LESBO 17/18
Id. 2002: TRANS
ENAJST LET DRŽAVE
ENAJST LET HOMOFOBIJE
Dosje je nastal spomladi 2002, ob javni polemiki, ki se je zbudila
po zmagi Sester na izboru slovenske popevke za Evrovizijo. Spisala
ga je skupina aktivistov in aktivistk.
Iz predloga Ustave izpade izrecna prepoved diskriminacije na
osnovi spolne usmerjenosti. Angelca Žerovnik iz Socialdemokratske
stranke Slovenije meni, da bi prepoved diskriminacije zaradi spolne
usmerjenosti dovolila tudi usmerjenost na "otroke, živali
in kipe".
Junij: ljubljanski mestni svet ukine subvencijo Revolverju, češ
da gre za "pornografsko revijo" in hkrati prepove (so)financiranje
GLBT projektov.
Vrni na vrh
1992
Decembra Roza klub izda zloženko "Spolnost in aids".
Naslednje leto se začne afera: dr. Veljko Troha iz Strokovnega
sveta za vzgojo in izobraževanje oceni, da zgibanka ni primerna
za mladino, ker "ne upošteva naše slovenske, družinske mentalitete".
Šlo naj bi celo za prikrito zvodništvo mladih v homoseksualnost.
Dr. Anton Dolenc, profesor na Medicinski fakulteti in predsednik
Slovenskega zdravniškega društva doda, da so istospolno usmerjeni
ljudje "izrodek družbe, saj v nobenem primeru s svojimi oblikami
spolnosti ne morejo imeti potomcev, torej so že v prvi generaciji
obsojeni na izumrtje in so mrtva veja na živem drevesu življenja".
SZD se od te izjave distancira, a šele po javnem pozivu. Svetovna
zdravstvena organizacija zloženko kasneje oceni kot neoporečno.
Vrni na vrh
1993
Veliko razburjenja povzroči pobuda Ustavnemu sodišču, ki sta jo
vložila Aleksander Perdih in Silvo Zupanc. Ministrstvo za družino,
delo in socialne zadeve se v odgovoru Ustavnemu sodišču sklicuje
na obstoječi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.
Vrni na vrh
1994
Pisma bralcev v Delu: v odgovoru na dogodke v Zagrebu, ko je nek
HIV pozitiven moški zavestno okužil več svojih partnerjev, Vera
Hauptman iz Litije zahteva obvezno testiranje vseh Slovencev na
HIV in pobudo utemeljuje s pozitivnimi učinki obveznega fluorografiranja.
GLBT gibanje namerava organizirati praznovanje 10. obletnice
organiziranega gibanja. Proslava naj bi 27. maja potekala na Ljubljanskem
gradu. Najemnik prostora Dejan Novak odpove prireditev tik pred
začetkom, češ da je šele "nekaj ur pred prireditvijo po radiu
slišal, da imajo prireditev homoseksualci" in se je zbal,
da "bi prišel na slab glas. Če bi to dovolil, bi verjetno
zgubil svojo klientelo". Kasneje se izkaže, da za pritiski
stoji ljubljanski mestni svet oziroma Janez Lesar, ki naj bi prireditvi
nasprotoval zaradi gradbenih del. Slovenske novice pa so poročale:
"[…] vendar na tistem delu dvorišča ni bilo ne duha ne sluha
o velikih gradbenih delih".
Vrni na vrh
1995
23. februarja Angelca Žerovnik, avtorica izraza "lezbizem",
za TV Tednik ugotovi, da lahko homoseksualnost nekoga tudi "mine".
16. marca na Pravni fakulteti poteka predavanje dr. Karla Zupančiča
z naslovom "Pravo in življenjske skupnosti istospolnih oseb
(sic!)". Med drugim se mu je zareklo tudi tole: "Zakonska
zveza je za pravo zanimiva kot okvir, ki daje največ za koristi
otroka. Gre za osnovanje družine na naravni način. Istospolni
pa naravnih otrok ne morejo imeti." Meni, da drugačna spolna
usmerjenost narekuje drugačno zakonsko obravnavo.
Delo Stik 14. aprila izvede anketo med 609 telefonskimi naročniki.
Največ anketirancev (35.6%) moti pri drugih ljudeh drugačna spolna
usmerjenost. Skoraj 60% jih ne odobrava istospolnih porok. Le
petina anketirancev meni, da bi morala država ostro ukrepati proti
pojavom in gibanjem, ki zagovarjajo rasizem, šovinizem in nestrpnost
proti tujcem nasploh.
