OD HARLEMSKE RENESANSE IN EVROPSKIH ELEKTROŠOKOV DO AZILOV, MIGRANTOV/K IN INDIJSKE MELODRAME O AIDSU
SUZANA TRATNIK
Film ima v pripovedovanju zgodb veliko prednost, saj lahko stvari nazorno prikaže brez besed. Zlato pravilo pri delanju filmov ali stripov je, da se besede uporabijo le tam, kjer ni mogoče povedati s slikami. O čem govorijo gibljive slike na letošnjem festivalu?
V indijskem filmu Potovanje je režiserka za prikaz neznosnega pritiska tradicionalnega okolja na ustvarjanje prostovoljnih ljubezenskih vezi uporabila resnično zgodbo dveh deklet. Moj brat Nikhil, glasbena melodrama s priokusom teže, je prvi indijski mainstream film s temo homoseksualnosti in aidsa. Osvežitev je tudi filipinski Brstenje Maxima Olivera, zmes socialne drame in romantične kriminalke. Ne manjka niti spogledovanja in vezi z Orientom in Balkanom. Švicarski koprodukcijski film Potovanje v Kafiristan opisuje potovanje Annemarie Schwarzenbach in njene partnerke Elle Malart, ki bolj kot skrivnostno dolino iščeta sebe. Kiki & Tiger, Kosovar in Srb po rodu, pa se spoznata v gastarbajterski Nemčiji in skleneta nacionalno nezdružljivo prijateljstvo. V Nemčijo se zateče tudi iranska lezbijka iz nemškega filma V tuji koži, ki je obsojena na prekrivanje in preoblačenje svojega ženskega telesa. Z dvema filmoma smo se vrnili tudi v bližnjo, prav nič strpnejšo preteklost, ko je oblast za prisilno vzdrževanje predpisanega duševnega in telesnega »zdravja« svojih državljanov in državljank uporabljala čudeže nove tehnike: lobotomijo in elektrošoke. Francoska Ljubezen, o kateri je treba molčati o prepovedani gejevski ljubezni in upornosti proti nacizmu med 2. svetovno vojno in španski Elektrošok o obsodbi lezbištva v času Frankove diktature sta filma, ki s svojimi podobami pretreseta.
O raznolikosti podob dandanašnje lezbične skupnosti brez skupnega imenovalca priča dokumentarec 533 izjav o življenju lezbijk po vsej Kanadi. Ameriški Pozitivno goli je posvečen pričevanjem ljudi s HIV-om in aidsom, ki so se za skupinsko naslovnico revije POZ bili pripravljeni izreči tudi s svojimi golimi telesi. Nizozemski celovečerec Simon je na meji med komedijo in tragedijo, črnim humorjem in obešenjaškimi šalami, med heteroseksualci in homoseksualci. Kanadski C.R.A.Z.Y. – kratice imen petih bratov, ki skupaj tvorijo norost, je za vse, ki so jim pri srcu zgodbe o odraščanju v povsem običajno nefunkcionalni meščanski družini. Kakšni smo bili videti, ko smo bili hipiji, pankerji, novovalovci ali preprosto izgubljenci? Ameriški Ljubiti Annabelle ima že preverjeno tabu temo: prepovedano ljubezen med učiteljico in učenko, tokrat na strogi katoliški šoli, kjer naj bi se vse zresnile … Brat bratu se na izviren način loteva ameriške problematike rasizma in homofobije v današnjem New Yorku, z močjo filmske imaginacije pa se vrača v politično barvito in uporno preteklost t. i. harlemske renesanse.
Argentinsko Leto brez ljubezni, v katerem od blizu spremljamo vsakdan junaka z aidsom, ki obiskuje sado/mazo klube in piše dnevnik. Ameriško Tekoče nebo je za mnoge kultni film osemdesetih: novovalovski imidži, poigravanje s spoli, odštekana glasba in obrobno življenje na meji med popolno svobodo in izpraznjenostjo, kjer manjkajo samo še vesoljci v lovu za zemeljskimi orgazmi.
Če se zdaj ozremo na program, je videti, da je nevidna rdeča nit letošnjega festivala nasilje nad našimi telesi, ki se izkazuje na razne načine: z zanikanjem pravice do azila, z zapiranjem v zapore, taborišča, norišnice, z družbeno nestrpnostjo in s strahom pred drugačnostjo, ali pa gre za neposredno fizično nasilje, kamor sodijo vse oblike prisilnega zdravljenja in pa sodobni zločini iz sovraštva. Pred prikazovanjem uvodnega filma Onkraj sovraštva, na letošnjem Berlinalu nagrajenega dokumentarca, bo kot častni gost spregovoril Matjaž Hanžek, varuh človekovih pravic.
In tudi letošnji, 22. festival lezbičnega in gejevskega filma ostaja večplasten – tako umetniški kot socializacijski in aktivistični projekt.