Tretje življenjsko obdobje in istospolna usmerjenost

(ob rob številnim novejšim filmom na to tematiko)

V zahodni družbi, tudi v Sloveniji, velja prepričanje, da je istospolno usmerjeni posameznik postaven, urejen, čeden mlajši moški, star do petindvajset let. Vendar ta absurdna podoba nima nič skupnega z realnostjo; tudi tisti, ki pišejo z levico, po petindvajsetem rojstnem dnevu ne postanejo desničarji in še naprej pišejo z levo roko. Podoba je rezultat postmoderne zahodne, potrošniško usmerjene družbe, in ni ekskluzivna domena gejevske kulture, ampak je splošno prisotna v postmoderni družbi zahodnega sveta, zadnjih nekaj desetletij. Vzroki so široko razpršeni po realnosti zahodne družbe, ki za zadovoljevanje svojih potreb in dosego ciljev ne izbira sredstev – v mislih imam pogosto agresivno propagiranje različnih izdelkov in preprosto logiko marketinških podjetij, katerih ključno vprašanje je, kako kupca prepričati, da potrebuje izdelek, ki ga v resnici čisto nič ne potrebuje. Izkazalo se je, da je to očitno najlaže doseči s podobami erotiziranih, skladnih, mladih teles.

Avtorja Dr. Charles Silverstein in Felice Picano v svoji odmevni knjigi Radosti gejevskega seksa, v poglavju o starih poudarita, da je bila še do pred kratkim za gejevsko skupnost značilna komunikacija med generacijami, da je bila publika v klubih zelo mešana in da so mlajši geji informacije in nasvete dobivali od starejših, tudi v smislu posla in zaposlitev, mladi geji so se na stare obračali za socialno pomoč, tudi ljubimkanje med pripadniki različnih generacij ni bilo nenavadno. Danes so stvari drugačne; lastniki klubov se trudijo, da s ponudbo (npr. bučno glasbo) odganjajo stare geje, zahodna družba pa mlade, ne le istospolno usmerjene, spodbuja, da so domišljavi zaradi svoje mladosti in mladih teles in prestrašeni zaradi gub.

Misliti, da je kult mladosti povsem nova iznajdba postmoderne dobe, bi bilo, in je, napačno. O tem nas pouči bežni prelet ali poznavanje zgodovine umetnosti, kjer je (vsaj) že v antiki cenjeno dovršeno, skladno telo, s katerim se navadno stari ljudje ne ponašajo, literatura, predvsem pa poezija vseh obdobij, postavljata visoko na piedestal mladost in njene čare, kakor tudi slabosti (neizkušenost, naivnost, ranljivost, minljivost), ki se jih da izrabiti, zlorabiti, ne le v estetskem smislu, in še bi lahko naštevali.

Tuji avtorji, ki se ukvarjajo z vprašanjem starosti in istospolne usmerjenosti, poudarjajo, da so istospolno usmerjeni starejši ljudje podvrženi dvojni diskriminaciji: prvič, ker so stari, in drugič zato, ker so istospolno usmerjeni. Na tem mestu pa sam dodajam še tretjo dimenzijo diskriminacije, ki je značilna predvsem za naš prostor, in sicer, da jih diskriminirajo tudi glbt organizacije, saj ni programov, ki bi bili namenjeni tej populaciji. To naj ne zveni kot kritika organiziranega glbt-gibanja! Vse preveč stvari je bilo v preteklosti potrebno postoriti, tako ni nič čudnega, če je ena od podskupin istospolno usmerjenih ostala prezrta. Z drugimi besedami: najprej se moramo naučiti hoditi, da bi lahko tekli.

Realne podobe o starejših istospolno usmerjenih ljudeh pri nas nimamo. Podala bi jo poglobljena raziskava na tem področju, ker pa te (še) nimamo, lahko zgolj ugibamo in špekuliramo ter izsledke in teorije tujih avtorjev prevajamo v slovensko realnost. Ob tem je nujno treba omeniti, da je tematika starejših istospolno usmerjenih v tujini že zelo dobro obdelana in raziskana, čeprav avtorji radi poudarijo, da je to zelo nevidna in najmanj raziskana skupina starih, veliko manj kot npr. stare ženske ali stari revni. Ne ostajajo pa samo pri teoriji. V Angliji, Nemčiji in ZDA je veliko različnih programov namenjenih tej skupini. Med drugim se lahko pohvalijo tudi z domovi in s stanovanjskimi skupnostmi za starejše, kakor tudi s strokovno literaturo z napotki za osebje v običajnih domovih za starejše, kako uvajati in podpreti istospolno usmerjenega uporabnika v domu za starejše.

Različni tuji viri bralstvu predstavijo dve podobi starejših istospolno usmerjenih ljudi. Prva je bolj, druga pa manj pozitivna. Za prvo naj bi bila značilna nižja stopnja osamljenosti, bolj razvejana socialna mreža, boljši socialni podporni sistemi in nenazadnje tudi daljša življenjska doba, kakor je to značilno za njihove heteroseksualne vrstnike. Ob tem je že dolgo znano dejstvo, da je istospolno usmerjena populacija v povprečju višje izobražena kakor heteroseksualna in ima zaradi tega boljši življenjski standard. Medtem ko naj bi bila za drugo podobo značilna visoka stopnja alkoholizma, depresije in samomorilnosti, kot posledica ponotranjene homofobije in posledičnega načina življenja, ki ga ta oblika homofobije narekuje.

Kje je sedaj realnost med tako nepovezanima podobama? Odgovor tiči v stopnji urbanosti okolja, v katerem so bile raziskave narejene, kakor tudi v tradiciji organiziranega gibanja istospolno usmerjenih. Kar pomeni, da je v državah, kjer je tradicija tradicija glbt-gibanja daljša in bogatejša, tudi kvaliteta življenja istospolno usmerjenih ljudi, ne samo starejših, višja. Isto velja za stopnjo urbanosti okolja.

O načinu življenja starejših istospolno usmerjenih ljudi pri nas je težko govoriti, saj, kot rečeno, ni bila opravljena nobena raziskava s tega področja, niti se ni (še) nihče lotil sistematičnega proučevanja. Tako lahko zgolj špekuliramo in sklepamo, a skoraj gotovo je, da je večina te populacije pri nas bila ali je še poročena z osebo nasprotnega spola. Gotovo je tudi, da se življenje nekoga, ki živi v Ljubljani, močno razlikuje od njegovega vrstnika, ki ne živi v mestu. Tudi internet, kjer je danes največ informacij v zvezi z istospolno usmerjenostjo, igra posebno vlogo; starejši večinoma niso vešči uporabe tega orodja, zato so prikrajšani za informacije in tako dodatno izolirani in posledično osamljeni.

Tomaž Škorjanc