Pogovor s Sylvie Cachin

Leta 2008 smo videli vaš odličen dokumentarec Claudette o švicarskem hermafroditu, prostitutki in aktivistki. Kako ste zdaj zadovoljni s tem projektom?

Zame je to velik uspeh, čeprav bolj v emocionalnem smislu. Ko se film dotakne src gledalcev, potem vem, da sem naredila dober film ter podelila svojo senzibilnost in prepričanja. Veseli me, da so si film ogledali zelo različni gledalci in gledalke, saj se hočem dotakniti gledalstva drugačnih mnenj, ne samo naklonjenega »queerovskega«. Še celo lezbijke in geji so bili pretreseni, kajti Claudette prekorači veliko ustaljenih meja … Film je bil prikazan na 15-ih festivalih, tudi na tistih, ki so posvečeni seksualnosti, denimo, dobil je prvo nagrado na festivalu Berlin Pornfilm, Claudette pa je bila nagrajena kot najboljša osebnost na festivalu Mix Brasil v Sao Paolu. Film smo prikazovali tudi po srednjih šolah. Zame je to dokaz o njegovi kvaliteti, pa tudi o političnem in družbenem pomenu filma nasploh. Sama sem hotela preizprašati meje konvencionalnih definicij seksualne in spolne (gender) identitete ter navesti ljudi k odprtemu razmišljanju brez omejitev, ki slednjič služijo političnemu nadzoru.

Letos se vračate v Ljubljano z dokumentarcem bOGINJE. Od kod zanimanje za situacijo žensk v Južni Afriki?

Najprej sem v Ženevi srečala južnoafriško aktivistko, ki me je razsvetlila glede vprašanj o nasilju na osnovi spola ter to primerjala z domorodci na Pacifiku, ki so nekoč živeli v spolni enakosti, torej ne v patriarhatu, ampak v družbi, ki je spoštovala ženske. Ker me že leta zanima vprašanje matriarhata, sem v tem videla zelo zanimiv predmet proučevanja. Imela sem veliko srečo, da sem od Pro Helvetie dobila umetniško rezidenco v Cape Townu.

V čem so se vam Južnoafričanke, ki nastopajo v vašem dokumentarcu, zdele drugačne od evropskih žensk?

Brala sem o najstarejših, še živečih domorodkah Khoi-San, med njimi o zgodovinarki, ki je proučevala svoje ljudstvo in napisala prvo »črnsko« biografijo o Sarah Bartmann, sužnji, ki so jo odpeljali v Evropo in jo razstavljali kot znanstveno kurioziteto. Šest mesecev sem bila v Cape Townu, tako da sem se lahko seznanila z zanimivimi ženskami. Spoznala sem lezbično aktivistko, ki je na neki razstavi kritizirala komercializacijo parade ponosa. Na festivalu sem odkrila plesalko in koreografinjo Mamelo Nyamzo, ki je v svojem delu čudovito združila teme Južnoafričank. V njej sem videla pravi biser in takoj sva začeli sodelovati. Vse te ženske so bile pripravljene govoriti, film je bil zanje tudi možnost, da se njihovi glasovi slišijo širše. Mislim, da se je v »novi«, postapartheidovski Južni Afriki veliko žensk opogumilo. Po mojem je ta politični kontekst bolj odprt, svež in dinamičen. Sama sem optimistična in te ženske vidim kot stvarnice: nove boginje (z malo črko »b«).

Kakšna pa je situacija za lezbijke v Južni Afriki? Je odvisna tudi od tega, kje živijo?

V tej državi je vedno treba upoštevati kulturno kompleksnost, ima enajst uradnih jezikov in vsaj toliko različnih kultur in kodov, na vse pa vpliva teža tradicije in religije. Četudi je njihova ustava ena najnaprednejših, med drugim daje vse pravice gejem in lezbijkam, je »queerovska« skupnost še vedno nasilno diskriminirana. Varnost južnoafriške lezbijke je odvisna od tega, kje živi, tako v smislu geografije kakor v smislu socialnih prostorov. Slišala sem, da ruralna območja, kamor je temnopolte ljudi pospravil režim apartheida, niso ravno varna. Sem pa v Johannesburgu srečala zelo ozaveščene in razkrite lezbijke.

Koliko časa in denarja ste porabili za snemanje filma? Kako sploh dobite podporo?

Med šestmesečno rezidenco sem imela tudi nekaj žepnine. Sicer pa sem dobila le še eno švicarsko podporo v višini 9000 evrov. Kar je absolutno premalo za film … Vendar črpam druge vrste energijo iz svoje strasti. Podpora je bila tudi močna in čudovita energija Južnoafričank.

Kje je bil film že prikazan in kakšni so bili odzivi?

Prikazan je bil v nekaterih afriških državah, denimo v Etiopiji in v Južni Afriki, kjer je bil zelo dobro sprejet. Še zlasti mladi so se pripravljeni pogovarjati o temah, ki jih dokumentarec odpira.

Koliko filmov ste posneli doslej? Od kod vaše zanimanje za dokumentarce?

Posnela sem tudi tri kratke igrane filme in zdaj bi rada posnela še celovečernega. Ko snemam dokumentarce, srečam veliko čudovitih ljudi in spoznavam njihove univerzume, čeprav slednjič skozi njihove zgodbe vedno znova pripovedujem svojo lastno. Hkrati pa nekako obtičim v tuji realnosti; včasih ta empatija ogroža mojo integriteto … Rada bi bila spet ustvarjalna in se poglabljala v svojo lastno domišljijo. V prihodnosti želim posneti plesni film, to bi bila stvaritev. In nov igrani film.

Suzana Tratnik