posebej ne “kreativnega razreda”, ki nosi v sebi narcisoidno noto – podobno kot nedavno naziv “svobodnjak”. Malo se mi zdi, da te pozitivne oznake vedno prikrivajo dejansko stanje. Pred časom sem srečal Američana, ki se je osmislil kot “freegan”, kar se je izkazalo da pomeni, da se prehranjuje izključno z zastonjsko prehrano: da brska po smetnjakih. V bistvu pa je problem tega sveta, da vedno večji del ustvarjalnih ljudi ni ustrezno vključen v sistem sociale in ekonomije. Da je polje svobode in ustvarjanja vedno manjše, ker je determinirano s pozicijo izvzetosti iz ekonomije in s tem tudi iz sociale. Zasužnjenost v polju ekonomije (in sociale) pa je vedno večja. Borut Savski

2014: Reminiscence na Prenapete strukture

2014: Posodi polni zvoka kot robota

2013: Organizem zvoka – Zvok organizma

Cirkulacija 2 – Total Art Platform: Zvok organizma – Organizem zvoka – mednarodni mini-festival, ki se ukvarja z mejnimi področji med umetnim in naravnim, vprašanji inteligence, socialnosti in življenja skozi metaforo zvoka. Pri vsem tem je zanimiva predvsem nejasnost pojmov na tem mejnem področju – življenje, inteligenca, naravno, umetno, zvok, glasba, estetika kot bazično zaznavanje ali tudi že kot kvalitativni presežek običajne pojavnosti – in celo: umetnost ali ne. Torej: organizem, organizacija, kompozicija, vzorci, struktura, nestruktura, kaos, nered – zapognjeno na začetek.

Cirkulacija 2 – Total Art Platform: Zvok organizma – Organizem zvoka – mednarodni mini-festival, ki se ukvarja z mejnimi področji med umetnim in naravnim, vprašanji inteligence, socialnosti in življenja skozi metaforo zvoka. Pri vsem tem je zanimiva predvsem nejasnost pojmov na tem mejnem področju – življenje, inteligenca, naravno, umetno, zvok, glasba, estetika kot bazično zaznavanje ali tudi že kot kvalitativni presežek običajne pojavnosti – in celo: umetnost ali ne. Torej: organizem, organizacija, kompozicija, vzorci, struktura, nestruktura, kaos, nered – zapognjeno na začetek.

2013: Razstavnine kot socialni korektiv?

Mnenje ob prebiranju članka Razstavnine kot socialni korektiv? Lilijane Stepančič z dne 17. 05. 2013, Delo Pogledi http://www.pogledi.si/mnenja/razstavnina-kot-socialni-korektiv

2013: WordPress plugins

As a user of Wordpress cms system I needed to look into plugins – as additional modules are called. Plugins allow many specific functions, Often one has to adapt them in order to get what is needed.

WordPress is a well-known and widely used CMS (content managment system) i came to prefer over other solutions. While quite basic it can be implemented with all kinds of functionalities. Usually this is done by plugins. Below are some plugins that use – mostly made  on my own and/or adapted versions of existing ones. For translations I use updated version of Polyglot plugin Plugin that helps you make your WordPress powered web completely multilingual. With full support of multiple time and date formats, localization of your RSS feeds and, of course, publishing your posts and pages in any number of languages. For more information, comments or questions visit the Polyglot’s homepage. I don’t think that original plugin is still maintained but I have kept the scripts updated and can be downloaded here http://www.ljudmila.org/~savskib/wp-content/plugins/bs-polyglot.zip For mailing lists I maintain a plugin called BS Newsletter Create multiple mailing lists and send newsletters. Allow people to subscribe and unsubscribe to newsletter. It relies on php-mailer classes to use various protocols. For this site I now work on so-called BS Webpages Aggregator Aggregator means adding various remote content to one place. Add any local or remote website to WP-database. Create an array of entries with basic info: title, excerpt, image, link, etc… You can also copy the complete html webpage to WP posts. BS Webcam Images plugin This plugin allows sequential slideshow of streamed images – either as real-time or as past=historic view. Can be combined with bs-dragmenu plugin to be movable. You must use some software to upload images via ftp protocol (like Webcam Uploader 2004) to the correct web directory. The software must be configured to upload unique image names so that uploaded images are not overwritten on each new upload. You can also upload images asynchronously – they will be resized to acceptable dimensions and included into list. To use the javascript new window popup put the wp-webcam.php into the wordpress root. This plugin can be observed here http://www.cirkulacija2.org/wp-webcam.php.    

2013: Levo pogromaštvo?

V odgovor na nekritično objavo sporočila za javnost v časniku Delo “Nadstandardni komite Rogovcev prevzel odgovornost za drzno tatvino”

[Original at http://www.cirkulacija2.org/?p=1868] Izjava Cirkulacije 2 – skupine začasnih uporabnikov Roga V odgovor na nekritično objavo sporočila za javnost v časniku Delo “Nadstandardni komite Rogovcev prevzel odgovornost za drzno tatvino” Člani iniciative Cirkulacija 2 (Borut Savski, Stefan Doepner in Boštjan Leskovšek), ki od leta 2007 delujemo v začasnem prostoru v nekdanji tovarni Rog, izražamo popolno nestrinjanje nad zapisanim v sporočilu za javnost omenjene skupine. Ne poznamo nobene identificirane skupine začasnih uporabnikov, ki bi se imenovala Nadstandardni komite Rogovcev. Prav tako nismo predali zastopanja naših stališč nikomur, zato je izjava o odgovornosti za krajo v galeriji Alkatraz, ki da jo prevzemajo Rogovci popolna izmišljotina in dezinformacija. Ob tem smo tudi izjemno presenečeni nad nekritično objavo nepreverjene in popolnoma anonimne izjave v časniku Delo. Od časnika Delo pričakujemo objavo tega demantija. Menimo, da je akcija zakrinkane skupine posameznikov v galeriji Alkatraz izključno kriminalno dejanje, od drugih značilnosti pa bi predvsem izpostavili pogromaški način obračunavanja večje skupine nad manjšino ali posamezniki. Nekritično sprejemanje tega diskurza v medijih bo nujno pripeljalo do eskalacije prav takšnih načinov obračunavanja. Ker je pred tedni skupina posameznikov iz skupine uporabnikov Socialnega centra Rog že izvedla podoben pogrom nad dvema začasnima uporabnikoma nekdanje tovarne Rog, je dokaj očitno, da gre tudi v primeru kraje v galeriji Alkatraz za iste ljudi. Člani Cirkulacije 2 poznamo ljudi, ki so pred časom delovali v okviru Socialnega centra, med njiimi je izstopal Andrej Kurnik, zato smo jih neformalno poimenovali Kurnikovci. Andrej Kurnik se tudi še sedaj poslužuje spletne pošte v okviru uporabnikov Roga, zato ga pozivamo, da se identificira kot eden od odgovornih ali pa se distancira od obeh omenjenih dejanj. Do tedaj jih bomo še naprej imenovali Kurnikovci, njihov način dela pa kurnikovski diksurz. Verjamemo, da je precej sloganov, ki so bili uporabljeni kot del vstajniškega gibanja po Sloveniji, nastalo v glavah sodelujočih v Socialnem centru, prav tako ne dvomimo, da so uporabniki prostora Socialni center bistveno prispevali k vstajniškemu gibanju, vendar so svoje parole že davno predali v javno rabo in si jih tako ne morejo več prisvajati. Podobno kot si ne morejo prisvajati vstajniškega gibanja. Oboje je prepuščeno vulgarizaciji, tako kot so Kurnikovci že pred časom vulgarizirali intelektualni levičarski diskurz v totalitarni princip “cilj upravičuje sredstva”. Ker so tudi umetniki in galeristi povečini del vstajniškega gibanja, je kurnikovska na videz aktivistična akcija še manj razumljiva in do konca sprevržena. Nobeno prevračanje pomenov sloganov, ki si jih je privoščila Marija Mojca Pungerčar, ne odtehta perverzij, ki si jih pri upravičevanju svojih motivov privoščijo Kurnikovci. Njihova največja perverzija pa je popolna redukcija nekdanjega levičarskega intelektualnega diskurza na raven primitivnega desničarskega jurišništva – pogromaštva. Skinhedovskih napadov je bilo v zgodovini Metelkove že veliko. Ali je zdaj nastopil čas levičarskih pogromov? Kot umetniki člani Cirkulacije 2 zavračamo obračunavanje z umetniškimi pristopi in discipliniranjem in nasilnim podvrženjem umetnikov, kot se je zgodil v galeriji Alkatraz in že enkrat pred tem. Podobno akcijo so si namreč dovolili že v letu 2008, prav tako v primeru umetnice Marije Mojce Pungerčar, s katero so imeli dogovor o sodelovanju, ki so ga potem prekinili, nato pa vdrli na njeno predstavitev filma Bratstvo in enotnosti v samskem domu ter izrabili dogodek za svoje namene. Podobno kot sedaj, so tudi takratno akcijo upravičevali z mnenjem, da je umetnica sodelovala z oblastniki – kolaborirala – v tedanjem primeru so bili to lastniki delavskega doma v katerem so delavci prebivali. Vse skupaj je bilo leto kasneje enostransko opisano v publikaciji, ki jo je izdala državna institucija Moderna galerija, kot zbornik projekta Radikalno izobraževanje. Brez možnosti predstavitve stališč tudi s strani umetnice. Upam, da je bralcu jasno, da gre v tem primeru za podobne vloge: Moderna galerija (oblastnik; posrednik oblasti), ki običajno gosti umetnike, saj ima s strani države podeljen dikurz, ki se mu reče umetnost, je dala prednost drugačnemu diskurzu – anarhizmu/ aktivizmu pod šifro avtonomij, in s pomočjo javnih sredstev (države) in lastnih zaposlenih objavila knjigo, v kateri v omenjenem delu obračunava z umetniškim diskurzom. Gre za projekt, ki ga je vodila kustosinja Bojana Piškur z naslovom Radikalno izobraževanje (Moderna galerija, Ljubljana). Verjetno ni dvoma, da gre v tem primeru za posebne vrste perverzijo – po kurnikovskem diskurzu: za kolaboracijo z oblastniki. Perverzna vloga Moderne galerije kot reprezentanta države, ki na prsih goji anarhistično misel, je tudi zanimiva, vendar naj pač skrbi oblastnike. Ni dvoma, da gre skupini storilcev za ustrahovanje umetnikov za namene kanaliziranja njihovega delovanja v zgolj agitatorske podporne akcije in manipulacije množic, kot je njihova doktrina. Vse besede o začasnosti in relativni avtonomiji v nekdanjem Socialnem centru so v zadnjem času zamenjale neprimerno skrajnejše izjave in – kar je neprimerno huje – že tudi dejanja. Diskurz, ki ga širijo Kurnikovci je diskurz sovraštva, likvidacij, manipulacij in ideoloških prisil. Niti ne dvomimo, da je mesto kriminalnega dejanja, ki se je izvršilo na Metelkovi, prav tako del strategije notranjega cepljenja/ čiščenja vstajniškega gibanja. Morda je namen, da bi ostali le tisti, ki so pripravljeni na vse. Člani Cirkulacije 2 s to izjavo nasprotujemo, da se v javnosti kdorkoli predstavlja s skupnim nazivom Rogovci, kar naj bi pomenilo začasni uporabniki Roga. Kot umetniki izjavljamo, da ne bomo agitpropovski pamfletarji stalinistično razpoloženim predavateljem iz akademskih krogov, ampak bomo vztrajali na lastnih družbeno-anagažiranih načinih. Predvsem pa ostro nasprotujemo načinu pogromaškega fašističnega obračunavanja z drugače mislečimi in želimo, da se te načine zatre v kali. Od policije pričakujemo, da bo storilce kriminalnega dejanja čimprej identificirala in proti njim ustrezno ukrepala. Spisal in podpisal Borut Savski zastopnik Cirkulacije 2 (društva za interdisciplinarnost, samoprodukcijo in cirkulacijo sodobne umetnosti), ki je tudi partner projekta RogLab in tudi član društva KUD Trivia, katerega predsednica je Marija Mojca Pungerčar (hm, dost mamo… Kurnikovcev) Berite v živo tule: http://radiostudent.si/kultura/kulturne-novice/incident-v-galeriji-alkatraz  

2013: Življenje vzorcev

2012: Novokomponirani album

2012: Nevestina harfa // Bride’s Harp

[Original at http://www.zavod-ccc.org/?p=24] Nevestina harfa // BRIDE’S HARP kombinacija3 Avtorji: Bogdana Herman, Zvonka Simčič, Borut Savski, Franc Cegnar, Miha Tomšič Nevestina harfa je interaktivna intermedialna audiovizualna instalacija/performans (umestitev – postavitev), ki jo skupina avtorjev, poimenovali smo se Uzvočevalci, v svojih projektih razvijamo od leta 2009. Naše raziskovanje temelji na skupnem in hkratnem ustvarjanju večih umetnikov, ki so v občutljivih interaktivnih medsebojnih razmerjih in hkrati z okoljem/kontekstom in obiskovalci. Ime projekta smo izbrali po Stupičevih »Nevestah.« Tako kot je Stupica subtilno postavil figuro v prostor slike, jo mi postavljamo v subtilni interaktivni prostor razpet med pokrajino, gledalcem in umetnikom. Figura spregovori in se navidezno sprehaja po medprostorih, prepojena z vizualno zvočno podobo, čeravno je njena fizična prisotnost fiksirana v jedro / center postavitve performansa. Do sedaj smo jo izvedli v  in ob cerkvi Sv. Marjete v vasi Žlebe pri Medvodah, v parku Lipnik na Ljubljanskem gradu, na Dobravi ob Zbiljskem jezeru ter v kapeli Sv.Jurija na Ljubljanskem gradu. 1349777249_IMG_1220 cerkev Sv. Marjete v Žlebeh video / kapela Sv. Jurija na Ljubljanskem gradu Objavljeno October 10, 2012 Zvonka T Simčič. Zavod CCC CrossCommunityCreation Institute Zavod za medijsko umetnost in projekte družbenega raziskovanja Masarykova 24 SI – 1000 Ljubljana, Slovenija

2011: Drevo življenja

[Original at http://www.3via.org/index.php?htm=prenapete_strukture/index] Borut Savski – Drevo spoznanja (Prenapeta struktura III) Produkcija: KUD Trivia 2011 17. januarja 2012 ob 21.00 v galeriji Metropolis Otvoritev razstave kibernetske strukture Drevo spoznanja v galeriji Metropolis (izložba Metropola; Kiberpipa) avtorja Boruta Savskega. Tretja po vrsti prenapeta struktura je bila v osnovni obliki že predstavljena konec lanskega leta na gostujoči razstavi Device_Art v Tokiu (organizacija: zagrebški Kontejner in galerija Kapelica), v oktobru letos pa kot del razstave Muzej Robotov v Mariboru(organizacija UGM Maribor). V prenovljeni vsebini bo tokrat prvič na ogled v Ljubljani. Vse prenapete strukture imajo značilnost prenosa gibalne energije s pomočjo torzijsko nasprotno napetih trakov, kar omogoči zabrisanje prejšnjih – enostavnejših, rotacijskih – načinov giba in prehod v višjo – mistificirano pojavno obliko. Preglednost prenosa je zaradi enostavnosti principa za pozornega gledalca ohranjena, tako da lahko govorimo kar o “uteleseni metafori” (metafora: starogrško μεταφορά “prenos”). Drugo povezano polje razmisleka, ki objektu predstoji, so translacije gibanja iz fiksnih točk v tridimenzionalno polje. Kraki “drevesa” namreč prav očitno opisujejo prostor. V miselno polje prenesni pomen nam morda približa problem razumevanja stvari – objektnih in onih drugih. Najbolj enostavni primer: branje, učenje novih pojmov iz ploskega besedila ne prinese takoj razumevanja, ampak šele ob dodatnem razmisleku pojmi pridobijo telo in postanejo razumljivi. Teza: razum je torej prostorski fenomen. Tretje polje, ki je objektu podelilo tudi ime (Drevo spoznanja), se tiče kibernetskih (samouravnavajočih) lastnosti sistema – torej zaznavanje okolice in interpretacije zaznav – odziv na okolico. Tu se dotikamo dramaturgije (sosledja), ki ni enostavno predvidljiva, ampak je rezultat zaporedja in vzporedja v tekočem in ravno minulem času – torej tudi stvar spomina/ pomnilnika. Sistem tega prenosa – od zaznav do svojih gibalnih odzivov (rezultatov) – naj ne bi bil reducirajoč, ampak ohranjujoč vso vhodno bogastvo podatkov tudi v interpretirani/ prenešeni obliki. V sistem smo poleg tega dodali nekaj tipičnih načinov programiranega obnašanja, ki najbolj priličijo konkretni mehanični izvedbi “Drevesa” – temu so botrovali zgolj koreografski razlogi – oziroma: osnovni estetski razlogi. Resnični estetski razlogi pa tičijo v integraciji vsega povedanega v pojavno celovitost metaforičnega telesa. Drevo spoznanja je skupaj z drevesom življenja eden od temeljnih konceptov zahodno-krščanske kulture in metaforično izjemno bogato. Drevo spoznanja (The Tree of Knowledge; avtorja: Humberto Maturana in Francisco Varela; prevedeno tudi v slovenščino) je tudi temeljno delo biološke veje kibernetike – avtopoetske teorije (autopoesis: samokreacija) – s katerim je biologija vstopila v kibernetsko dobo. Ker je temeljna misel knjige v definiciji živih sistemov, je s tem na nek način opisana pot tudi do Drevesa življenja. Na fotografijah zgoraj je najnovejša prenapeta struktura še s starim “analogičnim” srcem, imenovana Drevo življenja ali tudi Bonsai življenja – razstavljena v sklopu razstave Muzej robotov oktobra 2011 v Mariboru. On photos above is the newest from the strained structures series – called Tree of Life / Bonsai of Life – and it belongs to the octopussies family. October 2011 – exhibited at Museum of Robots exhibition in Maribor. Prenapete strukture: Drevo življena | Tree of Life | Bonsai (2010) Vsi trije sistemi so v procesu razvoja pridobili drugačno zaporedje – tako je najbolj primitivna oblika črv oz. DNK – telo, ki se imenuje Bitje, druga je Drevo življenja in tretja je Hobotnica. Zadnji dve višji obliki pridobivata drugačno logiko, ki jima bo omogočala nekatere rudimentarne oblike obnašanj – sinhronih koreografij.

2010: Orakelj 2

V okvir projekta Poetični nastavki korespondence z Orakljem, ki ga je zasnovala Petra Kapš, se je uvrstilo tudi interaktivno delo / skulptura Orakelj II, ki ga je na osnovi pet let starega projekta na novo postavil Borut Savski.

V okvir projekta Poetični nastavki korespondence z Orakljem, ki ga je zasnovala Petra Kapš, se je uvrstilo tudi interaktivno delo / skulptura Orakelj II, ki ga je na osnovi pet let starega projekta na novo postavil Borut Savski.

2010: Total Art Platform by Cirkulacija 2

Regular activities is the only solution to overcome the leasure time  – amateur –  artistic activities, and provide – for the active participants – a greater number of “living art” experiences…

Regular activities is the only solution to overcome the leasure time – amateur – artistic activities, and provide – for the active participants – a greater number of “living art” experiences…

2010: Novokomponirane slovenske ljudske

[Original at http://www.3via.org/index.php?htm=novoljudske/index] Bogdana Herman & Borut SavskiNovokomponirane slovenske ljudske Bogdana Herman & Borut Savski Newly composed Slovene folk songs Bogdana Herman in Borut Savski od leta 2010 improvizirata z eksperimentalnim zvocnim instrumentarijem in vokaliziranjem na temo slovenskih ljudskih. Naslov Novokomponirane slovenske ljudske se z določeno mero humorja nanaša na pojav t.i. novokomponirane muzike, oziroma “turbo” variante v folk glasbi. Tu se humor tudi neha – najino je živo in sodobno ukvarjanje s temeljnimi vzorci ljudskih pesmi. Okostje recitala / nastopa bo izbor najbolj zanimivih iz dosedanjega repertoarja in adaptacije koncepta, ki bo po novem imel več opraviti z mističnimi in/ali mistificiranimi okolji. Večji poudarek bo na barvanju in slikanju prostora/ prizorišča, kar pomeni projicirane površine in dinamična projekcijska svetlobna telesa. Recital se tako odmakne od koncerta in postane zvočno-svetlobni performens. Na nek način morda odmik še globje v preteklost in stran od kultivirane kulture. Zvočni učinek bo ustrezal mistiki/ mistifikaciji prostora osvetljevanega z moire projektorjem – torej bo bolj ambientalen in bo naredil prostor primarnejšemu vokaliziranju. Zadnja novica:   14. septembra 2013 sva gostovala na festivalu Šina v Idriji. Nastopila sva v rudniškem rovu. Fotografije je prispeval Aleksej  Žagar. Februar 2012: Izšel je album Bogdana Herman in Borut Savski – Novokomponirane slovenske ljudske! Album vsebuje koncertne posnetke zadnjih dveh let, oblikovan pa je kot enovita podoba zaporedja skladb z večine dosedanjih koncertov. Produkcija Trivia Records / Zapisi Vokalistka in pevka ljudskih pesmi Bogdana Herman in eksperimentalni elektronski glasbenik Borut Savski sva se v letu 2010 odločila narediti nekaj na robovih obeh glasb. Zato naslov Novokomponirane slovenske ljudske, ki se z določeno mero humorja nanaša na pojav t.i. novokomponirane, oziroma “turbo” variante v folk glasbi. Midva vendarle ostajava razmaknjena med dve skrajnosti – ljudski pesmi in zvočnemu eksperimentu. Zbir novokomponiranih eksperimentalnih slovenskih ljudskih pesmi ni glasbena arheologija, ampak živo in sodobno ukvarjanje z vzorci ljudskih pesmi. Pri tem kreativno na nov način zajemava predvsem dramatičnost ljudskih pesmi, ki jo najbolj definirata prek mnogo let izbrušeno besedilo in ritmika. Zadnja je po pravilu enostavna, vendar v svojem ponavljajočem se vztrajanju ustvari tenzijo. Melodika je pogosto zelo funkcionalna – v funkciji prejšnjih dveh. Zvok, kot ga uporabljava, se zdi najbolj oddaljen od ljudske tradicije, vendar se uspešno sestavi v enotno pripoved, kadar se dramatičnosti bliža s povsem svoje strani. V tokratni izvedbi bova manj koncertna – bolj performativna – in vključila še nekaj ambient poudarjajočih svetlobnih migotanj. /short english…/ The selection of so-called newly composed experimental Slovene folk songs is not music archeology but alive and contemporary use of folk songs patterns. Especially we creatively approach the dramatic content of folk songs, defined mostly by the very clean lyrics and rhytmics – the result of many years of live adaptations. The rythmics is basically simple but through the repetitive perseverance it produces dramatic tension. The melodics is mostly functional – in the function of the previous two. The sound – as we use it – may seem to be the element most remote from the folk tradition, but manages eminently to become part of storytelling – when it approaches the dramatic content with its own means. This appearance will be less of a concert and more of a performance – we will add to the ambient with some glimmering of light. /continue in Slovene/ Definicija prostora Kazemate na Ljubljankem Gradu (ki je še daljši in zelo visok): – vmestitev na sredini – izvajalca ob eno steno, publika od sredine do druge stene – večji sprednji zvočniki, manjši zadnji zvočniki – prekrižano povezani – sistem fragmentirane video projekcije na strop – barvanje s pomočjo usmerjanja videokamere – refleksija na strop preko posebnega mozaičnega gibljivega ogledala (“disko kugla”) – s pomočjo zvočnika in mikrokontrolerja arduino – priložnostni fizični midi vmesnik/ scratcher – mikrokontroler arduino http://www.ljubljanskigrad.si/dogodki/9-11/bogdana-herman-in-borut-savski-novokomponirane-slovenske-ljudske-pesmi/ Posnetek nastopa v galeriji Kazemate, 16. septembra 2011. Snemal je Iztok Zupan. V letu 2011 bova izdala nosilec zvoka, ki bo kombinacija živih in studijskih posnetkov, posameznih izvedb pa tudi v enem od jezikov štirih sosednjih držav. Prvi javni nastop je bil v sredo, 28. julija na festivalu Sajeta na Sotočju pri Tolminu, ki je potekal v tednu med 27. julijem in 31. julijem 2010. Drugi in tretji nastop sta bila v okviru projekta “Vseenje = Vse je eno” Zvonke Simčič (produkcija Zavod CCC), pri parku Navje v Ljubljani in v galeriji Zbilje pri Medvodah. Avtorja sva vzela kot izziv reinterpretacijo nekaterih manj znanih slovenskih ljudskih pesmi. Pri tem se bova do neke mere držala nekaterih tipičnih ljudskih načinov interpretacije. Melodija je znana le za eno pesem (“Moj fantič je T’rolsko vandral”), zato se lahko preostalih lotiva dokaj poljubno, z naslednjimi vodili: Pesmi naj bi bile narejene tako, da bi upoštevale katero izmed zapovedi/ aksiomov/ modelov/ obrazcev ljudske pesmi, to je: – osnovni ton = bordun (jaz pojem, ti ostajaš na temeljnem tonu (s krasitvami, seveda) – dvoglasje (stalno ali občasno v intervalu terce)– petje na čez (višje od osnovne melodije – prosto izbran interval)– pretekanje (brez vmesnih tišin med melodijo in petjem – s časovnim zamikom)– različni načini petja (z napetim grlom, cerkveno, altovsko, grobo)– preigravanje ritmov– ali melodija na največ 4 do 5 tonih – ali recitativ Osnovno zvočilo (poleg seveda glasu) je računalnik, konfiguriran tako, da v največji meri omogoča neposredno igranje. Pri tem si pomagamo z različnimi fizičnimi vmesniki – interpretativnimi pripomočki – mikrofon, video kamera, računalniška tastatura namesto klaviature, itd. Ogibamo se vsem tipičnim vzorcem, kot so prepoznavni inštrumentalni sampli. Skladbe so sicer v osnovnih obrisih predpripravljene. Pri izvedbi gre za kombiniranje prej omenjenih izhodišč – vzorcev ljudskega petja – glede na posamezno skladbo, ter za ustrezno adaptacijo elektronskega instrumentarija. Ta je v največji meri prilagojen za neposredno muziciranje – živo interpretacijo. To je še posebej pomembno, ker gre v veliki meri za improvizacijo. Pri instrumentariju uporabljamo algoritmično spreminjajoče se vzorce, ter neposredno spreminjanje parametrov računalniškega instrumentalnega telesa, kar je v skladu s tradicijo elektroakustične eksperimentalne glasbe. Razumevanje te tehnike muziciranja je še vedno dokaj omejeno – celo pri glasbenih strokovnjakih. Širok razpon zastavljenega koncepta, ki sega od arhaične ljudske tradicije do najsodobnejšega računalniškega algoritmičnega muziciranja, pomeni, da se lahko pri izvedbi posameznih skladb dotaknemo mnogih vmesnih kulturnih vzorcev, s pomočjo katerih avtorja potencialno odpirata vrata za marsikaterega novega poslušalca – tudi za mlade ljubitelje elektronske glasbe.  Pri tem pa vendarle skušamo ohraniti vse abstraktnejše načine interpretacije, kar ohranja visoko stopnjo eksperimenta, za kar v resnici pri tej zadevi gre. Bogdana Herman je že dolga leta kot pevka ohranjevalka ljudskega izročila v obliki t.i. umetne ljudske pesmi, manj znani so njeni ekskurzi v avantgardnejše vode, ki pa jih ni prav malo. Borut Savski je tudi že prepoznan kot inovator (provokator) v glasbi in izven nje. Skupaj sta se z namenom novokomponiranja spajdašila v lanskem letu, pričujoči nastop pa bo že njun četrti. Pretekli in prihodnji posnetki bodo nemara našli pot do diskografske izdaje in tako do najširšega občinstva. Posnetek dela prvega nastopa na festivalu Sajeta 2010 v Tolminu, 28.07.2010 Posnetek dela drugega nastopa v okviru dogodka VSEENJE (Vse je eno) pri Navju v Ljubljani, 27.08.2010 Posnetek celotnega nastopa v kavarni Union, 18. februarja 2011 v Ljubljani, kot del dogodkov Pripovedovalskega varieteja Produkcija, ki poteka pod krovom KUD Trivia, predvideva postopoma dodane nove pesmi, prevode pesmi v bližnje jezike, poleg tega pa spletno in morebiti tudi tiskano izdajo nosilca zvoka (Trivia Records / Zapisi). Sodelovanje z Zvonko Simčič poteka načelno kot koprodukcija. Projekt Novokomponiranih slovenskih ljudskih je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenija. Pesmi: ________________________________________________________________________________ 1. PO MORJU PLAVA BARČICA (melodična, lepa, ženstvena, sladka) Po morju plava barčica,prelepa barka pisana. Fantiči se pa zbirajo, se v lepo barko usedajo. Od kraja rine ladjica,je omedlela ljubica,sklenila bele je roké,točila grenke je solzé. »Če hočeš moja ljubca bit,v Milan za mano moraš prit.«»Jaz nočem tvoja ljubca bit,v Milan za tabo nečem prit.« »Ostani torej pa doma,izberi druzga ljubega!«»Jaz pa doma ostala bom,si druzga ljubga zbrala bom. Moj ljubček bo zeleni grob,poročil z njim me bo pokop.Moj venček bo pa travica,ki rasla bo iz nedrja.«   2. LAHKOŽIVČEVE SANJE  (bordun = spodnji osnovni ton; vokalno se gradi na igranju / vokaliziranju z besedami) »Le semkaj, semkaj, mati vi,mi boste sanje skladali! Men’ se sanjalo je nocoj,da sem u bel’ Ljubljanci bil, da je pritekel en studen’c,spod Roženpoha doli vil, (Roženpoh = Rosenbach = rožni potok = Rožnik) od rotovža do lontovža,od lontovža do Friškovca. Tri rožce so priplavale,rdeča, bela, zêlena.« »Rudeča je rudeča kri,ki jo boš, Travnar, ti prelil. Zelena je zeleni grob,ki vanjga boš ti, Travnar, djan.« »Le semkaj, semkaj, hlapec moj,obrzdaj nama konj’ča dva, mení engá in teb’ engá.Midvá v Ljubljano jezdiva. Tam čaka me mladá gospá,gospoda njen’ga ni doma.« Ko tja v Ljubljano prideta,on k svoji ljubici hiti. Pri njej ga je dobil mož njé,zabodel nož mu je v srce.   3. REZIJANSKA LEPA VIDA, ljudska (brez spremljave) »Da lipa moja Wida,- ko baj ti nisi lipa taköj te parve lita?« »Kaku ja man bet lipa, taköj te parve lita, ko si zasjala wse te njive, wse te dö pod Morjeno.« »Tö wse tö mele sjenje, vilike ja si wsjala, ma dniö mi je pojinelu.« »Lipaj ma stara Wida, či twöj sin ti jöče.« »O, gö, ka an mi jöče.« Da: »Pujdi se w to barčo, nu wzami won te koren nu dej ji ta zibili, ka an ti vač ni jöče,« Na jë šla ta-w to barćo, na wzela won te körën. An jë zahnel to barćo pu ti čarnjëli murjë, pu ti zilëni murjë. »Hüdu ti bodi, mernor, ka ti si me rizdëlil miha muža mladiha, miha sinu maliha!« A jë zahnel to barćo pu ti čarnjëli murjë, pu ti zilëni murjë. Nu tu jë srëtlu lüno. »O, dobro vëčër, lüna, vidala miha muža, vidala miha sinu?« »O, gö, ka si ha vidala, öjmë, twöj sin ti jöčë anu twöj muž ti zibjë.« »Hüdu ti bodi, mernor, ka ti si me rizdëlil, miha muža mladiha, miha sinu maliha!« A jë zahnel to barćo pu ti čarnjëli murjë, pu ti zilëni murjë. Nu tu jë srëtlu zvizdo. »O, dobro vëčër, zvizda, vidala miha muža, vidala miha sinu?« »O, gö, ka si ha vidala, öjme, twöj sin ti spašë anu twöj muž se draži.« »Hüdu ti bodi, mernor, ka ti si me rizdëlil, miha muža mladiha, miha sinu maliha!« A jë zahnel to barćo pu ti čarnjëli murjë, pu ti zilëni murjë. Nu tu jë srëtlu suncë. »O, dobrë jutru, suncë, vidalu miha muža, vidalu miha sinu?« »O, gö, tu si ha. vidalu, öjmë, twöj sin se žëni anu twö muž pohaja pu ti čarnjëli rnurjë, pu ti zilëni linda.« »Hüdu ti bodi, mernor, ka ti si me rizdëlil, miha muža mladiha, miha sinu maliha!« A jë zahnel to barčo pu ti čarnjëli murjë, pu ti zilëni murjë, da mej konca ni bilu.   4. LJUDSKE IZŠTEVANKE En, ten, tontara, čim, bum, kalvara, kalvaríka bona čika, čin! (Opčine pri Trstu, 1967)   Ádele, dvádele, míkeče, píkeče, lenka, penka, fórtk! (Opčine pri Trstu, 1967)   Péro pomo ingranata di medvieda kuj e stato sula porta del palaco, petín, pitón, pitás, ala balo e skampa bas. (Trinko, Benečija, 1970)   Alíne tendéle páve pavón ale vičénti korénti quánti fúre fóra. (Plestišča, Benečija, 1968)   Émele témele rikete ra ríkete rákete knoc. (Ukve, Naborjet, 1968)   An dam tes, ti si malo pres, ti si malo pumpanus, an dam des. (Ukve, Naborjet, 1968)     5. MOJ FANTIČ JE NA T’ROLSKO VANDRAL (melodija je znana – ohranimo; uporabimo pretekanje in na vsako ponavljajočo se vrstico v kitici demonstracija enega od ljudskih načinov petja) Moj fantič je na T’rolsko vandral,moj fantič je na T’rolsko vandral,moj fantič je na T’rolsko vandral,oj, zdaj pa tam bolan leži.Zdaj pošte mi domov pošilja,zdaj pošte mi domov pošilja,zdaj pošte mi domov pošilja,da naj mu jaz zdravila dam. Tirolka mu je pušeljc dala,Tirolka mu je pušeljc dala,Tirolka mu je pušeljc dala, Pa naj mu še zdravila da. Oj, za bolezen so zdravila,oj, za bolezen so zdravila, oj, za bolezen so zdravila, oj, za ljubezen jih pa ni.   6. POLJSKA KRALJICA (= napoljska = neapeljska; instrumentalno najbolj dodelana; progresija; hit skladba) Vahtar v Benetkah kliče, upije:»Vstanite gori, vsi Benečani,vsi Benečani in kapitani!Po morju plava poljska kraljica, vleče za sabo trikrat sto ladij,v vsaki teh ladij tristo soldatov,vsak soldat ima svojega hlapca,svojega hlapca, svojega junga!Zdaj zdaj bo vzela tabor beneški,svetega Marka turen visoki!« Hitro so vstali vsi Benečani,vsi Benečani in kapitani,tekli naproti poljski kraljici:»Gnada, o, gnada, poljska kraljica!Se hočmo podati, jerperge datitvojim soldatom, jesti in piti.« Tako je rekla poljska kraljica:»Meni ni treba jesti in piti,moji soldati majo zadosti.Če mi ne daste španskga kraljiča,zdej zdej bom vzela tabor beneški,svetega Marka turen visoki.« Hitro so tekli ískat kraljíčain ga peljali k poljski kraljici.Mati njegova ga je spremljála,milo po njem se je jokála. Tako je rekla poljska kraljica:»Tiho ti bodi, španska kraljica,sem ga redila tri cela leta,pa s’ mi ga ukradla, španska kraljica,z njim si skočila na Benečijo.« V drugo je rekla poljska kraljica:»O, kaj vam pravim, moji soldatje,streljajte meni zdaj na veselje,piskajte meni zdaj na veselje,pavkajte meni zdaj na veselje,godite meni zdaj na veselje,ker sem dobila španskga kraljíča!« ________________________________________________________________________________Viri: 1, 5: Slovenske ljudske pesmi, Mladinska knjiga v Ljubljani, 1961, knjižnica Kondor, št. 41;2, 6: dr. Zmaga Kumer osebno 4: Pavle Merkù, Ljudsko izročilo Slovencev v Italiji (zbrano v letih 1965 – 1974), ZTT, Trst 1976 Spodaj: Strumna zahvala avtorjev z nastopa v Kazemate na Ljubljanskem gradu 16.09.2011 (foto: Milan Kristl) Spodaj: z nastopa v kavarni Union, 18.02.2011 (foto: Katarina Juvančič) Spodaj: z dveh nastopov v okviru projekta Vseenje Zvonke Simčič (avgust 2010 – Park Navje v Ljubljani; september 2010 – Galerija Zbilje) Spodaj: na festivalu Sajeta 28.07.2010; foto: Boštjan Leskovšek, Milan Kristl Sledi: Nekaj sorodnih produkcij v okviru Trivia Records Zapisi pri katerih sta oba avtorja že sodelovala: Etnobanda Državice Ptičjestrašilne: MetastazaA (2007) Etnobanda: MetastazaB (2008) Cirkulacija 2: Live at Sajeta festival 2009

2010: DeviceArt in Tokyo

[Original at http://www.3via.org/trivia/?p=428] September 2010 Device_art Tokyo Japan device_art_posterV okviru razstave Device_art v Tokyu sodelujeta tudi dva objekta Boruta Savskega – Okrogla miza in Prenapeta struktura 3 (Ikebana). Details: Kontejner/Zagreb, Praksa/Ljubljana & sonic space labs/Berlin are proud to present: Device_art 3.010 Croatia_Slovenia_Japan – exhibition, performances, round table Tokyo / 23 September – 1 October 2010 Miraikan – National Museum of Emerging Science and Innovation SuperDeluxe Waseda University Toyama Campus  

2009: Precarious dreams

A few observations about the squatted Rog factory in Ljubljana /for the seminary Precarious spaces/dreams, Graz 3rd, September 2009 /

I would also like to present a wider view – by also incorporating the other big “liberated” space – Metelkova City – which is now legalized (property was transferred from the state ownership to the municipality) and has become a regular place for the niche tourism “of visiting an alternative culture space”. I was a regular observer and often a participant at Metelkova over the past 15 years and especially in the beginning when I was involved professionally at local Radio Student station – the main public support channel for legitimizing the Metelkova squatting.

