Te misli so se porodile ob prebiranju prispevkov na blogu Alenke Sottler Kreativni razred – http://kreativnirazred.blogspot.com/. Prebiranje je vzpodbudila objava Alenkinega pogovora z Mileno Kosec glede njenega sodelovanja pri mednarodnem projektu Artist on Hiatus (Umetnik na oddihu). Zdi se, da če stvari domislim na papirju, se potem izvijem iz enodimenzionalne linije razmišljanja. Na nek način se razpre površina, ki je večdimenzionalna in bolj kompleksna. Pisanje je sicer spet povratek na zaporedje – na linijo – a morda vseeno kompleksnejše.

Spoštovani Milena in Alenka,

morda bi lahko dodal kakšno polemično na temo, ki sta jo odprli. Predvsem, kar se tiče umetniškega dela in vrednotenja. Vidim, da sem prebral več kot le omenjeni članek, zato se dotikam tudi drugih vprašanj – med drugim tudi koncepta kreativnega razreda. Nekih mnenj zdaj ne najdem več na blogu, vendar so mi ostala v spominu. Moje razmišljanje sicer verjetno izhaja iz drugih izhodišč, kar je morda dobro za polemiko. Moje polje delovanja je t.i. sodobna umetnost, verjetno tisto področje, ki se nanaša na avtorske samoiniciativne projekte in koncepte in principe sodelovanja, in ne izključno na produkcijo umetniških artefaktov.

Zaradi mojih kasnejših izpeljav na temo dela (kar je tudi Milenina priljubljena tema: delo in presežna proizvodnja) je najprej bistveno prepoznati Milenino ekonomsko-socialno pozicijo kot upokojensko, torej z rednimi mesečnimi dohodki, znotraj projekta Residency for Artists on Hiatus (Umetniška rezidenca za umetnike na oddihu) pa prav zato kot neprofesionalno (kar je Milenina samodefinicija že kar nekaj časa: neprofesionalna umetnica). To bistveno definira njeno pozicijo kot prostočasno, torej ljubiteljsko. Ta pozicija je po mojem mnenju zato precej estetska – v smislu da zaznavanje poteka na površini, oziroma kot opazovanje iz varne razdalje. Kar pomeni, da sodelovanje pri projektu verjetno prispeva k njeni “kvaliteti bivanja” – s podtoni, ki jo ta besedna zveza že nekaj časa vključuje. Vendar to ni njeno neposredno soočanje s svetom, ampak opazovanje sveta.

Projekt umetniške rezidence Residency for Artists on Hiatus je za moje pojme tipičen sodoben konceptualističen konstrukt, kjer njegova avtorja v imenu umetniške svobode preobračata pojme – in upata, da bo posijala bodisi lepota ali resnica, ali oboje. Tako domislita domislek: koncept rezidence za neumetniško delovanje, ki je simbolno in simbolično plačano. Neumetnost kot umetnost je trenutna skrajna dekonstrukcija – iz niča gremo v minus. Ob tem pa uporabita vse metode povezovanja z institucijami, nabiranja podizvajalcev, obveščanja javnosti – kot se to v regularnih umetniških krogih pač počne. Koncept so že požegnali tudi kuratorji. V bistvu ni problem da njuno početje ne bi bilo umetnost. V resnici sta zagrabila neposredno meso umetnikov in iz njih izcedila neko vsebino. Stvar osebnega pogleda je, ali meso umetnikov, ki ne delajo umetnosti, tudi proizvede umetnost (pa tudi če je le neumetnost umetnost).

Ta koncept je zame predvsem sistem podaljšanega socialnega mreženja, usmerjenega na neko mikrosfero. Vse začinjeno s kancem reality-show kukanja v intimno sfero, kar umetnikom sicer nikoli ni bil problem. Pred vsemi drugimi so prav umetniki to počeli. Morda je zanimiv časovni obrat, da se tokrat to počne potem, ko so to počeli že tudi navadni ljudje. Verjetno to pomeni, da se je normalnost reality-showa razgrnila še na umetnike. Ampak tu mogoče malo prehitevam.

Umetnost v sedanjem svetu ni nič vzvišenega – njena družbena in simbolna vloga je majhna. Lovljenje popolnosti in vznesenosti se sicer še povezuje z umetnostjo, vendar je to pogled minulega časa. Druga polja skrbijo za lepo, zamaknjeno, vzneseno, itd.. Tradicionalne umetnosti se ponovno vzpostavljajo kot ponudnice tega blaga. Med tradicionalnimi umetnostmi in sodobnimi umetnostmi ni enačaja.

