Mamela Nyamza

Mamela Nyamza iz Cape Towna v Južni Afriki je večkrat nagrajena plesalka, koreografinja, učiteljica plesa, predana aktivistka in motivacijska govornica. Obiskovala je Fezeka High School v Gugulethu, Cape Town, hkrati pa je hodila tudi na ZAMA Dance School v sklopu The Royal Academy of Dance. Mamela Nyamza je leta 2011 za svoje ustvarjanje na področju plesa dobila Standard Bank Young Artist Award Winner for Dance. Trenutno je projektna koordinatorka za University of Stellenbosch's Project Move 1524, kar pomeni, da izobražuje in izvaja terapijo s plesnim gibom na področju HIV-a in aidsa, nasilja v družini in zlorabe drog.

Kako je prišlo do vašega sodelovanja pri švicarskem dokumentarnem filmu Boginje s podnaslovom Verjamemo, da smo se rodile popolne (gODDESSES – we believe we were born perfect)?

To se je zgodilo kar nekako samo od sebe. Še preden sem se sploh zavedla, sem bila že del projekta in tudi koproducentka. Seveda sem sodelovala zato, ker sem aktivistka in umetnica, ki se ukvarja s tovrstno žensko problematiko.

S svojim performansom boste otvorili letošnji, 27. festival gejevskega in lezbičnega filma.

Zelo rada bi predstavila performans Hatched, vendar še vedno razmišljam o logistiki glede scenografije in osvetlitve. Tako da se še nisem odločila. Morda pa bom predstavila svoj novi solo performans z naslovom Isingqala, ki je veliko lažji in primernejši za gostovanja.

V torek, 29. novembra boste ob 20h gostovali tudi na pogovoru v ljubljanskem Cafeju Open.

Govorila bom o dokumentarnem filmu, v katerem sem sodelovala, tudi o svojem delu, o ženskem gibanju in o tem, kaj pomeni biti lezbijka v Južni Afriki. Z veseljem bom odgovarjala na vprašanja občinstva, prav tako pa bi si želela spoznati slovenske plesalce in performerje.

Kako sami vidite povezavo med umetnostjo in aktivizmom?

Umetnost in aktivizem se v mojih predstavah vedno povezujeta. Mislim, da je to zame povezano, ne da bi se sploh tega zavedala ali posebej razmišljala o tem. Najbrž je razlog za to tudi ta, da je bila moja mati žrtev vsega tega, zaradi česar se sama bolj osredotočam na določene probleme. Verjamem, da smo kot umetnice tukaj zato, da širimo in prenesemo sporočilo svetu, v svoji lastni interpretaciji. Kajti umetnice in umetniki so na neki način tudi preroki.

Kakšno politično ali aktivistično sporočilo pa želite sami prenesti s svojim umetniškim delom?

Hočem samo, da bi se ljudje zavedali tega, kar se dogaja v moji državi, in pomagali, kolikor morejo, in tudi da bi razumeli, kaj kot umetnica, ki živi v Afriki, tvegam v vseh teh okoliščinah revščine, zlorabe, diskriminacije, apartheida in rasizma. Moramo se nehati bojevati zgolj kot temnopolti, moramo se premakniti naprej.

Brala sem, da sami kot plesalka in koreografinja širite meje svoje umetnosti in nas tudi popeljete v zgodovino telesa črnke: zasužnjenega, zlorabljenega, sežganega in zdaj ponovno rojenega z lastno močjo.

Zgodovino telesa temnopolte ženske vedno inkorporiram v svoje predstave. Vedno pa uporabljam tudi svojo lastno zgodbo: kadarkoli ustvarjam novo delo, moram za to, da bi dobilo smisel, vključiti svoje osebne zgodbe in izkušnje, ki sem jih doživela kot ženska.

Kje boste nastopili v bližnji prihodnosti? Pripravljate kakšen nov performans?

Upam, da bom imela priložnost, da se vrnem v vašo državo in predstavim še svoje druge performanse. Prav tako sem sredi ustvarjanja novega projekta v Londonu, na katerem bom sodelovala še z dvema južnoafriškima umetnicama.

Suzana Tratnik