2009: Reality show

The basic difference of “reality show” reality would be in perspective – who is observing who. The process of observation is amplified with media and the focus presented with media used to be in the direction from the side of many – to the side of few.

2009: Prenapete strukture

[Original at http://www.3via.org/index.php?htm=prenapete_strukture/index] Produkcija KUD Trivia | Trivia Art Production | more pages by Borut Savski Borut Savski – Prenapete strukture | Strained structures Tensed Structures trio at The Gallery of Contemporary Art in Celje – group exhibition SCULPTURE TODAY IV: Performative Bodies and Spaces presented by the Center for Contemporary Arts Celje. CELEIA – CENTER SODOBNIH UMETNOSTI Galerija sodobne umetnosti, Trg celjskih knezov 8, 3000 CELJE http://www.celeia.info/center_sodobnih_umetnosti     Borut Savski – Rože zla | Flowers of Evil | Fleurs du mal (Prenapeta struktura IV) Produkcija: 2013   Hm, zdi se, da ni konca tej konceptualni seriji… Rože zla so nastale na podlagi ene predhodne variante poimenovane “Bitje” z namenom, da se proizvede spreminjajoč se vir zvoka (za projekt Cirkulacije 2). Oblika piezo-zvočnikov je potem sugerirala tudi identiteto – npr. črne lilije – in takoj zatem citata iz preteklosti – Rože zla (pesniška serija Charlesa Baudelaira). Tu je zanimiva spletna stran posvečena temu: http://fleursdumal.org/ Rože zla so se v juniju 2013 predstavljale v projektnem prostoru Aksioma v Ljubljani kot del kibernetičnih struktur/ skulptur/ platform, ki smo jih pripravili v okviru Platforme za totalno umetnost: Organizem zvoka – zvok organizma. Borut Savski – Drevo spoznanja (Prenapeta struktura III) Produkcija: KUD Trivia 2011   17. januarja 2012 ob 21.00 v galeriji Metropolis Otvoritev razstave kibernetske strukture Drevo spoznanja v galeriji Metropolis (izložba Metropola; Kiberpipa) avtorja Boruta Savskega. Tretja po vrsti prenapeta struktura je bila v osnovni obliki že predstavljena konec lanskega leta na gostujoči razstavi Device_Art v Tokiu (organizacija: zagrebški Kontejner in galerija Kapelica), v oktobru letos pa kot del razstave Muzej Robotov v Mariboru(organizacija UGM Maribor). V prenovljeni vsebini bo tokrat prvič na ogled v Ljubljani. Vse prenapete strukture imajo značilnost prenosa gibalne energije s pomočjo torzijsko nasprotno napetih trakov, kar omogoči zabrisanje prejšnjih – enostavnejših, rotacijskih – načinov giba in prehod v višjo – mistificirano pojavno obliko. Preglednost prenosa je zaradi enostavnosti principa za pozornega gledalca ohranjena, tako da lahko govorimo kar o “uteleseni metafori” (metafora: starogrško μεταφορά “prenos”). Drugo povezano polje razmisleka, ki objektu predstoji, so translacije gibanja iz fiksnih točk v tridimenzionalno polje. Kraki “drevesa” namreč prav očitno opisujejo prostor. V miselno polje prenesni pomen nam morda približa problem razumevanja stvari – objektnih in onih drugih. Najbolj enostavni primer: branje, učenje novih pojmov iz ploskega besedila ne prinese takoj razumevanja, ampak šele ob dodatnem razmisleku pojmi pridobijo telo in postanejo razumljivi. Teza: razum je torej prostorski fenomen. Tretje polje, ki je objektu podelilo tudi ime (Drevo spoznanja), se tiče kibernetskih (samouravnavajočih) lastnosti sistema – torej zaznavanje okolice in interpretacije zaznav – odziv na okolico. Tu se dotikamo dramaturgije (sosledja), ki ni enostavno predvidljiva, ampak je rezultat zaporedja in vzporedja v tekočem in ravno minulem času – torej tudi stvar spomina/ pomnilnika. Sistem tega prenosa – od zaznav do svojih gibalnih odzivov (rezultatov) – naj ne bi bil reducirajoč, ampak ohranjujoč vso vhodno bogastvo podatkov tudi v interpretirani/ prenešeni obliki. V sistem smo poleg tega dodali nekaj tipičnih načinov programiranega obnašanja, ki najbolj priličijo konkretni mehanični izvedbi “Drevesa” – temu so botrovali zgolj koreografski razlogi – oziroma: osnovni estetski razlogi. Resnični estetski razlogi pa tičijo v integraciji vsega povedanega v pojavno celovitost metaforičnega telesa. Drevo spoznanja je skupaj z drevesom življenja eden od temeljnih konceptov zahodno-krščanske kulture in metaforično izjemno bogato. Drevo spoznanja (The Tree of Knowledge; avtorja: Humberto Maturana in Francisco Varela; prevedeno tudi v slovenščino) je tudi temeljno delo biološke veje kibernetike – avtopoetske teorije (autopoesis: samokreacija) – s katerim je biologija vstopila v kibernetsko dobo. Ker je temeljna misel knjige v definiciji živih sistemov, je s tem na nek način opisana pot tudi do Drevesa življenja. Na fotografijah zgoraj je najnovejša prenapeta struktura še s starim “analogičnim” srcem, imenovana Drevo življenja ali tudi Bonsai življenja – razstavljena v sklopu razstave Muzej robotov oktobra 2011 v Mariboru. On photos above is the newest from the strained structures series – called Tree of Life / Bonsai of Life – and it belongs to the octopussies family. October 2011 – exhibited at Museum of Robots exhibition in Maribor. Prenapete strukture: Drevo življena | Tree of Life | Bonsai (2010)   Vsi trije sistemi so v procesu razvoja pridobili drugačno zaporedje – tako je najbolj primitivna oblika črv oz. DNK – telo, ki se imenuje Bitje, druga je Drevo življenja in tretja je Hobotnica. Zadnji dve višji obliki pridobivata drugačno logiko, ki jima bo omogočala nekatere rudimentarne oblike obnašanj – sinhronih koreografij.   Utelešena metafora Najnovejši projekt/objekt se dotika dokaj temeljnega raziskovanja avtonomnih struktur / sistemov – točneje (a ne izključno) mehanskih premikajočih se organonov. Gre za predhodno napete (=prenapete) – in potem med seboj na poseben način povezane osnovne elemente, ki v nadaljnem prepletu tvorijo strukturo, na katero se prenesejo vse (pre)napetosti posameznih gradnikov. Skušal sem sestaviti nekakšno zvijajoče se telo – morfološki objekt. Skrivnost je v uporabi torzijsko zvitih trakastih elementov, ki na enem koncu vpeti (po najmanj dva skupaj) ustvarijo prenos torzijske energije na celotno tako oblikovano tridimenzionalno strukturo. Pogoj je, da je na drugem koncu elementarna struktura zakoreninjena (zaključena z vpetostjo v točki, ki ni vezana neposredno na prvi konec strukture). Po mojem mnenju pa je celo zaželjeno, da se s kombiniranjem prenapetih elementov dobi na koncu vase zaključeno strukturo, ki je v celoti “prenapeta”. Rezultat je zanimiv kibernetski sistem, ki ima vgrajeno energijo (potencialno energijo) – in celo vrsto lastnosti, ki ga delajo ‘bolj telesnega, bolj organskega, bolj živega’. Iz fizike vemo, da se potencialna energija rada pretvarja v kinetično (gibalno) – kar je tudi glavni motiv gradnje. Želja je bila, da se sicer pogosteje prisotno in bolj domače rotacijsko gibanje (in prenosi preko kolesc in jermenov) nadomesti z neko primarnejšo obliko: translacijskim gibanjem. Seveda se nahajamo v domeni avtonomnih strojev, ki jim popularno rečemo roboti. BEAM robotika Elektronski mehanizmi, ki gibljejo vse naprave, ki jih gradim, so analogni in grajeni po principih t.i. BEAM robotike (kratica druži izraze: biologija, elektronika, estetika in mehanika). V osnovi pa velja, da moment odločitve ni enoznačen, ampak je zaradi uporabe analognih elektonskih komparatorjev, ki delujejo na robu odločitev, precej samosvoj. V zadnjem času mi je bila omenjena beseda ‘fuzzy logic’ (Majda Gregorič), ali slovensko: mehka logika (Boštjan Leskovšek), kar v precejšnji meri ustreza opisanemu. Drug izraz za mehko logiko je tudi ‘analogna logika’. Ne le dve izključujoči se stanji – ampak neskončno stanj. Besedna zveza ‘analogna logika’ je zanimiva, ker dejansko pomeni ‘analogična logika’, ali ‘nelogična logika’. Torej nekaj takega kot ‘neumni um’. Semantično pa kaže na to, da je nelogično izpeljava iz logičnega – torej je primarnejši izraz ‘logično’. Beseda zelo blizu ‘analogičnemu’ je ‘analogno’, vendar je drugačnega pomena – opisuje da je pri prevajanju iz ene vrednosti v neko drugo vrednost prišlo do proporcionalne spremembe – mi pravimo, da je bila sprememba skoraj ‘linearna’. V človeškem jeziku pa: da je pomen skoraj isti. Obeti prenapetega principa gradnje so se kazali predvsem v neke vrste mehanskih kvantnih stanjih. To so t.i. diskretni energijski nivoji znani iz kvantne mehanike, pri nas pa neke vrste ravnotežne lege, za ohranjanje katerih pri prenapetih strukturah niso potrebni linearno povečani vložki sile. To je bistvena razlika v primerjavi z linearnimi translacijami gibanj. Govorimo lahko torej o neke vrste nelinearnem mehanskem sistemu. In še več: o mehanskem kvantnem sistemu. Tensegrity Čeprav se mi je zdela ideja originalna, pa se je pokazalo, da vendarle ni čisto tako. Ponovno se je izkazalo, da je šlo za reinvencijo principa. Trčil sem ob angleško skovanko ‘tensegrity‘ (kombinacija: tensional integrity; celovitost, enotnost s pomočjo napetosti). Kljub vsemu moja izvedba ostaja izvedbeno originalna, saj v literaturi ni bilo najti nobene izvedbe s torzijskimi napetostmi trakov. Predvsem pa je bila moja pot do prenapete strukture popolnoma samostojna. Besedo ‘tensegrity’ je v petdesetih letih skoval kultni arhitekt Buckminster Fuller, avtor koncepta pa je ameriški kipar Kenneth Snelson, ki je na ta način gradil svoje skulpture – najbolj znana je 19-metrski Needle Tower (1968). Zdi se, da je tudi ruski arhitekt Boris Stučebrjukov počel nekaj podobnega v njegovem umetniškem obdobju (70-ta, 80-ta). Fuller je princip napetostnega ravnovesja tesno povezal z besedo sinergija – ko dve ali več nasprotujočih si sil dosežejo stopnjo ravnotežja med notranjimi napetostmi (tenzijami) in ukloni (kompresijami). O principu povedal, da ne gre za nasprotujoče si, ampak za dopolnjujoče se (komplementarne) učinke, ki so vedno hkrati prisotni. Principi: potiskanja in vlečenja, pritiska in uklona, privlačenja in odbijanja… Za celovit sistem so bistveni konceptualno ustrezni temeljni gradniki – elementi (“primitives”), ki že vsebujejo / vzdržujejo dvojico lastnosti: napetost (tenzijo) in uklon (kompresijo) – ali pa kakšen drug komplementarni odnos. Od tu dalje postanejo stvari metaforične in princip prenosljiv na druga področja. V zvezi s tem se v literaturi že takoj omenjajo algoritmični in heuristični principi t.i. ekspertnih sistemov. Pojavi pa se tudi povezava s človeškimi miselnimi in spoznavnimi sistemi, ki naj bi tudi bili “prenapeti”. V kibernetiki za prej opisane sisteme pravijo, da imajo vgrajeno inteligenco. Sam bi raje uporabil besedo “samosvoje inercije”. Na vsak način imajo torej neko vgrajeno identiteto (pa tudi če je ta le mehanska). V matematiki identitetne točke (singularnosti) opišemo s pomočjo “ničel” in “polov”. Te pa so značilnost nelinearnih funkcij. Da je zadeva pomensko izjemno prenosljiva govori tudi dejstvo, da si je besedo ‘tensegrity’ sposodil tudi pisatelj Carlos Castaneda za svoje kultne magične zgodbe. Za Castanedo je princip vsakodnevna umetnost prilagajanja svoji lastni in energiji drugih na način, ki prispeva k celoti skupnosti, ki jo tvorimo. V skladu s prejšnjim sem se v princip zaljubil tudi sam in sistem podnaslovil kot Utelešena metafora. Prenapete strukture: Bitje / Biće (2009)   A second strained structure at Device_Art event in Zagreb (october 2009). This one is called Being / Bitje / Biće… (recorded By Robertina Šebjanič) Prenapete strukture: Bitje / Biće če izhajam iz divje predpostavke, da se besede skozi človeško kulturo pomeni cepijo – derivirajo, spreminjajo – tudi kot cepljenje na različne jezike, vendar da se podobnost ohranja in kaže na neko nekdanjo isto besedno in pomensko osnovo – potem lahko nastavim tezo, ki definira polje Bitja: – bitje (slovensko): srca, ure – simboli živosti vase zaključene (avtonomne) entitete, dimenzije časa, ki ji pripada -torej prisotnosti bitja v trenutku in razponu časa; – biće (hrvaško): mehkejša oblika slovenske besede, ki nosi enake pomene, poleg tega še pogled v prihodnost. Slovensko: bo, morda tudi kot nekdanja osnova besede, ki nekoč v preteklosti morda postane bog, morda tudi kot ideja upanja v prihodnost – v povezavi z besedo boljše (prekmursko: bogše) – in hkrati delegiranje te (za)upanja na/ v boga. – ben (italijansko), bon, beau (francosko), itd… – be (angleško): ista besedno-pomenska osnova z vsemi osnovnimi derivati samoidetifikacije in samokreacije – become: postati, belong: pripadati, begin: začeti, before: pred (tem) if I do a wild supposition that throughout the human culture the new words are being derived from the older ones to support the new meanings – also as derivations into new languages, and that the similarity of words is conserved ands points to some previous rudimentary word and meaning – then I can present a thesis that defines the field of Being: – bitje (slovene): beating of the heart, of clock – the symbolics of an (autonomous) entity / being that is alive, the notion of the dimension of time, that it belongs to – representing the presence of being in the moment and in the time span; – biće (croatian): the softer derivation of the slovene word, that bears the same meanings, and additionally also a direct idea to future. In slovene: biće = bo, maybe also as an ancient root od the word that in time became “bog” – (english: god), maybe as an idea of the hope which is in the future – in connection to the word “boljše” (english: “better”; or in slovene Prekmurje region: “bogše”) -and at the same time the delegation of hope to bog / god. – ben (italian), bon, beau (french), etc… – to “be” (english), being: the same word-meaning root with all the basic derivations of self-identification and self-creation – being, become, belong, begin, before…. Struktura in umetnik, 21. oktober 2008, galerija Kapelica Structure and the artist, 21st October 2008, Kapelica Gallery Ljubljana foto | photo: Nada Mihajlović   Sestavni deli Prenapete strukture. Odločil sem se za osem prepletenih in vase zaključenih krakov (konec zadnjega se spoji na začetek prvega – torej narisano v eni potezi – podobno kot pentagram), ki jih spojene ženejo štirje motorji. The building elements of Tensed structure. I decided for eight inter-twined elements that are in closed loop (in the manner of pentagram), powered by four motors.   Senzorika in motorika: dva mikrofonska analogna komparatorja s pripadajočimi vezji, dva t.i. števnika dogodkov, sestavljena iz dveh vzporednih dekadnih števcev z možnostjo nekakšnega “programiranja” (z IR sprejemnikom – zaenkat še neuporabljenim) in štirje gonilniki za enosmerne motorje (H-mostički). Sensoric and motoric electronic: two main microphone sensor circuits with analogue comparators (in the middle), two so-called “event-makers” – consisting of two parallel decade counters (with IR-receiver – not used yet), and four H-bridge DC-motor drivers. Situacije v galeriji Kapelica / Kapelica Gallery situations foto / photo Miha Fras Situation at Arzenal Depo at Viba Studios Ljubljana (december 2009) foto / photo Petra Kapš       The new heart of Octopussy (2011)   The new heart uses arduino microcontroller to deal with four independant motors and two sensors (sound and infra red). Some “behaviour” will be added before the next occasion. So, the analog decision-making logic (“analogic logic”) will give way to programming approaches… Metaphore incarnated This project deals with relatively basic research of autonomous structures / systems – namely (but not exclusively) the mechanic moving organons. It is about previously strained – and after that in a special way interconnected basic elements, that in the final stage – as intertwined – make up a structure, where all the strains of basic elements are transferred to. I tried to create a kind of twisting body – a morphologic object. The secret is in the use of torsionally twisted plastic elements, that when fixed (at least two together) on one end create a transfer of torsion energy to the whole of a structure. The condition is that on the other end the elementary structure is rooted to the point that is not directly connected to the first end of the basic structure). It is however desirable that the final combination of such elements creates a structure that is self-contained – and “strained” as a whole. The result is an interesting cybernetic system, that has a built in energy (the potential energy) – and a numbr of properties, that make it “more bodylike, more organic, more live”. From Phyisics we know that potential energy likes to change into kinetic (moving) energy – and this is the motive for building this object. I wanted especially to eliminate the usual omnipresent (and well understood)rotary movement (and the transfer of of movements with wheels and strings) and replace it with the more primary method: the translation movement. Of course we are in the domain of building autonomous machines popularly known as robots. BEAM robotics Electronic mechanicms that move all my objects are analogue and built along the principles of so-called BEAM robotics (abbreviation of the words: Biology, Electronics, Aestetics and Mechanics). It basically means that th moment of decision is not precise, but because of the use of analog electronic comparators, that work very close to the border of switching / decisions, rather unpredictable. Lately a word was mentioned to me – ‘fuzzy logic’ (by Majda Gregorič), or ‘soft logic’ (Boštjan Leskovšek), that depicts well to the principle described. Another term for this could be ‘analog logic’. Not only two distinctive exclusive states, but infinite number of states. Word combination ‘analog logic’ is very interesting since it actually means ‘analogic logic’. Like ‘unreasonable reason’. And also semantically points to believing that logic was there before the analogic. A word very close to ‘analogic’ but different in meaning is ‘analogous’ – describing that the translation of some value to another value was proportional – we say that it was ‘about linear’. Or in human talk: that it is about the same. The promise of using the strained principle was in a kind of mechanic quantum states that would be achieved. Quantum states are a kind of discrete energy levels known from the quantum mechanics, and in it’s mechanical form – a kind of balanced situations in the movement (going from from minimum to maximum) that do not neccesitate linearly progressive forces. This is the basic difference to linear translation movements. So, we can speak about some sort of non-linear mechanic system. And more: about mechanic quantum system. Tensegrity Though the idea seemed original, it proved not to be entirely so. Again it was the reinvention of the principle. I came accross english word ‘tensegrity‘ (combination: tensional integrity; integritiy as a whole, unification by the use of mechanical tension). But my particular approach seems to be original, because I could find no information of use of torsionally twisted elements. And also: the path to my tensegrity / strained structure was totally independent. But the story of tensegrity itself is extremely interesting. The word ‘tensegrity’ was coined in the 1950s by renowned thinker and architect Buckminster Fuller, and the author of one such concept is American sculptor Kenneth Snelson, who used it to build his sculptures – best known is the 19-meter Needle Tower (1968). Fuller related the principle of ‘balance through tension’ closely to the word ‘sinergy’ – when two or more opposing forcesreach the point of balance between the inner tensions and compressions. He added philosophically that it is not about the opposing, but the complementary effects, that are always present at the same time. Such complementary effects are: pushing and pulling, tension and compression, attraction and repulsion… For the whole of such system, the conceptually appropriate building elements are necessary – the primitives, that already provide the both properties: the tension and compression – or in fact any other complementary relationship. From here on things become highly metaphoricand the principle can be translated to any other area. Very quickly one finds the algoritmic and heuristic principles of so-called ‘expert systems’. No far away are the links to human thought and cognitive systems, that are said to also be ‘strained’ – tensegrity systems. In Cybernetics, for the systems described above, often say that have a built-in intelligence. I would rather use the description – that they provide a kind of “individual inertia”. In any case they have some in-built identity (even if only mechanic). In Mathematics the identity points are so-called singularities – “zeros” and “polls”. These appear for higher order non-linear functions. That the principle is easily “transportable” (metaphoric) proves also the information, that the word ‘tensegrity’ was borrowed by writer Carlos Castaneda for his cult magic stories. For Castaneda tensegrity is the principle of every day art of living – of adjusting oneself to our inner energy and the energy of others – in a manner that adds to the whole of community (humanity) that we together form. Because of all this possibilities of translations and the fact that it is all about translations I gave the project a subtitle of “Metaphor Incarnated”. One comment was that it was a Moebius structure, which I declare as wrong (I already invented* Moebius (loop) ten years ago). It is an invention* of the Buckminster Fuller structure… however, it seems that Boris Stuchebryukov (a Moskow architect) did something similar in his artistic period (70s, 80s). Borut Savski * invention = reinvention, when a person walks a full path of “solidification” of a principle – the basic thinking, conceptualizing and materializing the object. Prvo izvedbo prenapete strukture sem predstavil 21. oktobra 2008 v galeriji Kapelica. Na ogled so bili pravzaprav štirje mehanizmi: dva reflektorja, ki pogojno sodita pod isto zvrst “polipov”. Prvi je bil zgrajen lani novembra na rezidenci v SantralIstanbul v Istanbulu / Turčija, drugi v začetku letošnjega leta. Tretji je računalniški videografični sistem generiranja novih pomenov in ključnih besed na podlagi večih vhodnih besedil – generiranih s pomočjo programa Pure Data in Gem. Četrta – Prenapeta struktura pa je moj osrednji projekt leta 2008, ki ga je tudi sofinanciralo Ministrstvo za kulturo RS. Predstavitev je potekala v obliki hkratnega delovanja strojev (struktur, skulptur, objektov, teles, mehanizmov…) in pripovedovanja o vseh za avtorja zanimivih s tem povezanih pogledih. Prvi dve strukturi (objekta) sta bili narejeni z željo po razširitvi običajnega planskega fokusa (video) projekcije z dveh dimenzij na celoten prostor. Zato se imenujeta reflektorja – delujeta pa točno tako. Da pa ne bi bila le pasivna člena imata vgrajene lastne premične zmožnosti. Pri gibanju pri vseh objektih velja, da me ne zanima kontrola, ampak avtonomnost objektov, ki me zato lahko presenečajo in intrigirajo. Prenos (metafora) v najširšem smislu je temelj človekove biti, pa naj to imenujemo motivacija, racionalizacija, imaginacija, kontemplacija, komunikacija, identifikacija, penetracija… Nasproti temu stojijo na primer: inhibicija, stagnacija, kastracija. Morda so slednje vse točke mirovanja – na nek način nemoči. Pri prenosu v najširšem smislu gre torej za aktivnost, dejavnost duha, dejavnost moči, ki pa se vendarle giblje od točke mirovanja do točke gibanja – do novega stanja (=mirovanja) in tako naprej. Moja zgodba torej govori o metaforičnosti (o refleksiji, podobi, reprezentaciji) in otipu (o materialnosti, telesnosti; posredno pa o “stvari na sebi”, ki je vendarle prisotna šele preko svoje reprezentacije, refleksije). Torej poteka pot do identifikacije / poimenovanja / spoznanja šele preko podobe – in je v “stvari na sebi” še ni. Paradoks torej, ki materialiji (stvari sami na sebi) jemlje resničnost. V ta namen je bil že pred samim projektom napisan esej o trdnosti materialov (tudi “takšnih, kot so sanje…”), ki na pripisuje materialnost vsemu resničnemu. Materialnost = struktura. Esej je objavljen na moji spletni strani Temeljna vprašanja in v katalogu, ki je rezultat dela na rezidenci v Istanbulu v Turčiji. Zgodba o metaforičnosti zvoka je bila sicer napisana že pred leti, zgodba o metaforičnosti giba (=motiva) in torej tudi pomena, pa je od lanskega leta pogosto priložena mojim diskografskim izdajam dostopnih na Trivia Records | Zapisi. Besedilo pa je na voljo tudi na prej omenjeni spletni strani Temeljna vprašanja.   english continued…   First presentation of strained structure took place at Kapelica gallery on 21st of October 2008. There were actually four mechanisms on display: two reflectors, that somehow also belong to “octopuses”. The first was built in november 2007 at a residency in SantralIstanbul in Istanbul / Turkey, the second one during the 2008. The third mechanism is a computer videographic system of generating associations – new meanings – keywords on the basis of more input texts (generated by the use of Pure Data and Gem software). The fourth – Strained Structure was my main project in 2008, that was cofinanced by the Ministry of Culture of Republic of Slovenia. The presentation took form of a parallel functioning of all machines (structures, sculptures, objects, bodies, mechanisms,…) and the storytelling of all the aspects relevant to the author. The first two strucutres were made with the aim to enlarge the usual two-dimensional video projection space (the focus) to the whole of the (3D) space. That’s why reflectors. Not to remain the passive elements they have the in-built moving options. With the movement of objects I am not interested in control but rather with autonomy of objects’ dynamics – that can as such intrigue me also in the future. The translation, transportation (the metaphor) in the broadest sense is the basis of human identity, and we can call it motivation, rationalization, imagination, contemplation, communication, identification, penetration… – life. Opposite to it stand: inhibition, stagnation, castration,… – death. But still, the latter belong to the important aspect of passivity – the points of stand-still – powerlessness. With translation in the broad sense we talk about activity – of spirit, of power, that nevertheless moves from standstill to movement. My story is about the metaphoric properties (about reflection, imge, representation) and the tactile properties (the materiality); and indirectly also about the “thing by itslef”, that nevertheless appears only through it’s representation, reflection. So, the path to identification / nomination / cognition leads through it’s reflection – which does not exist in the “thing by itself”. A parradox that takes aways the reality of the materiality (the thing by itself). Even before the strained structures project I wrote an essay about the hardness of materials (also about “the materials, the dreams are made of…”), that adds the materiality to all the real. Materiality = Structure. Essay is published on the webpage Basic Questions and in the catalog that appeared as result of SantralIstanbul residency in Turkey. The story about the Metaphorics of Sound was written some years ago, and the story about the Metaphorics of Motion / Motivation (and Meaning), is sometimes added as a booklet with some of my discographic editions available at Trivia Records | Zapisi. The text is also available at Basic Questions website.   Situation at Parahouse_12 event in Studio Martina Schumacher & Joulia Strauss, Ullsteinhaus / Berlin, January, 26th 2009 http://web.me.com/marchegon/electropera/parahouse.html (parahouse_12 is Act 1 of Electropera, the pilot art project of x-op http://www.x-op.eu) photo: participants of Parahouse_12 Parahouse_12 was declared as participatory collective evolving environment – a modular structure of individual entities synchronized in time and space. One of such entiities was the above object – for that particular moment described as Octopussy (for some reason the principle of octopus appeared in three more Parahouse_12 modules…).

2009: Bitje

2009: DIVA

2009: Borut Savski’s video on DIVA

[Original at http://www.e-arhiv.org/diva/index.php?opt=work&id=832]   Savski, Borut No. 832 “Multimedia” Artist: Savski, Borut Title: Multimedia Duration: 00:03:53 Year: 2008 Genre: Interactive Art / Installation Art / Performance / Sound Art Production: Borut Savski Country: Slovenia     SYNOPSIS Omnibus dokumentarnih video in fotografskih posnetkov instalacij in performansov med leti 1999 in 2008. OTHER WORKS Borut Savski - DancersBorut Savski - DancersBorut Savski - Dancers Borut Savski – Dancers (00:03:34) Production: Galerija Kapelica, 2008 Dve avtonomni gibljivi okrogli telesi v instalaciji izvajata plesni performans dveh preprosto (digitalno, a ne računalniško) programiranih objektov, ki med seboj komunicirata in se privlačita s pomočjo senzorjev in ambientalnega zvoka v galeriji. Okro… Borut Savski - Problemloss OrchestraBorut Savski - Problemloss OrchestraBorut Savski - Problemloss Orchestra Borut Savski – Problemloss Orchestra (00:04:52) Problemloss Orchestra je bila projektna skupina (Luka Prinčič, Matjaž Manček in Borut Savski), ki je nastopala v letih 2005 in 2006. Posnetek je z nastopa v Berlinu. Posnel je Neven Korda. Borut Savski - Sonic Point of ViewBorut Savski - Sonic Point of ViewBorut Savski - Sonic Point of View Borut Savski – Sonic Point of View (00:08:46) Sonično gledišče je dogodek med koncertom in performansom, kjer se skozi interakcijo zvočnega in vidnega ustvarjajo metafore univerzalnih nasprotij neba in zemlje. Za to priložnost je avtor naredil mešalno ploščo, ki zaradi svojega naključnega fu… Borut Savski - Videographics 18Borut Savski - Videographics 18Borut Savski - Videographics 18 Borut Savski – Videographics 18 (00:07:16) Production: KUD Trivia / Trivia Art [Association], 2006 Video grafike so sodobne eksperimentalne pripovedi, kjer slika deluje kot označenec zvoka. Podobe so abstraktne in povezava med video in avdio signalom je direktna, a vendar ne sledi neki logičnosti. Video grafika je materializacija zvočnega signala in… Borut Savski - Videographics 19Borut Savski - Videographics 19Borut Savski - Videographics 19 Borut Savski – Videographics 19 (00:04:23) Production: KUD Trivia / Trivia Art [Association], 2007 Video grafike so sodobne eksperimentalne pripovedi, kjer slika deluje kot označenec zvoka. Podobe so abstraktne in povezava med video in avdio signalom je direktna, a vendar ne sledi neki logičnosti. Video grafika je materializacija zvočnega signala in… Borut Savski - Videographics 22Borut Savski - Videographics 22Borut Savski - Videographics 22 Borut Savski – Videographics 22 (00:03:44) Production: KUD Trivia / Trivia Art [Association], 2007 Video grafike so sodobne eksperimentalne pripovedi, kjer slika deluje kot označenec zvoka. Podobe so abstraktne in povezava med video in avdio signalom je direktna, a vendar ne sledi neki logičnosti. Video grafika je materializacija zvočnega signala in…   Borut Savski – Sestre Karamazov (00:56:26) Production: KUD Trivia / Trivia Art, 2006, 2007 Borut Savski - Prenapete struktureBorut Savski - Prenapete struktureBorut Savski - Prenapete strukture Borut Savski – Prenapete strukture (00:01:19) Production: KUD Trivia in Galerija Kapelica, 2009 With movable mechanical organisms the artist follows his research of autonomous structures / systems. The installation is constructed with elements that are connected but overstrained. The movable mechanical part of the installation carries this (over) st… Borut Savski - PlesalecBorut Savski - PlesalecBorut Savski - Plesalec Borut Savski – Plesalec (00:17:23) Production: Galerija Kapelica, 2005 Posnetek performansa, ki se je zgodil v galeriji Kapelica. Borut Savski je izdelal stroj, ki samostojno deluje in na ta način ustvarja svojo lastno umetnostno prakso. Avtorjevo vprašanje zadeva predvsem prinicipe subjektivacije. Plesalec nam predlaga č… Borut Savski - Electric JesusBorut Savski - Electric JesusBorut Savski - Electric Jesus Borut Savski – Electric Jesus (00:02:14) Production: Galerija Kapelica, 2004 Avtor je ustvaril novo človeku podobno telo, ki je samo še simbol človeka. Poudarek je na dejstvu, da se kvalitativne značilnsoti telesa in višje ideje, denimo trpljenje, ali na koncu bog, ohranijo ne glede na materialnost oblike. Kot je poudaril Bor… Borut Savski - Estetski strojiBorut Savski - Estetski strojiBorut Savski - Estetski stroji Borut Savski – Estetski stroji (00:09:39) Avtor je konstruiral sistem, ki omogoča mehanično komunikacijo med ljudmi. S ustvarjanjem sile se generira zvok. Vsak gledalec ne glede na vloženo silo prispeva h končnemu zvoku in k odgovarajoči sliki. Estetski stroj je majhna platforma, pri kateri…  

2008: Etnobanda: MetastazaB – Omnibus

2007: Trivia Records

Trivia Records / Zapisi si online archiving, publishing facility for various formats – commonly known as multimedia or intermedia. A long-term project of Trivia Art

Trivia Records / Zapisi si online archiving, publishing facility for various formats – commonly known as multimedia or intermedia. A long-term project of Trivia Art

2007: Art of Balancing

A figure of a ballet dancer standing on toes of one foot is an archetypal symbol of human’ aspiring to perfection (»moving, looking upwards, uplifting«), which was transformed into a ballet technique of dancing on toes in the »classical« bourgeois art of the 19th century. It was during that time »that the aspiration to God« was being increasingly replaced by the »aspiration to perfection« in all areas of creativity.

A figure of a ballet dancer standing on toes of one foot is an archetypal symbol of human’ aspiring to perfection (»moving, looking upwards, uplifting«), which was transformed into a ballet technique of dancing on toes in the »classical« bourgeois art of the 19th century. It was during that time »that the aspiration to God« was being increasingly replaced by the »aspiration to perfection« in all areas of creativity.