Verjetno avtorja projekta Artist on Hiatus problematizirata lastno pozicijo umetnikov, kadar so utrujeni, ali brez navdiha, ali brez dela, naročil – in potrebujejo oddih. To je za umetnike vedno neplačan oddih. Koncept oddiha kot sestavnega dela delovnega procesa. To je povsem običajno za oblike dela v socialnih državnih ekonomijah.

Umetnik/ proizvajalec je danes preobremenjen, podobno kot proizvajalci v drugih dejavnostih. Vendar v tej preobilici dela v umetnosti ne vidim razloga za inflacijo vrednosti umetnosti in umetniškega dela. Prej je razlog za to v že pred tem spremenjenem družbenem vrednotenju tega početja. Vrednote in vrednosti časa so pogosto usklajene. To lahko pomeni, da je tisto, kar je dobro (koncept vrednote) tudi dokaj ustrezno nagrajeno (koncept vrednotenja). Vendar je to zaporedje lahko tudi obrnjeno: vrednost določi sistem vrednot. Torej: prejeto plačilo za opravljeno delo definira kvaliteto dela. Nizko ocenjeno delo pomeni, da je tovrstno delo tudi malo cenjeno. To pomeni, da v sedanjem tržnem sistemu vrednot tudi ti proizvajalci kotirajo nizko na družbeni lestvici.

Danes je umetnost za tržno usmerjene države predvsem poceni socialni korektiv, kamor se tlači staro in mlado – predvsem tisti živelj, ki se ni uspel redno zaposliti. Zdi se mi, da je ravno redna zaposlitev z vsemi socialnimi mehanizmi, ki temu pritičejo, temeljna socialna ločnica znotraj družb.

Misliti, da bi klasična stavka s strani razvrednotenega življa karkoli spremenila, je po mojem mnenju napačno. Ljudstvo je razdeljeno in v boju za preživetje. Za vogalom nas čaka necivilizirana realnost vsakogar proti vsakemu. V takšnem svetu je pozicija humanista odrešujoča. Govorim o ljubiteljski poziciji individuuma, ki se zaveda, da je svet povezan in da mora človeška civilizacija temeljiti na humanizmu in družbeni empatiji. Ker gre za samooklicano pozicijo in ne za profesionalno pozicijo, ni pogojev za stavko. Pozicija ni delovno mesto, ampak so okopi. Vztrajati na okopih in ne zapustiti polja, ki ga nihče noče, ker bo polje potem morda kar izginilo. Takšna pozicija je etična pozicija.

Teza, da bo čas pokazal, kaj je prava umetnost, je minula percepcija. Čas se je ustavil, historičnega časa več ni. Imam občutek, da nič kaj iz današnjega časa ne bo šlo v zgodovino, kar je dokaj paradoksalno, saj je hitrost spreminjanja sveta v tem času največja. Zdi se, da živimo na vrhu vala človeške civilizacije, vendar morda ni tako. Tržišče določa, kaj je dobro in kaj ni. Tržišče je z redukcijo vrednote na vrednost postalo temeljni svetovni etični sistem.

Umetnost se danes vzpostavlja kot tržno blago. Nedavna umetnost se je skušala izviti iz primeža blagovne determiniranosti in komodifikacije, kar se zdaj anulira – tudi za nazaj. Vzpostavljanje tržišča za umetnost, ki so se ga v zadnjem času inženirsko lotili kuratorji, pomeni predvsem definiranje novega tržišča.

Umetnostno tržišče je povsem klasično – bistven moment je vzpostavitev vmesnega člena – posrednika/ organizatorja posla, ki definira tržne odnose – vrednosti, minimizira stroške in maksimizira dobičke. Strošek je seveda umetnikovo delo, dobiček se pridobi na podlagi simbolne vrednosti. Med stvariteljem umetniškega dela in umetniškim delom ne sme biti neposredne zveze – umetniško delo se mora osamosvojiti – odtujiti (kupiti). Šele kot izdelek, ki je dokončan in vržen na tržišče, se to lahko zgodi. Kupljen za malo ceno, ali na debelo – prodan najboljšemu ponudniku – s tržno maržo. Bistvena igrica se dogaja na polju kreiranja simbolne vrednosti – ta mora biti sugerirana končnemu kupcu, umetniku pa še nejasna. Simbolna vrednost je v tem primeru presežna vrednost, ki ustvarja profit. Takšna proizvodnja umetniškega blaga zagotavlja nenehno dinamiko kreiranja novih artefaktov, umetnin, konceptov, velikih imen – široko paleto ponudbe.

