27. festival gejevskega in lezbičnega filma / 27th Ljubljana Gay and Lesbian Film Festival
Urnik
Program
Spremljevalne prireditve
Festivalski katalog
Galerija
Organizacija

Razsežnosti (ne)varnih skrivališč

Nekateri filmi letošnjega Festivala gejevskega in lezbičnega filma se z novimi prijemi poglabljajo v večkrat obravnavane problematike, nekateri pa izpostavljajo spregledane težave, s katerimi se spopadajo glbt-osebe, zlasti najmlajša in najstarejša generacija. Ampak naj gre za muke najstniškega šikaniranja in posledice osamljenosti (FIT, Samomorilna soba), odkrivanje nepričakovanih čustev (Elena, 80 dni), boj za preživetje v sovražnem okolju (Izgubljeni v množici, Nema generacija) ali večni problem mačističnega nasilja (Bratovščina, Lepota) – v jedru vsake zgodbe najdemo gonilno silo, ki se vedno kaže v najbolj potuhnjenih in protislovnih oblikah. Strah.

Strah je eno najmočnejših čustev in ima pogosto odločilno vlogo v usodi ne le posameznikov, temveč tudi večjih družbenih skupin. Predsodki, ki izvirajo iz strahu, navsezadnje botrujejo tudi strahu pred razkrivanjem homoseksualnosti, tako imenovanim coming out. Družba nas obsoja kot družbeno skupino, ker nas ne pozna in se nas zato boji, nas kot posameznike in posameznice je strah izpostavljanja, da ne bi bili osebno prizadeti, s tem pa dajemo družbi potuho in sporočamo, da ima prav, ko nam vsiljuje občutek sramu. Doba, v kateri živimo, je sicer neke vrste prehodno obdobje, ko se marsikaj spreminja (napredek in evolucija sta konec koncev le neizbežna, ne glede na to, kako se ju nekateri trudijo zavirati) in v položaju glbt-oseb se po svoje odražata preteklost in prihodnost. Včasih se celo bizarno prepletata.

Prepotentnost, ki se skriva za homofobijo – najstniško, politično, družbeno ali ponotranjeno – izvira iz davno ukoreninjene patriarhalne miselnosti, da je vse, kar ne ustreza strogo določenemu idealu moškosti, nemoško. In je torej manjvredno. Šikaniranje in nasilje ter izživljanje nad šibkejšimi, kot smo jim priča pri najstnikih (FIT), ter aroganca, zaradi katere se imajo nevedni ljudje (naj bodo sosedje, mimoidoči, kolegi, delodajalci, politiki ali celo starši) za večvredne in nadrejene (Nema generacija, Izgubljeni v množici), so z vidika miselnosti, iz katere izvirajo, povsem primerljivi z aroganco moških, ki svojo homoseksualnost prikrivajo z nasilnostjo (tak odnos prikazuje južnoafriški film Lepota, kandidat za predizbor za tujejezičnega oskarja). Enak vzorec pa nenazadnje opazimo tudi pri obritoglavcih – tistih, ki sovražijo homoseksualce, ker so v nasprotju z domnevnimi načeli moškosti, in tistih, ki s homofobijo tajijo lastno spolno usmerjenost (v to temo se spušča danski film Bratovščina).

Da bi poskusili razumeti, kaj žene glavnega junaka filma Bratovščina, da se pridruži neonacistom, ki v prostem času pretepajo pedre, se moramo vsaj delno ozreti v zamolčane vi-dike zgodovine nacizma in upoštevati vodilno načelo, zaradi katerega se veliko mladih (tudi gejev) odloči včlaniti se v skrajna desničarska gibanja. Tisto, za kar se zavzemajo, je narodna zavest. V tem smislu so nacionalizem, rasizem, antisemitizem in ksenofobija v različnih merah skupni vsem pripadnikom neonacističnih skupin. Glede homoseksualnosti pa pogosto naletimo na nasprotujoča si načela, celo razkole. Nekateri geji so povsem sprejeti v svojem krogu (včasih je odvisno tudi od statusa, ki ga imajo, ampak pogosto je pomembno samo to, da ustrezajo političnemu profilu gibanja), za večino pa bi bilo razkritje prenevarno, ker so se znašli v napačni družbi.