2007: Etnobanda

2007: Sisters Karamazov

2007: Videografike

[Original at http://www.3via.org/index.php?htm=videografika/index] Borut Savski – Videografika Del dejavnosti v sklopih »evolucionarni video«, »generativni video«, »videografični principi«, »matematika jezika«… V zadnjem času tudi s pomočjo laserkih sistemov, ki jih gradimo v okviru Cirkulacije 2. On-going preoccupation with areas described as “videographics”, “generative video”, “videographic principles”, “mathematics of language”… Lately also as part of laser projection systems built in the framework of Cirkulacija 2. Spodaj je nekaj primerov – več jih je na www.3via.org/records/index.php?page=item&id=4 Below are some examples – more at www.3via.org/records/index.php?page=item&id=4 Evolucionarni video ali generativni video ali tudi videografični principi je polje dejavnosti, ki druži nekaj umetnikov in njihovih trenutno razvijajočih se, ali že realiziranih principov neposredno nastajajoče video podobe. Podoba je v tem primeru skoraj vedno abstraktna in zelo grafična, vendar hkrati dinamično spremenljiva. Tako se bistveno ločuje od pripovedništva, ki ga v zadnjem stoletju povezujemo predvsem s filmsko pripovedjo. Med prvim in drugim načinom ni neposredne povezave, predvsem zato, ker je industrijsko pripovedništvo že davno izvrglo abstraktno sliko kot nefunkcionalno. Abstraktnejše ravni dosega filmska pripoved na drugačne načine. Gibljivost slike »evolucionarnega« videa pa ta princip ločuje tudi od statičnih grafičnih dosežkov. V zadnjih mesecih sem realiziral nekaj takšnih različic, ki so vezane na zaznavanje zvoka in notranje algoritmično generiranje video-grafike. Povezane so s spremembami podatkov / slike, ki jo zaznava videokamera. Ta mnogokrat služi kot inštrument za hkratno igranje zvoka in slike. Sestavni del je od vsega začetka tudi besedilo, ki je del slike in naključno povezuje nekatere izbrane ključne besede, ki se sestavljajo v stavke – prebrano se vedno sestavi v nekakšen smisel, ki v gledalcu neprestano proži asociativne misli. Princip sem poimenoval »Matematika jezika« Videografika 1, Environmental Scan – Reality Check, galerija P74, november 2006 Videografika 2, nastop Luka Prinčič, Borut Savski, klub Gromka, november 2006 in Videografika 3 na razstavi Umestusiumetnosti Celje, december 2006 Zgodovinska izhodišča generativnega videa segajo v začetke eksperimentiranja z elektronsko sliko, ko se je tej tehnologiji pridružila možnost hkratne manipulacije na sliki. To je tudi čas prvih elektronskih zvočnih inštrumentov (sintesajzerjev), pri katerih se je izdatno iskalo zanimive načine povezav med elektronskimi sklopi. Pri video sliki je obdobje razcveta omogočil domači video sistem VHS, kmalu pa tudi pojavitev prvih računalnikov in nove – digitalne – možnosti spreminjanja podobe. Neven Korda je eden pionirjev te zlate dobe abstraktnega videa, ki aktivno deluje tudi pri raziskovanju abstraktne slike s sodobnimi računalniškimi tehnikami. Razvojno in predstavitveno delo iniciative, ki jo trenutno sestavljajo Neven Korda, Luka Prinčič in Borut Savski, poteka v prostorih Cirkulacije 2 v tovarni Rog. Videografika 4, sodelovanje na razstavi video objektov “Ljubljanski vizualni tunel” v Knežjem dvoru v Celju, med 24. in 28. februarjem 2007, predstavitev dosednajih del v Cirkulaciji 2 | Rog / Ljubljana (maj 2007) Videografika 5, trije nastopi: Menza pri koritu / Ljubljana ter Dunaj in Bratislava, maj 2007 (brez arhiva…) O jeziku kot enačbah »Matematika jezika« je računalniška izvedba naključnega ali na kakšen način asociativnega povezovanja majhnega števila besed v »stavke«. Osnovi stavek je vedno v obliki enačbe: »Oče je dober«, »Bog je velik«, »To ni slabo«, itd. To popolnoma ustreza matematičnim enačbam oblike: »Oče=dober«, »Bog=velik«, itd. V matematiki ta enačb predpostavlja, da je ena stran enačbe neznanka, ki se ji pripiše znana vrednost – torej ovrednoti. Pri jeziku pa gre bolj za soočenje (enačenje, neenačenje) dveh različnih diskurzivnih polj. Eno je v najenostavnejši obliki skoraj vedno kvalitativno ali kvantitativno. Na nek način estetsko. Zadeve pa se zelo zapletejo, ko se v jeziku pojavijo enačbe: »Cigan je cigan« (zakaj sem izbral to enačbo – glej spodaj **), ali pa: »Vse je nič«. V matematiki je zadeva neuporabna, v jeziku pa se v trenutku znajdemo v prvem primeru v polju sociologije in psihologije (miti, stereotipi), v drugem primeru pa filozofije. Tu se za ljudi odprejo neskončne možnosti asociiranja. Visokoenergetske (in visokopomenske) besede kot so mati, država, oče, cerkev, itd. so soočene (enačene ali neenačene; je, ni, itd…) med seboj, kar se s pomočjo stroja generira popolnoma nečustveno – pri opazovalcu pa sproža močne asociacije – saj opazovalec zlahka razbere tudi najbolj subtilne pomene. Doslej sem poskušal s prej omenjenimi besednimi povezavami, nato pa še z matematičnimi povezavami (je enako =, je več kot >, je manj kot <, ni enako !=, itd…), v zadnjem času tudi z dekonstrukcijo obstoječe poezije. Vse deluje. Vizualni komplement besednih zvez je navidezno 3D objekt – imaginarno telo, ki predstavlja virtualno telo stroja – njegovo »opredmeteno« identiteto, na katero se lahko nanašamo. Telo (ali le ploskovna grafika) s svojo dinamiko poganja generator pomenov. Telo pa poganja tudi karkoli drugega – tako tudi zvok. In obratno: zunanji zvok poganja virtualno telo. Za vizualni del je najpomembneje, da deluje na način »mesa« / telesa, torej mora izkazovati zveznost gibanja / spreminjanja – prav tako pa ne sme biti enostavna zanka, ki se sčasoma le ponovi. Na nek način je to naš reprezentant v umetnem okolju. V primeru koncerta je to telo »potujeni« reprezentant, ki opisuje zvok – na nek način naš »plesalec/plesalka«. Do določene mere sinhronost, v večji meri pa avtonomnost. Videografika 6, v okviru zvočnega nastopa na projektu Confine Aperto na gradu Kodeljevo / Ljubljana, junij 2007, avtor pesmi ključnih besed: Boštjan Leskovšek opombe: ** Oznaka “Cigan je cigan” se je zarekla predstavniku Romov na slovenski nacionalni televiziji RTVSLO, ko je želel povedati, da se Romi vendarle ne morejo (nočejo) 100-odstotno integrirati, zato jih je treba sprejeti takšne kot so. Oznaka Cigan je cigan ne pomeni ničesar konkretnega – le potrjuje vsako in vsakršno (kakršnokoli) od prej znanih mnenj. Na Ministrstvu za kulturo Republike Slovenija in na Mestni občini Ljubljana so se odločili, da projekta “Videografika” ne bodo podprli. Hkrati pa je Ministrstvo za kulturo RS je moje delovanje v letu 2007 podprlo z delovno štipendijo.  

2007: Reflector

[Original at http://www.ljudmila.org/~savskib/borut_galerija/index.php?folder=installations/reflector&d=d.html] In october and part of november 2007 I (Borut Savski, Slovenia) was at residency in Istanbul, Turkey (project Light, Illumination & Electricity, Santralistanbul 2007), together with artists Adham Hafez (Egypt), Cynthia Zaven (Lebanon), Remy Rivoire, Renaud Vercey, Bruno Voillot (the three form the Collective Position from France), Marko Kovačič (Slovenia), Ceren Oykut and Cevdet Erek (both from Turkey). Carlo Crovato (Great Britain, Germany) joined in for a week or so. As part of the stay every artist had to produce an installation. Mine was called Fludity of Space and the text is below. More about the residency at SCCA homepage and at the residency project’s site The fluidity of space /about the hardness of materials…/ A light / video image is projected on the dynamic (motorized) reflective object (“the reflector”) hanging from the ceiling. The reflected light is scattered all over the place. The reflector is changing its shape according to the sound in the space (the computer generated sound). The sound changes the computer generated video image. The relatively simple projected image is changed – made more complex by the intervention of the reflecting object and scattered all around the space. This creates a kind of all-enveloping medium. In the history of technology notions of such non-tangible materiality were called ether (as in electromagnetic waves – the “radio ether”). It is linked to understanding that there must be some material for the information (or energy) to travel onto. Fluidity of Space is a poetic title for the holistic approach in building up an interactive installation. The key is in translations between the various physical entities – sound, vision (light, color), electronics and mechanics – and in creating a system that acts as a whole and is able to envelope the visitor (the observer) as an immanent part of installation. The system is responsive on the level of it’s sensory equipment – the microphone for sound, the camera for vision. A system such as this can be called a balanced complex system: the elements are interconnected and act as translation objects for the outputs from other elements. A number of such interdependent subsystems produces a number of feedback loops that make up the system into one – and extremely complex. I call it a body. The observer is observed, the listener is listened to. There is a high level of autonomy applied on the level of the system itself, so that it can survive (live) without the human observer. As we know, it is the human observer that brings in the reflection, but here we made a joke along the lines of literal understanding of the word – here we have a machine that actually works with reflection. I use the computer physical inputs as sensors. A microphone as the Ear, the video camera as the Eye. Computer audio output is the Mouth speaking, and the video projector output is the … Hm? What kind of output do we have that the light could correspond to? Softer than metal, lighter than wood, lighter than sound? The material the dreams are made of? The Mind, the Soul… Light is a pointed / projected physical property. It is directive – it is coming from a precise energetic point in space, bumps into materials and changes direction by the so-called reflection on the materials. In this sequential way it fills up the space in a much different way then sound. Contrary to the light, the sound is the property of material – it spreads in the materials. Materials are physical entities – usually hard, but they can be lighter or heavier, harder or softer – the iron, the wood, the water, the air. The materials get permeated with sound. They are soaked with sound. Therefore I talk about fluidity. Sound in a closed space reflects and makes resonating patterns – standing waves. The structure of space defines the structure of sound. Light (and color) is not exclusively the property of materials – it is rather the energy that spreads as a spectrum of electromagnetic waves. It gets filtered easily, these are then the colors. Light can touch the materials in different ways. On some surfaces it enters almost fully – warming the material. This is then black color. On some materials it reflects almost immediately – this can then be white color. In some materials the light is quickly transformed into heat. However, it can enter some materials (the air, the water, the transparent, …) and only slowly decays. But the light is twofold: as representation known as photons it can move the materials – it presents us with a symbolic notion of mass. Also the light can be moved by large masses – the planets. I would say that the light is softer material than sound. The computer is the heart of the system. It produces sound and light (coded as video). I use the internal (software) machine to create dynamic algorithms for sound and light generation / transformation. The computer data has no mass, but the computer still needs time to make the translations ready. Therefore it has inertia. Inertia is the impossibility of a system to make a change from one value to another in infinitely short time. The idea of inertia is for me the link between the analogue and digital. The digital is the representation on the level of numbers that can easily jump from 00000000 to 11111111 in one step. Analogue is the representation that has to do all the steps between 00000000 and 11111111 sequentially. A lot of steps. The analogue is the property of mechanical world (the world of “harder” materials) and can be implemented on the level of computers. But digital computers are used to handle discrete logic – as in associative thinking – therefore modeling the relationships of the “softer” materials – ideas and thoughts. Or as in objects bounding them together with the sequential / analogue / material logic into new objects, systems. Fluidity as metaphor for soft material. Maybe I could swim in such a space? Or move in slow motion, as in outer space? But it should also be responsive and soft and warm. What kind of sounds are soft and warm. The round ones? The return of psychedelia? The return of mysticism? Is Art the keeper of the Mystical? What am I trying to produce? A Golem with the Word in mouth? A representation of ourselves in the mirror reflecting the truth? A Globus and the Sun – the model of Space? Microcosm and macrocosm – the effort of alchemists renewed? I seem to explore the hardness of materials – especially the lighter materials. Dreamlike materials. They have no value – they usually just take time. To make such images of mind touchable, I use sound and vision. These images are projection of ideas but they protrude into physical space. They can be touched and they can touch you. Maybe. Sound and vision are like water and air – the fluid space.

2007: Cirkulacija 2

[Original at http://www.cirkulacija2.org/] About Cirkulacija 2 Interdisciplinary station CIRKULACIJA 2   cirkulacija_dsc00151Cirkulacija 2 is an artists’ initiative based in Ljubljana, Slovenia. The name originates from the hall that we are currently squatting – the heating station at former bicycle factory Rog. The name nicely points to the principles that we try to elaborate through our collective work: the principles of evolving our production through series of projects – and try to point out to the procesual nature of artists’ work. We are mainly working in technologic areas, which involves media approaches in art (radio, television, video,…robots, mechanisms, devices,…). And as a glue – the demand for intelligent social behavior. The main core of Cirkulacija 2 are: Ksenija Čerče, Stefan Doepner, Milan Kristl, Boštjan Leskovšek and Borut Savski (no hacheks: Ksenija Cerce, Stefan Doepner, Milan Kristl, Bostjan Leskovsek and Borut Savski). simg_4854We defined the Cirkulacija 2 as interdisciplinary station allowing us to embrace all the variety of actions that we are able to perform – from the very individual authors’ works to the organization of festivals. We started with public events immediately after squatting – in the beginning of 2007. Since mid of 2009 we are registered as association (NGO), allowing us to apply for public funds and do relatively independent productions. So, another basic definition of Cirkulacija 2 is self-production. In ideal case we prefer to join into co-production relationships with other organizers when performing at public appearances as collective. simg_5029This kind of thought is very close to the so-called tactical media principles – being in a kind of modular structure for quick restructuring – and also to the temporary principles (here is an ideologic link to Hakim Bey). While these ideas flourished as possibilities until some 10 to 15 years ago, now they seem to be forgotten – seemingly consumed by the inability for the pedestrian (the grassroot civic initiatives) to withstand the spreading of the so-called mainstream – also on the level of imposing the civic organizations from the part of international organizations (the EU, the local civic franchises). simg_5016Here I would point out to some of the necessities. First is the protection of the micro social and ideologic environments. I prefer to use the word reservation to define the area that cannot be entered and consumed by the mainstream. This is somehow in opposition to the declaration of so-called open spaces. The second is the necessity to act in public. An alternative to the predominant organizational structures and other forms of human social behaviour is a public experiment. If art is still the field of creativity being alive then the most important aspect nowadays is the creativity in the field of creative human relations. The third is the notion of a collective as cybernetic structure – with the necessity to change through process. simg_5069Predefinitions that form ideologic infrastructure should be kept to the bare minimum. Problems and practical rules of behaviour are added as we go along. Also: the expansionist principles should be contained, especially in the form of constructing an institution. One should keep a modular, non-specialist structure and prefer the privately owned property of individual artists to the collectively owned means of artistic production (the institution). Individuals should provide for their personal economies and the collective aspects should be collaborative and handled in the most transparent way. This should be seen as the practice of intelligent social behaviour. And maybe: there should be a clear definition of boundaries – of non-equality between the spaces – a kind of ideologic differentiation between the artists, gallerists / curators, artists’ places, galleries and other places – media included – to get out of the uniform consumer oriented world of service providers. simg_4840The basic idea about Cirkulacija 2 was to satisfy our basic individual needs for a working space. But even a thought about it seemed almost impossible for individuals due to the scarcity of studios provided by the city officials. The only viable solution was to search for a space for a couple of compatible artists – to have a common workshop and public presentations – a kind of agile artists’ run production situation. In 2006 Stefan Doepner and Borut Savski made a first search on the many empty industrial spaces, owned at that time by the still fresh private enterpreneurs, some dismantled factories waiting to be sold, real estate companies and banks. There was either no reply or the answer was “we have other ideas”. From the side of city officials there was no reply, but it was clear that the idea of a collectively run space of artists is not in their agenda. In the last couple of years there were some studios built, but they were distributed very loosely among the artists close to city officials, or for younger artists – also for their living purposes. simg_4955simg_5016simg_4881 Three bigger centralized production spaces were open in the last two years, but they must fulfill the day-to-day public service of providing art, dance and music events for the niche citizens. There is another place in plan: the so-called Center for Intermedia at the the same Rog factory where Cirkulacija 2 is situated. It is very hard to think that it will not be built and organized in the centralized manner of providing specific services for the citizens. rog310807-3To withstand such centralizing strategies, Cirkulacija 2 stresses the need for real artists’ run spaces, for multiple production centers with clear ideologic and aesthetic strategies. Also with lesser economic dependence from the local power structures – and also with less necessity to survive indefinitely. A kind of positive temporary situation. While the social amplifier lasts. The artists’ run space should not be a copy of state cultural institution as is the case with the majority of cultural NGO’s coming from the 80′s and 90′s. I would point out also to the very long inertia that has always been the killer of almost any local initiative with original ideas. Usually the transplanted ideas from the West are grasped without much hesitation but they were always very shallow transplantations, so I got an idea that nothing is for real in Slovenia. It’s all on the surface, and behind the scenes there is still the power-play and marriages of the 19th century half-urbanized strong families with some new blood now and then. A game of chess. And this goes also for every cultural institution. There was some disturbances in the 80′s and 90′s but the things have since returned to the old normal. Instead of independent places with their own specific programs the city officials force the places to centralize as providers of space for any type of production. simg_5159As Cirkulacija 2 we launched a number of so-called “consume” events: The taste of Cirkulacija 2, where we use the very basis of collective behaviour – the eating, basic consuming. There was a series of events entitled like: The Holy Lamb (we prepared a lamb and served it on the table with a video projection of Jesus related iconography), Netart – The hot potato, etc. The group’s aim is to create a series of dynamically changing, yet progressive, collaborative situations – workshops, laboratory, presentations and discussions where ideas can (e)merge and experiences can be shared. In time of its activities (the synchronization; the compression), we try to generate a micro-community of a non-consume identity. This is the most important aspect and can be described as a socially active position. The non-consume imperative brings forth all the keywords of the moment: do-it-yourself, open source code, creative commons, etc. – all in their broadest sense (like: code = codex…). simg_5181Recently a question was raised – is there a contemporary art scene in Slovenia. A scene as something monolithic and strong. It is strong and numerous, but it is not monolithic. But it provides enough of variety and points of self-reference not to repeat itself. There is a clear difference between generations of 70′s, 80′s and 90′s, also with some of the flashbacks from artists nowadays to the still surviving participants of some past initiatives. However, no direct transplantations of the past are possible or needed. Maybe for ideologic use of rewriting of local art history or filling in the gaps. Cirkulacija 2 as collective approach is not without predecessors in local or international space. We know them and as individuals have taken part in previous attempts of “social behaviour”. Now it is about continuing – not repeating – and also about not making the same mistakes. It is not about changing the world or hiding away from it – for instance: we want to be connected to public electricity network and not to have to run the expensive electrical generator. It is about adapting a small portion of world – creating an intellectually agile and dynamic human structure that can act as specific social amplifier – if it can and while it can – in the place that we live in. Past actions: cirkulacija_dsc00177apicture_457p9120077 Cirkulacija 2 was established in early 2007 in a squatted place in former Rog bicycle factory in Ljubljana as a direct result of Intermediate Spaces festival in Graz (part of Steirischer Herbst festival) and Ljubljana (Kapelica gallery) organized and produced by Trivia Art Association and ESC gallery in the fall of 2006. In 2007 we started regular monthly events in Cirkulacija 2 place at Rog factory. In that same year participation at Parallel Worlds events (Paralelni svetovi by Neven Korda – ZANK) in Metelkova City – project entitled Holy Lamb. In the 2008 regular events at Cirkulacija 2 place in Rog on almost weekly basis. Special appearances: – in June 2008: collaboration with sculptor Tomaž Kolarič and the participants from the Music Academy playing the horns made by Tomaž. A boat travel on the Ljubljanica river from Špica to the dam at Rog factory with the hornists playing. – in July 2008: workshops at Sajeta festival of new music. – August 2008: appearance at Koperground festival in Koper – September 2008: event in Alkatraz gallery at Metelkova City – part of Parallel Worlds by Neven Korda – ZANK. img_00361img_00271img_00311 In year 2009 a series of events entitled Prototype 11 were performed – produced by Trivia Art Association. Prototype 11 series of events introduce the topics of self-organization, self-production, anti-hierarchical social structuring, principles of re-invention, international collaboration and deepening of networking, affirming the broader understanding of “open-source-code”, “do-it-yourself”, “creative-commons” principles and looking into term “techno-progressivism” – as opposed to technofobia and technofilia stands. img_00191 Events in 2009: – participation at XL experiment (7th May 2009) at Kapelica gallery Ljubljana. XL experiment was a series of experimental events produced by independent local radio station Radio Student for it’s 40th birthday. – a 5 days’ technology workshops and artistic production at Sajeta festival of contemporary music (Tolmin / Slovenia) – 27th July to 1st August 2009. An experimental sound concert with renowned Slovene ethnic singer Bogdana Herman as vocalist. – a 7 days’ technologic workshops and artistic production during Netart Community Convention 2009 at MedienKunstLabor in KunstHaus Graz (Austria), 24th – 29th November 2009. Borut Savski

2007: Fluidity of space

2007: Etnobanda: MetastazaA – Broken Beauty

2006: Temeljna vprašanja

The project is a paraphrase of the title of the painting by Paul Gauguin (Where do we come from? What are we? Where are we going?, 1897/98), that (seemingly, at least to me) wanted to move the pivot of art from aesthetics to ethics. After more than a hundred years it looks like art has managed to get rid of the beautiful and is now dealing with questions of human existance.

The project is a paraphrase of the title of the painting by Paul Gauguin (Where do we come from? What are we? Where are we going?, 1897/98), that (seemingly, at least to me) wanted to move the pivot of art from aesthetics to ethics. After more than a hundred years it looks like art has managed to get rid of the beautiful and is now dealing with questions of human existance.

2006: Vmesni prostori

2005: Posodi polni zvoka

[Original at http://www.ljudmila.org/~savskib/borut_galerija/index.php?folder=performances/Bowlfuls_of_Sound] Bowlfuls of Sound | Posodi polni zvoka Posodi polni zvoka je bila predvidena struktura nastopa v Moderni galeriji v Ljubljani (september 2005). Kljub (ponovno) problematični izvedbi (gibljiva objekta – dve posodi, nista bila končani pravočasno…), pa sama struktura drži tudi za prihodnost. Bowlfuls of Sound is the name of the structure of event at the Modern gallery in Ljubljana (september 2005). In spite of the (again!) problematic realization (two moving objects – bowls, were not finished by the time of the performance…), the strucure itself holds (water) for the future. All photos were taken by Roni…   Description of the two objects will be presented here… Some mp3 excerpts are here: track 1 track 2 track 3 track 4 track 5 track 6 track 7 O FLUIDNEM PROSTORU english is below Kljub predvidoma samostojni zaključenosti (pojavne estetike) nastopa trojice Borut Savski, Luka Prinčič in Matjaž Manček (zvočni / glasbeni nastop = koncert), pa je morda vseeno vredno opozoriti, identificirati posamezne kose, ki sicer bolj ali manj neodvisni, združeni skupaj tvorijo koncept (strukturo / zgradbo / dramaturgijo) dogodka. Izhodiščni domislek o dveh gibajočih se, eno na drugo nanašajočih se kroglah (-> posodah, polnih zvoka), se na koncu (tega besedila) sestavi s pričujočim razmislekom o fluidnem prostoru, ki naj bi ga na zvočnem dogodku vsi mi začutili in zaradi neposredne izkušnje morda tudi doživeli kot morebitni katarzični moment. Fluidnost (tekočinskost, pretočnost) seveda “merimo” v zvočnem polju (ker smo pač zvočni umetniki). Fluidnost pomeni, da lahko prisotne mase razmeroma lahko prehajajo ena mimo druge, se skupaj vrtinčijo, poljubno krožijo, usodnejših trkov (-> konfrontacij) pa zaradi mehkosti materiala pravzaprav ni. Dinamične spremembe v poljubnem od prisotnih objektov / zvokov se mehko prenesejo do roba prostora, nekje doživijo resonanco, drugje pa se omilijo. Seveda govorim predvsem v metaforičnem jeziku – v prenesenem pomenu – o svetu, ki bi bil mehkejši, poljubnejši, bolj odprt. Nasproti kakršni koli fluidnosti namreč stoji (ali: pred stanjem fluidnostjo obstaja) – trdnost. Trdnost nespremenljivih relacij, velikih inercij – inertnega prostora. Prostora, v katerem se nič ne zgodi, kjer je vse jasno, vsa vprašanja pa imajo odgovore. Mera inertnosti so inercije, ki vztrajajo med relacijami veličin / objektov / entitet v prostoru. Spreminjajo se počasneje, kot pa jih mi dojemamo, zato se zdijo nespremenljive. Utekočinjanje določenih relacij pomeni zmanjšanje odzivnega časa soodnosov, zmožnost zaznavanja pretakanja časa. A vendarle šele zunanja (trdna) točka omogoči meritev – uvid v spremembe. Zato je potrebna konstrukcija situacije – dogodka. Konstrukcija / kompozicija zapoveduje: Dve kroglasti posodi sta opremljeni z enostavno motoriko in bolj kompleksno senzoriko. Občutljivi sta za zvok, ki ga slišita, a ga tudi proizvajata (nadzirana mikrofonija). Od tod tudi teza, da sta posodi polni zvoka. Eno drugo lahko tudi zaznata (infrardeči senzor) in tedaj spremenita smer. To naj bi omogočilo postopno cikcakasto približevanje posod, kar pa nas ne zanima več, a za posodi je to nekaj, čemur lahko rečemo vodilo / motiv (pri človeku bi to imenovali celo smisel). Preprosta samonanašajoča se algoritmika proizvede / rodi nekakšno avtonomijo stroja. Dve opisani kotaleči se krogli tako postaneta ovčici in potrebujeta pastirja. Vendar je bil pastir (s palico) prisoten že prej! To je želja muzikanta, ki je imel željo po konkretnem zvoku – rezek, glasen udarec s palico. POsodi tako zaradi pastirja postaneta ovčici. Palica ob dodatku zvočno občutljive podlage postane glasbeni inštrument. Prav to pa lahko določi tudi kvaliteto preostalega igranja. Mehak zvok posod in rezkost udarcev ob tla in po strunah. Tretja entiteta (ker smo muzikanti trije) se je kristalizirala okoli manipulacije podobe in pretvorbe v zvok. To algoritmiko poganjajo vizualni podatki neposredno s samega prizorišča, tako da smo v ta segment kot spremeljivke vključeni vsi prisotni. Projekcija nas samih v prostor pred / za nami bi lahko bila priložnost za nov aspekt, a bodi dovolj. K fluidnosti bomo dodajali še z enim pomagalom – s spreminjanjem položajev posameznik zvokov med štirimi zvočniki. ABOUT THE FLUIDITY OF SPACE In spite of the, hopefully, self-sufficient aesthetics of the sound performance by Borut Savski, Luka Prinčič and Matjaž Manček (sound / music performance = concert), it may be worth mentioning or identifying the separate pieces, more or less independent, that together form the concept (the structure / the composition / the dramaturgy) of the event. The primary idea of the two moving, mutually corelated spheres (-> bowlfuls of sound), in the end (of this writing) connects with some ideas of a fluid space, which we would like achieve at the event and maybe, because of the personal experience, take as a kind of catharsic moment. The fluidity is (here) of course measured in the field of sound (since we are sound artists). Fluidity means, that the present masses can relatively easily move one past another, they can spiral together, circulate at will, but almost never hit hard on each other. Because of the softness of materials there is no hard confrontations. The dynamic changes in one object / sound are softly transfered to the edge of space – at some points exhibiting resonance, at other points they die out. Of course this is the metaphorical language – of a world softer and more open. In opposition to any fluidity stands – the hardness of material. The hardness of fixed relations, of immense inertia – the inert space. In such a space nothing ever happens, all is known, all questions have answers. The measure of inertia are inertias of relations between the objects / entities in a given space. The relations change slower than we can observe – so they seem unchanging. The fluidity of space means shortening of the reaction time of such relations, to provide the ability to observe the passing of time. But it is only from a fixed viewpoint that we can observe what we measure – to see the changes. Therefore we need a construction of the situation – the event. Construction / composition is defined by: Two sperical bowls have simple motorics and a bit more complex sensorics. The are susceptible to the sound they hear, but they also coproduce the sound (compressed microphony). This is why the bowls are full of sound. They can see each other (infrared sensor) and then they change direction. This should allow for the bowls to slowly zigzag closer to each other, which doesn’t really interests us anymore, but for the bowls this may be defined as a motive (with human it could be called the sense). A simple autoreferential algorithmics produces / gives birth to a kind of autonomy of the machine. The two wobbling spheres thus become two sheep and need a shepherd. But the shepherd (swinging the stick) was there before! It is a wish of a player who wished for a very concrete sound – sharp, loud hit. The bowls become sheep only because of the shepherd. The stick played on an active background become a musical instrument. It can define the quality of the rest of the sound. The soft drone of bowls and the sharpness of the hits against the floor and the plucks against the strings. The third idea / object (since we are three) have crystalized around the manipulation of image and translation into sound. This algorithmics is powered by the visual information fed in directly from the event, so that we are all included into this segment. The projection of us in the space in front / at the back could be a lead to another aspect, but let it be enough. We will add to fluidity with one more approach – the changing of the positions of sounds among the four loudspeakers.

2005: Plesalec

[Original at http://www.3via.org/index.php?htm=plesalec/index] Borut Savski – tretja od treh miniatur iz serije Zvok kot metafora Borut Savski – third of three miniatures from the series Sound as Metaphore Dancer / Plesalec Dancer was presented at Kapelica Gallery/ Ljubljana on 17th of February, after a delay of a week, when an uncontrollable rotation tear out the object’s guts. One comment though: It came to my mind that the description of the object as “robot” was not originally mine. It was also called “android”, which is little better denotation, since it alludes that a moving object is a metaphore of human. This is the most precise term: a moving object as a metaphore. Why not robot or android? Because these terms define the functionality of machine. I caught myself thinking at one moment that the thing should really see the surroundings and be able to decide intelligently. But this is going too far… Prezgodnji porod? A prematurely born … was born … foto by Miha Fras / Mladina This photo by Miha Fras accompanied the article on the “one of the most poor performances” of machines that ever happened at Kapelica Gallery. Written by Jaša Kramaršič at Mladina. His is also the thesis that “object should be able to speak on it’s own…” “… nothing is easy” is a citation from a movie by Pedro Almodovar, when Pina Bausch performs one of her very special moves … and it’s coming to my mind often lately … Problems? Yes… always… The robot must be perfectly stable on it’s own (now OK), a better speed control added (OK, done), lowering of the weight (Litium instead of  Pb accus – done, YES…). Apart from disbalance control (for changing the direction) also some form of selfbalance control must be added. Disbalancing must have priority over the self-balancing until some moment, then the two must change priorities. sound excerpts… mp3s: dancer1middle dancer1end After the installation a group of four performed an improvisational session, that came out well, so you can listen to it ALL here… (over 50 minutes) video excerpt… mov: Play file (the “wobbly” action comes from counterweight’s rotary movement) The poetic idea of human self-balancing vith a view of “wholeness” linked with the (human) concept of time which openes the space for many questions of motive and motion … A dancer – balancing on the tips of her toes. A classical ballet ideal – the art of balancing. A physical model  of dynamically self-balancing system – known as gyro. The spin keeps it balanced and the slope makes it moving … It’s main property is precession – when it turns fast it is able to balance on its pivot. The spinning  mass presents an inertia to any turning. This force is called precession. Human psyche is a self-balancing system. The absolute is (always) just around the corner … A clock – a symbol of (linear) time. The subjectivity is a projection forward & backward in time… A clock centered on the nose gives a funny clown-like look. A comment?   First object (alpha) was unable to spin on its own, because of the weight of lead accumulators. The frame was not very well  balanced … a prematurely born … The second version (beta) is lighter, smaller and stronger but it still has problems on rougher grounds. The neccessary financial injection to upgrade was almost too much …   It is fitted with a tail (as seen on the right). Tail helps to keep the upper part relatively fixed, so that all the spin is transfered to the lower part. It still doesn’t have a sound sensitive counterbalance to change direction (now the tail helps). The batteries and the rough grounds allow for about 15 minutes of “autonomy” …   The next (last?) version will be “production version” with a nickname Rudi (-> Rudolf Nurejev, of course…). I’ll fix some kind of colorful panties for it. The tail will eventually have to get off, if any kind of “subjectivity” is to emerge (I think). Humans balance themselves with abstract counterweights – not with tail … PLESALEC/ PLESALKA   Plesalec je avtonomen gibljiv objekt, ki se želi predstaviti kot umetniški subjekt.  Deluje na principu plesa/ pomikanja skozi zvočno polje v prostoru. Njegov komunikacijski kanal (-> višji smisel; motiv) je torej zvok, ki ga vodi sem ter tja po prostoru. A ker gre že za abstrakcijo (primarni motiv je gibanje; posledični motiv, ki ga želimo, pa je zvok – vmes je neka točka potujitve, ki pa jo določimo/ osmislimo ljudje). Šele ko se neposredno razumevanje vzrokov (višjega) gibanja (-> tokrat zvok) zabriše – torej se samo gibanje kot neposredni (čeprav nelinearni – ne neposredno soodvisen/soodgovoren) vzrok umakne v ozadje – objekt “zaživi” samostojno življenje. S procesom pozabe (prvotnih) razlogov se torej vzpostavi (novo) razumevanje. Razlog je v spremembi sistema vrednotenja, vendar meja v našem primeru ni popolnoma zabrisana. Tako gibanje kot zvok ostajata prisotna. Če pa bi se gibanje izostalo (recimo pri poslušanju le zvočnega zapisa), pa bi popolnoma prešli v drug vrednostni sistem. Ta način nastajanja in osamosvajanja miselnih teles je enak kot pri mitih. Mit je miselno telo, ki se je (pomensko) osamosvojilo (postalo verjetno – torej resnično) s tem ko je izgubilo svoje vzročne povezave. Mit ne potrebuje posebnega procesa razumevanja – kot nosilec pomena je neposredno razumljiv. Pri mitu so vzroki zabrisani. Če bi jih znova prepoznali, bi mit razpadel. Temu pravimo demistifikacija. Plesalec vpliva na zvočno polje tudi povratno – vsak trenutek ga torej spreminja. Hipnim spremembam pa se upirajo posamezni deli tega sklopljenega sistema (objekt in prostor po katerem se giblje). To imenujemo inercije in so posledica fizičnih lastnosti, ki se na spremembe ne morejo odzvati hipno. Seveda gre tudi tokrat za metaforično postavitev. Bistveno vprašanje, ki si ga postavljam je, ali ni morda človeku subjektivnost dosegljiva zaradi gibanja (v splošnem: dinamike) in ne (le) zaradi jezika? gibanje -> motiv (-> gibalo)   Neka okrevanka je po hudi nesreči, po kateri je doživela popolno amnezijo, povedala, da je imela največ težav s ponovno priučitvijo ravnotežja – hoje. Zastavljeno vprašanje postane bolj verjetno, če fizično uravnovešanje razširimo še na psihološko, nad katerim pa imamo v vsakodnevnem nizanju trenutkov precej manj moči. Razcep, v psihoanalizi poimenovan  manko, onemogoča statično stabilno stanje (-> trajno srečo, trajno nesrečo). Ali pa ni morda prav ta razcep motor, generator sprememb? V takem primeru so tudi odločitve (racionalizirane spremembe) lahko dokaj poljubne (odvisne od inercij – tudi in predvsem psiholoških – vsakega individualnega sistema). Še o racionalizaciji: Besedo racionalizacija uporabljamo, ker gre praviloma vedno za osmišljanje za nazaj (tudi v naprej), Torej je za to opravilo nujno potrebna kategorija časovna premica, ki odpre prostor vzročnosti in posledičnosti. To se zdi primarna človekova domena. Vprašanje Plesalca je torej lovljenje dinamičnega ravnovesja – najbrž ni izključeno tudi padanje. Plesalec lovi ravnovesje na način vrtavke, za spreminjanje smeri plesa pa mu pomaga spreminjanje položaja težiščnice od ravnovesne lege. Za relativno mirovanje težiščnice skrbi giroskop – nujno potrebni (inercijski) element. Uspešnost lovljenja ravnotežja je potreben pogoj za nastanek zvočne kompozicije. Borut Savski DANCER   Dancer is an autonomous moving object that tries to present itself as an artistic subject. It functions on the principle of movement through the sound field in the gallery space. It’s communication channel (-> the higher meaning, sense; -> the motive) is therefore the sound. The sound takes the object here & there accross the space. But the sound as motive is already an abstraction (-> a human translation/ intervention). Primary motive is the motion, the secondary (-> higher) motive is transformed to sound (since we want it to be so…). Somewhere in-between was a moment of estrangement – a change of evaluation system. Since the sound is (nonlineary) linked to movement, this change is not very big, but it should allow the object to achieve the “artistic purpose”. The process of forgetting the basic reasons opens a space for new understanding. This is how the fragmentation of the (human) world works. New meaning is born out of erasure of old meaning. Objects start to multiply like cells. This logic is similar to what happens with myths. A myth is an (imaginary) object, that becomes self-contained (and credible; real), when it loses it’s causal connections. We no longer know what are the reasons that “construct” the myth. If we did it would fall apart (lose it’s body) – the word for it is demystification. The Dancer affects the sound, because it is an active element of the feedback system – it changes it in every moment with its every move. Instant changes are fought back by the various pieces of the coupled system (the object and the space). This is called inertia and is the consequence of the physical properties that cannot change instantly. Of course, it is again a metaphorical installation. The question now is: is it possible that the subjectivity in human has something to do with the movement (with dynamics, in general) and not (just) the language? movement -> motive (-> motion) A female reconvalescent after a serious accident, when she had a total amnesia, told that she had a lot more problem with the learning of walking (balancing), then with the language. The above question is more feasible, if we broaden the physical balancing also to the psychologic balancing, where in everyday life we experience less control. The split, in psychoanalysis called _____ (fr.: manque), prohibits the static stable state (-> everlasting happiness, everlasting misery…). Is it not this split that is a motor (-> a motivator), the generator of changes? In such case also decisions (-> the rationalized changes) become fairly arbitrary (dependent upon the inertia – also & especially the psychologic ones – of each individual system). About rationalization: Since with humans it is all about giving sense/ meaning to the past (also to the future) moment, the necessary category to do this is the timeline (linearized time) that opens up the space of cause and effect. It seems to me that this may be the primary human domain. The question about the Dancer is therefore the realtime dynamic balancing – probably also the falling down. The Dancer balances in the manner of a gyro, to change the direction it uses the change of the vector of object’s weight (gravitation) vector from the balanced (null) position. For the relative stable position of the gravitation vector  we use gyroscope – which is the necessary inertial element. The succesful act of dynamic balancing is the necessary attribute for an emergence of a musical composition. Plesalec/ Dancer was produced by Kapelica Gallery with the help of Ministry of Culture of Slovenia and City of Ljubljana. Plesalec/ Dancer is a part of the Sound as Metaphore series of projects by the same author. Read more about Trivia projects.

