Intervju z Rikkijem Beadle-Blairom, ustvarjalcem filma FIT

Rikki je igralec, režiser, skladatelj, pevec, performer … in že od mladih let povezan z lgbt-aktivizmom. Bolj izkušenim obiskovalcem in obiskovalkamje gotovo že znan, saj je med drugim režiral nadaljevanko Metroseksualnost, ki je bila predvajana na našem festivalu leta 2001, tri leta zatem pa jetukaj tudi gostoval in predaval.Letos je ponovno z nami.

Kakšna je povezava med umetnostjo in lgbt-gibanjem zate osebno?

Navdušuje me ustvarjanje, ki raziskuje človečnost ter osvetljuje razlike in podobnosti med ljudmi. Poleg rase, razreda, spola in drugih oznak, ki jih uporabljamo za opis samih sebe, je zame seksualnost zelo pomembna tema. V svojem delu skušam vključevati in predstaviti čim več lgbt-pogledov. Ravno toliko pa me zanimajo tudi strejti.

Film FIT je bil posnet po gledališki igri za mlade. Kaj je vodilo k nastanku predstave in njeni kasnejši filmski predelavi? Kakšni so bili odzivi na gledališko igro in film – v smislu njunih vzgojno-izobraževalnih namenov?

Organizacija Stonewall me je povabila, da naredim gledališko predstavo. Sprva me uprizarjanje predstavice za šole ni zanimalo, a ko sem premagal svoj trapasti ego, sem spoznal, kako pomembno je v resnici takšno delo, zato sem se mu stoodstotno posvetil. S predstavo sem prepotoval Združeno kraljestvo in po predstavi imel še delavnice. To je spremenilo moje življenje. Izjemno veliko sem se naučil – o vzgoji in izobraževanju, šolah in o tem, kaj si otroci v resnici mislijo o teh stvareh. Izkazalo se je, da je predstava izjemno učinkovita pri spodbujanju otrok k ponovnemu premisleku o njihovem odnosu do medvrstniškega nasilja in seksualnosti. Ugotovili pa smo, da ne moremo kar naprej obiskovati vseh šol v državi. Najboljši način za učinkovitejše nagovarjanje čim več otrok je uporaba tega, kar smo se naučili, v celovečernem filmu. Zbiranje denarja je trajalo nekaj let, a uspelo nam je! In film so sedaj dobile vse šole. Niso ga vse tudi predvajale, ampak vsak teden je zaradi širjenja dobrega glasu o filmu več takih, ki so ga. Odzivi so neverjetni! Dobivam neverjetna pisma in e-pošto, na cesti pa me ustavljajo otroci in mi povedo, kako zelo jim je film všeč!

Zdi se, da je glaven motiv v filmu ples. Kako to?

Gre za nekaj, kar večina otrok z veseljem počne (in gleda), in je velikokrat označeno kot nekaj »gejevskega«. Ples je bil dober način za zbliževanje (filmskih) oseb in ustvarjanje zgodbic na vsaki plesni uri. Pa še bolj zabaven je kot bi bila postavitev dogajanja na ure matematike!

Zadnje čase poteka v Sloveniji vroča razprava o lgbt-tematiki v šolah. Kako je s tem v Združenem kraljestvu? Kako se aktivisti soočate z nasprotovanjem umestitvi homoseksualnosti v šole? Kakšna je vloga vzgojno-izobraževalnega sistema pri premagovanju homofobije?

Vzgojno-izobraževalni sistem je pri tem bistven! Ne glede na odnos kogarkoli do homoseksualnosti. Gre za dejstvo, ki se mu šola ne sme izogniti. Šola mora biti varno okolje za vse učence in učenke, ne glede na njihovo seksualnost. Medvrstniškega nasilja ne smemo tolerirati.

Film se zdi kar optimističen. Je takšen tudi tvoj pogled?

Popolnoma prepričan sem, da je homofobija le prehodna faza in da je človeštvo pripravljeno, da jo prerase … Ne vem, zakaj je med ljudmi toliko takšnih, ki jih homoseksualnost plaši in jezi, vem pa, da se ni treba ničesar bati, kar počasi in zanesljivo ugotavlja tudi svet. Razvijamo se. Vznemirljivi časi so.

S čim se zdaj ukvarjaš?

Posnel sem svoj tretji celovečerni film z naslovom Bashment, ki govori o homofobiji in urbani glasbi. Film je hip-hopovski FIT! Tudi nekaj kratkih filmov. Vse napovednike in nekaj kratkih filmov je mogoče videti na naši youtubovi strani »teamangelicafilm«. Izšla je tudi knjiga o moji osebni filozofiji z naslovom What I Learned Today. V njej je 365 idej o tem, kako kreativno in konstruktivno živeti. In še kar se učim.

Aleš Zobec