Romantični zombi

Bruce, naš festival spremlja vaše delo že od filma No Skin Off My Ass naprej. Videti je, da vas vedno privlačijo marginalci (skini, prostituti, zombiji itn.) – marginalci celo v gejevskem svetu. Zakaj?

Sam sem se vedno počutil marginaliziranega. Ko smo se s farme, na kateri sem odraščal, v osemdesetih preselili v Toronto, se mi je gejevska scena zdela zelo klikarska in konvencionalna in malomeščanska. Nisem se počutil dobrodošlega, zato sem se obrnil k pankovski sceni, ki je bila veliko zanimivejša v estetskem in političnem smislu, vendar so me sprejeli sovražno, zato ker sem gej. Tako sta me nemudoma izločili dve subkulturi. To je intoniralo moje stališče ...

Vaši »junaki« tavajo naokoli in iščejo seks, vendar se zdi, da pravzaprav iščejo ljubezen. Ali ste romantični?

Seveda so vsi moji filmi v duši romantični, še celo ali pa še zlasti LA Zombi. V filmu No Skin Off My Ass se frizer zaljubi v skina, ki bi bil lahko celo neonaci. Toda ljubi ga tako močno, da se skin zaradi njega spremeni. Verjetno je to zelo nerealno, a zelo romantično. V Belem nastavljaču (Hustler White) so liki vpleteni v kruti svet skrajnega fetišizma, vendar sem jih želel prikazati tudi realno, kot ljudi, ki imajo čustva kakor vsi drugi. Kot je povedal o filmu neki francoski kritik, je v svetu skrajnega fetišizma in seksualnega nasilja zadnji tabu nežnost. Brezdomni shizofrenik ali vesoljski zombi v filmu LA Zombi s seksom oživlja mrtve. Je sploh mogoče biti še bolj romantičen?

Več kot dvajset let ste del neodvisnega filma. Vas ni nikoli zamikalo, da bi naredili mainstreamovski glbt-film?

Nikoli me ni zanimalo snemati filme o gejevskih likih per se. Večina mojih junakov prakticira homoseks, ne da bi se ukvarjali s tem, ali se identificirajo kot geji. Kakor vedno poudarja John Waters, biti gej ni dovolj.

Kaj mislite o sodobnem glbt ali queerovskem filmu? Imate kakšne vzornike iz preteklih glbt-filmov?

Lani sem bil v žiriji glbt-festivala v Hamburgu in videl sem veliko dobrih filmov, moram pa reči, da je bila večina najboljših filmov o transseksualcih.

Kako ste dobili zamisel za film LA Zombi?

Kar prišla je k meni, kot vizija. Ni bilo nobenega scenarija, le osnutek na treh straneh.

In kaj bo vaš naslednji filmski projekt?

Razvijam več projektov hkrati. Eden se imenuje Santo the Obscene in govori o svetniku, ki z obscenimi dejanji zdravi ljudi in dela čudeže.

Niste dejavni samo kot filmar, ampak režirate tudi operne in gledališke predstave. Nam lahko poveste kaj več o tem?

Z izjemno nemško igralko Susanne Sachsse sem sodeloval pri dveh filmih in ona me je navedla h gledališki režiji. Zdi se mi izzivalno in osvobajajoče, da poleg filma režiram še v kakšnem drugem mediju. Pripravi te k temu, da razmišljaš na drugačne načine in raziskuješ drugačne ustvarjalne procese. Moj zadnji gledališki projekt je priredba glasbene melodrame Arnolda Schönberga z naslovom Pierrot Lunaire. Prvič se je zgodilo, da sem režiral ali interpretiral tekst, ki ga nisem sam napisal, tako da je bilo to zame zanimivo izhodišče.

Še kaj za Ljubljano? Tu ste bili že dvakrat, se mi zdi ...

Da, v Ljubljani sem bil dvakrat, ko so bili moji filmi na festivalu. Krasno mesto. Pozdravite vse v mojem imenu!

Brane Mozetič