Fantje s postaje

Ko sem se pred časom mudil v Berlinu, so me peljali na voden ogled gejevskega kvarta, kjer se prodajajo fantje. Na križišču manjših ulic v Schönebergu, torej Eisenacher strasse in Fuggerstrasse, je manjši trg, celo s skromnim parkom. Že v samem parkcu je opaziti fante balkanske krvi, ki se prelagajo sem in tja. Dosti več pa jih je v vseh treh barih, ki so tam zbrani: Blue Boy, Pinocchio in Tabasco. V njih zahajajo potencialne stranke, na pivo, na oglede ali zgolj na klepet. Med njimi se smukajo prostituti. Ti navadno obkrožijo vse tri bare, sprva so še prijetni, v poznih urah ali že globoko v noč pa postajajo vse bolj nestrpni in tudi »agresivni« v svojem ponujanju. Svoje usluge nudijo kar na straniščih teh barov, za kaj več pa je takoj poleg hostel ali hotel na uro, ki očitno tam uspeva samo zaradi prostitucije. Po izgledu gre največkrat za Romune, Rome, morda kakega bivšega Jugoslovana. Ko sem jih opazoval, sem se strašno zabaval. So sicer manjše rasti, drobni, njihovo vedenje pa je tako močno stopnjevano moško, mačistično, da je že groteskno. Fant, recimo v natrganih kavbojkah, iz ust mu postrani visi cigareta, morda ima roke v žepu, lahko tudi kdaj pljune, in tako se nemarno približa stranki, pomenljivo pomežikne, se obregne ob stranko, se oddalji, ozre, ponovno pogleduje proti svoji žrtvi, tak mimohod uprizori še nekajkrat, se morda potem odloči direktneje napasti, pride za hrbet stranke in ji šepne v tilnik: »Velzga kurca mam!« In seveda je takih fantov veliko, verjetno obstajajo med njimi pravila, hierarhija, česar nisem raziskoval. Morda so čez dan strejti, čeprav se najde tudi kdo bolj feminilen, ali celo kak trans. Pred leti je bila osrednja prodaja na železniški postaji ZOO, o čemer nazorno pripoveduje Praunheim v svojem dokumentarcu Fantje s postaje ZOO. Potem se je velik del prodaje preselil na internet, kjer je seveda na stotine ponudb. Tista nižja prostitucija pa se je uredila na tem trgu. Tako zelo, da sredi trga celo noč dežura kombi nevladne organizacije, ki pomaga in osvešča prostitute. Nudijo jim nasvete, informacije, kondome in tudi teste za HIV in druge spolno prenosljive bolezni. Zdi se, da so s tem vsi nekako zadovoljni. Prostitucija tu ni nekaj nujno slabega, grešnega ali prepovedanega. Seveda prihaja tudi do kraj, a tam so tudi redarji, ki odganjajo prostitute na slabem glasu. Tako da tistim, ki se želijo s svojo ponudbo preživljati, ni v interesu, da jo opravljajo slabo.