Podpredsednik DZ Lev Kreft 25. avgusta odpre "Mednarodni
posvet o homoseksualnosti" in si s tem prisluži negativno
kritiko v "Slovencu".
Delo septembra objavi komentar "Nova oblika posilstva",
v katerem avtor "R.K." med drugim piše: "Mnogi
se na primer sprašujejo, če je promocija homoseksualnosti res
ena od nujnih poti, s katero morajo državljani dokazovati stopnjo
tolerance do drugačnosti oziroma različnosti. Tako smo imeli svetovni
kongres, neke druge posvete in srečanja, pred dnevi še mednarodni
posvet spolno drugače naravnanih, vse glasneje se razglablja o
pravicah teh ljudi in enakosti za različne, o možnosti posvojitve
otrok, nekateri zlobno namigujejo na zahteve po benificiranem
stažu in raznih bonitetah… Kar naprej ponavljana gesla o pravici
do drugačnosti in nestrpnosti, ki jih obdaja, pa, glede na resnično
stanje, sploh niso primerna, so kvečjemu izzivaška in reklamatorska."
Komentar se nadaljuje z opisom posilstva, kjer sta bila posiljevalec
in njegova žrtev moškega spola. Komentator posiljevalcu pripiše
istospolno, žrtvi pa raznospolno usmerjenost in dogodek označi
za "nenavadno, za naše mesto povsem novo obliko posilstva".
Opisu posilstva spet sledi homofobični izpad: "[…] molk,
s katerim se je obdala množica, ki javno razglaša svojo drugačnost,
pa daje slutiti, da dogodek ni ravno pozitivna reklama za 'privilegijske'
boje in razna homoseksualna zborovanja v Ljubljani. Sicer pa,
tudi med drugačnimi so pokvarjene duše."
Vrni na vrh
1996
7. januarja vodja redarske službe v edinem gejevskem in lezbičnem
disku v državi pretepe organizatorja. Vodstvo kluba dogodka ni
želelo direktno obsoditi in se je izvijalo z izjavami, kot je,
da je "organizator nepriljubljen med redarji". Resnejše
ukrepe je sprejelo šele po tem, ko so aktivisti in aktivistke
zasedli prostore kluba in onemogočili delo blagajniku in DJ-ki.
18. februarja anketa Nedela pokaže, da so 6,4 odstotkom Slovencev
najbolj smešne šale o človeških značilnostih - o blondinkah, homoseksualcih.
Marca 1996 izide 19. številka Revolverja, v kateri so objavljena
stališča slovenskih političnih strank do istospolne usmerjenosti.
Intervjuje so dale vse politične stranke razen Slovenske ljudske
stranke, ki se je prošnjam izogibala. Nekateri intervjuji vsebujejo
izjave, ki jih lahko imamo za homofobične. Nada Skuk v imenu SKD
recimo trdi, da je družina "oče, mati in otrok"; "Vemo,
kaj je namen družine in namen vzpodbujanja družine. Namen je nadaljevanje
rodu, nadaljevanje človeka, in to je možno samo v primeru, da
nastane dvospolna združitev - da se razmnožujemo, čisto primitivno
rečeno." Pove tudi, da njena stranka ne bi podprla ustanovitve
vladne pisarne za istospolno usmerjene: "Ne, mislim, da to
ni potrebno." Na vprašanje, če meni, da njena stranka nima
istospolno usmerjenih članov, odgovori: "Da, mislim, da jih
ni, glede na naš program, na našo usmeritev in tudi po evidenci
ni videti, da bi bili." Podobno velja za izjave Aleksandre
Forte iz SDSS: "Kar pa se tiče družine, pa naša stranka izhaja
iz take opredelitve družine, kjer menimo, da ima primarno vlogo
vzgoja in nega otrok. Nastanek družine je torej pogojen z otrokom.
V tej zvezi pa menimo, da je tudi po strokovni plati dovolj utemeljenih
trditev, da okolje istospolnih partnerjev ni najbolj primerno
za to, da bi otrokom omogočilo najboljše pogoje. […] Psihologija
ali psihoanaliza teh skupnosti ne obravnavata kot patoloških,
vendar pa po drugi strani s stališča psihodinamike in primernega
okolja za razvoj otrok potrebuje moško in žensko figuro […]".
