Emilie Jouvet: zmagamo vsakič, ko fukamo

Emilie, stara 33 let, prihaja iz Pariza. Fotografinja in režiserka. Njeno osebno, umetniško in politično delo prikazuje njene prijateljice in ljubimke v njihovi intimi, daleč od običajnih gejevskih predstavitev. Njeni modeli: močne femice, sladke bučerke, divje lezbe, feministke in queeri, iz pariškega podzemlja in z evropske umetniške scene, se pomikajo in potujejo med spoli. Emilie slika njihove seksi, pomešane in zmedene identitete. Njene provokativne umetniške videe prikazujejo na mednarodnih razstavah, queer festivalih in tv postajah. Bila je članica umetniške skupine QueerFactory, potem je ustanovila lastno Les Très Très Méchantes Filles, z D.Juncutt, in pa Fem Menace z Wendy Delorme, Louise De Ville in Judy Minx. Njen queer porno film One Night Stand je leta 2006 prejel prvo nagrado na berlinskem festivalu porno filma ter še nekaj pomembnejših priznanj. Njen najnovejši film Čist preveč muce! pa nas popelje v umetniške performanse sedmih žensk, ki potujejo po Evropi.

V 2006 smo videli vaš film One Night Stand, ki ga nekako nismo mogli predvajati v Kinoteki – kako to, da ste vstopili v filmski svet s tako erotičnim filmom?

Filme sem začela snemati v filmski šoli pri dvajsetih in pred tem filmom sem posnela veliko kratkih filmov, ki niso imeli v sebi nič pornografskega, čeprav so nekateri govorili o vprašanjih seksualnosti, spola, feminizma in homoseksualnosti. One Night Stand je bil moj prvi celovečerec, ki je v bistvu »romantični queerovski pornič« – gre za prvi francoski pornič, ki ga je naredila queerovska in lezbična režiserka za lgbtq publiko.

Od tega filma do Čist preveč muce je minilo štiri leta: ali zato, ker s težavo najdete sredstva za svoje filme?

Na projektu sem začela delati avgusta 2008. Vmes sem posnela več kratkih filmov, recimo The Apple, pa tudi nekaj video klipov za queerovske bende (komad Party time skupine Scream Club si lahko ogledate na youtube). Sem tudi fotografinja in veliko časa mi vzamejo razne publikacije in razstave. Sicer pa drži, da je zelo težko najti denar, če hočeš posneti film o lezbičnem življenju, feministični teoriji in/ali seksualnosti.

Za producenta Jürgena Bruninga ste menda ravno končali svoj prispevek za nekakšen omnibus Fucking Different XXX. Za kaj točno gre?

Jürgen je povabil osem režiserjev in režiserk, da posnamemo kratke porniče o drugem spolu. Bruce LaBruce je recimo delal lezbični pornič, jaz pa sem posnela svoj del: kratek film o šestnajstletnem študentu, ki živi v Nemčiji sredi devetdesetih. To je moj prvi »gejevski pornič«, bila je zelo zanimiva izkušnja, in fantje so zelo postavni.

Rekli ste, da vas poleg filma zanima še veliko stvari.

Fotografiram, predavam, organiziram partije in razstave.

Kakšno je vaše mnenje o sodobnem lgbt ali queerovskem filmu?

Po moje potrebujemo več podpore lgbt scene pa tudi mainstream scene. Ne nazadnje, tudi queerovski film je film.

Se pri kom še posebej navdihujete?

Rada imam pisanje Dorothy Allison in Monique Witting, pa fotografska dela Nan Goldin in Terryja Richardsona ... Upam, da se boste ob mojem filmu zabavali – in »zmagamo vsakič, ko fukamo«.

Brane Mozetič