2005: Impro concert

[Original at http://www.ljudmila.org/~savskib/borut_galerija/index.php?folder=in%20concert%201] in concert 1Sometimes there is a need to make a concert, calling up friends, and performing live as an impro band. While each time there is clearly a need for a rehearsal, I find it most problematic. This is not music – it is communication. About music we know enough already… Performance in KUD France Prešern in February 2005 (Dario Korteze, Borut Savski, Petra Tihole). All photos by unknown Borut…

2005: Eye = I

[Original at http://www.ljudmila.org/~savskib/borut_galerija/index.php?folder=performances/Eye=I] Eye = IPerformance on 20th April 2005, P74 gallery, Ljubljana ŠentvidFirst version of performance in september 2004 at Merano, Italy all photos by Črt Majcen What is the joke (the yoke)? One eye (the b/w video monitor) is the input (on the right) and the computer generated eye is the output (on the left). The small video camera is attached to my head and transfers the image of my eye to the video monitor and (simply as sound signal) to the input of the computer.In the computer the changes of light (open or closed eye)is decoded and the variations control the algorythm (Pure Data). GEM software (part of PD) moves the eyeball. But this is the least important, since the movement of the virtual eye has a very remote connection to the movement of the physical eye.My point in this event was the recent thinking of a “distributed” entity. In simple case this is usually a machine or communication technology, but also a large number of humanly organized activities. The abstract bodies are made out of widely distributed and less abstract bodies. This is the case with economy, culture, politics – any kind of institutions. In the end the lowest abstract entities that make up an organism are stores, houses, and humans. But my interest is: how such a “distributed system” exists on the level of human psychology. The Eye is the input, we measure with it, transform the meaning and output it. A kind of Freudian situation (oral and anal…). Here I propose the Eye=I input/relation because it is more appropriate for a grown up person, though eating (oral) as an input, but also as an output (language) as a metaphore holds 100%. What about the other side: how can anal (shit as an output) become an input (…). It must somehow, of course. The Eye is supposed to be either input or output – and the same with I. Is the I the excrement (the shit) also? Etc…. below is the announcement text of the project Napovedno besedilo v časniku Delo (ali kjerkoli tam okrog…). Hvala (ali: lastna hvala se pod mizo vala… ali: dobro blago se samo hvali…). Ah, ja… Borut Savski »Oko kot instrument« Sound Explicit. Zvočna instalacija. Sre 20.04.2005 Serija zvočnih dogodkov Sound Explicit se bo v šentviški galeriji P74 po dolgem času nadaljevala z instalacijo Boruta Savskega, ki je verjetno eden od najbolj drznih raziskovalcev skrajnih meja zvočnega in njegovih prepletanj z novodobnimi tehnologijami. Savski sodi med pionirje tovrstnih posegov v naših krajih, pri čemer se povečini poslužuje bolj ali manj zapletenih zvočnih poskusov, ki jih kombinira z računalniškimi ali internetnimi mediji. Tokrat je njegova pozornost obrnjena na problematiko poganjanja zvoka s pomočjo očesa, torej gledanja. Savski na začetku v teoretskih predpostavkah projekta povleče vzporednico med angleškima izrazoma »I« ter »Eye« in iz tega zaključi, da je glede na fonetično izgovorjavo obeh izrazov, lahko povezan tudi njun pomen. Oko, ki je isto kot jaz, nas torej popelje k samemu izvoru človeške biti, zato je po Savskem »videti« torej tudi »razumeti«. Ta odnos jasno nakazuje pozicije opazovanca in opazovanega, torej oddajanja in sprejemanja vizualnih informacij, ki so lahko tudi pogonsko sredstvo zvoka. Pri zvočni instalaciji si avtor pomaga z računalnikom, ki omogoča preproste vizualno-zvočne sprehode, uvajal pa bo tudi novodobno različico indijskega klasičnega instrumenta sitarja. O avtorju: Borut Savski se je rodil leta 1960 v Ljubljani, kjer je tudi študiral na elektrotehnični fakulteti. Leta 1984 se je kot tehnik pridružil ekipi Radia Študent in tam nadaljeval še kot organizator programa ter glasbeni kritik. Leta 1997 je ustanovil Ministrstvo za eksperiment, nekakšno odprto platformo za različne medijske in tehnološke raziskave. V okviru »ministrstva« se je začel koncem devetdesetih let intenzivno ukvarjati z internetnimi prenosi klubskih in ostalih dogodkov, kot enega od soudeležencev internetnih aktivnosti pa so ga leta 1998 povabili tudi na festival Ars Electronica. Leta 1999 je na noge postavil radijsko oddajo Huda ura, v kateri je poleg konkretnih zvočnih primerov največ časa posvetil razlagi svojih konceptov. Za seboj ima številne projekte in njegov najnovejši »Oko kot instrument« bo le zadnji v vrsti drznih posegov v konvencije, ki držijo skupaj tradicionalne pojmovanje zvočnega in vizualnega. Jure Matičič Center in galerija P74, Prušnikova 74, Ljubljana. Ob 20.00.

2005: Električni Jezus 2

2005: Problemloss Orchestra

[Original at http://www.3via.org/index.php?htm=problemloss] Preview PROBLEMLOß ORCHESTRA = PMS (PRINČIČ / MANČEK / SAVSKI) 2005 – 2006 (r.i.p….) – an experimental sound performance (=concert?) project group from Slovenia… – experimenting with sound (and objects as instruments) as metaphore… – other faces: http://www.kataman.org/slo/problemloss-orchestra.html Appearing: – in Kapelica gallery Ljubljana, may 2005 – in Moderna gallery Ljubljana, september 2005 – in Dobbia near Monfalcone, march 2006 – in Berlin, may 2006 (no sound recordings… but Neven Korda did a video excerpt -> see the player ->) – in Club 5 Wien, june 2006 – in ESC gallery Graz, september 2006 – in Kapelica gallery Ljubljana, november 2006 Play file1 Play file2 Play file3 Play file4 photos from Vienna -> http://viator.si/photop/06-06-20__club5_the_insistant_clubscene_vienna/ other photos -> Problemloss Problemlos Orchestra (PMS orkester; Princic, Mancek, Savski) naj bi se ukvarjal s prepletanjem zvocnih identitet/entitet v zvocni tok – zvocno dramo, ki tako ali tako vedno nastane, ko se nekaj raztegne v casu. V glavnem se vsak posebej ne ukvarjamo s podrobnostmi skupnega nastopanja, razen med nastopom samim. Tu gre za poudarek med razlikovanjem real-timea (zivega nastopa) in konstruiranega casa – t.j. predpriprav (kompozicije, osmisljevanja, gradnje). Slednje seveda obstaja, vendar na malce drugacen nacin. Problemlos Orchestra (PMS; Princic, Mancek, Savski) is supposed to deal with interweaving of sound identities/entities into a flow of sound – a sound drama, which is known to emerge always, when something is extended in time. We usually don’t deal with topics of combined performance, except during a performance itself. Here we try to stress the importance of the difference between the so-called real-time (a live improvised performance) and the constructed time – meaning: preparation before the performance (composition, structuring, building). The composition therefore exists, but iin a slightly different manner. Kompoziciji pristopamo na razlicne nacine – z gradnjo taksnih ali drugacnih zvocil (zvocnih strojev, vmesnikov). Ti so mehanski, elektricni, elektronski (mehatronski), racunalniski – v principu pa imajo vsi praviloma ze svoje zivljenje (neke vrste dinamicno inercijo, ali drugace povedano: lastno algoritmicno strukturo). Pa tudi psihofizicne in socialne dejavnike bomo morali pocasi izpostaviti. We approach the composition in various ways – with building of different objects of sound and thought(interfaces, sound machines). These can be mechanic, electric, electronic (mehatronic), computer – but in principle they already sustain a kind of a life of its own (a kind of dynamic inertia, or: own algoritmic structure). We should also try to point out to the psycho-physical and social motivations/motivators/machines. Vse skupaj se v celoto zliva na neki abstraktni ravni (torej kot zvok), kjer vsak od nastopajocih priblizno dirigira svoje “potujene reprezentante”. Potujene v smislu relativne velike “odmaknjenosti” od nacina vnasanja sprememb – t.i. muziciranja. Ta nacin omogoca razmeroma odmaknjeni (in torej kar verodostojen) pogled na dramaturgijo. Na Dunaju je bil doslej (se mi zdi) peti primer skupnega nastopa, kjer je Nova uporabil racunalniski sistem granularne sinteze in posebnega vhoda za slehernika z na Dunaju najdenimi elektricnimi orglami. Mancek je uporabljal elektricno kitaro z orodjem za mehanike in digitalnimi efekti, Savski pa racunalniski algoritem s posebnim interfejsom, sestavljenim iz video kamerice, racunalniske tastature in nekaksnega instrumenta, ki morda spominja na “dvojnice s spiralo”. Nova je o koncertu dejal, da ima doslej najboljsi obcutek, tudi Mancek se je kar strinjal, Savski pa je dejal, da je bil tudi Berlin ze kar v redu. The concert in Vienna was our fifth performance, and Nova used the computer system of granular synthesis with a special “door”/entry point for the someone from the public to plug-in (the interface was the bontempi organ found in Vienna). Mancek used his electric guitar with his apple mechanical toolbox and the digital effects, and Savski used a computer algoritm with an interface composed of webcam, computer keyboard and a midi interface of some kind. Nova said after the concert that he had the best feeling so-far, Mancek agreed, and Savski said that also Berlin was quite good. in Berlin, photo by Noortje SchmittScene before the concert at Club 5, Vienna ………………………………………………………………………………………………………………………… The background = first (=second) appearance: Posodi polni zvoka / o fluidnosti prostora Bowlfuls of sound / About fluidity of space Kljub predvidoma samostojni zaključenosti (pojavne estetike) nastopa trojice Borut Savski, Luka Prinčič in Matjaž Manček (zvočni / glasbeni nastop = koncert), pa je morda vseeno vredno opozoriti, identificirati posamezne kose, ki sicer bolj ali manj neodvisni, združeni skupaj tvorijo koncept (strukturo / zgradbo / dramaturgijo) dogodka. In spite of the, hopefully, self-sufficient aesthetics of the sound performance by Borut Savski, Luka Prinčič and Matjaž Manček (sound / music performance = concert), it may be worth mentioning or identifying the separate pieces, more or less independent, that together form the concept (the structure / the composition / the dramaturgy) of the event. Izhodiščni domislek o dveh gibajočih se, eno na drugo nanašajočih se kroglah (-> posodah, polnih zvoka), se na koncu (tega besedila) sestavi s pričujočim razmislekom o fluidnem prostoru, ki naj bi ga na zvočnem dogodku vsi mi začutili in zaradi neposredne izkušnje morda tudi doživeli kot morebitni katarzični moment. The primary idea of the two moving, mutually corelated spheres (-> bowlfuls of sound), in the end (of this writing) connects with some ideas of a fluid space, which we would like achieve at the event and maybe, because of the personal experience, take as a kind of catharsic moment. The fluidity is (here) of course measured in the field of sound (since we are sound artists). Fluidity means, that the present masses can relatively easily move one past another, they can spiral together, circulate at will, but almost never hit hard on each other. Because of the softness of materials there is no hard confrontations. The dynamic changes in one object / sound are softly transfered to the edge of space – at some points exhibiting resonance, at other points they die out. Of course this is the metaphorical language – of a world softer and more open. In opposition to any fluidity stands – the hardness of material. The hardness of fixed relations, of immense inertia – the inert space. In such a space nothing ever happens, all is known, all questions have answers. The measure of inertia are inertias of relations between the objects / entities in a given space. The relations change slower than we can observe – so they seem unchanging. The fluidity of space means shortening of the reaction time of such relations, to provide the ability to observe the passing of time. But it is only from a fixed viewpoint that we can observe what we measure – to see the changes. Therefore we need a construction of the situation – the event. Konstrukcija / kompozicija zapoveduje: Dve kroglasti posodi sta opremljeni z enostavno motoriko in bolj kompleksno senzoriko. Občutljivi sta za zvok, ki ga slišita, a ga tudi proizvajata (nadzirana mikrofonija). Od tod tudi teza, da sta posodi polni zvoka. Eno drugo lahko tudi zaznata (infrardeči senzor) in tedaj spremenita smer. To naj bi omogočilo postopno cikcakasto približevanje posod, kar pa nas ne zanima več, a za posodi je to nekaj, čemur lahko rečemo vodilo / motiv (pri človeku bi to imenovali celo smisel). Preprosta samonanašajoča se algoritmika proizvede / rodi nekakšno avtonomijo stroja. Construction / composition is defined by: Two sperical bowls have simple motorics and a bit more complex sensorics. The are susceptible to the sound they hear, but they also coproduce the sound (compressed microphony). This is why the bowls are full of sound. They can see each other (infrared sensor) and then they change direction. This should allow for the bowls to slowly zigzag closer to each other, which doesn’t really interests us anymore, but for the bowls this may be defined as a motive (with human it could be called the sense). A simple autoreferential algorithmics produces / gives birth to a kind of autonomy of the machine. Dve opisani kotaleči se krogli tako postaneta ovčici in potrebujeta pastirja. Vendar je bil pastir (s palico) prisoten že prej! To je želja muzikanta, ki je imel željo po konkretnem zvoku – rezek, glasen udarec s palico. Posodi tako zaradi pastirja postaneta ovčici. Palica ob dodatku zvočno občutljive podlage postane glasbeni inštrument. Prav to pa lahko določi tudi kvaliteto preostalega igranja. Mehak zvok posod in rezkost udarcev ob tla in po strunah. Tretja entiteta (ker smo muzikanti trije) se je kristalizirala okoli manipulacije podobe in pretvorbe v zvok. To algoritmiko poganjajo vizualni podatki neposredno s samega prizorišča, tako da smo v ta segment kot spremeljivke vključeni vsi prisotni. Projekcija nas samih v prostor pred / za nami bi lahko bila priložnost za nov aspekt, a bodi dovolj. K fluidnosti bomo dodajali še z enim pomagalom – s spreminjanjem položajev posameznik zvokov med štirimi zvočniki. The two wobbling spheres thus become two sheep and need a shepherd. But the shepherd (swinging the stick) was there before! It is a wish of a player who wished for a very concrete sound – sharp, loud hit. The bowls become sheep only because of the shepherd. The stick played on an active background become a musical instrument. It can define the quality of the rest of the sound. The soft drone of bowls and the sharpness of the hits against the floor and the plucks against the strings. The third idea / object (since we are three) have crystalized around the manipulation of image and translation into sound. This algorithmics is powered by the visual information fed in directly from the event, so that we are all included into this segment. The projection of us in the space in front / at the back could be a lead to another aspect, but let it be enough. We will add to fluidity with one more approach – the changing of the positions of sounds among the four loudspeakers. before the first (=second): Soundtracks Live @ Moderna 20th September 2005: track 1 track 2 track 3 track 4 track 5 track 6 track 7 On 12th of April 2005, after the end of presentation of a Dancer installation a group of four of us (DJ Nova = Luka P, Matjaž Manček, Petra Tihole and Borut Savski) performed an improvised session, that came out well, so you can listen to it ALL here… (over 50 minutes, mp3) Avtorji / izvajalci: Authors / performers: Borut Savski Neumorni eksperimentator z zvoki in zvočnimi viri ter izumitelj številnih nevsakdanjih zvočnih naprav. Junija 1999 je v galeriji Kapelica, skupaj z ameriškim umetnikom Johnom Grzinichem, postavil svojo prvo zvočno instalacijo Zvočni biotop, ki temelji na uporabi samonanašajočih se (kibernetskih, avtopojetskih) gradnikov. Konec leta 2000 je napisal esej “Estetski stroji”, ki ga je v treh delih predstavil v oddaji Umetni svetovi na Radiu Slovenija, v začetku leta 2003 pa je izšel kot del zbornika Etika in estetika pri Študentski založbi. Sledili so projekti: „Okrogla miza“/2001, „Sonično gledališče“/2002, „Estetski stroji“/2003, „Orodje-orožje“/2004, „Truba“2004, „Eye=I“/2004, „Orakelj“/2004, „Plesalec“/2005 in „Posodi polni zvoka“/2005. Več: http://www.3via.org/index.php?htm=borut/index. Born in 1960, Ljubljana Slovenia. Studied at Faculty for Electrotechnics, Ljubljana. Joined Radio Student Ljubljana in 1984, worked as technician, producer, music critique,… In 1993 employed at Radio Student Ljubljana as chief coordinator, took part in many new projects arising around Radio Student and internationally. Quit this job in 1997, started coordinating Ministry of Experiment, an open platform for various media research, started to learn about internet. Co-organized web and radio based Xtended Live Radio events in 1997. During 1997-99 performed about a hundred of direct radio broadcasts from clubs, homes – events with portable transmitter to airwaves of Radio Student (“amplification of underground activities”). Invited to take part in web activities at Ars Electronica 1998. Started a regular radio broadcast “Huda ura” (Heavy Weather) in 1999 presenting sound art within the (not so broad) concept of algorithmic=improvised – about half of the time is dedicated to describing the concept and production itself – I produced a host of algorithmic sound examples. I got interested in various systems’ theories – also based on experiences with small human systems. In 1999, together with American sound artist John Grzinich, realized a sound installation “Sound Biotope” in Kapelica Gallery in Ljubljana. In 2000 – soundtrack for a cartoon (E-Motion Film production). In 2000 split with Ministry of Experiment as a platform. In 2001 wrote an essay “Aesthetic Machines” – not yet translated. Following projects: „Holy Trinity/Round Table“/2001, „Sonic Point Of View“/2002, „Aesthetic machines“/2003, „Bazooka-Electric Jesus“/2004, „Eye meets I“/2004, „Oracle“/2004, „The Dancer“/2005 and „Bowlfuls of sound“/2005. Check http://www.3via.org/index.php?htm=borut/index. Matjaž Manček   Glasbenik, koncertni organizator, radijski aktivist, promoter in praktik glasbene improvizacije. Nekdaj kitarist noise-rock ansambla Štirje pravi dedci, trenutno igra v zasedbah Bast in Alzheimer Trio. Sodelavec pri projektih in zvočnih nastopih Boruta Savskega od 2002. Started its musical path as clarinet player in local brass band, soon switched to guitar and noise-rock group Štirje pravi dedci. Few years ago started to collaborate with jazz-rock band Lolita and impro-jazz project Lolita Libre. Recently mostly occupied as member of experimental/multimedia music project BAST and an improv group Alzheimer Trio. Since 1996 involved in various music-related activities and actions: music editor, journalist and dj at Radio Student, club dj, promoter, organizer of various festivals and music series (rock, improv, electronic), editor of experimental electronic label rx:tx, coordinator of series of impro events at club Gromka,… www.radiostudent.si, www.crossradio.org, www.rx-tx.org, www.zavod-parasite.si/soundexplicit, www.rx-tx.org/progress, www.ljudmila.org/stripcore/sc8999/dedci. Luka Prinčič Diplomant londonske SAE Technology College, prosti glasbenik, zvočni oblikovalec, dj (znan kot DJ Nova), programer, umetnik in raziskovalec digitalnih oblik zvoka, glasbe in njih odmevov v teksturi družbenega in emocionalnega. Večino svojega dela, ki se vrti okoli vprašanj svobodnega izražanja, anartivizma in mreženja, bazira na naredi-sam copyleft etiki in objavlja pod prostimi licencami ali daje v javno last. Prinčič je tudi avtor internetnih projektov http://skylined.org in http://www.letusplay.net. With a Recording art degree (BA) of SAE Technology College London in his pocket, Princic is free musician and sound designer, dj, programmer, artist and reasearcher of digital forms of sound and its echoes in the social and emotional textures. His work focuses on issues about free artistic expression, anartivism, networking, do-it-yourself and copyleft etics. Prinčič is also creator of internet projects: http://skylined.org,http://www.letusplay.net.

2005: Distribuirano telo

[Original at http://www.ljudmila.org/~savskib/borut_galerija/index.php?folder=installations/Distributed%20body&d=d.html] Distribuirana telesa / identitete / sistemi 21st December, one-day long sound installation Distributed body at Mala galerija in Ljubljana (part of the one-month of events called Oscillations). Two computers playing algorithms made in Pure Data and a number of interconnections (audio feedback, midi-control, contact-sensors,…). Here are parts of identities as sound… track 1 track 2 track 3 track 4 track 5 track 6 b>Distributed Entity, Identity | Porazdeljena identiteta, telo Two texts to prepare myself for the December 2005 event at Mala galerija, Ljubljana. No english translation yet. Got to english translation. Spodnji dve besedili družita pomembnejše aspekte predstavitve.Distribuirana telesa/ identitete/ sistemi Za razliko od siceršnje vsesplošne želje po kreaciji celovitih, vase zaključenih umetniških objektov (pri meni: samo(re)generativnih zvočno-gibalnih sistemov) – teles (podobnost z idejo človeškega telesa je seveda vedno prisotna), se v zadnjem času soočam z mislijo o t.i. razmaknjenih, oddaljenih oziroma distribuiranih sistemih. Eden od razlogov bi lahko bil povečan poudarek na oddaljenih sistemih (remote systems), ki jih je v večji pojavnosti omogočil splet. V resnici seveda ne gre za nič novega, ampak je človekov duh že od nekdaj sposoben bivati v oddaljenih prostorih – tudi časovno odmaknjenih v preteklost in prihodnost. Ljudje pa vendarle distribuirano stanje (prostorsko-časovnih identitet) znamo sintetizirati nazaj v celoto – še več: šele taka sinteza celo določa našo bit. Torej smo vedno že opravili zlitje kosov v celoto. Povezave med razmaknjenimi sistemi omogočajo tehnološki mediji/posredniki in vmesniki/interfejsi – uspešno uresničevanje izmenjave podatkov pa imenujemo komuniciranje. Pri miselnih povezavah nastopajo drugačni objekti, ki se zlepijo skupaj s pomočjo asociativnih povezav, sicer pa kot deli emocionalno obarvanega spomina bivajo dokaj samostojno. Čeprav se zdi, da nesmisel obstaja (rečemo: “to je nesmiselno”), pa bi temu ostro nasprotoval. Vedno se prazne prostor napolni s smislom, čim dalj se z njim ukvarjamo – tem več je smisla in tem bolj logičen je prostor. Pri naših sorodnikih strojih pa je tako: od njih sicer zahtevamo popolnost, zato običajno nastopajo v obliki že sestavljenih delov. Takšni stroji imajo imena (ali raje: nazive) in so običajno strogo namenski – funkcionalni. Izven njihovega namena jim pomen preneha in tako niso namenjeni vzpostavljanju komunikacije/ relacij. Ker me pri strojih zanimajo človeška metaforika, pa bi vendarle bilo ugodno zgraditi sistem komunicirajočih strojev, ki bi lahko (na enostavni ravni) izvajali vsaj približno podobno kompleksne odnose kot se to dogaja pri ljudeh (na področjih psihološkega in socialnega). Za sintezo (oziroma povezavo strojev v enovito celoto) bomo seveda moralim poskrbeti sami, s pomočjo našega vokabularja, kar pa ne pomeni, da lahko vokabular sistema strojev ignoriramo, kljub temu, da se zdi ta zgolj tehnične narave (-> zvoki). Zvok (in usklajevanje videnega gibljivega) bomo ljudje dojemali estetsko (racionalno/ racionalizirano). Pokazalo se bo, da tudi v primeru umanjkanja komunikacijskega toka med stroji ljudje še vedno sintetiziramo – polnimo to umanjkanje s smislom – torej: z lastno produkcijo smisla. Prostor nesmisla ni človeška domena, torej je vse vedno pomensko polno, z malo truda pa lahko vsak razmeroma malo poln prostor natlačimo s pomeni polnih soodnosov, ki se oblikujejo med razmaknjenimi entitetami. Še več: šele na videz nedefinirani odnosi (vmesni prostori med objekti, izgovorjenim zvočnim) omogočijo človekov priklop na komunikacijski kanal – njegovo umestitev v prostor. Ta vedno poteka na drugačni stopnji od strojevega, kar lahko pomeni dvoje: ali gre za redukcijo slišanega (“to je dobro”, “to je slabo”) – sintezo, ali pa za kompleksnejše preoblikovanje, ko komunikaciji prisluhnemo: poslušamo. V zadnjem primeru s slišanim sodelujemo – opazimo razlike, nianse – prostor diferenciiramo. Dvojnost lahko pripišemo našem konceptu dojemanja prostora in časa – to je sintezi razdrobljenega v trdno identiteto, ali pa: dojemanju diferencirane podobe. Za preizkusni strojni sistem bomo uporabili različne interaktivne kose doslej zgrajenih objektov in jih razporedili po prostoru brez posebnega namena. Biti morajo vendarle v ohlapni medsebojni komunikaciji – bodisi z zvočnim, vizualnim, mehanskim zaznavanjem. Bolj zaradi komičnosti, pa tudi zaradi sugestije o morebitni podobnosti s človekom, bomo stroje oblikovali kot razsekane (zelo elementarne) dele telesa in jih razmetali po prostoru.Distribuiran sistemi Porazdeljeni sistemi so znani predvsem na področju super-računalnikov, kjer več v omrežje spojenih računalnikov omogoča paralelno procesiranje / hkratno obdelavo podatkov. Organizacija takih sistemov je v glavnem hierarhična, tako da se ve, kje je glava sistema in kje so “nižji” udi. Nas pa zanimajo dinamično hierarhični sistemi, pri katerih so deli “telesa” sicer lahko funkcijsko specializirani, a vendarle tudi sami že komunicirajo v izbranem komunikacijskem kanalu. Simbolno “govorico” bomo torej skušali modelirati poenostavljeno, (estetskega) pomena pa sploh ne bomo pričakovali od naprav, ampak od ljudi / opazovalcev. Seveda nam gre tudi v tem primeru za raziskovanje človeških dimenzij razumevanja in ravnanja – torej psiho-socialnih lastnosti posameznika in združb. V izhodišču razmisleka je teza, da k organiziranemu / civiliziranemu / kulturnemu rezultatu ne pripomorejo le organizirane / hierarhizirane strukture, ampak tudi gibljivejše / fluidnejše, kar se tiče medsebojnih relacij znotraj sistema. Čeprav verjamemo, da h kulturi pripomore zavest o skupnem cilju in celoti / dogovor, konvencija o strukturi / povnanjena ideja – ideološki moment, pa k naturi sistema štejemo predvsem motnje v sistemu / nepredvidljive / asinhrone momente. Sistem bo popoln le z nekakšno sintezo kulture in nature. Avtonomni sistemi so tisti, pri katerih se gibanje / dinamika ustvarja na podlagi opazovanja in odzivanja na okolico in na podlagi notranjega (refleksnega, nezavednega) gibanja in samoopazovanja. Take sisteme imenujemo kibernetski sistemi, njih dinamiko pa ne opazujemo na podlagi merjenja obnašanja posameznih delov, ampak na podlagi vzorcev, ki jih vpeti v medsebojne relacije opisujejo. Merimo torej nekakšno podobo celote. Pri tem se praviloma zgodi, da kljub tej novi paradigmi ohranjamo staro razumevanje, saj na osnovi prikazov / vizualizacij ostanemo v območju vere v trdne / nespremenljive prikaze. To se je na primer zgodilo pri teoriji kaosa, ki jo zadnjih 30 let reprezentira le še podoba estetsko izjemno urejenih fraktalov. Red je ponovno prekril možnost naključnega. Človeška psihologija, ki je sestavljena na način kombinirane nature – kulture, zaradi svoje utemeljenosti v naturi, v drugi stopnji – razumevanju / interpretaciji zahteva racionalizacijo. Osnovna motivacija / težnja je v harmonizaciji obeh entitet / stanj. Zunaj sebe torej iščemo predvsem trdne točke opore, saj je kultura predvsem socialna vrednota. Vendarle pa je prav estetika tisto polje, kjer se dopušča neposrednejše doživljanje nature. Estetsko se pogosto povezuje z ekstatičnim, vendar si kultura vztrajno prilašča le estetsko, zavrača pa ekstatično, ki je bistveni del (človeške) nature. Enako velja za naturo: ta zavrača estetsko in pristaja le na ekstatično – nebrzdana zabava in osvobojena seksualnost. koncept = concept: Naše navdušenje ob divji / kaotični lepoti narave je razumeti kot eno redkih sintez estetskega in ekstatičnega. S pomočjo podobno oblikovanega »neurejenega« zvočnega polja se bomo skušali približati prav tej sintezi. Enotno / celovito entiteto bomo razbili na koščke, med njimi pa vzpostavili komunikacijski kanal – tako na vizualnem kot na zvočnem področju. Medsebojne relacije bodo v osnovi horizontalno dinamične (nehierarhične), pa tudi medsebojno prepletene in interpretirane / prevedene – torej dinamično hierarhične. Enostavne zvočno-gibalne objekte bomo razmestili po prostoru in jih uredili tako, da bodo s spreminjanjem medsebojnih položajev spreminjali zvok – v času in zvočni kvaliteti. Osnovni princip spreminjanja tona bo tudi tokrat akustična povratna zanka v prostoru, hierarhičnost pa bomo uporabili za oblikovanje časovnega poteka zvočnega toka – dramaturgijo. Dramaturgija je seveda že pripoved – torej zgodba / kompozicija. Deli telesa / identitete V glavnem jih bodo določale gibalno-zvočne lastnosti. Pomembno je, da lahko poslušajo / gledajo / govorijo / sporočajo – torej: navežejo stik / vzpostavijo komunikacijo. Pri tem ne bomo šli v njihovo replikacijo / kloniranje, ampak v diferenciacijo / razlikovanje / mutiranje. To je tudi pogoj za porazdeljeni sistem. Vsak bo avtonomen v okviru svojih elektromehanskih lastnosti. Pri tem se bomo igrali z mislijo o mejnih pogojih za avtonomnost na eni strani in mislijo / metaforo porazdeljenega – torej razmaknjenega telesa na drugi. To bo potem pri delujoči celoti napeljalo na nujnost sinteze, kar je tudi osnovno sporočilo / smisel postavitve. Deli sistema = udi telesa. Oko, uho, roka, usta, noga, penis, vagina, lasje, nos, jezik, anus, itd. Na tem mestu se odpre tudi polje humornega pristopa, ki je dodaten motiv / motor za gradnjo postavitve. Osnovni gibalni element bo motor; proučili bomo načine pretvorbe enostavnega rotacijskega gibanja v nepredvidljivost giba, ko se najbolj približamo pojmu avtonomije. Pri tem se ognemo uporabi računalnikov in verjamemo, da je posamezna odločitev pravzaprav arbitrarna – odvzamemo ji vrednostno sodbo, zadovoljni smo že, da je do odločitve sploh prišlo. Eden od načinov je kombinacija treh vrtečih se koles, od katerih je eno gnano z motorjem, dve pa se vrtita v obratni smeri. Ob stiku slednjih pride do spodrsavanja / trenja – mehanske lastnosti / nepravilnost izdelave povzroči rezultančni gib. Pomembna lastnost se zdi tudi zmožnost samovzdigovanja (telesa, glave / senzorja) in selektivno opazovanje okolice. Pri nas bo to reducirano na možnost dodatnega toka spreminjajočih se podatkov, ki jih bodo udje vsak na svoj način interpretirali. V polje prave avtonomije pa bi vstopili, če bi udom omogočili še samoopazovanje (lege njihovih sestavnih delov). To bi bilo morda najenostavneje s primerjavo glasnosti lastnega zvoka in zvoka neposredne okolice. Distributed bodies / identities / systems The enthusiasm induced by the wild / chaotic beauty of nature can be understood as a rare synthesis of the aesthetic and the ecstatic. We attempt to approach this same synthesis with the help of a similarly formed “disorderly” sound field. An integral entity is broken up into parts and communication channels set up between them—both visual and sound. Fundamentally, the interrelations are horizontally dynamic (non-hierarchical), but they are also intertwined and interpreted / translated—i.e., dynamically hierarchical. Simple sound-movement objects are arranged in the space in such a way that by changing their positions in relation to the others they change the sound—in time and in the quality of sound. The basic principle of changing the tone is again an acoustic feedback loop in the space, while the hierarchy serves to structure the temporal sequence of the sound flow—the dramaturgy. The dramaturgy is, of course, narration, i.e., a story / composition. Parts of the body / identity For the most part, parts of the body / identity are determined by their movement-sound properties. It is important that they can listen / watch / speak / communicate—in short: make contact / establish communication. This is not achieved by replicating / cloning them, but by differentiating / distinguishing / mutating them. This is also a precondition for a distributed system. Every part is be autonomous in terms of its electromechanical properties. Here we toy with the idea of the borderline conditions of autonomy on the one hand, and the idea / metaphor of a distributed, i.e., disunited body, on the other. In the functioning whole, this leads to the necessity of synthesis, which is the basic message / point of the installation. Parts of the system = limbs of the body. An eye, ear, arm, mouth, foot, penis, vagina, hair, nose, tongue, anus, etc. At this point, the field of the humorous approach opens up, constituting an additional motif / motor for the construction of the installation. The basic kinetic element is a motor; we study the ways of transforming a simple rotating motion into the unpredictability of a movement when we come closest to the notion of autonomy. We might not use a computer for this, believing that an individual decision is basically arbitrary—we do not make a value judgment about it, we are content that a decision has been made. One of the possible ways is a combination of three rotating wheels, one propelled by the motor, and the other two spinning in the opposite direction. When the latter two come into contact, slippage / friction occur—the mechanical properties / imprecision of the manufacture cause the resulting movement. Another important feature seems to be the ability to autonomously lift (the body, the head / the sensor) and to selectively observe the environment. In our case, this is reduced to the possibility of an additional flow of changing data, differently interpreted by the limbs. We would enter a field of true autonomy if we enabled the limbs self-observation (observation of the positions of their constituent parts). The easiest way to achieve this could be by comparing the loudness of the system’s own sound with that of the immediate surroundings.

2004: Trivia Art

Marija Mojca Pungercar, Borut Savski and Marjan Kokot established Trivia Art Association in 2004. The main activity of the Trivia Art Association is directed to the creation, supporting and production the art projects of its members and collaborators with the emphasis of the contemporary visual and intermedia production.

Marija Mojca Pungercar, Borut Savski and Marjan Kokot established Trivia Art Association in 2004. The main activity of the Trivia Art Association is directed to the creation, supporting and production the art projects of its members and collaborators with the emphasis of the contemporary visual and intermedia production.

