BORILNICA
plesni performans

31. 5. 2001 in 1. 6. 2001 ob 21.30 - Atrij Akademije za glasbo

Polurni plesni performans z naslovom Borilnica oblikuje nove možnosti uporabe prostora atrija Akademije za glasbo. Z združevanjem plesa, arhitekturnih analiz skozi scenografijo prostora, fotografskega beleženja dogajanja in glasbe se prostor predstavlja v novi podobi.

zasnova, scenografija/ Boštjan Bugarič, dramaturgija/ Miloš Bartol, glasba/ Bojana Šaljić, izvajalci glasbe/ Franci Krevh, Tomaž Bukovc, Aljoša Lečič, Vera Danilova, Matevž Bajde, ples/ Katja Kosi, Mojca Klemenčič, Anja Bornšek, fotografija/ Domen Grögl, kostumografija/ Katjuša Tavčar, oblikovanje luči/ Miha Novina, asistentka/ Gorana Došen

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Borilnica ni stvar časa in prostora, je stvar človeka. Navzven in navznoter sega, stopljena je z mano, njene meje so spolzke in varljive kot meje sveta. Ničesar ne dosežem brez boja, ničesar samo z bojem. Življenje se plete okoli meča, v čas med zadajanjem in prestrezanjem udarcev je razsejano. In vendar me zanese onstran, vendar se včasih (pa čeprav le za hip) zazdi, da je izginila.

Naj odložim meč in tvegam udarec? Si drzneš odložiti svojega?

Človek in človek. Morda so prav besede tiste, ki zasidrajo odnose med ljudmi v njihovem neobvladljivem toku, jih naredijo otipljive in stalne. Ko dobim ime (ljubimec, sestra, sovražnik), dobim tudi vlogo, okvir v katerega se postavim, tu kaj dogradim, tam kaj obtešem. Nedvoumno postavljen v vlogo nasproti tvoji, te vedno poznam v celoti.

In če nisem ne ljubimec, ne sestra, ne sovražnik? Z nedorečenostjo se začne, z nedoločljivostjo lastno slutnjam, sanjam in moram. Svet se razostri, črte zameglijo. Od kod in s čim zapolniti neznano, če ne iz (prav tako neznanega) sebe?

Kdo sva potem? Človek in človek, vsak arhitekt in prebivalec svoje borilnice.

Atrij akademije za glasbo je prazen prostor, ki ga napolnjuje moč glasbe. V njem se bije boj med zaigranim in idejo nezaigranih not, je zaprt prostor, nabit z impulzi neizrečenega, borilnica. V njem išče prostor spravo in pomiritev, ambient konverzacije, atrij postane prostor meditacije, razmisleka, prostor poslušanja. Ideje nabiram na zelenih tleh, v zraku lebdi njihova podoba, ki kot pajčevina lovi zvoke in jih ponovno vrne v razmislek poslušajočemu.

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

BORILNICA, skupina C3, plesna predstava v atriju Stiškega dvorca, premiera 31. 5. 2001, Ljubljana

Borilnica je zadnja predstava neodvisne multimedialne umetniške skupine, ki si je od svoje prve predstave v lanskem letu nadela ime C3 in pod svojim imenom druži skupino študentov različnih ljubljanskih fakultet, z različnimi zaledji in različnimi obzorji. Kar njihovim izdelkom, v končni obliki, pravzaprav koristi.

Borilnica je plesna predstava, čeprav ne le to. Naslov dobiva od Strniševega cikla pesmi Borilnica, ki borilnico tudi vsebinsko in razpoloženjsko umesti kot prostor absurdne kontinuirane borbe med šibkejšim slehernikom in premagujočo neznano silo.