Cel kup predsodobne in sodobne umetnosti se danes izkazuje kot problematično blago, ker ni bilo delano z namenom postati prodajni artefakt. Prav tako je historično problematično, ker je bilo zapisano trenutku, v katerem je nastalo. Zadrego so najprej popravljali z zgodovinjenjem (definiranje simbolne vrednosti) in nato s komercializacijo. Zelo povedni so ti minljivi artefakti v današnjem kontekstu razstav: obledele fotografije, xerox/ fotokopije, intervencije na časopisnih izrezkih – dokumentarno gradivo. Dobesedno le to. Dobri lokalni primeri za to so reanimacije avantgardistov OHO, Stilinovića in drugih, ki so jih iz njihove real-time preteklosti potegnili kuratorji P74, ŠKUC in Moderne galerije. Pa razni re-enactmenti tudi sodijo sem.

Kljub družbenemu razvrednotenju v umetnosti še vedno deluje veliko število inteligentnih ljudi. To je znak, da je umetnost še vedno polje svobode, ustvarjanja – in da so ti pojmi še vedno atraktivni. Pri svobodi ustvarjanja se celo zdi, da je ustvarjanje pomembnejša premisa od ekonomije bivanja. Vendar se to lahko hitro obrne, zato se zdi, da bo umetnost vedno bolj stvar mlajših generacij – torej generacijski in ne bo zavzela deklarativnega mesta ter s tem postala historičen fenomen. Ali pa je že socialni fenomen, v smislu da jo na prvem mestu določa prekarna socialno-ekonomska situacija umetnika-proizvajalca.

S stališča umetnika je njegova socialna in ekonomska pozicija dokaj brezupna. Še bolj brezupna, ker se običajno dnevno bori za preživetje, kar dopušča malo časa za kreativni razmislek. Pravzaprav se verjetno v umetnosti vedno bolj dogaja ekonomija kot kaj drugega. V resnici se dogaja že prava masovna proizvodnja.umetnosti.

To je tudi prava podoba svetovnega umetniškega trga. Naivno bi bilo misliti, da se karkoli umetniškega predstavlja na teh sejmih. Verjetno lahko rečem, da gre za reprezentacijo umetnosti (“dajmo se obnašati kot da je to, kar na sejmih prodajamo, umetnost…”). Le umetnik, ki je vzdržljiv in prilagodljiv do naročnika, se lahko dokoplje do socialne varnosti. Vendar taka pozicija umetnika ne odseva neke nedavne želje po drugačni družbeni vlogi umetnika, ki ni primarno tržno determinirana. Res, umetnik je v takšnem risu postaja sestavni del dominantne ideologije, ki je tržni sistem.

Tu se strinjam s pisanjem Marka Ropa o outsourcingu/ crowdsourcingu, le da “Oprah fenomen”, ki vzpostavlja upanje da bo nekdo “odkrit” in končno ustrezno plačan, jaz imenujem “črnski fenomen”, kar je eno in isto. Namreč: v rasno-socialni segregaciji v ZDA se je lahko depriviligiran temnopolti posameznik socialno povzdignil le prek zabavljaških funkcij: športa ali glasbe. Upam da je jasno, da so ti redli uspehi le limanice za naivne. Večina bo še vedno igrala za drobiž v podhodih in na Tromostovju.

Morda bi tu lahko navedel Josepha Beuysa, ki je izjavil, da bo kmalu – torej zdaj – vsakdo umetnik. To je bila verjetno faza prej omenjenih reality-showov. Moja parafraza tega izreka je, da ni danes nihče več umetnik – vsi smo zgolj ekonomsko vpeti v proizvodne procese. In vedno več bo takšnih, ki bodo to počeli brez običajne socialne varnosti – občasno, neredno in prepuščeno odločanju vsakokratnega naročnika. Temu se reče konkurenčnost delovne sile.

To me sicer pripelje blizu tega, kar zagovarja Alenka – da tukaj tli nova socialna/ razredna razdelitev sveta. Kljub temu pa ne bi hodil definirati novega razreda. In še posebej ne “kreativnega razreda”, ki nosi v sebi narcisoidno noto – podobno kot nedavno naziv “svobodnjak”. Malo se mi zdi, da te pozitivne oznake vedno prikrivajo dejansko stanje. Pred časom sem srečal Američana, ki se je osmislil kot “freegan”, kar se je izkazalo da pomeni, da se prehranjuje izključno z zastonjsko prehrano: da brska po smetnjakih.

V bistvu pa je problem tega sveta, da vedno večji del ustvarjalnih ljudi ni ustrezno vključen v sistem sociale in ekonomije. Da je polje svobode in ustvarjanja vedno manjše, ker je determinirano s pozicijo izvzetosti iz ekonomije in s tem tudi iz sociale. Zasužnjenost v polju ekonomije (in sociale) pa je vedno večja.

Borut Savski