2004: Orakelj

[Original at http://www.3via.org/index.php?htm=orakelj/index] Borut Savski – Orakelj / Oracle Žanr: Interaktivna zvočno-vizualna instalacija (postavitev) Interactive sound&visual installation as built & presented in december 2004/ january 2005 at Kiberpipa, Ljubljana As seen during the building process in december 2004 What is missing: facial motoric; any practical listening ability; … … more economic sound generation;synchronicity … sound exerpts… (mp3s) oracle 3 oracle 11 oracle 16 oracle 21 oracle 23 Nekaj podatkov o projektu Orakelj, ki je bil v eni svojih delovnih faz na ogled v Kiberpipi (-> videli ste, pa niste vedeli, za kaj gre…). Kljub temu, da ni bil ravno mišljen kot procesualni projekt, pa so dokajšnji zapleti botrovali taki “polizvedbi”. V tem času se odločam predvsem kako nadomestiti originalno prešibko obrazno motoriko (mimiko) podobe Oraklja. Na vrsti je mamin (ne, ampak Namin) mikser … Doslej sem precej poenostavil programski del generiranja “glasu” Oraklja, tako da naj bi ga redkeje srečevali v fazi “zrenja” (-> računalnikovega “ponotranjenja” – low resources…). Skrivnost naj bi bila pri računalniških algoritmih v tem, da so v svoji raznolikosti rezultatov predvsem ekonomični, manj pa predvidljivi. Kombinacija tega dejstva in željena odzivnost na vprašanja sogovornika pa sta do neke mere v nasprotju. Prav gotovo bo potrebno nivojsko (hierarhizirano) odločanje med prioritetami (ko sogovornik govori Orakelj molči in posluša – a ne vedno; ko Orakelj govori ne posluša – a včasih tudi). Zaradi vseh podobnih “ne vedno” in “včasih tudi” gre za kompromise, ki ne bodo nikoli optimalni. Osnova algoritmičnega programa so seveda povratne zanke – samonanašanje in posledično spreminjanje “ustroja”. Očitno hud napor? Del programa – tisti za spremljanje položaja obiskovalca in ustreznega vrtenja oči, ki ga je prispeval Miha Tomšič, deluje naravnost vzorno. Hvala članstvu Kiberpipe, ki je omogočilo moje tokrat res počasno packanje … Borut Savski keywords … interactive = autonomous conceptual art = mathematics time = timeline = history identity = personal timeline truth = convention truth = personal interpretation decision = random decision = rationalization ORAKELJ (“preročišče”) Slovar slovenskega knjižnega jezika: – orakelj -klja m (a)   pri starih Rimljanih preročišče: oditi v orakelj / delfski orakelj / prerokba – orakeljski -a -o [k*l] prid. (a) nanašajoč se na orakelj: orakeljske besede / ekspr. dobil je orakeljski odgovor nejasen, dvoumen Projekt ORAKELJ / preročišče se torej dotika kar nekaj pomenov. Prvi je podoba očeta – nekoga, na katerega se nanašamo (z vprašanji; kot referencno polje vedenja, definiranja pomenov), nekoga, ki ga gledamo (ker je njegov izgled referenca; struktura,  simbolno polje moči) in nekoga, ki nas gleda, od zgoraj navzdol – torej nadzira; njegov pogled ustvarja/ predstavlja/ reprezentira simbolno polje – trdno strukturo, jasno razločevanje dobrega in zlega). Na tej strani je torej vedenje, obvladovanje preteklosti in prihodnosti – torej absolutno. Na drugi strani pa ta arhetipska (pris)podoba že neločljivo vsebuje nezmožnost interpetacije oraklja / prerokbe, kar pa je, zanimivo, ne degradira. V nasprotju s tem degradira naše interpretacije (naš Jaz), ki pa se “na koncu” neogibno (usodno) sooci z že izrecenim (prerokba postane resnicna). Rec (beseda) na koncu postane stvar(na). Gre seveda za klasično arhetipsko dramaturgijo, saj so akterji (pomeni) konfrontirani, ločeni, zato se med njimi neogibno vname boj. Zmagovalec je po klasični recepturi – resnica. Torej nosilec/ obličje simbola moči – Orakelj. Če gremo še korak nazaj – Čas. Seveda gre za vprašanje transcendence. Omenjeno dramaturško zasnovo sem si sposodil na precej profan način, saj Orakelj privzame podobo obličja iz kakšnega B-movieja. Pred vedenjem je zaznavanje (estetsko). Estetsko biva pretežno na površini, zato smo ga združili s (po mojem mnenju) sorodno kvaliteto – površnim / površinskim humorjem. Videz (očiten, “očividen”, očem viden) pod kožo (podobe) postopna prehaja v bolj resno podrocje – strukturiranje: inženirsko izvedbo mehanizma / strukture gibanja izraza / obraza, dokler ne doseže ravni za strukturiranje interaktivne in avtonomne interpretacije vidnega in slišnega, ki je osnova za celovito odzivnost kibernetskega sistema. Za to je bilo potrebno poseči po računalniku, ki se že nahaja nekje na meji med materialnim in abstraktnim. Osnova identificiranja so seveda oči, ki jih v našem (profaniziranem) načinu igrata TV zaslona, na katerih se sprehajata zenici. TV kamera spremlja položaj obiskovalca / obiskovalcev in s podatki krmili položaj zenice. Za zvočno odzivnost (za “vprašanja Oraklju”) skrbi mikrofon, ki ga na zelo neobvezen način intepretira isti računalniški program (Pure Data). Prerokbe (“resnice”) so sestavljene iz generiranih zvočnih sosledij, ki komajda spominjajo na govor, hkrati pa se zato že odmikajo od definicij glasbe. Resnica, ki jo Orakelj govori, ostaja zgolj estetska prvina. Ker zagovarjamo tezo, da je Bog objektivizacija popolnega (božanskega) v človeku, ugotovimo, da na ta način človek pravzaprav išče odgovor/ resnico v samemu sebi. Nejasen, dvoumen odgovor, ki ga prejme, je najverjetneje enako nikakršnemu odgovoru – praznim besedam, dokler ga posameznik ne interpretira “po svoji podobi”. Posameznik se v iskanju pomena / resnice torej sooči s samim seboj. Bližnjice do pomenov / resnic so vere, teorije, žanri, stereotipi, …, ki pa so najbrž že prejšnji odgovori očeta / Oraklja (Drugega). Kaj je posameznik/ca sam po sebi? Neprizanesljiva podoba v zrcalu? ORACLE Dictionaries say: Collaborative International Dictionary of English v.0.48 : Oracle Or”a*cle, n. [F., fr. L. oraculum, fr. orare to speak, utter, pray, fr. os, oris, mouth] [1913 Webster] 1. The answer of a god, or some person reputed to be a god, to an inquiry respecting some affair or future event. WordNet (r) 2.0 (August 2003) : oracle 1: an authoritative person who divines the future 2: a prophecy (usually obscure or allegorical) revealed by a priest or priestess; believed to be infallible. Project ORACLE therefore touches quite a few meanings. The first is the projection of a father – of somebody (or something) that we relate to (with questions; as a referential field of knowledge and definitions of meanings), of somebody that we look at  (because his image is referential; a structure, symbolic field of power) and somebody that looks uppon us, from up above downwards – a supervisor; his look creates/ represents the symbolic field – the firm structure, the clear division between good and evil). On his (its) side is the knowing, the rule over past and present – the absolute. On the other hand this archetypal symbol already incorporates the inability of interpretation of oracle (what was said), but which does not degrade it – it even constitutes it. Contrary to that – it degrades our (numerous) interpretations (->our Self), but which we “eventually/ inevitably/ in the end/ fatally” find out to be the truth. What was said becomes the truth. What was missing before was the right understanding (the right interpretation). The word becomes the “meat”. Myth = meat? The Oracle stories are classical archetypal dramaturgies, because the actors (the meanings)are maximally separated/ confronted, therefore a clash between them is inevitable.The winner is (classically) – the truth. This of course means that the winner is the bearer/ symbol of truth and power – the oracle (Oracle). If I go one level below that symbol – the time. And of course, this is the question of the transcendence.   Izvedba Podoba Oraklja: – se po izvedbi naslanja na pop-kulturne podobe/vzorce t.i. b-movie produkcije (gibljiva, groteskna, asimetrična, avtonomna) – Orakelj z “očmi” spremlja gibanje obiskovalca (izvedemo z video kamero, oči sta dva TV zaslona, ki prikazujeta zenici očesa, ki spremljata gibanje obiskovalca) – Orakelj s pomočjo infra-rdečega senzorja zazna gibanje človekovega telesa in se aktivira (začne usmerjati pogled, dihati, pod površino motorji oponašajo živo površino) – Orakelj ima površino narejeno iz zmečkanega pakirnega papirja. Pred tem je bila možnost tudi časopisni papir, kar bi lahko odprlo nov prostor interpretacije: medij = orakelj = resnica – Kljub imenu (Orakelj ima v korenu besedo “govoriti”) je povedano dvoumno, zato nerabno, odprto za interpretacije. Govorjeno je le zvočno pretakanje, trobljenje, klokotanje, piskanje – a v grobem oblikovano, kot da gre za govor (torej zaporedje z vmesnimi premori). Na ta način se ognemo preveliki mimetičnosti, ki bi pozornost preveč prenesla zgolj na tehnično izvedbo. – Orakelj ima v odnosu z obiskovalcem vlogo Očeta, zato mora izkazovati dokajšnjo avtonomijo in le pogojno posluša (razmerje med poslušanjem in avtonomnim govorjenjem Oraklja bo približno enako) – z Orakljevo zmožnostjo sledenja obiskovalcu bo gledalec postavljen v središče  postavitve. To je individualizacija gledalca, saj ga Orakelj vidi – obiskovalec torej je vreden pogleda, komunikacije. Orakelj ga tudi sliši, gledalec naveže stik z Orakljem (zato kljub vsemu velika mera mimetičnosti izvedbe). Tu je tudi točka potujitve – gledalec mora verjeti, da nekdo čuti njegovo prisotnost – Orakelj drugemu podeli kredibilnost – obstoj. Podoba in multiplicirana podoba gledalca (z zrcali): – gledalec stoji pred oblicjem Oraklja, levo in desno od njega sta dve vzporedni zrcali. Gledalec vidi svojo prvo podobo in multiplicirano podobo zaradi dveh vzporednih zrcal – multiplicirana podoba vnaša slehernikovo dimenzijo, ki se kaže tudi kot kolektivno – paradoks se zdi, ker se na širšo raven multiplicira le podoba obiskovalca samega. Tudi to se da brati tako, da je širše človeško (humano) že v samem individuumu. Kar je najbrž jasno. – Zrcala so seveda magični predmeti, vračajo posameznikovo podobo (“tako me  vidijo drugi; tak sem Jaz za Drugega”), skratka: pravo bogastvo psihoanalitskih pomenov. – A zrcala vračajo podobo/ pogled le tedaj, ko jih gledamo. Še več: lažejo, saj kažejo zrcalno podobo. Zrcalna podoba torej ni Jaz, ampak je le podoba Jaza. – In kaj se skriva za podobo? – Za zrcali bomo obesili dve besedili: eno z naslovom “Resnica”, drugo z naslovom “Odločitev”. V teh dveh esejih bom razstavil koncepta Resnice (laži, interpretacije, zgodbe) in Odločitve (te maksimalno poenostavljene objektivizacije sicer neizmerno kompleksne miselne “poti”). I borrowed the described dramaturgyvery profanely, since thje Oracle takes the image of a face from a B-movie. Before there is knowing, there is sensing (the aestetic). Aestetis lives on the top/ visual layer, so I combined it with (in my opinion) similar quality – the superficial humour. Below the “looks” there is structure and structuring: the engineering work with mechanism, the structure of moving face, the structuring of interactive and autonomous interpretation of what is “seen and heard”. This is the basic level of a wholly responsive cybernetic system. Of course I had to use computer algorytmic structures/ mechanisms – somewhere between the material and abstract world. The basic of identification are eyes. Here they are just two symetrical computer monitors with moving images of eyeballs. Tracking is performed by a small webcam, acting also as a kind of third eye (itself a very strong symbol – the symbol of wisdom: as such it is the introspective quality – therefore it should be turned inwards, but this would ruin the functionality – and it is already another story…). Oracle listenes (microphones) and speaks. All programming was done using Pure Data software (PDP, GEM). What is spoken (the truth) are relatively simple modulated sounds, lined up sequentially, and it does not resemble speech. At the same time they are not yet music. My definition of music is that it is functionally organized sound. Oracle’s spoken truth also exists only in the aestetic domain. Therefore as music? Here is a point for reflection: I can agree that aestetics does not bring knowing (they are, I think, contradictory values). So, how to project (from any part of Oracle) to a visitor a notion of Oracle knowing? Big problem. The visitor however stands in front of Oracle and hopefully communicates (if it finds in Oracle a worthwhile partner) but on the both sides of Oracle there are big mirrors that reflect the visitors image back to him/ her. Since I believe that the emergence of god can be attributed to the notion of the absolute/ perfect within the human itself and than externalized/ objectivized as God (again: good = god), I can in the above confrontation (and the mythological story) see the human individual’s struggle for some clear answers about himself. Since human know that human is not good, therefore god must be good. This is the reason for externalization. But the God’s (Oracle’s) ambigious/ cryptic answer may be a symbol of a useless answer – empty words, until the individual interpretes it in “his/ her own image”. Here is the point of each individual’s search for truth and again a confrontation with himself. Religions, beliefs, theories, genres, stereotypes,… are just shortcuts to meanings/ truths. They are just some of the answers put forward by the symbolic father/ Other, … the Oracle. “O resnici, svobodni volji in odločitvi” “About the truth, free will and decision” Projekt Orakelj sta podprla Mestna občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Produkcija Trivia. Koprodukcija Zavod K6/4 Kiberpipa in Galerija Kapelica. Other projects by the same author: Biotope (1999), Sonic Point of View (2002), Aestetic Machines (2003) and Sound as Metaphore (2004)

2004: Zvok kot metafora

[Original at http://www.3via.org/index.php?htm=zvok_kot_metafora/index] Zvok kot metafora = Sound as Metaphore object as concept – space as context formation of an object (construction of conceptual body) when does an object become a context (-> object is a space) story as object translated back to time Myth = meat God = good Man = mean … by B. SAVSKI the three miniatures Weapons & Tools = Orožje orodje SKUC Gallery, Ljubljana, february 2004 “object as concept – space as context ” Electric Jesus = Električni Jezus TURNING SOUNDS 2, Warzsawa, may 2004 “Myth = meat, God=good, Man=mean” Dancer = Plesalec KAPELICA, Ljubljana, february 2005 “the art of dynamic selfbalancing” V tem eseju bom skušal predstaviti način dojemanja zvoka v prostoru, s pomočjo katerega lahko sestavimo analogno sliko Narave – nestrukturirane totalnosti in strukturirane parcialnosti – torej “nečesa, kar je samo po sebi” in nečesa, kar se nam (ljudem/ opazovalcem) “vsiljuje”. Ker gre pri človeškem opazovanju neogibno za strukturiranje videnega, se celoti (nestrukturiranemu) le težko približamo. No, pa saj se niti ne bomo skušali, ker v resnici želimo obvladati le “strukturiran pogled” na kompleksno strukturo, ki je za nas že sama dovolj trd oreh, saj obstaja “v plasteh”, pogledu pa se bolj spodnje plasti izmikajo, oziroma se kažejo kot “šum”, ki ga s selekcijo pogleda odstranimo. Strukturiran pogled je v resnici filtriranje, reduciranje. Plasti, ki strukturo sestavljajo, so različna diskurzivna polja – torej polja različnih spremenljivk – osnovnih pojmov iz katerih so sestavljena polja opisov/ vrednotenj. Zvok kot metaforo so v sociologiji že uporabili (->Jacques Atali), še posebej glasbo kot struktuirano obliko zvoka (->Kurt Blaukopf). Relacije, ki vladajo znotraj žanra, se dovolj točno prekrivajo z relacijami v družbi, da lahko rečemo, da je tudi glasba odsev družbenih odnosov, kot to velja za vse, kar ima za skupni imenovalec delo človeka, kot osnovnega gradnika družbe. Pred časom smo govorili o pojmu “ustrojenosti” človeka, z namenom, da bi afirmirali obstoj nefunkcionalnih strojev, še posebej v umetnosti zvoka, ker se zdi, da je ustrojenost lastnost stroja, ne pa njihovega graditelja. Pozornost smo namenili delu človeških dejavnosti, ki jim na prvo žogo lahko rečemo nefunkcionalne, ali ne-reprezentativnim skupinam, ki jih lahko glede na glavno rezultanto družbe lahko rečemo, da so disfunkcionalne (-> Noam Chomsky). Skočili smo še v polje psihološkega, kjer ležijo dodatne potrditve o človekovi pred-ustrojenosti/ pred-strukturiranosti, kot so sposobnosti oblikovanja v vzorce, kar je pravzaprav osnova človekove zmožnosti učenja – sklepanja od posameznega k splošnemu in s tem oblikovanja kompleksnih podob – miselnih teles, konceptov – objektiviziranih abstrakcij. Omenili smo pojem “svobodne volje”, nismo pa šli v podrobnejšo analizo, ali je v obstoječi pred-strukturiranosti taka ali drugačna odločitev sploh pomembna. Nekako se nam dozdeva, da smo na koncu (?) vedno na pravem mestu. Važna je torej pot. RESONANČNI PROSTOR (metafora logičnega prostora) Za bližnje razumevanje vprašanj, ki se jih bomo lotili, si bomo pomagali z resonančnim prostorom. To je prostor/ posoda napolnjena z zvoki. Kot si lahko predstavljamo, je zvok pojav, ki mu ne moremo zlahka podeliti lastnosti trdnosti ali stalnosti in je kot tak izjemno primeren kot prispodoba za amorfno “dinamično vsebino”, ki zapolnjuje “prostor”, ki si ga predstavljajmo kot običajno dvorano. Ko zvok “prinesemo” od “zunaj” v nek prostor, ga ta neogibno preoblikuje. Zvok je namreč lastnost, ki se širi (akustično valovanje je materialno valovanje – običajno je to valovanje zraka: izmenjevanje zgoščin in razredčin), ob oviri pa se cepi in ob steni odbije. Odbita in razcepljena valovanja skupaj z originalnimi valovi sestavljajo interferenčno strukturo, ki je tem bolj kompleksna, čim bolj kompleksna je arhitektura prostora, vključno z razmestitvijo objektov (in oseb) v prostoru. Akustične lastnosti prostora prepoznamo, če za vsako možno frekvenco zvoka ugotovimo interferenčne vozle. Vozle imenujemo mesta v prostoru, kjer se pri stalni frekvenci zvoka v prostoru zvok najbolj ojači. To je odvisno od dimenzij prostora, frekvence zvoka, od, lege izvora zvoka, od števila odbojev, od dušilnih lastnosti sten in objektov ter njihove lege v prostoru. Pri tem moramo upoštevati se vsa možna trenutna spreminjanja (trenutno dinamiko) vseh teh lastnosti. Naj omenim, da statično merjenje vseh točk v horizontalnem preseku prostora (dve dimenziji) ustvari mrežasto strukturo, ki je za vsako frekvenco (in za vsak horizontalni presek) drugačna. Tridimenzionalni prikaz interferenčne mreže torej ustreza neenakomerni “prostorski mreži” – strukturi sestavljeni iz nepravilnih kvadrov. Ki je seveda za vsako zvočno frekvenco drugačna. Vse frekvence hkrati so enakovredno prisotne v t.i. “belem šumu”, ko pa se od te “nasičenosti” odmaknemo v smeri proti bolj razredčenemu zvoku – proti posameznim zvočnim objektom – tedaj se resonančni prostor pokaže kot zanimiva metafora za občutek celovitega razumevanja/ zaobjema delovanja/ vrednotenja kompleksnega sistema, strukture, medija, organizacije – entitete/ celote. Za resonančni prostor je zvok vsebina, prostor zvok tudi oblikuje – formira, zato rečemo, da prostor določa formo – je forma, prostor sam pa naj ne bi prispeval dinamike. Lahko bi si sicer zamislili, da je tudi prostor amorfna tvorba, ki spreminja obliko in lego sten, s tem pa tudi prostornino/ volumen in torej aktivno prispeva h kompleksnosti dinamičnega zvočnega polja. To bi očitno morali storiti in tudi bomo. A zaenkrat bomo verjeli, da “posoda” le vsebuje, ne pa tudi deluje. Vsaka sprememba zvoka v prostoru popolnoma spremeni “mrežno” interferenčno strukturo. Pri zveznih spremembah frekvence (“legatih”) je to že bolj očitno. Še bolj dramatične spremembe se zgodijo ob prisotnosti “formantov”, to je zvokov kratkega trajanja, kot so zvoki, ki so posledica materialnih dogodkov. Ti zvoki so že sami sestavljeni iz različnih frekvenc, bolj ali manj modulirani na takšen ali drugačen slišni način. Če (nujno) v tak sistem postavimo še opazovalca, bo ta subjekt tudi objekt in tvorno sodeloval v ponazorjenem resonančnem okolju kot še ena dinamična spremenljivka, pravzaprav motnja. Tudi sam plavajoč v tako kompleksnem sistemu bo potem lahko “začutil” dinamiko sistema. To “čutenje” pa nam bo predstavljalo običajno neulovljivo doživljanje “totalnosti” oziroma “celote”. O prostoru bomo odslej razmišljali s paradoksalno mislijo na “zamejeno neskončno”. Pred časom smo že govorili o medijih, ki jih v osnovnem pomenu enačimo s pojmi, kot so sistem, prostor, struktura. Vsi ti pojmi predstavljajo abstrakcije, ki se konkretizirajo, ko jim določimo meje (->stene). Kot vemo, lahko pojme v osnovi reduciramo na komplementarne (dualne) veličine/ lastnosti; na primer: črno nasproti belemu, lepo nasproti grdemu, pametno nasproti neumnemu in podobno. Na podlagi teh osnovnih kvalitet potem lahko gradimo kompleksnejše opise; na primer: črno je lepo, belo je pametno. Analiza razvoja pojmov/ pomenov/ razumevanja je dialektična za nazaj, saj je potrebno kompleksnim (pojmovnim) objektom poiskati njihove roditelje/ razloge/ vzroke za sintezo. MULTIPLE IDENTITETE (prebadanje prostora) V prostor zaprt zvok se torej ne širi v neskončnost, ampak se med stenami oblikuje v vzorce. Prostor deluje kot ojačevalec in filter hkrati. Za te opisne vzorce lahko rečemo, da predstavljajo “identiteto” prostora/ sistema. Prostor bo torej vsak zvok preoblikoval po svojih (frekvenčnih) značilnostih. Opazovalec, ki s svojo mislijo pravzaprav občuti/ dojema neskončnost/ totaliteto prostora, se v resnici ne more izviti iz prostora, še več, njegovo dojemanje totalitete (in vseh prepletenih posameznosti) je subjektivno/ individualno. A zaradi zamejenosti prostora, ki ustvarja vzorce, je pravzaprav na svojem. Zamejena neskončnost ponudi možnost razumevanja, medtem ko nezamejenost ne tvori vzorcev – ne omogoči uvida. Območje uvida/ razumevanja je torej vedno lahko le zamejeno. Pogled na nezamejeno neskončnost je morda mogoč le na ravni nejasnega občutka, pa še to najverjetneje le kot na negacija vedenja o zamejeni neskončnosti. Nekaj se torej nahaja “onkraj” prepoznane totalne strukture. Ali je to budistična “praznina”? Šele ob prepoznanju izpolnjenosti/ nasičenosti s kompleksnimi relacijami v zamejenem prostoru, se odpre neskončnost/ praznina. Toliko o tem občutku. Nas zanima analiza zamejene totalnosti, ki omogoča kompleksnejše razumevanje, ne samo znotraj ene ravni (diskurzivnega polja), ampak predvsem prečno – s hkratnim vertikalnim pogledom, ki z iglo prebode (po našem mnenju) istoznačna/ istoležna mesta in jih skuša enoznačno “uskladiti”. Taki “prešiti” konstrukti so potem lahko teorije, a za nas zgolj ljubiteljska dejavnost. Teorija namreč kasneje postane šola, zato je potrebno tudi njo uskladiti z družbenostjo – socializirati. Take prešite odeje nam niso ljube. Kot igla za vertikalno prebadanje nam služi metaforičnost kompleksno sestavljenih pojmov posameznih diskurzivnih polj. Vsa polja so seveda logične strukture, zato so grajena na osnovi dualnih lastnosti. Kompleksnejše ugotovitve/ trditve so posledica večdimenzionalnosti takih polj/ struktur. Bolj običajno je, da zamejenim večdimenzionalnim poljem podelimo lasten (bolj ali manj umetno zaokrožen) prostor in jih potem obravnavamo ločeno/ izolirano – v tem primeru ostajamo znotraj metodologije znanosti (“ne mešamo jabolk in hrušk”). Za nas je to nedopusten redukcionizem, ki ga želimo preseči. Ne potrebujemo namreč merljivih rezultatov, ampak občutek v stilu “zdi se mi, da ta in ta umetniška praksa v ničemer ne presega polja umetnosti”. Spoznavne presežke določa preseganje osnovne forme/ strukture/ diskurzivnega polja. Umetnost torej ni forma (forma je vzorec) – za umetnost je nujno vertikalno prebadanje. Umetnost torej razumemo kot interdisciplinarnost/ intermedialnost, nikakor ne teorijo ali znanost. Podobno, kot pomeni za akustične meritve prostora “sekanje” prostora na horizontalne interferenčne plasti, lahko trdimo, da pomenijo plasti v katerem koli drugem “prostoru” zaokrožene diskurzivne celote, polja. Naj nas ne moti “ploščatost” prerezov, ki je kot taka modelirana le zaradi enostavnega prikaza nuje po “vertikalnemu prebadanju”. Takoj lahko uvidimo, da prispodoba prostora nakaže drugačno smer razmišljanja – od (sicer objektivizirane a) abstraktne celote, na (objektivizirane) posamezne plasti te celote (-> partikularnosti). Posamezne plasti so izolirane/ diskretne le v toliko, kolikor jih (zaradi lenobe?!, zaradi jasnosti?!) razmaknemo med seboj. Za nas je vprašanje: kako jih, take kot so, zbližati in povezati. Pot je seveda s prej omenjenim vertikalnim prebadanjem. OBJEKTI V PROSTORU (komunikacija in kontemplacija) Ko je prostor “poln” – in prostor je vedno bolj poln, kot se zdi – to pomeni, da v njem bivajo objekti. Objekti so tudi sami abstraktni prostori, ujeti v geometrijo veličin, ki jim določajo identiteto. Identiteta rodi poznavanje, razpoznavanje, pomen. In temu služijo strukturirani prostori. Spoznati pomen pomeni že tudi odločiti se. Odločitve so torej rezultat redukcije sistemov, objektov – že reduciranih sestavin sveta – na skrajno enostavno formo, ki je osnova tehnologije odločanja: da/ ne/ ne vem (?). Objekt s svojimi vsebovanimi lastnostmi že vsebuje enakovredno možnost vseh pomenov, saj je to osnovna funkcija objekta – njegov razlog za bivanje. Zaplete pa se, ko se objekt nahaja v različnih diskurzivnih poljih – kontekstih. V tem primeru se opremo na naš model resonančnega prostora. Če v prostor poln zvoka dodamo resonančni predmet (recimo kitaro), bo ta reagirala (interagirala) z zunanjim prostorom in spremenila (kakor koli malenkostno že) zvočno sliko v prostoru. Resonančni predmet je akustični ojačevalnik/ filter zvoka in kot tak aktivno sodelujoč v distribuciji skupnega toka (zvočne slike) – skupnega “komunikacijskega kanala”. Kitara ima lahko sicer tudi druge lastnosti (je stara in lepa, vendar so te lastnosti zunaj dogovorjenega komunikacijskega kanala. Za uspešno komunikacijo/ interakcijo se torej omejimo na skupno/ dogovorjeno (“konvencionalno”)/ funkcionalno (“dobro” ali “slabo”). Funkcionalnost je po mojem mnenju eden od bolj pomembnih opisnih pojmov. Je osnova dogovorjeni realnosti – konvencionalnosti. Nosilci zavesti (in pomenov) se lahko dogovarjamo (komuniciramo) le o dogovorjenem – to je: o objektivnem. Dogovorjeni objekti pa so seveda lahko tako materialni kot miselni. Verjetno med njimi niti ni posebne razlike, saj enostavno prehajajo eden v drugega. Funkcionalni objekti imajo en sam namen – določiti pomen. Najbrž so kar vsi objekti tudi funkcionalni, saj bi sicer ne bilo potrebe po njihovi “objektivizaciji”, izgradnji. Torej so matrika, ki naj vedno vrne pomen. Komuniciranje je uspešno, kadar matrika vrne pretežno podoben rezultat, kar pa ni prav pogosto. Razlog za “nelinearnost” (označevalne?) matrike je v različnosti kontekstov, znotraj katerih se objekti, matrike nahajajo. Kontekst je torej analogija za prostor, ali del prostora, matriko pa potem takem lahko opišemo kot koncept – oziroma: kot močno poenostavljeno, reducirano strukturo – objekt – pojem. A ne pomen: teh je več – seveda glede na posamezni kontekst. O pomenih (in objektivni realnosti) lahko torej še največ opravimo na polju uvida v različne kontekste. Celoviti pogled na prostor v prostoru (ali tudi: objekt v prostoru; objekt je tudi prostor) je torej nujen za uspešno rabo prevajalnika “resnice”. Nosilci prekletstva neizogibnosti zavesti, torej neprestane potrebe po gradnjah in izgradnji, zunanje ponotranjamo s pomočjo prilagajanja konvencionalnemu (dogovorjenemu), potem pa ponotranjeno vrnemo. A pri prevajalski dejavnosti prevod ni nikoli enak prebranemu. Morda je bila matrika drugačna (premalo dogovorjena?), še bolj verjetno pa je bil drugačen prostor. Ta se spreminja v času, z vsebnostjo in interakcijo objektov. Prostor je živ, dokler se v njem (v “komunikacijskem kanalu”) kaj pretaka. Zanimiv pojem je entropija, ki naj bi v sistemu kazala na notranjo dinamiko, oziroma na postopno uravnovešanje sistema. V termodinamiki velja, a se v izoliranem sistemu toplota sčasoma porazdeli enakomerno – kar pomeni, da tak komunikacijski kanal (toplota) ne kaže več gradientov. Pustimo ob strani nemogočo abstrakcijo o izoliranem sistemu in morda razmislimo o tezi, da morda termodinamični model ne vsebuje generativnih objektov. Objekti, ki so aktivni, so generativni. Poleg tega morajo biti v svoji aktivnosti tudi avtonomni. To v prvi vrsti pomeni – neusklajeni. Matematični približek tej zahtevi so nelinearne lastnosti objektov, spoznavnih matrik – tako v času, kot v prostoru (-> v našem namišljenem prostoru). Še bolje, če so objekti že v osnovi nestabilni sistemi. Recimo: ljudje. Razpeti med neizogibnost takšnih ali drugačnih trdnih zgradb (pomenov, smisla) na eni strani, in neizogibno psihofizično nestabilnost na drugi strani. Idealni gradniki aktivnih, generativnih – “živih” sistemov. Nasprotje komunikaciji najdem v pojmu kontemplacija. Sicer oba nerazvezljivo prepletena v procesu kognicije (spoznavanja, razumevanja, osmišljevanja), pa vsak po svoje prispevata k odločanju. Odločanje je v tem primeru proces prenosa informacije (komunikacija; želja po verodostojnem – konvencionalnem ) in predelave informacije (kontemplacija; premlevanje in individualizacija informacije). Lets try to observe the sound within space so that we would be able to see the analogueus picture of Nature – of simultaneity of the non-structured totality and the structured partiality – of something that is “on its own” and something that is forced upon us (humans/observers) as a logical (pre)structure. Since the humans’ perception always structures what is seen, we cannot easily approach the totality (the non-structured). So we will try only to get hold of the “structured view” of the complex structure, which in itself it is a hard enough problem since it exist in “layers”. The lower (or the more subtler) layers are escaping from our “cognitive matrix” – as “noise”. A normal process during the “selective view”. The structured view is a process of filtrating – a reduction. The layers that form the various strata are various discourses – the fields of different variables. The variables are the basic concepts – expressions, terms that construct every evaluation/cognitive matrix. Sound as metaphore was used before – in sociology (->Jacques Atali), especially the music (as the structured sound) (->Kurt Blaukopf). The relations that exist within genres (or between the genres themselves), are quite conformant with the relations within the society. We can say that the music is the reflection of the social relations – and this is valid for any field that has a human activity at the root. In a previous text I wrote about an expression, term “human-machine” (the machinistic nature of a human) so that I would be able to affirmate the existance of non-functional (machines), especially in the field of sound (as art). I tried to negate the usual observation that a machinistic nature is the property of the machine and not of its maker. I pointed to the part of human activities that are described as disfunctional (-> Noam Chomsky), or at least non-representative for the resultant of the (idea of the) society. In the psychology there are many affirmations to the claim of human pre-structured “nature”. Among these are the ability to form the patterns, which is the basis of human ability to learn – induction. Also the patterns can be “decomposed” to more basic patterns and reconstructed as a different story (more on stories later) – deduction. These constructed forms are mind objects/ bodies – concepts, objectivized abstractions. I touched also the expression, term “free will”, but I didn’t go (yet) into analysis whether decisions matter at all. Somehow I don’t feel that they do (given their limited number – yes, no,…). THE RESONANT SPACE (the metaphore of the logic space) Lets get immersed into “a resonant space”. It is a space/ room filled with sound(s). As we know the sound cannot easily be given the attribute of rigidity or constancy and is very easily used as metaphore of amorphous “dynamic entity”, that fills up the space – a room or a hall. When we “bring” the sound from outside to the space, the sound gets transformed by the space. The sound’s basic property is to propagate through a material (the air) and it reflects (bounces of) from the borders (the walls). It forms a complex interferential pattern – or better: complex patterns, since we deal with ever changing sound. The complexity of patterns rises with the complexity of the space architecture – the positioning of objects and people included. Every little change of every element matters. Observer must necessarily be inluded within such system. A measuring/evaluating subject is at the sam time an object – yet another dynamic addition. Swimming within the system he/she “feels” the dynamics of the system. This “feeling” will represent the ever-escaping experience of totality, of the “whole” – but it cannot be quantified. Such space into which we are emmersed will from now on represent a paradoxical expression, term of “limited infinite”. The statical measurment of all the points of a horizontal slice in the space (two dimensions) shows a net-like structure – different for any frequency – and any slice. All the frequencies are present in the so-called “white noise”, but when we move from this extreme saturation to reduced sound entities / sound objects – the resonant space becomes an interesting metaphore for “a feeling” of totality/ comprehensive understanding – evaluation of the complex system (entity, structure, medium, of organisation). It must be noted that intrinsically dynamic systems do not provide stable results – and are not practical to use as the basis for stable evaluation/ decision matrix. They are non-functional. For a resonant space the sound is the liquid, the issue – which is being formed by the space. True, the space itself must be understood as a dynamic, amorphous system as well, but since we search the path of human understanding, we must introduce some reduction. This is done by forming descrete representations. And it becomes neccessary to introduce time… or was it the other way around? Did the time introduce discreteness? It was noted before that in the basic meaning we can speak of media as system, space, structure, discourse, etc. All this expressions, terms are abstractions that get concrete when they are given their borders (->walls). As we know we make cognitive systems by defining the complementary (dualistic) values/ properties/ qualities. By combining basic dualistic systems into more complex multidimensional matrix we are able to form abstract “translation functions” which seem to have a body of their own. The translation becomes abstract and metaphoric: black = beautiful, white = clean, etc. Such complex evaluation forms are often part of local cultures. They act as machines/ mechanisms for fast decisionmaking. They also do not seem to care about the context – on the contrary: they act as contexts – but we don’t know it. These are usually proverbs, stories, local customs, clothes, music, etc. We call them stereotypes – which is nice: it gives these objects a 3D feeling! Stereotypes usually hide their dialectics – the reason for existence. By being highly metaphorical, they do not provide their more basic (parental) elements/ meanings. One has to work hard… But they successfully perform the function of cultural synchronization – the provide consensus without the need to understand. Ability to cut through these mechanisms/ layers to the hidden meaning behind is my aim. MULTIPLE IDENTITIES As noted the sound in space is formed into patterns. Patterns are shapes – objects of some kind. The space acts as filter and amplifier. The patterns are therefore the identity of the system. Here we chose the identification to be the consequence of the system – not the description of the system itself. We chose our model to be limited, since the unlimited does not provide the patterns – does not provide understanding. Understanding = limited. The analysis of “limited infinity” means making a “vertical cut” into co-existing various discoursive fields (“the slices”). The vertical cut should be made so that it links the slices conformantly. This is always so, because the discourses are the products of human nature and culture – they are logically (rationally) preformed. In one vertical cut we can get totally opposite meanings from different discourses on the same subject (or object). Every field/ discourse/ theory is of course a coherent logical structure built on the dualistic principles. However the objects that form the discourses can have different levels of abstraction/ complexity. This makes the vertical cut harder – it neccessarily becomes a poetic/ artistic act. We do not measure once and for all, but work on a feeling instead. Evaluation is made on the basis of the subject (object) surpassing the basic form/ structure/ discourse. Art is not a form (form is just a pattern) – art means a vertical cut. Art can be understood as interdisciplinary/ intermedial action – never a theory or science. Art is therefore recombining the (rationally) comprehendable “slices of representation” back into the comprehensible (all-including) “natural” form. (Hm?) COMMUNICATION AND CONTEMPLATION When a space is “full” – as it always is (a space is built because the need to define relations among the objects) – it means that there are objects in it. Objects themselves are abstract structures – spaces, fixed into geometry of values serving to define their identity. Identity gives birth to cognition, identification, to meaning. This what the structured spaces serve us. To know the meaning equals to make a decision. Decisions are therefore the result of reductionist systems – objects: and the decisions themselves are the final limit of a reduced complex form – yes, no, i don’t know (?). Decisions are treacherous because the object is always in multiple discoursive fields – in different contexts. A guitar as a resonant object in our space filled with sounds will react (interact) with the sound in space and change (to a small extent) the sound picture. A resonant body is an acoustic amplifier/ filter and as such an active participant in the distribution of the common spectrum – the common “communication channel”. A guitar has other properties (old and beautiful), but these properties may lay outside our agreed (conventional) communication channel. For a simple and effective communication/ interaction (transfer of meaning) we must limit ourselves on the common/ conventional – in order to be functional. Functionality is in my opinion one of the more important expressions, terms for a description. It is at the root of the “conventional reality”. The owners of conscience (and the meaning) can communicate only about the conventional – which is: the objective. Conventional object can of course be material objects or/ and mind objects. Probably there is not much difference between them, since they so easily transform into one another. Objects have only one function – to define the meaning. Objects are a matrix which returns a meaning. Communication is successful when a matrix returns about the same result, but that is not so often. The reason for the “nonlinearity” of the (cognitive, označevalne?) matrix is in the diversity of the multiple contexts, which hold the object or the matrix. The context is therefore analogy for space, or part of space, and the matrix can be seen as a concept – or: as a reduced and simplified structure, object, expression, term. But not as an exclusive meaning: there are more of those – according to different contexts. To analyze the meaning (and the objective reality) one must analyze the various contexts. A view that allows for the co-existance of different contexts (or spaces or objects) is neccessary to build a “machine that tells the truth” (the stone of wisdom?). Because of the inevitable use of conscienceness – our ever present need for buildings/ patterns and to build – we internalize the external by adapting to the conventional and then return the internalized. But in every translation something is changed. Was the matrix different (or not agreed enough?), but morelikely the space/ context was different. It is a dynamic system, changing in time, along with its the changing content and the dynamic interactions of objects. The space is alive when there is a flow within (the communictaion channel). Entropy is supposed to describe the inner dynamics of a system – pointing to the gradual balancing of the system. In thermodynamics the heat eventually distributes itself equally – meaning that the communication channel does not show any gradients anymore. But we are not dealing with passive systems, but with dynamic – generative ones. Objects in the system are active – generative. In its activity they are autonomous – on the basic level: not sinchronous. Mathematical model would show them as a system of nonlinear equations of higher orders (-> matrix). It’s best when objects are by their nature unstable systems. Like: humans… Torn between the inevitability of such and such structures (providing the meanings) on one side, and the inevitability of psychophysical nonstability on the other side. The ideal building blocks for generative – live systems. CONCEPTS AS STORIES Every object always has some meaning. When an object is put into some context (field, array, space) – it speaks out a story. A story is really a specific meaning in action. A story is therefore an object itself – a structure, but especially well adapted to form/ programme a human mind. Stories as objects that are stretched in time open up a space of cause and effect (causal relations). What was in the past remains in one of/or many causal transformations also in this moment… and (as a potentiality) also in the future. And true: stories are very close to the wish/need to form/control/predict/forecast the future. Stories are patterns. Stories as spells. These forms, bearers of meaning, are our partners with the ability for extreme transformations through time – but can also become timeless, when they are taken out from time and made abstract self-sufficient (closed) objects/ expressions (proverbs, spells, stories). (Relatively) timeless stories are called archetypes and are the basis of culture. Culture is a space (context) which has an extremely tight grip on us. But stories usually form much less stable objects – it’s enough to immerse them into some (any, arbitrary?) context. Here it can get really funny. While building (the concept and the material object) the Arms & Weapons miniature (->bazooka, the title came at the end) three stories emerged one after another – not really totally separate, but each one individual and self-contained. First one has to peel off the uppermost (layer of meaning). To peel off the uppermost layer means that the simplest stories form/crystalize on their own (-> as parasites). They are the most simple interpretations – mere reflections of the conventional/consensual world/culture – they do not bring any new meaning – they speak what was spoken form thousand times before (-> they are archetypal). Stories are parasites of meaning. As archetypal they are mythisations and don’t serve the understanding but “the knowing”. Stories as objects need to be stripped off in layers in order to be able to dig out the hidden relations/meanings. But before that it is still amusing to feel/observe the power of the sublimated – but noting that it will not bring forth the understanding.