Ob teh prizorih se mi je zastavilo vprašanje, kako je s tem pri nas: v tradicionalno konservativni majhni družbi, ki je za povrh še vse bolj katoliška. Prostitucija ima že v zgodovini zelo različne obraze in tako je nedvomno tudi v gejevski zgodovini. Posredna prodaja, torej seks za usluge, občasne nagrade, včasih celo za vzdrževanje, me tu ne bo zanimala, tudi zato ne, ker ne gre za neko obrt, včasih so celo rekli umetnost seksa, za spretnosti, ki naj bi jih nudil pravi prostitut. Žal pa mi potem kaj prida ne bo ostalo! Občasne prodaje so gotovo obstajale že pred desetletji, nemalokrat povezane s kriminalom, saj se žrtve storilcev (in še bolj okoliščin) niso upale prijaviti. Bilo je nekaj sumljivih in previdnih oglasov, ki pa so doživeli pravi bum po letu 1991. Tedaj se je sprožil val oglasnikov, zasebnih stikov in agencij, ki so obljubljale partnerje pa tudi fante na poziv. Še večji pa je bil val ljudi, ki so mislili, da bodo s čim manj dela čim hitreje čim več zaslužili. Tudi nekaj gejev je skušalo igrati »zvodnike« ter imeti v ponudbi par fantov. Izkazalo se je predvsem, da so njihovi apetiti preveliki, ponudba skromna in skrajno amaterska, ki strank nikakor ni bila sposobna popeljati v radosti gejevskega seksa. Nižja oblika je vselej obstajala na ljubljanski železniški postaji. Popoldne so bili tu dijaki in študentje vozači, ki so na postajnem stranišču nudili kak kratek faf. Zvečer pa pijančki, narkomani, delinkventi, občasni prostituti. Kdaj so uradovali tudi v tivolskem parku. Zvečine je šlo za mlade fante, ki so v tem našli način za dodaten zaslužek, velikokrat le za alko, droge in žure, kdaj pa tudi za fante brez doma, ali ki so ušli od doma v veliko mesto, pa si niso našli zaposlitve ali se jim je zdel ta način preživetja najbolj ugoden. Morda kdaj tudi zabaven, razgiban – kdaj pa tudi nevaren, saj tudi vse stranke niso bile povsem prijazne. Pogovarjal sem se s par teh fantov, pa si nekako nisem uspel ustvariti slike o pravih razlogih za njihovo občasno prodajanje. Kdaj sem dobil tudi vtis, da je šlo pri kom za izgovor, da so tako spoznavali druge geje ali sploh seksali, saj se jim je to zdelo brez takega argumenta nekako napačno, da ne rečem grešno. Kakorkoli, s prihodom interneta je počasi tudi ta scena nekako zamrla, ostali so morda le tisti z dna. Govori se, da obstaja tudi visoka prostitucija, v kar sicer malce dvomim, če pa že, je verjetno precej maloštevilna. Nekaj fantov se oglašuje po različnih oglasih: na gayromeu, ki ga slovenski geji najbolj obiskujejo, najdemo le osem profilov pod escort: stari so med 20 in 30 let, od osmih so očitno redni samo trije, saj ostali po mesec ne pogledajo sporočil, kar verjetno pomeni, da na njih stranka ne more računati. Samo dva imata telefonski številki. Cene so seveda prenapihnjene, še zlasti, če si predstavljam ponudbo. Ko sem po različnih poteh skušal priti do fanta za denar, ki bi mi ustrezal, sem prišel do naslednjih zaključkov: v glavnem gre za amaterje, tudi popolne seksualne analfabete; fantje bi radi ogromno zaslužili za nič; nimajo občutka, da opravljajo uslužno dejavnost; dovzetnejši so tisti neslovenskih korenin; mnogokrat precenjujejo svojo zunanjost, saj bi človek nekaterim plačal, da se nikoli več ne prikažejo; večinoma so pasivni, čeprav trdijo ravno nasprotno; ležejo kot hlod na trebuh, čakajo na konec in za to svojo umetnost ljubljenja bi si želeli sto evrov; in seveda, tako kot večina gejev in MSM, so nabiti s frustracijami in z motnjami. Sama ponudba, tudi število, daje vedeti, da imamo pri nas nerazvito prostitucijo. Tega ne bi povezoval samo z majhnostjo, saj ima, recimo, štirikrat manjša Malta na romeu devet prodajalk vijolic, kot so nekdaj rekli, da ne omenjam čisto majhnega Luxemburga z enaintridesetimi. Sosednja Hrvaška jih ima recimo 54, Češka pa kar 168. Raje bi to povezoval s seksualno zavrtostjo, ki jo opažam tudi v vsakdanjem glbt-svetu. Zdi se, da se bodo geji prej poročali in posvajali otroke, kot pa razrešili svoje seksualne probleme. Kar pa se tiče prodaje, bo morda prijetneje ali celo ceneje skočiti čez mejo; realne cene se gibljejo okoli 20 evrov za faf in 50 evrov za fuk. Če pogledam z vidika zaposlenega, ki dela 40 ur na teden, je tudi to veliko (pa še neobdavčeno).

Brane Mozetič