Osnovna ideja se prevede v vsakega od teh medijev skozi proces dela, vedno v tesni navezavi na ambient. Performativni del vključuje predstave, performanse in akcije v mestih, ki se gradijo na odkrivanju ambientov, njihovi analizi, obdelavi oziroma predelavi, slednji pa sledi predstavitev teh prostorov. 

Načeloma ne gre za predstave v klasičnem pomenu besede, gledalci niso nepremični na stolih, gibljejo se po prostoru–odru in sledijo dogajanju. To jim omogoči direktno komunikacijo z dogajanjem in aktivno sledenje dogajajočemu. Predstava se izvede le enkrat v enem prostoru, gledalci jo pomagajo dokončati, postanejo soustvarjalci predstave ali pa ne; v vsakem primeru dogodek zaznamujejo.

Skupina mladih ustvarjalcev C3 išče vprašujoče prostore. Prostor je podlaga snovanja, v njem in o njem se vname proces. Naj bo prostor zapostavljen, v središču ali drugje. Pritrjevanje se začne. Enkraten medij bo svoje razumevanje umestil v delujočo celoto. Celota je C3 podoba, je odprt odgovor vprašujočega nagiba. Kakor glasba oživlja zaustavljene udarce zapuščene Cinkarne, tako ples z valovanjem giba zažene misel. Kjer se trije mogočni opečnati dimniki čez film preselijo v Tovarno Rog, tam se mediji razvrstijo ponovno drugače. V Kinoteki se film prepusti samo glasbi. Kaj pa Atrij Glasbene Akademije?

Predstava C3 ostaja odprt odgovor, ki potrebuje gledalca. Gledalec je venomer udarni, dopolnjujoči akter dane podobe. Če se cikel ne vrne, se krog ne sklene. Sklenitev je v ponovnem vpraševanju gledalca, v njegovem zastavljanju.