2004: Električni Jezus

[Original at http://www.3via.org/index.php?htm=electric_jesus/index] Borut Savski – druga od treh miniatur iz serije Zvok kot metafora Borut Savski – second of three miniatures from the series Sound as Metaphore ELEKTRIČNI JEZUS Instalacijo sem zgradil neposredno med 45-minutnim (meta) predavanjem, ki je bilo že prej označeno kot performens. Objekt je bil le delno delujoč, vendar je bila njegova funkcionalnost namenjena prav performensu gradnje. Konferenca je bila zanimiva, saj je skušala na enem mestu zbrati tako različne posameznike, kot so skladatelji ter Dj-je. V simbolnem bi to pomenilo: »združimo telo in duha!« (čeprav se je nato pokazalo, da so bili Dj-ji tisti, ki so spraševali »kje je logika!« (eksperimentalne glasbe)). Tudi pri gradnji Električnega Jezusa je šlo za vprašanje telesa (->improvizacije) in duha (->strukture). Meso (telo, trenutek, tekoči čas, materialna / oprijemljiva realnost…) in Struktura (duh, ne-materialno / abstraktno – a enako realno, koncept časa, zmožnost uvideti popolno,…). Močno simbolno polje (Jezus na križu), ki je bilo prisotno, je omogočilo hkratno občutenje / razlikovanjemed različnimi konteksti (->evaluacijskimi polji – diskurzivnimi polji, ki proizvedejo pomen). Gre za vertikalno prebadanje skozi plasti različnih diskurzov. Orodje za to je bilo nekaj psihoanalize (in psihologije). Osrednji del predavanja je bil celosten pristop uravnotežanja dualističnih vrednosti, ki so osnova vsakršne spoznavne matrice (-> diskurzivno polje). Evaluacijsko polje je bilo označeno kot dinamičen sistem, ki ga oblikuje aktivni (->generativni) udeleženec z kibernetsko / autopoetsko (nelinearno in kompleksno) zanko samo-opazovanja. Zadnje ne omogoča, da bi bila krožnost spoznave precizna (enoznačna), saj pri tem nujno prihaja do nizanja (zaporedij) asociativnih prevodov / translacij / transformacij / reprezentacij. Kljub temu se človeški um lahko dotakne popolnega / absolutnega. Predavanje se je začelo z enačbo Človek=Stroj=Bog (Human=Machine=God). Reprezentacija absolutnega je Bog. Angleški jezik je pri tem v veliko pomoč: Man=Machine=God ||                          || Mean                   Good V slovenskem jeziku sem našel besedo, ki povezuje Boga s kvalitativnim vrednotenjem – boljši (oziroma v prekmurščini je to bokši, bogši). Verjetno je beseda boljši nekoč pomenila “Bogu podoben” – oziroma dober, kot Bog. Ta enačba vodi v odnose (hu)man=mean, god=good – torej smo še trdneje v “uravnovešanju”. Prva ideja za instalacijo je bil nekakšen preprost sistem poslušanja in ustvarjanja zvoka, s tem da bi posamezni elementi poslušali zvok celote in s posledičnim gibanjem prispevali k spremembam zvoka celote. Podobno kot pri projektu »Zvočni biotop« bi to potekalo na ravni nadzirane mikrofonije.Metafora družbe ali “kolektivnega principa”. Na dveh straneh poenostavljenega sistema bi bila dva elementa, ki bi delovala kot dve strani tehtnice. Na sredini bi bil motor, ki bi pretvarjal zaznani zvok v gibanje – zdaj malo na levo, zdaj malo na desno. Ideja razpela / križa je po tem postala jasna. Manjkal je le še sistem za elastično vračanje »tehtnice« v ravnotežno lego – da, zvit kos gumijaste cevi (z notranjo shranjeno torzijsko energijo) je postal Jezus. Jezus je torej element »uravnoteževanja«. Prej je kazalo na to, da je Jezus bližnjica človeka do boga (v zgornji enačbi je to vlogo imel stroj / »machine«). Res, koncepti (ideje, vera, motivacija, ideologije,…) so popolnejši / trdnejši od človeka. Po predavanju je postalo jasno, da je Jezus, kot metafora človeškega trpljenja (-> pasijon), sila, ki uravnoveša (svet). No, motor je bil sicer preslaboten (-> ali morda Jezus premočan?). In povezava s psihoanalizo: manko, kot neločljivi del človeške psihologije je enak … trpljenju. To je tudi bistvena os, okoli katere se vrti (uravnoveša) vse. Temeljna motivacijska os. Dodaten razmislek se je vrtel še okoli vloge časa. Tehtnica lahko predstavlja dualni vrednosti preteklost in prihodnost, z uravnoteženo točko, ki je tekoča sedanjost – ta je dinamična. Tu se odpre polje telesnega (tukaj in zdaj), čustvenega in statičnega abstraktnega – polje uma.   Električni Jezus 2 – distribuirano telo in študij simbolov Nadaljnje delo je potekalo v skladu z domisleki, ki se tičejo gradnje sistemov / objektov / »teles«. Umetno telo, ki ni podobno človeku, je tudi drugače sestavljeno. Oko je lahko večje od glave, glava je lahko na tleh, namesto dveh rok je lahko le ena, itd… Dodatna vprašanja so še: kaj je pri stroju srce, kaj možgani, itd… – govorim o t.i. »distribuiranem / porazdeljenem« telesu. Pri prvi izvedbi »distribuiranega telesa« sem ponovno posegel po Električnem Jezusu. Telo je bilo grobo spleteno iz žic, vmes so bile črne škatle z elektroniko in senzorji. Ideja kablov je povsem jasna – to so žile telesa, funkcijske škatle so notranji organi, senzorji pa so organi zaznavanja. To je preprosto razumevanje, saj je jasno, da ljudje prav vse zgradimo (in razumemo, merimo) po svoji podobi. THE ELECTRIC JESUS This concept (->story) was built on the basis of the above reasoning on objects and contexts. Again it resulted in deliberate use of existant symbolic field, but hopefully with enough of humour and wit, so that it didn’t hide the conceptual issue. The installation was built live during a (meta) lecture that was declared as performance from the very start. It took about 45 minutes to present the concept and build (a functioning?) object. True: the functionality of the object was all in building it in real time and afterwards it did not have any purpose anymore. It can still function as a sound object in a different context, but the story that it would tell wouldn’t be as interesting. The path (towards the truth?) was the opposite than with the bazooka. Since it proved that it is hard to decompose (->to uncover the innermost layers) a ready made object (because of it’s primary functionality -> “the looks” of it, “the use” of it,…), I decided (in a period of a month of preparation it was decided just a day before the lecture/performance) that the building (of metaphorical relations) would be more appropriate. However the bazooka also had a shortcut to “understanding” – it was a large print of this text just beside the object. The experiment took place in May 2004 in Warszawia, Poland at the Turning Sounds conference/meeting. The word experiment also means that it will not be repeated anymore. The conference took an interesting direction bringing into close contact the composers and the Djs – in symbolic domain this could mean: the mind and the body (though it turned out also that it was the DJs who were asking “where is the logic!”). Anyway, it was about body (->improvisation) and mind (->structure). In building the Electric Jesus it was also about that. Flesh (the body, the moment, the real-time, the material reality, the rotting,…) and the Structure (the mind, the non-material but equally real, the concept of time, the ability to get a glimpse of the absolute,…). The story of the lecture was organized around the stereotype that Poland is “a very” catholic country. The presence of “god” was therefore a very powerfull symbolic field (-> with a lot of “flesh”). In the sense that the flesh is the emotional potential of the particular symbolic field which defines an object. But this was not the path I took – it would be a manipulation and a very cheap one. Therefore the final object (->the crucifix) didn’t have any value left when the lecture was over. Having a strong symbolic field present made it possible to simultaneously feel/compare the difference between multiple contexts (->spaces of evaluation – fields of discourse that provide the meaning). It was about the vertical piercing through the layers of discourses (as mentioned high up above). The tool for this was a little bit of psychoanalysis (and psychology). The heart of lecture was a holistic approach of balancing the dualistic values that form the basis of any cognitive matrix (discoursive field). The space of evaluation was described as dynamic system structured by active (->generative; mentioned up above) participants with cybernetic/autopoietic (nonlinear and complex) loop of self-cognition. The latter does not allow for a “circle” of cognition to be precise, since there is a sequencing of associative translations/representations taking place. Still, a human mind can touch the absolute. The beginning of lecture started with the equation Human=Machine=God. The representation of absolute is God. English language comes handy in this case: Man=Machine=God ||                          || Mean                   Good I didn’t use it during lecture, but this leads to relations (hu)man=mean, god=good and we are even more firmly into “balancing”. The first idea for installation was a simple dynamic system made of listening and sound-generating elements that would have their autopoietic loops individualy listening to the sound that the whole system produces. This is a kind o a metaphore of a society or “the collective principle”. There would be two elements on both halves of the weighing scale (balancing the already mentioned dualistic categories). In the middle there would be a motor, which would translate sound into movement (motor control via microphone – this moves the “hands” with two more microphones caught in a acoustic feedback loop). The idea of the crucifix slowly became apparent. I had an idea for Jesus too – a piece of rubber hose twisted together. I bought it and it’s colour was tan – like the flesh. Great! But the idea already seemed too cheap. Better to be formless (->abstract), than to let the parasitical meanings spread all over the recognizable form. So I temporarily dropped the idea, but I brought the material over to Warszawa. The “fleshy” substance was regained when the idea of live performance came about. Before the “show” it was apparent that the Jesus was a “shortcut” from man to god (in the equation the intermediate link was the machine). True – concepts (ideas, beliefs, motivation, ideologies,…) are more (perfect) than a human. After the show it became apparent that Jesus as a metaphore of human suffering (-> the passion) is the balancing force. Well, the motor was too week (-> Jesus was too strong?). So, the link with the psychoanalysis: the psychologic split immanent to humans is… the suffering. Ok, simplified – but the simplification is part of the structural view. Still, the result seemed obvious. One could draw conclusions even at the start of this text – but with analysis we provided a kind of mathematical proof. Hopefully with the above mentioned method of vertical cut. Elektric Jesus 2 – distributed body and study of symbols Further work was done according to the ideas described above – in relation to systems / objects / »bodies«. Artificial body that does not ressemble human’s, must also have a different structure. An eye can be larger than head, the heayd can be on the floor, instead of two arms there can be only one, etc… Furher questions can be: what represents the heart in the machine, what is the brain, etc… – I am talking about the so-called »distributed« body. At my first approach to »distributed body« I returned again to Electric Jesus. The body was made out of roughly knitted wires, in-between there were black boxes with electronicsand sensors. The idea of cables is very clear – these are veins of the body, the functional boxes are the internal organs, and the sensorsare the organs of reception. A very simple way to understand – as it is also very clear that the humans build (understand, percieve, measure) everything according to our image.

2004: Orožje orodje

[Original at http://www.3via.org/index.php?htm=orozje_orodje/index] Borut Savski – prva od treh miniatur iz serije Zvok kot metafora Borut Savski – first of three miniatures from the series Sound as Metaphore OROŽJE, ORODJE at the SKUC Gallery, Ljubljana, february 2004 Prav zanimivo je, kakšne identitete (oziroma pomeni) so se pojavljali pri realiziranju tega zadnjega projekta, ki je pravzaprav lepljenka – kolaž marsikaterega prejšnjega razmišljanja. To zadnje se sicer kaže kot konstantno, ono drugo – variabilno pa se je pojavilo potem, ko sem najdeval objekte, ki bi prevzeli željeno funkcijo, oziroma bi služili materializaciji ideje. Prevzeli/ igrali naj bi vlogo željenih pomenov ali: postali nekaj materialnega, kar pa je bilo doslej le del miselne strukture. No, pa se je pokazalo, da imajo tudi surovi objekti že neko svojo funkcijo/ namen – torej tudi pomen in identiteto, ki je vse prej kot variabilna. Na primer: ker sem hotel dobiti nek poceni objekt, ki bi igral vlogo prostora v prostoru, sem našel plastično cev, ki temu popolnoma ustreza, vendar pa se je zaradi tega kmalu začela kristalizirati popolnoma druga zgodba – seveda zanimiva – vendar brez kakšne neposredne povezave z osnovnim konceptom “prostora v prostoru”. Prostor v prostoru je pravzaprav zgodba o želji po naravni vmeščenosti enega objekta, subjekta, ideje, v skupnem loncu – v neogibnosti danega, zunanjega. Drugače: zgodba o kolektivnem in individualnem, pasivnem in/ali aktivnem, mogočem in nemogočem, zunanjih in/ali notranjih mejah, omejitvah – notranjem in zunanjem – z eno besedo: komunikaciji. Je zgodba o (ne)prilagojenosti in razcepljenosti/ vcepljenosti – del in celota… in neprestano iskanje ravnovesja. Kot vrvohodec. Ko pa sem si želel izposoditi kakšen zanimiv način “igranja” na inštrument, se je takoj ponudila funkcionalnost orožja, to je bazooke. Na prvem mestu zaradi bližine ameriške ambasade je ideja na mah dobila obliko, trden smisel, ki pa ga je kasneje, zaradi spremenjene lokacije predstavitve miniature, v veliki meri izgubila. Trden smisel se je umaknil, ostala pa je povezava med orožjem in orodjem. Besedi se tako ali tako razlikujeta le v eni črki. Tudi v angleščini najdemo povezavo (arms: orožje, roke). Skratka: podaljšek rok je orodje. Še ena iztočnica se je ponudila: v prvotni konstelaciji/ kontekstu (-> bližina ameriške ambasade) bi se lahko zelo hitro zgodilo, da preidemo mejo “fore”/ šale/ igranja in stopimo v “kruto” realnost – z “bazooko” bi bilo treba le prehoditi 50 metrov… in zgodba bi bila drugačna. ZGODBE/ KONCEPTI Zanimivo je, da vsak objekt, ki ima vedno tudi pomen, ob vmestitvi v nek kontekst/ polje (ali prostor) spregovori zgodbo. Zgodba je tudi sama objekt – nek ustroj, vendar se zdi, da je še posebej prilagojena za oblikovanje/ programiranje človeka. S pomočjo zgodb, ki imajo značilnost, da so razvlečene v času, se odpre vzročno-posledični prostor. Nekaj, kar je bilo v preteklosti, ostaja v eni od možnih (pre)oblik prisotno tudi v tem trenutku, v obliki mogočega pa tudi v prihodnosti. In v resnici so zgodbe zelo blizu želji po obvladovanju/ napovedovanju prihodnosti. Kot kletve. Oblike, nosilke pomenov, so naše partnerice, ki imajo možnost izjemnih transformacij, hkrati pa lahko postanejo brezčasne, kadar so abstraktne, izločene iz toka časa in kot samostojni objekti/ izreki (reki, pregovori, kletve) dostopne vsem ljudem, ki so kadarkoli živeli, ali pa kdajkoli bodo. Posebej brezčasne zgodbe se imenujejo arhetipske in so osnova tega, kar se imenuje kultura. Kultura je zunanji prostor, ki nas vse izjemno močno oklepa. Vendar pa lahko zgodbo tvorijo tudi manj trajni objekti/ konstrukti, dovolj jih je le vmestiti v kakšen (poljuben?) kontekst. Pri gradnji miniature Orožje orodje (ime je nastalo šele čisto na koncu) so se ena za drugo prikazale tri zgodbe, ki niso nezdružljive, vendar je vsaka samostojna in povsem samozadostna. Na prvem mestu je potrebno odpraviti tisto v najbolj zgornji plasti. Pravim odpraviti, ker se zgodbe ponudijo same od sebe, in ker so le interpretacije, ne nosijo nič novega – govorijo že stokrat spregovorjeno (so arhetipske). Zgodbe so nekakšni pomenski paraziti. Zgodbe so mitizacije in ne služijo razumevanju ampak vedenju (v obeh naglasitvah). Zgodbe so tipičen objekt, ki ga je potrebno razslojiti in izkopati skrite/ prikrite pomene. Pred tem pa je seveda vredno začutiti tudi njihovo sublimno moč, z opazko, da nam to ne bo prineslo spoznanja. I. ZGODBA O INŠTRUMENTU/ ORODJU Ker že nekaj časa skušam najti zanimive načine intuitivne uporabe zvočnega inštrumenta, oziroma nekakšnega vmesnika za oblikovanje zvoka, ki ne potrebuje nekaj deset let discipliniranja – torej bi lahko rekli tudi nevirtuoznega inštrumenta – se pri iskanju načina igranju takega inštrumenta zatekam k že znanim rokovanjem z različnimi orodji ali igrali. Zelo posrečen je bil zadnji tak sistem, ki sem ga predstavil v galeriji Kapelica v začetku lanskega leta. Pri tem je šlo za igro/ igranje z nategovanjem klavirske žice, pri čemer sta sodelovala dva para. Pri tem je bila edina estetska dimenzija prav zvok, ki je nastajal z drgnjenjem in napenjanjem dveh žic, ter sodelovanjem na ravni dveh posameznikov, ki pa sta hkrati sodelovala tudi z drugim parom, tako da je bila zgodba pravzaprav o komunikaciji. Dva človeka še vedno tvorita zasebno, štirje pa že javno – v javnem pa je že v navadi civiliziranejši dialog. Javno ali tudi kolektivno naj bi bila stvar civilizacije, civiliziranosti, po mojem pa tudi inteligence, ki je sicer ne smemo enačiti s civilizacijo. No, inštrument je dovolj poenostavil možnosti, da se je bilo enostavno preustiti “muziciranju”/ igranju, dodatne kvalitete pa so bile v hkratnosti elementov zvočenja, ki je nastajalo s povsem funkcionalnim gibanjem, kar je predstavljalo globljo plast informacijskega kanala. Vrhnja plast je bila najbrž zvočna, pod njo še manj zavedna gibalna. Intuitivnost inštrumenta je bila v veliki podobnosti s kolektivnimi otroškimi igrami. Naslov pa je bil nekaj takega kot “razpiranje prostora”. Bolj filozofska plast pomenov je bila torej v skritih pomenih, ki pritičejo besednim zvezam “razpirati prostor”, “odpirati prostor za kolektivno” – igro, dejavnost, ustvarjanje, karkoli. Teza je bila, da se prostor za kreativno dejavnost odpre s hkratnim trudom za obstoj osebnega (posameznik), razširjenega osebnega – morda čustvenega (par) in kolektivnega (četverica). Dodatni psihološki element, ki je označeval odprtje “jaza” za javno, pa je bila fora, da se je zvok pojačal le takrat, ko ga je igralec moduliral s svojim glasom. Še en element potujitve, ki je v okviru tehnične (ne)dovršenosti deloval odlično – vsi štirje smo se drli, da je bilo veselje. Zgodbo o orožju orodju pa bi lahko povedali takole. Po tem, ko se je kot način intuitivnega igranja ponudilo orožje, je bilo jasno, da mora omogočati prav vse funkcionalnosti, kot jo ima orožje. Na prvem mestu je merjenje v nek cilj. Tudi temu je bilo ugodeno, saj je prostor v prostoru zasnovan tako, da meri resonančne vozle, ki nastanejo v vsakem akustičnem prostoru. Resonančne vozle – to so točke v prostoru, kjer je zaradi zaprtega prostora ojačanje, ki ga vnaša prostor, največje ali najmanjše – merimo s pomočjo lege in usmeritve resonančne cevi. Dovolj velike spremembe z elektronsko pretvorbo reinterpretiramo (-> prevedemo) v dovolj zanimiv zvok, da je ta “igra”/ igranje dovolj zanimiva za igralca, in ga zvabi v zlitje z zvočnim prostorom. Tukaj je poanta: zlitje akustičnega prostora z resonančno cevjo (-> vsebovanim prostorom) se prenese na zlitje estetskega prostora (-> zvoka) z igralcem/ človekom. Ta se v prostoru znajde kot tvorni del, sodelavec, vključen, kreativen – zlit. Uspešnost akcije/ miniature/ instalacije se meri v sposobnosti postavitve, da čim dalj časa omogoči to zlitje. Ko postane dolgočasno in nezanimivo, je konec veselja. Osnovna teza namreč je, da je aktivno zlitje z okoljem zadovoljstvo. Druga teza pri zlitju in zadovoljstvu pa je, da se mora prej zgoditi potujitev – človek se iztrga iz individualizma lastne preddoločenosti (in podoločenosti – usojenosti) in se “dogaja” v trenutku, sproti, brez pred in po. To je definicija igre, ta zgodba pa je bila pripoved o sreči in času. II. ZGODBA O ODTOČNI CEVI Zgodba, ki jo je prinesla navadna plastična cev seveda izhaja iz njenega prvotnega namena (funkcije). Takšne cevi služijo kot odtočne cevi za wc-je. Ne glede na prikrivanje ali spreminjanje za njeno novo funkcijo ta njena osnovna fukcija ostaja. Ve se, da smo uporabili cev, po katerih odtekajo odplake iz vsakega stanovanja v vedno večje cevi in v neko zbirališče. če smo si to vizualizirali, uvidimo: pravo pravcato omrežje! Zanimivo je postalo potem, ko se takega omrežja ni dalo razumeti kot komunikcijskega – saj ne služi za izmenjavo: je enosmerno (kar se tiče odplak) in ne prihaja do izmenjav. Naslednja misel je bila, ali so informacijski kanal res le fekalije? Informacijski kanal razumemo kot na poseben način kodirani niz nečesa, kar služi kot izmenjevalni (vmesni, posredniški) – dogovorjeni komunikacijski kod. če komunikacija na primer poteka na ravni zvokov je dogovorjeni kanal zvok, če na ravni barv je barvni, itd. Namenoma smo vzeli zelo enostavne kodne kanale, lahko pa bi si izbrali bolj abstraktne in celo večslojne. Tako je lahko komunikacijski kanal govor, ki ni kar neko nakladnje, ampak recimo poteka o zelo o improvizaciji v jazzu, ali pa o smislu življenja. Ta pogovor ima lahko hkrati še čustveno plast, kar že bolj onemogoči identificiranje pravega kanala. če gre za zapeljevanje je torej pravi pomen, ki se prenaša nekaj drugega kot stališče o improvizaciji v jazzu, ali pa želja po golem izrekanju. Poleg tega ni prav nič potrebno, da o “pravem” komunikacijskem kanalu obstaja zavest. Komunikacija lahko torej poteka nezavedno – pa je še vedno uspešna. Tukaj je verjetno marsikomu jasno, da se z omenjanjem slojev naslanjam na informacijsko tehnologijo, kjer se po komunikacijskih povezavah prenašajo različni kodi – protokoli, in to hkrati in obenem v več slojih (layerjih). Za človeka so najbolj uporabni najvišji sloji, nižji pa so namenjeni strojem. No, pri naši razlagi so bolj zanimivi nižji, primarnejši sloji, ki nosijo tudi bolj temeljne pomene. Zanimiva je bila teza neke biologinje-antropologinje, ki je razlog za velikost člaoveških možganov našla prav v potrebi, da se dešifrira “pravi pomen/ namen” pri komunikaciji med soljudmi. Tudi prej omenjeno “izločanje” želimo videti kot neke vrste komunikacijo – na podoben način “omreženo” (ker omrežje, ko smo uvideli, obstaja). Zato mu bomo najprej podelili ime: kontemplacijsko omrežje. Kontemplacija pomeni “zrenje” – notranji pogled, ki v osnovnem pomenu besede kontemplacija ne pomeni logičnega razmisleka, ampak “širokokotni pogled/vpogled v bistvo” s katerim so menihi skušali ugledati boga, neskončnost, absolutno, celoto. Logične strukture/razdelave (sveta) takega načina “dojemanja” ne omogočajo, saj so v osnovi reducirajoče. Iz prejšnje zgodbe si izposodimo “potujitev” – torej zlitje s trenutkom, saj je tehnika zrenja zelo podobna zlitju. Za našo rabo se bomo zadovoljili s polovično potjo do “uvida celote”, hkrati pa skušajmo uganiti informacijski kanal (skupni kod), ki v tem primeru prav gotovo poteka v plasti nezavednega. Identificirati pa bi bilo treba tudi funkcijo/ namen, saj sicer nima pomena, da bi stvar imela pomen. V takem primeru tudi ne bi obstajala… Psihoanaliza je tisto orodje, ki služi za dekonstrukcijo sublimnih objektov (sublimiziranega), ki sicer nastopajo kot celote, pa vendar so se iz nečesa uobličili. Izločanje je ena od hvaležnih tem, saj se da povezati v enačbo dobesedno vsakršno izločanje. Pri tem je seveda pomembno, na kateri strani se nahaja označenec in označevalec. Tako seksualnost postane enako izločanju fekalij, govoru, javnemu nastopu, kakršni koli penetraciji, neizločanje pa zadrževanju, nekomunikaciji, nezadovoljstvu, v vmesnih stopnjah pa kalkuliranju, konformizmu, samozadovoljevanju, itd. In seveda obratno: zadrževanje (lahko) pomeni samoljubje, odsotnost seksualnosti, včasih pa ravno obratno. Pri tem je morda že malo bolj jasno, da med obema pojmoma ni enozančnosti in ni enačaja. Dekonstruiranje objektov je vedno proces ugibanja razlogov za nastajanje objektov. Kadar ni enoznačnosti govorimo (v matematiki) o nelinearnih sistemih, o enačbah višjega reda, ki imajo več rešitev, kaj hitro pa ostanejo celo brez rešitve. Deterministično lahko tako dekonstruiramo le zelo enostavnih sistemih, pri bolj kompleksnih pa postanejo interpretacije zgolj ene od množice mogočih zgodbic. Objekti, ki so arhetipi, so običajno univerzalni objekti, ki so nastali na podlagi zelo različnih zgodb, v ljudsko zakladnico pa so prešli prav zaradi te univerzalnosti. Okoli ljudskih modrosti se zelo pogosto lahko strinjamo, tudi če so naši razlogi zelo individualni. Dekonstrukcija takega objekta je njegova razlaga/ razložitev iz brezčasnega objekta v časovno razdelan, vzročno posledični objekt – zgodbo. če si torej zamislimo omrežje izločajočih, kakajočih, priključenih na domači vmesnik (-> straniščno školjko), vemo, da so kljub nezavedanju omreženi, povezani – ali pa celo: povezani v nezavednem. Iz psihoanalize izločanja tudi vemo, da je proces izločanja zelo ponotranjen proces – vsak posameznik zelo individualno opravlja ponotranjenje. To je ena redkih situacij, ko odrasli, socializiranec sploh prisluhne notranjemu gibanju. Stranišče je izjemno zaseben prostor. Hkrati je tudi izjemno kodiran. Običajno je tudi najbolj čist prostor. Lahko bi celo rekli, da je za nevernika edini sveti prostor – razne morda umetniške galerije. No, pa saj tudi za umetnost še vedno velja, da daje umetnik svojo notranjost na plano. In, ali je čudno, da se tudi o umetnosti še vedno govori kot o lepem, čistem, etičnem. Hm, enačaj: ali je stranišče prostor etike? Galerija je javni prostor, recimo ji (pa ne prvi!) svetišče, kjer proces kolektivnega izločanja/ očiščenja vodi veliki mag/ umetnik/ kustus, medtem ko je stranišče zasebni prostor – molilnica, kjer izvajamo individualno introspekcijo/ očiščenje. Ob tej za lase privlečeni zgodbici je morda zanimivo pogledati še biološke značilnosti odraščanja in s tem povezanega spreminjanja odnosa do izločanja. Pri opazovanju dojenčka smo lahko vedno osupli nad zmožnostjo menjavanja razpoloženj – vse se odraža na obrazu. če ga črviči, se bo napenjal, kobacal, ves zaripel bo postal, dokler se napetost ne razpoči, nato se po obrazu razleze zadovoljstvo – olajšanje. Za dojenčka še ne velja, da je sposoben misliti čas. Podobno kot živali je prisoten neposredno v tem trenutku. V nekaj letih pa se mu razvije sposobnost vzročno-posledičnega mišljenja in s tem tudi človeški način autoreferenčnosti – ko uvidi ločen obstoj sebe od drugih. Prehod na “civiliziranost”/ socializacijo se zgodi še kasneje (ali pa celo nikoli v popolnosti). Ta proces pomeni uvideti hkratno enakovredno prisotnost drugih. Podeliti enakovrednost “drugemu” pomeni hkrati odvzeti središčnost “sebe” (bio-kopernikanski obrat?) – a vendarle odtlej neprestano usklajevati obe “teži”. To je aktivno ravnovesje vrvohodca. Vrvohodec se zaveda samega sebe, svoje “vloge” v kolektivu, občutljiv pa je tudi za najbolj kompleksne avtoreferenčne zanke – kaj mislim, da si drugi misli o meni, mojem dejanju. Komunikacija skozi takšne socialne komunikacijske mreže skoraj popolnoma nadomesti kontemplacijo. Obstoj v “tem trenutku” je za socializiranega človeka že skoraj neobstoječ. Morda je še najbolj pogost beg iz civiliziranosti (časa) v živalskost (trenutka = brezčasja) seksualni odnos. Ali pa kakšen drugačen, naraven ali umeten adrenalinski beg. Če smo torej vsaj približno nakazali nujnost občasnega “zrenja v brezčasnost”, potem smo morda našli tudi funkcionalnost kontemplativnih mrež. Ne glede na to, da ne gre za zavedna ali kolektivna “povezovanja” z višjim. Zakaj smo to storili? Le zato, ker je omrežje prav očitno že obstajalo, višjega pomena/ interpretacije, kot je odvajanje fekalij, pa ni imelo. In seveda, da ne bi dajali prevelike teže tehnološkim omrežjem, kjer kao da poteka za človeka dostojna komunikacija. Še en razlog: če lahko skozi miselni proces izenačimo dojemanje pojmov kot sta trenutek in brezčasnost, nič in vesolje/ vse/ absolut, potem moramo vendarle relativizirati pomen logičnih struktur – ne eliminirati. Ali pa še en razlog: brušenje objekta/ artefakta je predvsem delo, morda pa sem si zato moral privoščiti tale “izmet”. Zadovoljstvo = zadovoljstvo. Končno ena enačba… začuda v matematiki imenovana identiteta, v filozofiji pa tavtologija. Res: nekje smo izgubili neznanko, zato ta enačba ne pove in ne rešuje ničesar. ARMS & WEAPONS (in Slovene it was more meaningfull to use Tools & Weapons -> Orodje, orožje; one letter of difference; in both cases there is a strong relationship to hands and tools – to constructing or building; yes, and de(con)structing… ) Prav zanimivo je, kakšne identitete (oziroma pomeni) so se pojavljali pri realiziranju tega zadnjega projekta, ki je pravzaprav lepljenka – kolaž marsikaterega prejšnjega razmišljanja. To zadnje se sicer kaže kot konstantno, ono drugo – variabilno pa se je pojavilo potem, ko sem najdeval objekte, ki bi prevzeli željeno funkcijo, oziroma bi služili materializaciji ideje. Prevzeli/ igrali naj bi vlogo željenih pomenov ali: postali nekaj materialnega, kar pa je bilo doslej le del miselne strukture. No, pa se je pokazalo, da imajo tudi surovi objekti že neko svojo funkcijo/ namen – torej tudi pomen in identiteto, ki je vse prej kot variabilna. Na primer: ker sem hotel dobiti nek poceni objekt, ki bi igral vlogo prostora v prostoru, sem našel plastično cev, ki temu popolnoma ustreza, vendar pa se je zaradi tega kmalu začela kristalizirati popolnoma druga zgodba – seveda zanimiva – vendar brez kakšne neposredne povezave z osnovnim konceptom “prostora v prostoru”. Prostor v prostoru je pravzaprav zgodba o želji po naravni vmeščenosti enega objekta, subjekta, ideje, v skupnem loncu – v neogibnosti danega, zunanjega. Drugače: zgodba o kolektivnem in individualnem, pasivnem in/ali aktivnem, mogočem in nemogočem, zunanjih in/ali notranjih mejah, omejitvah – notranjem in zunanjem – z eno besedo: komunikaciji. Je zgodba o (ne)prilagojenosti in razcepljenosti/ vcepljenosti – del in celota… in neprestano iskanje ravnovesja. Kot vrvohodec. Ko pa sem si želel izposoditi kakšen zanimiv način “igranja” na inštrument, se je takoj ponudila funkcionalnost orožja, to je bazooke. Na prvem mestu zaradi bližine ameriške ambasade je ideja na mah dobila obliko, trden smisel, ki pa ga je kasneje, zaradi spremenjene lokacije predstavitve miniature, v veliki meri izgubila. Trden smisel se je umaknil, ostala pa je povezava med orožjem in orodjem. Besedi se tako ali tako razlikujeta le v eni črki. Tudi v angleščini najdemo povezavo (arms: orožje, roke). Skratka: podaljšek rok je orodje. še ena iztočnica se je ponudila: v prvotni konstelaciji/ kontekstu (-> bližina ameriške ambasade) bi se lahko zelo hitro zgodilo, da preidemo mejo “fore”/ šale/ igranja in stopimo v “kruto” realnost – z “bazooko” bi bilo treba le prehoditi 50 metrov… in zgodba bi bila drugačna. I. STORY: WEAPON AS INSTRUMENT Ker že nekaj časa skušam najti zanimive načine intuitivne uporabe zvočnega inštrumenta, oziroma nekakšnega vmesnika za oblikovanje zvoka, ki ne potrebuje nekaj deset let discipliniranja – torej bi lahko rekli tudi nevirtuoznega inštrumenta – se pri iskanju načina igranju takega inštrumenta zatekam k že znanim rokovanjem z različnimi orodji ali igrali. Zelo posrečen je bil zadnji tak sistem, ki sem ga predstavil v galeriji Kapelica v začetku lanskega leta. Pri tem je šlo za igro/ igranje z nategovanjem klavirske žice, pri čemer sta sodelovala dva para. Pri tem je bila edina estetska dimenzija prav zvok, ki je nastajal z drgnjenjem in napenjanjem dveh žic, ter sodelovanjem na ravni dveh posameznikov, ki pa sta hkrati sodelovala tudi z drugim parom, tako da je bila zgodba pravzaprav o komunikaciji. Dva človeka še vedno tvorita zasebno, štirje pa že javno – v javnem pa je že v navadi civiliziranejši dialog. Javno ali tudi kolektivno naj bi bila stvar civilizacije, civiliziranosti, po mojem pa tudi inteligence, ki je sicer ne smemo enačiti s civilizacijo. No, inštrument je dovolj poenostavil možnosti, da se je bilo enostavno preustiti “muziciranju”/ igranju, dodatne kvalitete pa so bile v hkratnosti elementov zvočenja, ki je nastajalo s povsem funkcionalnim gibanjem, kar je predstavljalo globljo plast informacijskega kanala. Vrhnja plast je bila najbrž zvočna, pod njo že manj zavedna gibalna. Intuitivnost inštrumenta je bila v veliki podobnosti s kolektivnimi otroškimi igrami. Naslov pa je bil nekaj takega kot “razpiranje prostora”. Bolj filozofska plast pomenov je bila torej v skritih pomenih, ki pritičejo besednim zvezam “razpirati prostor”, “odpirati prostor za kolektivno” – igro, dejavnost, ustvarjanje, karkoli. Teza je bila, da se prostor za kreativno dejavnost odpre s hkratnim trudom za obstoj osebnega (posameznik), razširjenega osebnega – morda čustvenega (par) in kolektivnega (četverica). Dodatni psihološki element, ki je označeval odprtje “jaza” za javno, pa je bila fora, da se je zvok pojačal le takrat, ko ga je igralec moduliral s svojim glasom. še en element potujitve, ki je v okviru tehnične (ne)dovršenosti deloval odlično – vsi štirje smo se drli, da je bilo veselje. II. STORY: ARMS AND WEAPONS Zgodbo o orožju orodju pa bi lahko povedali takole. Po tem, ko se je kot način intuitivnega igranja ponudilo orožje, je bilo jasno, da mora omogočati prav vse funkcionalnosti, kot jo ima orožje. Na prvem mestu je merjenje v nek cilj. Tudi temu je bilo ugodeno, saj je prostor v prostoru zasnovan tako, da meri resonančne vozle, ki nastanejo v vsakem akustičnem prostoru. Resonančne vozle – to so točke v prostoru, kjer je zaradi zaprtega prostora ojačanje, ki ga vnaša prostor, največje ali najmanjše – merimo s pomočjo lege in usmeritve resonančne cevi. Dovolj velike spremembe z elektronsko pretvorbo reinterpretiramo (-> prevedemo) v dovolj zanimiv zvok, da je ta “igra”/ igranje dovolj zanimiva za igralca, in ga zvabi v zlitje z zvočnim prostorom. Tukaj je poanta: zlitje akustičnega prostora z resonančno cevjo (-> vsebovanim prostorom) se prenese na zlitje estetskega prostora (-> zvoka) z igralcem/ človekom. Ta se v prostoru znajde kot tvorni del, sodelavec, vključen, kreativen – zlit. Uspešnost akcije/ miniature/ instalacije se meri v sposobnosti postavitve, da čim dalj časa omogoči to zlitje. Ko postane dolgočasno in nezanimivo, je konec veselja. Osnovna teza namreč je, da je aktivno zlitje z okoljem zadovoljstvo. Druga teza pri zlitju in zadovoljstvu pa je, da se mora prej zgoditi potujitev – človek se iztrga iz individualizma lastne preddoločenosti (in podoločenosti – usojenosti) in se “dogaja” v trenutku, sproti, brez pred in po. To je definicija igre, ta zgodba pa je bila pripoved o sreči in času. III. ZGODBA O ODTOČNI CEVI Zgodba, ki jo je prinesla navadna plastična cev seveda izhaja iz njenega prvotnega namena (funkcije). Takšne cevi služijo kot odtočne cevi za wc-je. Ne glede na prikrivanje ali spreminjanje za njeno novo funkcijo ta njena osnovna fukcija ostaja. Ve se, da smo uporabili cev, po katerih odtekajo odplake iz vsakega stanovanja v vedno večje cevi in v neko zbirališče. če smo si to vizualizirali, uvidimo: pravo pravcato omrežje! Zanimivo je postalo potem, ko se takega omrežja ni dalo razumeti kot komunikcijskega – saj ne služi za izmenjavo: je enosmerno (kar se tiče odplak) in ne prihaja do izmenjav. Naslednja misel je bila, ali so informacijski kanal res le fekalije? Informacijski kanal razumemo kot na poseben način kodirani niz nečesa, kar služi kot izmenjevalni (vmesni, posredniški) – dogovorjeni komunikacijski kod. če komunikacija na primer poteka na ravni zvokov je dogovorjeni kanal zvok, če na ravni barv je barvni, itd. Namenoma smo vzeli zelo enostavne kodne kanale, lahko pa bi si izbrali bolj abstraktne in celo večslojne. Tako je lahko komunikacijski kanal govor, ki ni kar neko nakladnje, ampak recimo poteka o zelo o improvizaciji v jazzu, ali pa o smislu življenja. Ta pogovor ima lahko hkrati še čustveno plast, kar še bolj onemogoči identificiranje pravega kanala. če gre za zapeljevanje je torej pravi pomen, ki se prenaša nekaj drugega kot stališče o improvizaciji v jazzu, ali pa želja po golem izrekanju. Poleg tega ni prav nič potrebno, da o “pravem” komunikacijskem kanalu obstaja zavest. Komunikacija lahko torej poteka nezavedno – pa je še vedno uspešna. Tukaj je verjetno marsikomu jasno, da se z omenjanjem slojev naslanjam na informacijsko tehnologijo, kjer se po komunikacijskih povezavah prenašajo različni kodi – protokoli, in to hkrati in obenem v več slojih (layerjih). Za človeka so najbolj uporabni najvišji sloji, nižji pa so namenjeni strojem. No, pri naši razlagi so bolj zanimivi nižji, primarnejši sloji, ki nosijo tudi bolj temeljne pomene. Zanimiva je bila teza neke biologinje-antropologinje, ki je razlog za velikost člaoveških možganov našla prav v potrebi, da se dešifrira “pravi pomen/ namen” pri komunikaciji med soljudmi. Tudi prej omenjeno “izločanje” želimo videti kot neke vrste komunikacijo – na podoben način “omreženo” (ker omrežje, ko smo uvideli, obstaja). Zato mu bomo najprej podelili ime: kontemplacijsko omrežje. Kontemplacija pomeni “zrenje” – notranji pogled, ki v osnovnem pomenu besede kontemplacija ne pomeni logičnega razmisleka, ampak “širokokotni pogled/vpogled v bistvo” s katerim so menihi skušali ugledati boga, neskončnost, absolutno, celoto. Logične strukture/razdelave (sveta) takega načina “dojemanja” ne omogočajo, saj so v osnovi reducirajoče. Iz prejšnje zgodbe si izposodimo “potujitev” – torej zlitje s trenutkom, saj je tehnika zrenja zelo podobna zlitju. Za našo rabo se bomo zadovoljili s polovično potjo do “uvida celote”, hkrati pa skušajmo uganiti informacijski kanal (skupni kod), ki v tem primeru prav gotovo poteka v plasti nezavednega. Identificirati pa bi bilo treba tudi funkcijo/ namen, saj sicer nima pomena, da bi stvar imela pomen. V takem primeru tudi ne bi obstajala… Psihoanaliza je tisto orodje, ki služi za dekonstrukcijo sublimnih objektov (sublimiziranega), ki sicer nastopajo kot celote, pa vendar so se iz nečesa uobličili. Izločanje je ena od hvaležnih tem, saj se da povezati v enačbo dobesedno vsakršno izločanje. Pri tem je seveda pomembno, na kateri strani se nahaja označenec in označevalec. Tako seksualnost postane enako izločanju fekalij, govoru, javnemu nastopu, kakršni koli penetraciji, neizločanje pa zadrževanju, nekomunikaciji, nezadovoljstvu, v vmesnih stopnjah pa kalkuliranju, konformizmu, samozadovoljevanju, itd. In seveda obratno: zadrževanje (lahko) pomeni samoljubje, odsotnost seksualnosti, včasih pa ravno obratno. Pri tem je morda že malo bolj jasno, da med obema pojmoma ni enozančnosti in ni enačaja. Dekonstruiranje objektov je vedno proces ugibanja razlogov za nastajanje objektov. Kadar ni enoznačnosti govorimo (v matematiki) o nelinearnih sistemih, o enačbah višjega reda, ki imajo več rešitev, kaj hitro pa ostanejo celo brez rešitve. Deterministično lahko tako dekonstruiramo le zelo enostavnih sistemih, pri bolj kompleksnih pa postanejo interpretacije zgolj ene od množice mogočih zgodbic. Objekti, ki so arhetipi, so običajno univerzalni objekti, ki so nastali na podlagi zelo različnih zgodb, v ljudsko zakladnico pa so prešli prav zaradi te univerzalnosti. Okoli ljudskih modrosti se zelo pogosto lahko strinjamo, tudi če so naši razlogi zelo individualni. Dekonstrukcija takega objekta je njegova razlaga/ razložitev iz brezčasnega objekta v časovno razdelan, vzročno posledični objekt – zgodbo. če si torej zamislimo omrežje izločajočih, kakajočih, priključenih na domači vmesnik (-> straniščno školjko), vemo, da so kljub nezavedanju omreženi, povezani – ali pa celo: povezani v nezavednem. Iz psihoanalize izločanja tudi vemo, da je proces izločanja zelo ponotranjen proces – vsak posameznik zelo individualno opravlja ponotranjenje. To je ena redkih situacij, ko odrasli, socializiranec sploh prisluhne notranjemu gibanju. Stranišče je izjemno zaseben prostor. Hkrati je tudi izjemno kodiran. Običajno je tudi najbolj čist prostor. Lahko bi celo rekli, da je za nevernika edini sveti prostor – razne morda umetniške galerije. No, pa saj tudi za umetnost še vedno velja, da daje umetnik svojo notranjost na plano. In, ali je čudno, da se tudi o umetnosti še vedno govori kot o lepem, čistem, etičnem. Hm, enačaj: ali je stranišče prostor etike? Galerija je javni prostor, recimo ji (pa ne prvi!) svetišče, kjer proces kolektivnega izločanja/ očiščenja vodi veliki mag/ umetnik/ kustus, medtem ko je stranišče zasebni prostor – molilnica, kjer izvajamo individualno introspekcijo/ očiščenje. Ob tej za lase privlečeni zgodbici je morda zanimivo pogledati še biološke značilnosti odraščanja in s tem povezanega spreminjanja odnosa do izločanja. Pri opazovanju dojenčka smo lahko vedno osupli nad zmožnostjo menjavanja razpoloženj – vse se odraža na obrazu. če ga črviči, se bo napenjal, kobacal, ves zaripel bo postal, dokler se napetost ne razpoči, nato se po obrazu razleze zadovoljstvo – olajšanje. Za dojenčka še ne velja, da je sposoben misliti čas. Podobno kot živali je prisoten neposredno v tem trenutku. V nekaj letih pa se mu razvije sposobnost vzročno-posledičnega mišljenja in s tem tudi človeški način autoreferenčnosti – ko uvidi ločen obstoj sebe od drugih. Prehod na “civiliziranost”/ socializacijo se zgodi še kasneje (ali pa celo nikoli v popolnosti). Ta proces pomeni uvideti hkratno enakovredno prisotnost drugih. Podeliti enakovrednost “drugemu” pomeni hkrati odvzeti središčnost “sebe” (bio-kopernikanski obrat?) – a vendarle odtlej neprestano usklajevati obe “teži”. To je aktivno ravnovesje vrvohodca. Vrvohodec se zaveda samega sebe, svoje “vloge” v kolektivu, občutljiv pa je tudi za najbolj kompleksne avtoreferenčne zanke – kaj mislim, da si drugi misli o meni, mojem dejanju. Komunikacija skozi takšne socialne komunikacijske mreže skoraj popolnoma nadomesti kontemplacijo. Obstoj v “tem trenutku” je za socializiranega človeka že skoraj neobstoječ. Morda je še najbolj pogost beg iz civiliziranosti (časa) v živalskost (trenutka = brezčasja) seksualni odnos. Ali pa kakšen drugačen, naraven ali umeten adrenalinski beg. Ce smo torej vsaj približno nakazali nujnost občasnega “zrenja v brezčasnost”, potem smo morda našli tudi funkcionalnost kontemplativnih mrež. Ne glede na to, da ne gre za zavedna ali kolektivna “povezovanja” z višjim. Zakaj smo to storili? Le zato, ker je omrežje prav očitno že obstajalo, višjega pomena/ interpretacije, kot je odvajanje fekalij, pa ni imelo. In seveda, da ne bi dajali prevelike teže tehnološkim omrežjem, kjer kao da poteka za človeka dostojna komunikacija. še en razlog: če lahko skozi miselni proces izenačimo dojemanje pojmov kot sta trenutek in brezčasnost, nič in vesolje/ vse/ absolut, potem moramo vendarle relativizirati pomen logičnih struktur – ne eliminirati. Ali pa še en razlog: brušenje objekta/ artefakta je predvsem delo, morda pa sem si zato moral privoščiti tale “izmet”. Zadovoljstvo = zadovoljstvo. Končno ena enačba… začuda v matematiki imenovana identiteta. Res: nekje smo izgubili neznanko, zato ta enačba ne pove in ne rešuje ničesar.  