V Hitlerjevem režimu je bilo veliko homoseksualcev na visokih položajih. Hitlerjev namestnik in pozneje minister Rudolf Hess (ki je danes za neonaciste mučenik) sicer ni prakticiral svoje homoseksualnosti, toda poročil naj bi se samo zato, ker mu je ženo priskrbel Hitler; gospodarski minister Walther Funk je rad gledal za mladimi glasbeniki; načelnik SA-ja Ernst Röhm, ki je prav v središču ključne razprave v filmu Bratovščina, je vsekakor najbolj razvpit primer, njegovega namestnika Edmunda Heinesa pa so našli v postelji s šoferjem, ko je Hitler na noč dolgih nožev leta 1934 aretiral Röhma v penzionu, kjer je nastavil past njegovim rjavosrajčnikom.

Zanimivo je, da se Hitler sprva ni zanimal za spolne navade svojih kolegov. Ampak po prevratu, ki ga je izvedel, ker je v Röhmovi moči zaznal grožnjo za svojo oblast, je v homoseksualcih našel idealne grešne kozle in pokol predstavnikov SA-ja je v javnosti povezal z uradnim obsojanjem »življenjskih navad načelnika štaba SA-ja«, ki so bile nenadoma »nesprejemljive za vrednote nacionalsocializma«. Hitler je s tem, ko je zatrdil, da je počistil gnezdo homoseksualcev, legitimiral umor in upravičil prelom tabuja pobijanja. V svojem nagovoru je govoril o »sekti« znotraj SA-ja. Ti ljudje niso ogrožali »le morale zdravega naroda (ko še ni bilo aidsa), temveč tudi državno varnost«. Vzorec je srhljivo aktualen.

Podobno se zgodi v Bratovščini, kjer vodja neonacistov nekje v sebi dobro ve, da Lars ne izstopa samo zaradi razgledanosti. Spoštuje ga, ampak ko se za Larsa izve, nenadoma ni več isti človek. Podobni miselni mehanizmi se sprožijo v zafrustriranih najstnikih, ki se izživljajo nad sošolci, čeprav nimajo nič proti njim; ali v odraslih dedcih, ki potlačeno slo izživljajo z nasiljem. Namreč: ni mi mar, kaj si, in lahko te spoštujem, dokler te moje »šibkosti« ne boš izpostavil in javno izzval moje naklonjenosti (Hitlerja so motile govorice o Röhmu, ne Röhmova homoseksualnost sama). Doma delaj, kar hočeš. Če te odkrijejo, bodo drugi mislili, da sem kot ti. In jih boš fasal. (Še posebno, če imajo drugi prav.)

Marsikateri zavedni obritoglavec trdi, da boj proti gejem ni boj proti moškim, ki spijo z moškimi, temveč proti pomanjkanju možatosti, proti šibkosti. Ne glede na to, ali je to res njihovo ustaljeno vodilo ali samo mnenje nekaterih, tudi to ni posebno izviren izgovor. Tudi moški, ki se dajejo dol z moškimi (film Lepota), ne prenesejo ženskosti oziroma značilnosti, ki naj bi bile ženske, in nikakor niso pedri. Zanimivo je, da v nasprotju z njimi, veliko skrajno desničarskih homoseksualcev ne skriva svoje spolne usmerjenosti (vendar nočejo imeti opravka s »pedri« in »tetami«). Ti sicer ne odobravajo nasilnih navad neonacističnih skupin, vendar v glavnem zaničujejo poženščenost, češ: geje privlači moški ideal, nisem gej zato, da bi me vzburjale ženstvene pojave.