V konceptu predstave je zaznavno intenzivno arhitekturno razmišljanje prostora, torej atrija Stiškega dvorca, oziroma ljubljanske Akademije za glasbo. Prostor atrija je značilen osrednji prostor meščanskega dvorca, ki pa je v nasprotju s sončno fasado palače, mrakoben in hladen, visok in ozek, jaškast prostor. V njem najde Boštjan Bugarič, idejni snovalec predstave in scenograf, idealno prizorišče. Sceno nadgradi z minimalnimi posegi, med balkone in stene atrija razpne tri bele prosojne trakove; nebo atrija, ki je utesnjeno v majhen štirikotnik, preprede bela koprena. Osrednji delež predstave nosi koreografija treh plesalk, Katje Kosi, Mojce Klemenčič in Anje Bornšek. Dramaturška zasnova, ki jo prispeva Miloš Bartol, ne pomeni plesnega rekonstruiranja Strniševe pesmi, ki je sicer intenzivno plastična. Ples Borlinice je nekakšno nadaljevanje, izhaja iz temeljnega občutja Strniše, ga privzema, vendar ga ne posnema. Tam, kjer se Strniševa Borlinica konča, se začenja Borlinica skupine C3. Tako da pravzaprav niti ne gre za novo interpretacijo znane pesmi. Ta se začenja s počasnimi, skoraj statičnimi plesnimi intervencijami v prostor in ob skoraj neslišni zvočni kulisi Bojane Šaljič, ki je naredila glasbo za to predstavo. Zgodba se v fragmentih razvija s počasnim, skorajda mučnim stopnjevanjem, ki obeta udaren klimaks. Tri plesalke se zvrstijo v zaporednih solo partijah, med katerimi je po intenzivnosti prepoznavna predvsem Anja Bornšek; plesalka ves svoj kapital, svoje telo vlaga v nasilno in dinamično partijo, ki se razvije v krčevito in zveriženo gibanje, v boj. Vsak kontakt med plesalkami je bojevanje, bodisi boj nežne privlačnosti, ali odkriti boj sovraštva. In vendar se jim ne zgodi ponavljanje ali dolgovezno variiranje na temo, s preigravanjem osnovnega občutenja tesnobnosti in neznane gožnje, gradijo zgradbo predstave v neštetih odtenkih, tkejo neprebojne štiri stene borilnice, kot edinega možnega prizorišča življenja, ki ne dopušča nobenega zasilnega izhoda. Gledalec je pri tem v nadrejenem položaju, vsaj fizično. Predstavo gledamo namreč z balkonov atrija, plesalke razvijajo svojo zgodbo pred in pod nami. Tu vstopi še tretji element v odnosu plesalka-gledalec, to je scena, ki preprečuje celoten pregled na dogajanje na plesnem podu. Beli prosojni trakovi, ki jih plesalke premikajo, odmikajo, zagrinjajo in odgrinjajo nad seboj, zastirajo čist in jasen pogled gledalcu; pod prosojno belo kopreno se boj nadaljuje ali neha in gledalec lahko o njem le sluti. Vedeti in videti tega ne more. Kakor plesalke ne morejo vedeti kdo je pravi nasprotnik, kdo je mogočni sovražnik, če ni to vsaka soplesalka, vsak njen gib, vsak njen pogled. Če ni boju namenjeno življenje samo in nevidnega nasprotnika sploh ni? Tesnoba pričakovanja in nevzdržnosti, ki nam jo v tričetrturni agoniji ustvarijo tri plesalke, se izteče v katarzični repetitivni obsesivni sekvenci Katje Kosi in ob čudovito himnično nabitem glasbenem kosu. Gledalec ostaja na balkonu in gleda v temo klavstrofobičnega atrija, gleda v brezno svojega klavstrofobičnega boja.

Borilnica je predstava, ki stoji. Je stavba, ki stoji na trdnih temeljih izdelane koreografije, izvirne likovne in dramaturške uporabe scenografije in odlične, polne glasbene konstrukcije. Takih predstav si je želeti. Tudi zato, ker so dokaz, da je neodvisna produkcija ljudi, ki v obilju razpolagajo le s svojo ustvarjalnostjo, dovolj, da nastanejo dela, ki so vredna pozornosti.