2004: Kovček

[Original at http://www.ljudmila.org/~savskib/borut_galerija/index.php?folder=electronics/suitcase] Laptop in a suitcase This was a leisure time project that seems to help to get the mind off the more complicated art projects, but still fullfils some of the (neccessary?) need for “creative” work. What’s the hack? I had (and still have) an enormous box for my computer that served me well over the seven years, but it was a horror to transport it around. When my son bought a new computer he sold me (quite cheaply) his old motherbord, processor and RAM. I only had to add power supply, hard disk and – a suitcase. First examples of this kind of “hacking” I could see by a media, activist and artistic group from Barcelona / Spain, but it was later told to me that some other hackers use it (Jaromil) and that it was a Russian artist Alexei Shulgin who introduced it to “Europe”. Within a month or so I combined some old gear (also my seven years’ old computer guts) and made two suitcase computers – a red one and a black one. The two suitcases are extremely cheap ones (no aluminium…) but so far proved to be sturdy enough. The two together measure less than the old box. However I had to get rid of floppy disk (no problem there), cd-burner (hm, I might get an interchangeable USB 2.0 version?) and all but the lowest profile PCI and AGP cards (I kept the modem, since I need it and it fits in). In future I’ll be on watch for any kind of cheap LCD that would fit in but until that time it’s ok – monitors are less “intimate” than computers – any one will do.

2004: Theremicro

[Original at http://www.3via.org/records/index.php?opt=item&id=24] Borut Savski – Theremicro, Theremini – Capacitive proximity sensor I Products > Hard (viewed: 4233, purchased: 9) Description Title: Theremicro – capacitive proximity sensor I. Author: Borut Savski Years of production: 2004/2008 This is a part of DIY series of projects that are described in details here. The know-how is closely linked to our artistic projects – since our playground is media and technology. The two versions presented here are for two different layouts of NAND gates (the CMOS 4011 and 74C00) that are the heart of this circuit. CMOS integrated circuits can be powered by up to 15 volts and can reach frequencies of around 1MHz. The pin-compatibles of 74C00 are 74HC00 (high speed CMOS) or 74LS00 (LS: low power schottky) and can be used for frequencies almost up to 100 MHz, but it must be powered by 5 volts (5,5 Vmax). Since it is usual for theremin oscillators to work in vicinity of 100 KHz, the basic CMOS technology will do. Briefly, here is a list of components: Resistors: R12: 22 Kohms R13: 27 Kohms R14: 2,7 Kohms R15: 22 Kohms R16: 270 Kohms R17: jumper R22: 220 ohms R23: 22 Kohms R24, R25, R26: 270 Kohms R27: jumper Capacitors: C2: 10 nF C3, C4 (or C6, C7): 100 pF C5: 180 pF C8: 100 nF C9: 2,2 uF there are some additional capacitors between the power line and ground – these are 10 – 100 uF. Potentiometers: P1: 1 Kohms linear (can be omitted) P2: 10 Kohms linear P3: 10 Kohms linear (can be omitted) Diodes: D3: 1N4001 D4: 5,1 V Zener diode (adapt for IC: HS or LS series need this value, for CMOS it can be omitted) Integrated circuits: – for board 74C00_pcb: 74xx00 – quad 2-input NAND gate (xx can be C as CMOS, LS or HC) – for board 4011_pcb: 4011 – quad 2-input NAND gate In case of some interest we can prepare a kit with the printed circuit board and all the elements. Linked items Marija Mojca Pungerčar - Singer  Marija Mojca Pungerčar – Singer Borut Savski - Theremidi - Kapacitivni senzor telesne bližine II  Borut Savski – Theremidi – Kapacitivni senzor telesne bližine II   Background THEREMICRO/ THEREMINI is the nickname of the simplest type of capacitive sensor, that in the past has been given the name “theremin” (originally “termenvox” – by his inventor Lev Nikolajevic Termen). The invention goes hand in hand with the pioneering years of radio – the electronic amplification – the 1920s. In fact, it is a cast-away of the development in the field of radio – namely: the heterodyne (frequency mixing) principle and the observation of the capacitive properties of human body. In termenvox this mostly undesirable effects were put to good use. The original “termenvox” was made from vacuum tube amplification elements, but here we use the simplest, readily available CMOS logic gates, that were introduced in the beginning of 1970s. However, they do not provide the soft sound as termenvox used as an instrument, but do perform the proximity sensing function. The schematics was found in one of the journals for electronicians that was published in ex-Yugoslavia (originally published in some Russian journal) and then modified. Termenvox is basically a capacitive sensor, that functions by comparing the frequencies of two oscillators. One oscillator is fixed, and the other is coupled with the antenna to it’s surroundings. A human moving the hand acts as a capacitor to ground and adds him/herself to the oscillating system. The closer the hand (or any body) – the higher the total capacitance and thus the lower the oscillating frequency. The free-running frequency (no body close by…) of this variable oscillator should ideally be the same as that of the fixed frequency oscillator – then the difference of these two frequencies would be zero. So:     F_fix – F_var = F_audio The frequencies are compared by mixing them together (intermodulation) and filtering out all the higher intermodulation results – leaving the basic difference of the two frequencies – which falls mainly into the audio spectrum (about 20Hz to 20KHz). In the ideal case the resulting tone with nobody close-by would be 0 Hz. Theremicro is the smallest and simplest “termenvox” – a proximity detection electronic module. It was first used in an object (and project) called “The Round Table” – made for a concert at ÖRF 1 program Kunstradio, next time in a more elaborate form at tproject Singer by Marija Mojca Pungerčar, where they were attached to three sewing machines and produced their sounds while also mixing the sound from three sources. I built a couple of these simple ones myself and others have built some more at the workshop of Cirkulacija 2 initiative at the Sajeta new music festival 2008. With the values shown they all performed well – so this is a kind of “production situation”. A couple of similar circuits can be found around the net – they are all basically the same – built around CMOS NAND gates Different metal objects acted as antenna and for this a wide range of tuning is necessary. The basic drawback that lowered the effective sensitivity of “hand”, was always the closeness of wall or floor. During the testing with different wire forms the best one came out to be a “snake” design which i believe has something to do with “yagi” antenna design. Anyone can try to check out the necessary distances (the wavelength)  between the “snake’s” ondulations and the length (the amplitudes) of it… The output is the audio frequency which is very sharp and “dirty” because of odd harmonics that make up a “square” wave. And this is the main problem in using digital circuits. One can try to filter the higher harmonics out – but because of the wide frequency range – a couple of octaves – this would be quite impossible. Still it was used for some noise music concerts by some people and myself in the last couple of years. I also used it a couple of times as controlling input to computer (and to software like Ableton Live or Pure data) and this I see as the right way to go – to use theremin as interface…

2003: Estetski stroji

[Original at http://absurdevidence.radiostudent.si/borut/estetski_stroji/index.html] Estetski stroji = Aestetic Machines experiment no. 3: THE LOGIC SPACE(sound performance for four participants arranged by B. SAVSKI) experiment no. 4: AMPLIFICATION= translation, dynamics, autopoiesis, cybernetic loop… of a black box(audio-visual installation) Najprej je bil stroj … … in stroj je rodil človeka. First there was Machine … … and Machine gave birth to Human. stroji: mehanizmi, proteze, orodja, družbe, institucije, … ideologije, teorije, … identitete, podobe … Prostor kontemplacije in komunikacije smo raztegovali v četrtek, 2x. januarja ob 21.00 v Galeriji Kapelica machines: mechanisms (automata), prosthetics, tools, societies, institutions, … ideologies, theories, … identities, images … Vsakemu spoznanju predhodi diferenciacija veličin na zoperstavljene vrednosti. Ukrivljeni prostor se razpre, razpotegne na nasproti stoječe pojme (-> dualizacija). Šele od tega trenutka dalje lahko s prostorom operiramo (-> merimo). Slabo stoji nasproti dobremu (-> etika, kvaliteta), črno nasproti belemu (-> barva). Tako dobljeni večdimenzionalni prostor je reducirani prostor metafor – seveda tudi sam metaforičen -> racionalizirani model sveta. Struktura je jasna, a je vendarle le podoba, odsev, senca prvotne ukrivljenosti. Na silo razvlečen prostor, kjer je bil prej narava, je prostor človeka. Kontemplacija in komunikacija ustvarita strukturo (-> urejeni logični prostor), ki je lahko tudi estetska. Logika je metoda (-> algoritem, mehanizem, stroj), ki nam služi, da na podlagi predpostavk (-> vhodnih informacij, izhodišč) dobimo odločitev (-> izhodno vrednost, vrednoto). Slednja je pri kompleksnih strojih vedno abstrakcija (-> poenostavitev, nekonformna preslikava) večjega števila vhodnih predpostavk v manjše število izhodnih vrednosti. Odločitev ni neskončno mnogo, saj je prav redukcija vhodnih spremenljivk osnovni motiv “računanja” z logičnimi stroji. Abstrakcija postane svoje telo – na videz brez preteklosti, brez možnosti popolnoma točnega razumevanja (-> prevajanja, komunikacije). Še več: abstrakcija postane enakovredni (-> nerazpoznavni) del sistema. Prvotno telo “ne ve več”, ali je motivacija za odločanje posledica njega, ali posledične abstrakcije. Krožna (-> kibernetska, avtopoetska) zakonitost pri sistemih, na katere se nanaša (-> samonanašajočih sistemih), povzroči neenostavne povratne zanke, saj novi vhodni podatki niso več enaki prejšnjim. Ker so to abstrakcije z lastnimi (kompleksnimi) telesi, brez neposredne zveze s spremenljivkami (informacijami, dražljaji), ki so jih spočele, jih ne moremo več ločiti izven sistema, razen če ugotovimo njihovo točno geneologijo (-> vzroke, zakaj so te abstrakcije nastale). Izhodna abstrakcija je prav zaradi izbrisa svojih izhodišč (in s tem izbrisa jasnih vzročno-posledičnih razmerij) univerzalizirana. Telesom-abstrakcijam lahko rečemo arhetipi, stereotipi, vzorci, navade, kultura, identitetne lastnosti, itd … Vsaka nadaljnja abstrakcija se lahko v obstoječi sistem vključuje poljubno. Še več – na način asociativnega mišljenja se tvorijo poljubne (tudi hierarhične) povezave “povratnih zank”, iz katerih pa ni izvzeto niti prvotno telo (-> sistem T(i)). Sistem-škatla je “črna” – opravka imamo z “ne v celoti” doumljivimi akcijami in reakcijami kompleksnega sistema – sistem nam nudi le videz (-> podobo). Za (delno) razumevanje (-> spoznanje identitete sistema) potrebujemo analizo (čim večjega števila) vsebovanih “abstrakcij” sistema. Statistična analiza kompleksnih (-> nealgoritmičnih) sistemov (o katerih je bilo zgoraj govora), vnese le še dodatno abstrakcijo (statistika podobno kot opisani sistem reducira veliko število podatkov na nekaj reprezentativnih vrednosti). Torej ne moremo govoriti o statistiki drugače, kot o abstrakciji. O sistemih lahko (opazovalci) rečemo, da jih poznamo, kadar poznamo njihove reakcije na vhodne dražljaje (-> prenosno funkcijo). Pri kompleksnih (-> avtopoetskih) sistemih tak način odpove. Z drugimi besedami: to so imanentno nedoumljivi (-> nepredvidljivi, nelagoritmični) sistemi. Rezultat je vedno le abstrahirana posledica (-> slika, podoba, abstrakcija) notranjih procesov. Notranji procesi so lahko izjemno dinamični (-> iskanje motivacije, racionalizacije) – vse z namenom upravičiti (še tako preprosto) odločitev. Ali je potem sploh še smiselno dajati težo odločitvam? Fokus opazovanja prenesemo na notranje procese: na asociativno hipno sestavljanje (povezovanje) vedno novih algoritmičnih (-> procesnih, spoznavnih) struktur, vrsti (-> zaporedju) posledičnih odločitev in – zgolj podobično: identiteti takega sistema. Identiteta obstaja le kot opisna (-> poetična) lastnost sistema. Seveda: abstrakcija … Prior to any cognition there is a differentiation of qualities to opposing values. The curved, spiral space flattens – to the opposingly positioned meanings, subjects, entities (-> dualisation, duality). It is only from this moment on, that we can operate with this space (-> measure). Bad is opposed to good (-> within the space of Ethics and Quality), black is opposed to white (-> within the space of Colour and Physics). Thus created multi-dimensional space is a reduced space of metaphors – of course, itself being a metaphor -> a rationalized model of the world. The structure is clear, but nevertheless, an image, a shadow, a reflection of the original curving. A forcibly flattened space, where there used to be Nature, is a space of Human. Contemplation (-> the personal) and communication (-> the collective) create an ordered logic space (-> a structure), which can also be a space of Aesthetics. Logic is the method (-> algorhythm, mechanism, automata, machine, …), which provides (-> serves) us – from a number of presuppositions (->the input data) – with the final decision (-> the output value). The result is with the complex machines (-> the “black boxes”, the non-algorhytmic systems) always an abstraction (-> a simplification, a non-conform translation) of the many input values to a smaller number output values. Of course, there is never infinite number of decisions, since it is exactly the reduction of the number of input variables the basic motive for “calculating” with the logic machines. Abstraction thus becomes its own entity, body – seemingly without the past (giving no possibility for back-calculation to the more basic set of previous input variables) – with no possibility for total understanding (-> of translation, of communication). Even more: the abstraction itself becomes an undistinguishable (and unrecognizable) part of the system. The newly constructed body (-> system, abstraction, …) “doesn’t know” anymore, whether the motivation for the decision-making was its own (-> of the previous “body”), or the consequence of some previously incorporated calculation (-> abstraction). The circular (-> cybernetic, autopoietic) law in such systems (-> the auto-referential systems), causes complex feedback loops, since the structure (-> the quality) of new input values differs from the previous input values. For example: famine causes dispair, which causes anger, which causes revolution. Every result is of a different nature. Since each is an abstraction, entity with its own (complex) bodies, with no direct connection to the input values (information, dražljaji) that gave them birth, they can no longer be differentiated or separated from the system – only if we find out about their exact geneology (-> all the combination of causes that led to the embodiment of these abstractions). Because of the erasure of its causes (and the erasure of clear causal relations) such abstractions/bodies are universalized. Abstractions/bodies can be called archetypesi, stereotypes, patterns, habits, culture, identity, etc … Vsaka nadaljnja abstrakcija se lahko v obstoječi sistem vključuje poljubno. Še več – na način asociativnega mišljenja se tvorijo poljubne (tudi hierarhične) povezave “povratnih zank”, iz katerih pa ni izvzeto niti prvotno telo (-> sistem T(i)). Sistem-škatla je “črna” – opravka imamo z “ne v celoti” doumljivimi akcijami in reakcijami kompleksnega sistema – sistem nam nudi le videz (-> podobo). Za (delno) razumevanje (-> spoznanje identitete sistema) potrebujemo analizo (čim večjega števila) vsebovanih “abstrakcij” sistema. Statistična analiza kompleksnih (-> nealgoritmičnih) sistemov (o katerih je bilo zgoraj govora), vnese le še dodatno abstrakcijo (statistika podobno kot opisani sistem reducira veliko število podatkov na nekaj reprezentativnih vrednosti). Torej ne moremo govoriti o statistiki drugače, kot o abstrakciji. O sistemih lahko (opazovalci) rečemo, da jih poznamo, kadar poznamo njihove reakcije na vhodne dražljaje (-> prenosno funkcijo). Pri kompleksnih (-> avtopoetskih) sistemih tak način odpove. Z drugimi besedami: to so imanentno nedoumljivi (-> nepredvidljivi, nelagoritmični) sistemi. Rezultat je vedno le abstrahirana posledica (-> slika, podoba, abstrakcija) notranjih procesov. Notranji procesi so lahko izjemno dinamični (-> iskanje motivacije, racionalizacije) – vse z namenom upravičiti (še tako preprosto) odločitev. Ali je potem sploh še smiselno dajati težo odločitvam? Fokus opazovanja prenesemo na notranje procese: na asociativno hipno sestavljanje (povezovanje) vedno novih algoritmičnih (-> procesnih, spoznavnih) struktur, vrsti (-> zaporedju) posledičnih odločitev in – zgolj podobično: identiteti takega sistema. Identiteta obstaja le kot opisna (-> poetična) lastnost sistema. Seveda: abstrakcija … experiment no. 4: AMPLIFICATION = translation, dynamics, autopoiesis, cybernetic loop… of a “black box” systemaudio-visual installation Amplifikacija: ojačevanje, povečava, poudarjanje… Nasprotni pomen bi bil filtriranje (pogleda). Informacijo izluščimo z usmerjenim pogledom, pri tem pa filtriramo nerabno. V osnovi je to princip redukcionizma, ki pa se mu pri modeliranju (sveta) ne moremo izogniti. Modeliranje = upodabljanje = reduciranje = abstrahiranje. Nasproti filtriranju stoji amplificiranje, še vedno pa se nahajamo v domeni modeliranja = … = abstrahiranja, a z drugim predznakom. Pogled “v bistvo” nemara res ne razkrije celote, morda pa lahko v podrobnem razkrije “fraktalne vzorce”? Ali je kaos le dodatni (fraktalni) vzorec? Naša rakova pot skuša iz strukture (-> stroja, ustroja) izluščiti prvotni ukrivljeni prostor … tekst 2 v angleščini

2003: Analog electronics

[Original at http://www.ljudmila.org/~savskib/borut_galerija/index.php?folder=electronics/modulators] Analogue modulators & generators These are packed as black boxes and are intended as direct inputs for any kind of sensors or microphones – so as to transform the real-time data into some sort of sound. The elements are (so far): – preamplifier – linear compressor – ring modulator (Ludwig said: “It doesn’t sound like any of the ring modulators that i have used…’  😉 ) – random event generator – rms to frequency converter This is the second in the black box series – a voice controlled ring modulator. It was used for Aestetic Machines performance.