Seveda je napaka že v osnovni logiki. Če si gej in se družiš oziroma ne čutiš odpora do poženščenih gejev ali transspolnih oseb, to seveda še ne pomeni, da te privlačijo. Tu pronica hetero-mizogina mentaliteta nadrejenega dedca, po kateri mi določeni ljudje niso všeč, ker nisem tak kot oni. Ali če obrnemo: če bi sprejemal te osebe, bi to za druge pomenilo, da sem kot one. Zato jih moram sovražiti. In smo spet pri vzorcih, ki se skrivajo za šikaniranjem in izživljanjem nad šibkejšimi. Pomislimo na primer na poniževanje, ki smo mu priča na politični ravni. Poigravanje z družbenim statusom glbt-občank in občanov ni nič manj arogantno in obsojanja vredno od najstniškega šikaniranja in suvanja na šolskem hodniku. In podobno je tudi, kot rečeno, z nasilnimi moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi. Lahko so poročeni prikriti geji; biseksualci, ki zavračajo čustvene zaplete z moškimi; ali heteroseksualci, ki do moških spolnih partnerjev ne čutijo ničesar, ampak se radi z njimi pozabavajo. Ampak: od kod nasilnost? Če si poročen z žensko in ti je vseeno, s kom skačeš čez plot, čemu nasilnost? Posledice tisočletij patriarhata neizbežno podžigajo šovinizem in mizoginijo, ta pa je navsezadnje tudi tesno povezana s (ponotranjeno) homofobijo in samozaničevanjem.

V kontekstu neonacističnega gibanja dobita skrivanje in delno skrivanje bistveno bolj izprijene in nevarne razsežnosti. Najnevarnejši nemški neonacist, kot so mediji opisovali zloglasnega Michaela Kühnena, vodjo neonacističnega gibanja, ki je v 80. letih odkrito pozival k ustanovitvi četrtega rajha, je v gibanju užival nepojmljiv ugled, dokler njegova homoseksualnost ni postala javna (umrl je za posledicami aidsa, leta 1991, pet let po svojem razkritju). V Kühnenovem času je hotel francoski novinar Michel Caignet uvesti gejevsko organizacijo znotraj neonacističnega gibanja. Zato so ga nagnali. Takrat se je dejansko začela neonacistična anti-homo kampanja. Ker Caignet ni skrival homoseksualnosti, mu niso mogli preprosto prepovedati uresničitve načrta. Morali so ga izločiti. Po načelu: če sprejmem geja, ki se javno izpostavlja, nisem dedec.

Vendar pa ostaja dejstvo, da so v takih okoliščinah za to, da sprejmeš geja, kljub temu da sam nisi gej, konec koncev potrebna jajca. Kühnen je po umoru homoseksualca iz njihovih vrst njemu v čast izdal pamflet in med drugim zapisal, da so homoseksualni nacisti boljši borci od heteroseksualcev. S tem se je obsodil, toda umor ga je očitno tako pretresel, da se je hotel vsaj posredno izpovedati. Zgovorno je dejstvo, da so številni geji v nemškem neonacističnem gibanju tedaj zavzeto podprli Kühnenove nasprotnike in njegov politični status je bil uničen. Kot vidimo v Bratovščini in Lepoti, je paradoks v tem, da je v mentaliteti, ki torej ni značilna samo na neonaciste, temveč tudi za zaklozetane moške, homofobija zamaskirana kot odločnost oziroma pogum, v resnici pa gre za pomanjkanje poguma. Ali bolje rečeno, za tlačenje poštenosti, ko ti vest govori eno, odločiš pa se za drugo. Konformizem torej. Ta pa je po svoje oblika samozaničevanja. Skratka, podrejanje. In prav iz negotovosti in zavedanja lastne šibkosti nemara izvira tudi nasilnost ljudi, ki se imajo za nadrejene, naj so to neonacisti, zaklozetani moški, naduti politiki ali objestni dijaki.

Luka Pieri

fotografija iz filma Lepota

fotografija iz filma Bratovščina

fotografija iz filma FIT

fotografija iz filma Samomorilna soba

Urnik
Program
Spremljevalne prireditve
Festivalski katalog
Galerija
Organizacija