2003: Trubo=zlata truba

[Original at http://www.ljudmila.org/~savskib/borut_galerija/index.php?folder=in%20concert%201/truba]

2002: Sonično gledišče

2001: Okrogla miza

[Original at http://www.3via.org/index.php?htm=okrogla_miza]     Okrogla miza / Round Table Okrogla miza spada med takoimenovane metaforične objekte*, s katerimi želim na nek način objektivirati / “povnanjeno strukturirati” nekatere razmisleke o sebi in zunanjem svetu. Zanimivo pri gradnji takšnjih objektov je, da sami med procesom gradnje ponudijo še kopico dodatnih relacij, ki se jih misli niso dotaknile – pogosto pa miselni načrt (koncept) celo postavijo na laž / na glavo. Tudi v tem primeru se zdi, da je to del harmonizacije / uskladitve želja / načrtov z okolico – pri tem to okolico pogosto predstavljajo fizikalni zakoni. Okrogla miza pa je tudi moj prvi “večji” objekt, ki se je v preteklih letih (od leta 2001) osamosvojil in popustil pod običajnimi družbenimi relacijami in načini predstavitve. Pri tem imam v mislih predvsem galerijski / razstavni način predstavitve in banalizacijo na zgolj vizualni objekt. Seveda v tem primeru brez ustreznih podnapisov za gledalce ni vpogleda v razloge in ideje, ki so botrovali izgradnji takšnega sistema, zato tudi ne more biti vseh plasti razumevanja. Brez takšne izraznosti je objekt dvomljive umetniške vrednosti in lahko v najboljšem primeru ostane živ le še kot zvočni instrument. Umetniškost se na nek način vedno izmakne, ko pride do možnosti “uporabnosti” predmeta. Še sreča, da miza ne more igrati glasbe s plošč in se na tej ravni odmika od splošnejše uporabnosti! Na ta način ohranja določeno stopnjo avtonomije / lastne povednosti – govori svojo zgodbo v sebi lastnemu jeziku. A za širše razumevanje je potrebno povedati še zgodbo o nastanku. Idejna zasnova Posredni povod za gradnjo je dala Susanna Niedermayer, ko je bila še sodelavka programa za eksperimentalno glasbo Kunstradio na avstrijskem nacionalnem radiu ORF. Ob predlogu, da bi predstavil kakšno zvočno delo je bil pogoj le ta, da naj bi bilo delo v obliki enega od radijskih žanrov. Tedaj se je rodila ideja o dobesednem razumevanju naziva žanra, torej “okrogla miza”. Okrogla miza predstavlja prostor pogovora, usklajevanja – je simbolni prostor enakovredne komunikacije (ni nobenih vogalov, ni spredaj/ zadaj,…). Jasno je bilo tudi, da pri izmenjavi mnenj ne bo šlo za običajno izmenjevanje besed, ampak abstraktnejših pojmov – zvokov. Na nek način je bilo potrebno vgraditi tudi nezmožnost soliranja – torej: neogibne povezanosti in prepletenosti izraznih pojmov. Miza naj bi namreč predstavljala kristal, v katerem so že zajeti vsi odnosi, do katerih potem (na neki drugi stopnji) prihaja tudi med udeleženci “muziciranja”. Struktura seveda že določa vrsto relacij in možne načine komuniciranja. Ker je radijski prostor javni prostor se je kot ustrezna metafora pri objektu pojavila nuja po definiranju minimalnih pogojev za nastanek javnega prostora. Instrument sem oblikoval za tri ljudi, s tremi osnovnimi podsistemi, ki so med seboj prepleteni (drugi modul “posluša” prvega in tretjega, ter “govori”/ pošilja signale prvemu in tretjemu). Da bi tako zgrajena Okrogla miza postala / ostala simbolni objekt, je bilo potrebno vgraditi neenostavne (nelinearne) načine odzivanja. Ta metoda se že spogleduje z lastnostjo avtonomije, za katero bi morda lahko rekli, da potrebuje vgradnjo nekega algoritma. Ker nismo želeli posegati po računalniku, smo se raje domislili zelo posrednega proženja dogodkov. S pomočjo senzorjev (preprosti radiofrekvenčni generatorji zvoka – “teremini”) nadziramo nekatere parametre, kot so proženje in sukanje treh motorjev s ploščami, in spreminjanje tonskih lastnosti in jakosti zvoka, ki prihaja s treh plošč. Marsikaj, kar se tiče prepletanja v tej plasti je ostalo nedorečeno / neizvedeno. Zadnja stopnja razmisleka pri gradnji je bila povezana z možnimi simbolnimi interpretacijami – zlasti kar se tiče načina igranja (uporabniški vmesnik / “interface”), ki odseva “uporabnost” objekta, s katerim postane ta del “kulture / folklore”. Klaviatura, kot del kulture 19. stoletja je na primer nek tak kodiran sistem muziciranja, ki odseva kulturo tedanjega časa. Ali pa malo kasneje simfonični orkester, ki z enim vodjem morda kaže na vero v sistem z velikim voditeljem na čelu organizacije. No, za nas je bila zanimiva misel o igranju s pomočjo gibanja rok tik nad mizo. Ta “eterični” način igranja se sklada z etrom, kot arhaičnim umevanjem sevanja radijskega oddajnika, hkrati pa spominja na neke vrste spiritistično seanso (zanimivo, tudi ta je bila zabava meščanskih slojev v 19. stoletju). Torej bi bile možne interpretacije lahko: da gre za prizivanje duhov, za ojačevanje duhovnih moči s pomočjo sklenjenega kroga “glasbenikov” – v prenesenem pomenu pa za klicanje “duha umetnosti” – naj se vendarle zvočni tok pojavi v “estetski obliki” – kot umetnina. Umetnik kot sodobni šaman, prizivalec duhov, vezni člen med materialnim in duhovnim,… To nam je že znano, a je v našem kontekstu povedano tudi s kančkom ironije. Okrogla miza je torej v fazi projektiranja spregovorila dovolj zgodb, povezala v eno dovolj relacij, da je upravičila izgradnjo. A kako potlej? Objekt brez pomena / uporabnosti, brez prvotnega konteksta (idejne zasnove), ostane le goli kos materiala, ki se lahko v najboljšem primeru nahaja v kakšnem kotu katerekoli od mnogih razstav. Po Dunaju, Ljubljani (Galerija Kapelica, Klub Gromka, Menza pri koritu), Zagrebu in Beogradu je tokrat pristal v Moderni galeriji. Zdi se, da je marsikje še vedno kazal znake življenja, predvsem so ga imeli radi otroci, pa tudi kakšen za ekstatično odprti posameznik. Navodila za uporabo: Sami, ali v dvoje, troje, sedite k Okrogli mizi, z nešnimi dotiki kovinskih kroglic ob robu mize prisluhnite zvočnim spremembam, s kombinacije dotikov večih kroglic hkrati pa skušajte slediti tako nastajajoči zvočni strukturi. Povečujte intenzivnost in površino dotika kože in kroglic ter sledite zvočnim spremembam. Z določeno mero pozornosti je mogoče doseči dovolj kompleksno strukturo, da ta zadovolji “muzikanta”. Pri tem našim otopelim čutom izdatno pomaga večja glasnost zvoka. Naslednja stopnja bi lahko bila hkratna manipulacija (ročno zadrževanje in sukanje) plošč, kar lahko prispeva modulacijo zvoka. Najvišja stopnja muziciranja je v dvoje ali troje. Izkušnje kažejo, da morajo glasbeniki najprej slišati svojo “zvočno podobo”, šele po tej (samo)identifikaciji pa so pripravljeni na kolektivno igro (poslušanje drugih in kreiranje skupnega) – komuniciranje. Zanimiv pojav pri muziciranju je, da glasbenika narava zvokov sploh ne moti, razmeroma zlahka prodre v strukturo, drugače pa je za pasivnega poslušalca. Razlogi za to so v tem, da miza producira povsem svojo strukturo, v katero se lahko (zaradi precej neposredne odzivnosti Okrogle mize) aktivni uporabnik zlahka umesti, pasivnega pa zvoki ne zapeljejo. Borut Savski 5. october 2005 at Moderna galerija Ljubljana   *Metaforični objekti | *Metaphorical objects Če se strinjamo, da ljudje razumemo svet okoli sebe in samega sebe s pomočjo namišljenih / miselnih objektov, torej kot sintetizirane / strukturirane zgradbe / stroje, potem je lahko razumeti, kakšen je princip, ki me vodi pri gradnji metaforičnih objektov. Najprej travmatična izkušnja ali paradoks / problem / neskladje, nato razmislek o razlogih in o pomenih, ki bi lahko na novo pojasnili / opisali porušena razmerja – torej harmonizacija / strukturiranje / sinteza. Rezultat je ponovno (a le začasno) trdna zgradba – trdna podoba o svetu / zakonitost. Novo pojasnjeni pojmi želijo biti univerzalni in zato nastopijo v kakršni koli zgodbi / izpeljavi / zgradbi. Temu lahko rečemo racionalizacija. Prenos reduciranega števila (zame) nabolj pomembnih pojmov v kakršen koli drug prostor (na primer: umetniški medij) naj bi bila osnova umetnosti (od 20. stoletja dalje) – naslikati podobo sveta. Nekaj doslej oblikovanih / zgrajenih metaforičnih objektov je prikazanih spodaj. Pod nazivom estetski stroji predstavlja druga slika spodaj vmesnik (“interface”) za sinhronizacijo / organizacijo štirih ljudi. Komunikacijski kanal (-> smisel) je zvok, ki se ga ustvarja s pomočjo drgnjenja klavirskih žic. Teme: individualno / kolektivno; razgrnitev / napenjanje prostora (kot rjuhe) ga šele odpre. Odpre se prostor opozicij, dualizmov – to je opisni prostor / vrednostni sistem. Nerazgrnjen prostor je kaos, nič (ali vse, a brez vidnih odnosov). Le razgrnjen / organiziran / osmišljen prostor je v človeški domeni – struktura ali simbolni prostor. “Bazooka” (Orožje / orodje) je metafora prosotra / konteksta in sprememb pomena, ki ga vsilijo vsakemu na novo vnešenemu objektu / konceptu – kontekst spremeni odnose. Električni Jezus kot simbol / metafora za uravnovešanje sveta s pomočjo trpljenja (pasion) – tehtnica s premikom prečke postane križ, Jezus (trpljenje) pa skrbi za uravnovešanje dobrega & zla (in sploh vseh opozicij / dualizmov). Bog nasproti človeku (-> Go[o]d : M[e]an?). Dobro nasproti zlu. Orakelj je proces dekonstrukcije mita / simbolnega predmeta in ponovne rekonstrukcije kot umetniškega objekta. Slednji naj bi mit demistificiral, saj so razlogi / ideje, ki so mitu botrovali na površini nevidne. Tako kot asociacije je mit samostojen, emocionalno nabit objekt – univerzalni stroj, ki govori veliko različnih zgodb. Hiter prevajalnik za proizvodnjo pomena. Plesalec vsebuje vprašanja of dinamičnem (samo)uravnovešanju in o avtonomiji (tudi o svobodi, svobodni volji in odločitvah). Moja teza je: Odločitve so poljubne – gibanje (odločanje; procesi) je edino važno…. Naše psihološke lastnosti (manko) je motor / motivator. Električni Jezus 2 je ena zadnjih izvedb in razširi prostor idej Jezusa št. 1 z nekaterimi drugimi koncepti (avtonomija, zaznavanje, pretvorba premikov na neenostaven / netrivialen način, ideja o samopremikanju, itd.). Performensi / instalacije The Eye = I pa odpirajo razmislek o distribuiranih / razmaknjenih sistemih / identitetah. Le kaj naredi iz posameznih delov “celoto”? Odgovor: Mi. If we can agree that us humans understand the world through imaginary / mind objects, as synthesized / structured buildings / machines, then it is easy to understand the principles that lead me to constructing the metaphorical objects. First a traumatic experience or a problem / paradox / disagreement, then rationalization / thought process about reasons and meanings, that could explain / describe the broken relationships in a new and more successful way – a kind of harmonization / structuring / synthesis. This is usually called a rationalization. The result is always (but only temporary) firm building – a firm image of a world / the law. Newly defined expressions / relations tend to be universal and are therefor parts of any story / explanation / structure. A transfer of a reduced number of the most important (subjectively) expressions in any kind of different space (for example: art medium) is supposed to be the basis of art (from the 20th century onwards) – to picture the image of the world. Metaphorical objects come in various flavours, as shown below. Described as aestethic machines, the second image below shows an interface for four people to synchronize on making music with piano wires – individual / collective; expanding the space = putting it under tension, openes it up. Folded space is chaos, nothing (or all, but without any relations visible). Only unfolded / organized space is the human domain – the structure. “Bazooka” (Arms or Tools) is a metaphore of space / context and the changes to the meaning to the newly introduced object / concept – the context changes the relations. Electric Jesus as a symbol / a metaphore of balancing the world through passion / suffering – the scale becomes a cross and Jesus (the suffering) takes care of the balancing between good & bad (and all values that are in opposition – duality). God in opposition to Man (-> Go[o]d : M[e]an?). The Oracle is about deconstruction / reconstruction of a myth / symbolic object – the ideas that formed a myth are not visible on the surface of such an object. What you see is what you get: as any association it is emotionally full – a machine telling many (different) stories. A machine (a quick program) for translation of meaning. The Dancer is again the art of dynamic balancing, and autonomy (also the freedom, free will). A thesis: our decisions are arbitrary – the movement is all that matters… Our (split) psyche is the motor / motivator. Electric Jesus 2 is the recent idea and expands ideas from no.1 with some other concepts (autonomy, sensing, translation to movement, the idea of self-lifting, etc). The Eye = I performances/ installations point to the idea of a distributed self (or any identities) – what makes up “the whole”. The answer: We do. The Round Table is a part of so-called metaphorical objects*, which help me to objectify / to “structure externaly” some thoughts about myself and the world. A very interesting thing with such a method is that the objects during the building offer a great number of additional relations, that did not emerge through the thought process – and very often the thought process is put to a lie / a kind of paradox.. This is usually also a part of harmonization / adaptation of plans / wishes / preconceptions with the surroundings – this surrounding is often represented as the laws of physics. The Round Table is also the first of such “larger” objects, that in the recent years (since 2001)took on its own and yielded under the usual social relations and modes of representation. Here I mean especially the gallery / exhibiting mode of presentation and the reduction / banalization to a solely visual object. Of course in the case of metaphorical objects without some kind of translation there is no chance for the audience to see into the reasons and ideas that preceded the building of such an object. Many of the layers of understanding are missing. Without such an expression the object becomes of a dubious artistic value and can at best show some life only as a musical instrument. Art always evades in the case of “usefulness” or functionality of an object. The good thing with the Round Table is that it cannot play music from the records and thus successfully evades to any kind of general use! In this way it maintains some part of its autonomy / its own language – and can speak a story in its own language. But for any kind of deeper understanding there is a need for a story how it all began.. Concept & Ideas Indirectly the idea was pushed forward by Susanna Niedermayer, while still working at the Kunstradio experimental sound art programme on Austrian national radio station ORF. On proposing that I make some sort of a “sound piece”, the only condition was that it related to one of the radio genres. Quite soon an idea was born of the word to word understanding of the genre and the building of a round table. The Round Table represents the space of discussion, elaboration, exchange of thoughts / action – it is a symbolic space of equal communication (there are no angles; no front or back,…). It was clear from the beginning that we will not exchange ideas as words, but more abstract entities – sounds. In some way I needed to build into the (metaphorical) object also the inability to act solely / exclusively – meaning: to introduce all kinds of interconnections between the modules that would produce the inevitably interlinked expressions. The table represents a crystal, with all the relations that will be accessible during the “human play”already included. The structure of course already defines all the possible relations and modes of communication. Since the radio as a media space is a public space, there was a need for the metaphorical object to define the minimal conditions for it to act as a public space. The instrument was designed for three people, and the system was built on the basis of three modules / subsystems – interlinked (the second module “listens” to the first and the third, and speaks / sends signals to the first and third). For the object to become / remain a symbolic object some non-trivial modes of reaction were needed. This method is very close to the property of autonomy, for which – it seems – a kind of algorythm is needed. Since I didn’t want to use computer, I thought of some very indirect / disproportional triggering of events. With the use of sensors (simple radiofrequency generators of sound – “theremins”) we control a number of parameters, such as movement / rotation of three record players and change the tonal quality and amplification of corresponding sounds. But a lot that has to do with the interlinking was left unsaid / undone. The final stage of reasoning while building it relates to the possible symbolic interpretations – exspecially regarding the modes of playing (the user interface), that always reflects the “functionality” of object, with which it becomes part of the “culture / folklore”. The piano keyboard, as a part of 19th century culture, for instance, is such a case of a coded system of playing / manipulating, that reflects the culture of that time. Or a bit later the symphonic orchestra, a big body with clearly defined rules and one leader (conductor) maybe points to the belief in the system with one leader at head. Well, for me it was interesting to use the playing with movements of hands just above the table. This “etheric”mode of playing is also conformant to “ether” – the archaic understanding of how the radio transmits. At the same time it reminds me of the “spiritistic session” (again a kind of social event of the bourgeois circles in the 19th century). Here the interpretations can be: calling for the spirits, amplifying the individual spiritual powers with the interlinked / closed circle of “musicians” – in some way it may represent the calling of the “spirit of art” – so that the sound flow may appear in “the aestethic form” – as a piece of art. Artist as contemporary shaman, caller of spirits, a medium, a link with material and spiritual,… It is well known already, but in our context it was said with some irony. So, during the building the Round Table spoke many stories, combined into a whole many relations, that approved its construction. But what after? An object with no sense / functionality, left without its primary context (the concept), becomes just a bare form of material, to be stashed into some corner of one of the many exhibitions. After Vienna, Ljubljana (Kapelica Gallery, Club Gromka, Menza pri koritu), Zagreb, Beolgrade, and now at Moderna galerija. It looks it is still able to show some life, especially with the children and some ecstatical individuals. Manual: Alone, in twosome, or threesome, seat by the Round Table, with gentle touch of the metal balls at the rim of the table listen to the changes of sound. In various combinations touch more balls at the same time and try to follow the resulting sound structure. You can add some intensity to the touches. With some concentration in perception it is easy to obtain a complex sound structure (in time and space). Opening the volume up helps our numb senses. Next level can be the simultanous manipulation of records (holding them still, rotating them) – this can add the modulation sound. The highest level is playing the music in pair or in three. Experiences show that the musicians must first hear their own “sound image”, and only after that (self)identification they are prepared for a collective play (listening to the others and the creation of the common) – the communication. An interesting effect with this instrument is that the active participant doesn’t bother much about the nature of sounds, he / she can penetrate the structure quite easily. But for the passive listener this is not so. The reason may be that the table produces it’s own structure, into which an active participant can easily enter (because of the simple reactive responsiveness of the Round Table), while the passive listener remaines without any control (and so with no self image / representation / symbol) – and doesn’t get drawn into the system.    

2000: Turborebop

1999: Zvočni biotop

[Original at http://absurdevidence.radiostudent.si/biotope/index.html]      BIOTOPE – sound in transition… a sound installation = performing/social environment a preliminary sound excerpt (28kbs .ra) a better quality one (.mp3) Pendulum (Music) 1994 (thought to be original approach, however Steve Reich described the principle already in 1969!) OPENING NIGHT @ KAPELICA 15th June – Savski, Grzinich, Zeininger (real video stream) (you may want to download some more zipped .mp3 files excerpts from live actions!) INTRODUCTION TO THE CONCEPT… BIOTOPE is a dynamic listening and performative environment; a system of three dimensional sound control. Conceived and developed by sound artists Borut Savski (Slovenia) and John Grzinich (USA), the BIOTOPE project explores the possibilities of how an installation may act as a medium for a human-mechanical-audio system relationship. Installation will be premiered in June (14th to 28th) 1999 in Kapelica Gallery, Ljubljana/ Slovenia – therefore the pictures of it are not available till then. The idea of using acoustically fed-back microphones goes back to 1994. John and Borut met at ARS ELECTRONICA 98 for the first time and found common grounds in certain principles which now result as a BIOTOPE project. BIOTOPE synthesizes elements of technology with concepts of autonomous organic systems to be used as a tool for acoustic exploration.  Sound acts as the ‘life’ of the system, being both the originating source and the resulting outcome heard by the listener.  The installation is maintained in its dynamic balance by a midi sequencing program, that has the ability to take a signal from any of the 12 inputs and re-channel it to any one of the 6 speakers in the room.  The sound originates from various objects and devices such as microphones, droning wires and electronics with a performative option of including two people/sound artists as additional instigators. The resulting sound entering the room from the speakers affects the devices (as well as the listeners) and is directly fed back into the system via the input sources. The continually reprocessed sound becomes the changing force, allowing the listener to perceive the evolution of the sound in time. SYSTEM’s METAPHORES… The BIOTOPE project has grown out of the artists’ interest in developing models of general systems and theories of autopoietic, or self-referencing systems as they relate to biology, technology and the social sciences.  The systems model states that: “life is a system of self-organization, a developmental unfolding at progressively higher levels of differentiation and organized complexity.  [This process], more over, is dynamic rather than static, open not closed and searches spontaneously and actively for stimulation rather than passively waiting to respond.”(Bertalanffy, 1952). This is furthered by autopoietic theory, adding the cognitive field of the observer, which is “a consequence of circularity and complexity in the form of any system whose behavior includes maintenance of that selfsame form.” (Maturana & Varela, 1980).  These ideas have had a significant impact on restructuring many areas of scientific research in the last half of this century, yet remain unfamiliar to much of the general public.  The BIOTOPE project is not an attempt to simulate life (as does artificial intelligence). It is an exploration the qualitative value of congruent change in system interactions which becomes the aesthetical imperative of the artist and the observer.   In the whole of this complete audio environment, the listener as ‘cognifier’ becomes as much an aspect of the system as does the creator. The BIOTOPE system allows the visitor to enter the dynamic process via sound – sound field is the cohesive element.  SOLUTIONS… In Physics thermodynamic model defines a model of a self-contained,  ‘isolated’ system, where the sum of all energies present (kinetic, potential and internal -> of the molecules) remaining CONSTANT, while at the same time a lot of ACTIVITIES may be going on inside. A jump to human systems: what we – the elements/particles (either individual or small systems) PERCEIVE is this very localized activities – the energy changing its various forms (internal to potential to kinetic to… poetic?). What we cannot see is the system as a whole – the EYE from outside (above?). The model of TIME is represented as a SERIES one and is needed to provide a simple and transparent CAUSAL model of the events. This is then HISTORY (and evolution, dialectics… – they all have bodies the way we relate to them: “the history will remember…”). More of this kind of talk… in Slovene & CE English OUROBOROS U-turn -> BIOTOPE AS SOCIAL ENVIRONMENT… While one aim is a ‘self-sufficient’ sound & sound events producing mechanism, no less important complementary aim is to inhabit/appropriate it by humans/artists. In this case the mechanism acts as a ‘not too predictive’ (complex?) instrument for the human ‘inhabitants’ to upgrade. Upgrading it with their ability to form social relations/organisation. Isn’t this an important aspect of life that boasts to be intelligent? ‘INHABITANTS’… It is a well known fact that public places of relative size that are adequate for electroacoustic sound installations are rarely available – as are already configured systems that are open for explorations. The BIOTOPE installation therefore proves to be more of a working environment (-> ‘work in process’ as M. Kosnik puts it) than a finished object of passive admiration. Apart from the two authors, there were three artists ‘inhabiting’ it/ testing it:  LUDWIG ZEININGER (computer musician, composer)  MARKO KOSNIK (multimedia artist, Egon March Institute)  ZOAMBO ZOET WORKESTRAO (Gregor, Ivo, Alenka, Natasa) -> part of the band crew ELEMENTS… Generators: The basic elements of sound generation is 12 self-generating sources (8 microphones and 4 long wires/strings) – caught in a controlled acoustic feedback loop with any/some/all of the 4 main & 2 auxilliary loudspeakers. Loudspeakers are organised in a form of a quadrant which can be expanded further by ‘mirror’ quadrants (-> images of the basic one).  Generation of multitude of highly random (by way of two computers) sound events in the acoustic area between 4 outer + 2 inner loudspeakers creates a ‘dynamicly balanced’ sound field (= ‘white noise’ metaphore -> evenly distributed/non-organized sound events/ but not  noise!). Computer control is performed with two computers on the level of MIDI controllers (Amiga + Emile Tobenfeld’s KCS Levell II and an IBM PC + Miller Puckette’s PD software), a ‘MIDI_to_voltage’ interface (Doepfer MCV24) and a custom built 12in/6out voltage controlled mixing desk. Perturbators:  The second mechanism – complementary to the above – is the real-time perception of resulting ‘sound field’ by measuring it (by means of 4 ‘receptors’ of differently interpreted  sound qualities (volume, pitch, …) and converting it to movement. This transforms the sound field dramatically – closing a ‘loop’ – feeding back – making a system self-referential. Alive? Maybe (depending of the specific theory), but certainly not intelligent. Receptors are custom built ‘microphone_to_motor’ convertors. Also: they provide ‘analogue’ decisions – contrary to the above digital (-> fast computing) control. Accumulators and Accelerators: Accumulation of certain events from the past can in time produce a stronger decision which shakes the dynamically balanced sound field and provides a push into a different kind of ‘balance’. The system as a self-sustaining sound producing entity is receptive also of ‘foreign’ (sound) bodies. It is open for interactions with the ‘outside’ sound. Aesthetic surplus (measured with humans’ criteria) is expected to happen during a performance. A performance is the inclusion of the sound artists (BSavski, JGrzinich, special guests, friends…) who interact with the flow of sound events and add/convert/dictate the sound field according to artistic decisions. This is the improvisational – realtime – approach. The system retains its own reactions to position, volume, tone and to the events prior to ‘this’ moment and presents an unpredictable ‘entity’ of its own. Artists contribute the dramaturgy, evaluation/reflection/interpretation – in short: intelligence.   John Grzinich (b. 1970) has used wire-based devices, field recordings and processed electronics to create sound elements for performance and studio work since 1993.  His interest in sound stems from studies of architecture and design and their relationship to spatial perception and the human environment. Numerous projects and collaborations in the field of installations, performances in USA and Europe, including a vital part in Orogenetics initiative in Austin/Texas.   john@nd.org Borut Savski (b. 1960) is an ‘engineering soul straying away from any  regulated use of technological, social, media and aesthetic  principles’.  His studies of  electronics and radio  production work (from 1983) allowed for experimentation with sound and related media.  In 1991 he began collaborating with artist Marko Kosnik on projects of the Egon  March Institute.  Over the past two years he has broadened his work from local to international activities related to the internet as media and independent radio as public broadcasting space.  He currently hosts a regular broadcast of experimental sound art at Radio Student Ljubljana and is a ‘keeper’ of MINISTRY OF EXPERIMENT media laboratory.  borut.savski@kiss.uni-lj.si A PICTURE TELLS MORE… A pictorial description of the ‘quadrant’ modular logic: – the basic system element is the central XY quadrant showing 12 sources in circle (symbolicly) and a pair of auxilliary loudspeakers (Z+, Z-) in the very middle. – the four outputs (X+, X-, Y+, Y-) can provide a total ‘image/mirror’ of the 3D positioning when ‘multiplied’ as shown. The sound field grows according the dimensions demanded by the space volume. – the system can modulary grow in each direction – the dimensions of the basic system should be 5 to 10 m in diameter. Cost-effective solution could be paralleling the X+’s together (and X-‘s and Y+’s and Y-‘s) to one (but more powerful) amplifier. Also: the back_to_back (Y-, Y+) loudspeakers can be a single – more omnidirectional one. SYSTEM’s RESOURCES: 8 microphones, 4 strings/ wires, pickups, MIDI_to_Voltage interface, voltage controlled mixing desk, microphone_to_movement elements, Amiga computer, audio compressor modules… – 6 x (20 liter) loudspeakers for the basic setup (plus N x 4 loudspeakers for a the number N of ‘mirroring’ quadrants) – same number of amplifier channels (40W per channel) with possibility to economize… – minimal room: 7 x 7 m2, maximal room: 10 x 10 m2 (for basic quadrant) – Pentium PC running (preferably) Windows NT or Windows 95 (200MHz/ 32MB RAM) absurdevidence public domain is an island of a marginal group of international friends ministry of experiment is a non-formal initiative currently at RADIO STUDENT BIOTOPE @Kapelica Gallery                                   KAPELICA 17th June – Ludwig Zeininger KAPELICA 18th June – B. Savski KAPELICA 21st June – B. Savski KAPELICA 25th June – B. Savski KAPELICA  – 25th June – Zoambo Zoet Workestrao

1998: SimpleMixer

1998: Huda ura

[Original at http://absurdevidence.radiostudent.si/borut/huda.html] HUDA URA = HEAVY WEATHER a broadcast/netcast focusing on the improvised and algorythmic = realtime sound production aspects (atmosferski, konkretni & ambientalni zvoki… relating very directly to the music in question); glasbena oddaja na RADIU ŠTUDENT Ljubljana 89,3 MHz kreirana po principih Ministrstva za eksperiment; music broadcast at Radio Student Ljubljana, closely related to the principles of Ministry of Experiment vsak drugi ponedeljek ob 23.00 na voljo/ mp3 streaming at http://radiostudent.si/live/radio_student.m3uappearing every second Monday evening (23.00/11.00pm CET) since December 1998 GENERAL TOPICS quest(ion)s… improvised – human = algorythmic      human : machine relations = prosthetics?!             biologic + social systems = life?         social behaviour = intelligence?!? mechanical + synthetic systems = mechanisms =automata?           perception of nature = perception of art?!                              art = a deliberate (humane) aesthetic action?                              art = (human) interpretation of nature?    Borut Savski (not remotely an artist!) -> BROADCASTS broadcasts are being carried out regularly, but the real life demands are taking its (real) time…. January 10th: C.O. CASPAR & INOX KAPELL – Parafunctional SoundTools; EXPERIMENTA festival in Buenos Aires; Consumer Productions (Tasmania)..  December: Huda ura -> hujsa… bo!  December… John Grzinich jumped in to help… November 24th: ? November 15th: Plunderphonics… (text by Chris Cutler -> here)  November 1st: Bob Ostertag forgot two CDs in LJ … & Sonic Ecology/ Transformation of Noise (-> text by Bill Fontana + SLO prevod)  Oktober 18th: PSYCHO RADIO DRAMA (any old sob story will do – just combine it with right sounds and interpretation…)  Oktober 4th: Bob Ostertag and some more thoughts on computer music & digital instruments (-> sampler) September 19th: avantgarde composer Dror Feiler presented by Masa Gedrih -> sound file (realaudio 32 Kbs streaming…) September  5th: News from the NorthWest/USA (UnFolkUs by Bill Horist/ Seattle…, Recurring Dreams by Sid Cooper/ Astoria… thanks to Roger Hayes) August 9th: hEXPO summer festival (/university?) intro/ amaterski Super 8 filmcek (Masa Gedrih, Borut Savski, John Grzinich) July 26th: Darwinism in music?!-> papers by Jeremy Leach at the Algoritmic Composition homepage July 12th: eat what I have cooked-> my own burned… CDRs   —————–> June 31st: australian sound artist PIMMON akka Paul Gough (@laudanum.net) June 28th: BIO-UTOPIA (post-mortem examination…) some recordings /mp3 files/ available! June 14th: BIOTOPE installation/pre-performance trial @Kapelica (a direct local broadcast from the site) May 31st: free-impro from Switzerland: LILITH (Margrit Rieben, Hans Burgener, Ursula Hofmann)@ for 4 ears records 1994; CIELETERRA (Fredi Luescher, Margrit Rieben, Christin Wildbolz) @ altrisuoni; throughout: a debate on improvised and algorithmic, synthetic sounds and natural acoustics by Borut Savski and John Grzinich May 17th: Andrew Garton (also EPC) and his KOAN (software) produced generative music/ an impro- jewell: Dror Feiler& TooMuchTooSoonOrchestra/  remote productions: Markus Nix RAF reminiscences May 12th concert@Kapelica: ELECTRO PATHOLOGIC CONSORT (Sergio Messina / Milano, Ludwig Zeininger / Wien, Andrew Garton and special guest John Powers / both Melbourne) broadcast on fm (RADIO STUDENT) & netcast = a recording of a concert now available! May 3rd: public rehearsal (in Vienna) of Electro Pathologic Consort (EPC) . …information on the past was lost dealing with real time activities a selection of mp3 files of my electronic and acoustic music explorations… (mp3 playlists) algorithmic studies sodelovanja/ collaborations… http://www.absurdevidence.radiostudent.si/borut/infrastructures.html različni zvočni arhivi/ various archives: http://www.radiostudent.si/mzx/before2000/audial.html   LOGIC & LOGISTIC V redni program RŠ prenesti zelo osebne preference, predvsem na glasbenem področju in s tem povezanem tehnološkemu/medijskemu. Uvajam torej sedaj nastajajočo radikalno zvočno sceno, ki jo je teško vmestiti celo v muziko, kaj šele kam drugam, zato pa jo imenujmo kar zvočna umetnost. Neposredneje povezati radijski medij z internetovskim, ki sta sicer nekonformna, pa hvalabogu komplementarna. Kreirati mednarodno mailing listo zainteresiranih. ‘On-line’ arhiv oddaj in lastnih produkcij. Vse to početi na način produkcije in se pri tem ogniti pasti ‘predstavljanja/reprodukcije’ produktov založb po službeni dolžnosti brez kanca ljubiteljskega. Uporabljati avtorsko glasbo nastajajočo med mednarodno skupino znancev/sodelavcev. Golo faktografijo razširiti na polja idej, ki predstojijo predstavljanemu, spregovoriti tudi marsikatero o principih, ki so pri novi muziki pogosto v raziskovanju tehnoloških možnostih, še posebej v pristopih, ki uporabljajo računalniško algoritmično muziciranje Ob priložnostih predati termin v roke drugemu kreatorju/producentu v tej estetski sferi. Občasno kombinirati radijsko oddajanje s povezavo s fizičnim prostorom (-> Galerija Kapelica). Radijsko dejavnost bi bilo ugodno razširiti z maloštevilno distribucijo zanimivih muzik, organizirati kakšno neposredno muzično akcijo v galeriji, klubu. Skratka: upati, da bi se lahko nekako diferencirala/identificirala aktivna družbica na tem interesnem področju. regular Monday night broadcast on the topic of electronic music, self-generative systems of sounds,  exemplifying technology and media approaches. plant a seed of contemporary radical sound art micro-scene, which evades the definitions of ‘music’ internationalize this scene by the use of internet media – combining the local radio with the non-comforming (but luckily complementary) internet, bilingual approach (CE English), mailing list for the people involved. make a sound archive available for public download evade the dangers of representationism, an important part is a production process, going on either at ‘home’ or at some remote production place.  factographic approach should be reduced to minimum, replaced by synthetic thinking – ideas, principles which predestined the sound work.  combine the real and ethereal places (gallery,…), provide the micro-distribution among people involved – the scene itself.  

1998: Infrastructures

[Original at http://absurdevidence.radiostudent.si/borut/infrastructures.html] NFRASTRUCTURES /are chosen excerpts from radio- and related activities I was heartily involved in -> most of the files are also in ‘zip’ form – so they can be downloaded/ recorded to a cassette (for instance) for personal use. The authorship is of course of the people involved/ june 15th 1999: excerpt from the opening of the BIOTOPE installation @Kapelica Gallery Ljubljana .rm file (approx. 4,3 MB, 22 kbps streaming)   april 1999: Borut Savski for ARS ELECTRONICA 99 -> BIOTOPE intervention no. 1 /shortened .ra file (1,4 MB stereo, 40kbps streaming) -> download .zip file BIOTOPE is a sound installation project conceived and developed by B. Savski (Slovenia) and John Grzinich (USA). Based on ideas about self-referential system model without the wish to introduce some synthetic forms of intelligence – it remains an instrument in the hands of human beings involved in interaction with the ‘mechanic’ system. True: not a very predictable instrument. While the ‘mechanic’ system is able to convert between mechanic energies, the human intervention adds the possibility to convert mechanic into poetic… The installation/ performance will take place between 14th and 28th June 1999 in KAPELICA Gallery, Ljubljana/ Slovenia.   february 1999: Borut Savski -> midi simfonietta lacrimosa… .ra file (12 MB stereo, 40kbps streaming) -> download .zip file different versions of cassette leaflet -> naval story     evolution story (for the possible B side check here) This ‘by-product’ is a result of a number of different soundfiles that have resulted in my 1998 explorations in the field of simple algorhythmic structures based on randomized midi-controlled sequences. The production tool was Amiga 500 and dr.T’s s KCS Levell II keyboard controlled sequencing software (-> version from 1991). Some resulting midi-sequences were ported to more modern computers and their sets of samples. No editing was involved – just combining the existing soundblocks.   Thursday, 27th Nov 98: Grazer Valzer .rm file (15 MB) -> download zip file Reni and Jogi Hoffmueller are a couple from Graz heavily involved in more extreme social and cultural activities there. Free RADIO HELSINKI in Graz (which was lost awhile ago) is still a realistic possibility for as long as they continue to think so. This soundtrack was constructed using whatever came to hands. Katarina and Borut joined in soon enough.   Sunday, 27th Sept 98: post_ARS_ELECTRONICA_trauma (the art of mixing contexts) in Slovene language! .ra file (approx. 3Mbyte, 32kbps streaming possible) My view of contexts being mixed in a most uncritical manner at ARS ELECTRONICA 98 where we were to represent the result of the learning process of one year  of internet media activities which (by_the_way) uncritically turn more and more into simple radio-transmitting of music, waiting to join the real media institutions (radio-stations, newspapers, TV-stations, galleries)   Thursday, 17th Sept 98, 24.00 CET: A night with sound artist JGrzinich from Austin/Texas travelling through soundscapes of Europe .ra file (approx. 9Mbyte, 40kbps streaming possible) -> download zip file An excerpt from three hours’ long  soundscape by John Grzinich. A free description would be: soundscapes of landscapes (in view of his extensive use of ‘concrete’ sounds, layering it all according to his own poetic re-interpretation ‘of the way they used to be’). Live mix of recorded sound material was performed by the artist himself using pre-recorded sounds, some computer post-produced sounds a day before and extensive use of his & his friends’ CDs (Miroslav Rajkowski, MNortham, JGrzinich, Hans Caspar, etc…)   Saturday, 15th Avg 98, 22.00 CET to midnight: NORTH COAST NOISE COALITION (Astoria & Portland/ Oregon) .ra file (approx. 8Mbyte, 40kbps streaming possible) -> download .zip file An example of an ‘asynchronous’ session (interaction between musicians was not in ‘real time’). Music & soundtracks as produced by (allround artist) Roger Hayes / ->CYANOSIS, Robert Clutter & friends /-> first two cd’s of MU label and some exclusive recordings of Roger Hayes’ live broadcast at Astoria community radio station KNMU/. The sonic excerpt was produced an hour later as a way of transcending the previous ‘formatted’ broadcast using parts from Robert Clutter’s and Roger Hayes’ CDs and especially the exclusive cassette recordings of Roger Hayes’ ARP monophonic synth. I glued it all together using the appropriate selection from my own ‘bank’ of raw sounds.   Beauty & The East (May ’97, LJUDMILA, Ljubljana) introductory radio broadcast / 1:17:54 (including interviews with Gomma, publisher of Decoder at Milano, Peter Lamborn Wilson akka Hakim Bey) a cooperation of Josephine Bosma, Geert Lovink (both Radio Patapoe, Amsterdam), Diana McCarty, Luka Frelih (LJUDMILA), live DJing by ParaRadio, Borut Savski (MZX, Radio Student Ljubljana).   radijska igra: STVARJENJE SVETA/ The Genesis (Microsoft version) 20:58/ radioplay (in Slovene), Oct ’97 author of english original: lost in web; translation, adaptation, interpretation: Vesna Debeljak, Borut Savski; music: various (incl. Holst: Planets)   radijskaigra: SREBRNI HODNIK/ 51:24/ radioplay (in Slovene), Oct ’97 author: lost in memory; translation, adaptation, interpretation: Vesna Debeljak, live-mix & sounds: Borut Savski, Vesna Debeljak; also sounds by Caspar C.O.C./ Berlin  

1997: InterFaces

[Original at http://absurdevidence.radiostudent.si/borut/]   “The Sonic Point of View” (2002) mp3 selections “Aestetic Machines” (2003) “Sound Biotope” (1999) Sound As Metaphore: “Dancer/Plesalec” (2005) “Oracle” (2004/5) Bazooka/ Electric Jesus (2004)   collaborative works documentaries narrow & broad… casts Technology This is The Interfaces web interface by Borut Savski from 1997, check also RADIO STUDENT LJUBLJANA, MINISTRY OF EXPERIMENT, ABSURDEVIDENCE domains… The story now continues at Trivia ( http://www.3via.org)

1997: Pseudo quadro stereo mixer

[Original at http://www.ljudmila.org/~savskib/borut_galerija/index.php?folder=electronics/mixer] Pseudo quadro stereo mixer This audio mixer is a bit special. It has the ability to add and subtract each of the six stereo channels and the resulting (L+R, L-R, 2xL, 2xR) outputs are sent to four amplifiers and loudspeakers. It can be used as normal stereo mixer also. I finished it in 1997. The knobs are for treble, bass, balance – it is doubled for the sum and subtraction of the stereo channel (each of the six modules can be used as two independent monophonic channels also). The white fader is for sum, the black for subtractions. Volume control and panning can be done with control voltages also. The small black pushbuttons in the middle serve as functions’ selectors.

1997: Midi Conversions – Midi2Happy

1995: Konkretizacije

1993: Tube amplifier

The Harp of New Albion
A somehow poetic name relates to the rich harmonic content of tube amplifiers (and to the piano piece by American composer Terry Riley).
I wanted to build one for years and it came to life a decade later (with the know-how). It came to life with a realization that it is all the truth (the musicality of the vacuum tube).

The Harp of New Albion

A somehow poetic name relates to the rich harmonic content of tube amplifiers (and to the piano piece by American composer Terry Riley).

I wanted to build one for years and it came to life a decade later (with the know-how). It came to life with a realization that it is all the truth (the musicality of the vacuum tube).