V isti reviji je objavljen intervju z Marto Zore z naslovom "Sem
za čisto demokracijo": "[…] recimo o posvojitvi otrok
pri istospolnih partnerjih, tu pa bi rekla, da tega ne dovolim.
In sicer iz preprostega razloga, da ima otrok pravico tako do
matere kot očeta, torej obeh. Prav tako sem mnenja, da ženska
ki bi rada posvojila (oz. zanosila) otroka, tega ne bi smela brez
pomisleka na očeta. […] Kar pa se tiče skupnega gospodinjstva
in zadev okoli izvenzakonske partnerske zveze, sem za to, da se
stvari nekako 'fer' uredijo, če ne drugače, mogoče dva človeka
lahko naredita medsebojno pogodbo […]".
8. avgusta slovenska obmejna policija na meji z Madžarsko zavrne
vstop trem aktivistom, ki so bili namenjeni v Ljubljano na 10.
regionalno konferenco ILGA za vzhodno, jugovzhodno in srednjo
Evropo, čeprav so s seboj imeli vabila organizatorjev z garancijo,
da bo za njihovo namestitev in prehrano poskrbljeno. Uradna razlaga
zavrnitve se glasi, da niso imeli dovolj sredstev za preživljanje.
Po izjavah policije naj bi imeli vsi skupaj 300 USD, po izjavah
prizadetih, ki so se pritožili tudi nad nekorektnim in nevljudnim
odnosom policistov, pa je imel vsak od njih po 300 USD.
Delo 17. avgusta objavi anketo, v kateri se 34% anketiranih izreče,
da se jim homoseksualnost ne zdi sprejemljiva - od tega se jim
70% homoseksualnost zdi nemoralna, 57% se jim zdi sporna iz zdravstvenih
razlogov (aids), 52% jih je prepričanih, da je homoseksualnost
bolezen in 51% da homoseksualnost spodkopava vrednostni sistem
družbe.
Septembra 1996 izide 21. številka Revolverja, v kateri so objavljena
stališča slovenskih političnih institucij do istospolne usmerjenosti.
Očitno je, da ombudsman Ivan Bizjak pravic gejev in lezbijk nima
za človekove pravice. Trdi, da so "taka partnerstva"
čisto nekaj drugega kot "družina". O istospolni usmerjenosti
pa meni, da je to "zasebna zadeva posameznika". O netolerantnih
skupinah in posameznikih: "Nisem zasledil ravno velike netolerantnosti
v tem pogledu. […] Nimam pa vtisa ali pa ne poznam primera, ko
bi šlo za izrecne izpade tovrstne netolerantnosti na tem področju."
Huje se je odrezal predsednik republike Milan Kučan - njegova
predstavnica za medije gospa Furlan je novinarkama povedala, da
je "tema preveč obrobna, preveč specifična, preozka, da bi
se predsednik z njo ukvarjal".
Decembra 1996 se odvija festival gejevskega in lezbičnega filma.
Ministrstvo za kulturo oz. minister Janez Dular izve, da so filmi
predvajani brez slovenskih prevodov (kar je po novem zakonu obvezno,
razen če predvajanje brez prevodov dovoli minister), zato zagrozi
s kaznimi in zahteva ustavitev festivala oziroma ustrezne prevode.
Organizatorji festivala na Ministrstvo naslovijo prošnjo, da jim
minister dovoli predvajanje brez slovenskih prevodov, saj gre
za filme, ki bodo v Sloveniji predvajani le enkrat, na nekomercialnem
festivalu in bi bili stroški prevajanja preveliko finančno breme
za organizatorja. Prošnja je zavrnjena.
Vrni na vrh
1997
Na začetku leta je pri Ministrstvu za delo, družino in socialne
zadeve ustanovljena delovna skupina za pripravo predloga zakona
o istospolnih partnerstvih. V skupino je bil vključen tudi specialist
s področja psihiatrije. Osnovni predlog je pripravila mariborska
Pravna fakulteta, v njem pa med drugim piše "[…] Skupnost
istospolnih partnerjev ni skupnost moškega in ženske ter zato
ne more ustvarjati vseh tistih pravnih posledic, ki so tipične
za zakonsko zvezo. […] Poglavitni razlog pravnega urejanja zakonske
zveze je v zasnovanju družine. […] Ni mogoče trditi, da bi skupnost
istospolnikov (sic!) enako kot skupnost matere in očeta vplivala
na skladen otrokov razvoj. […] Zato ne bi kazalo dopustiti možnosti
posvojitve niti zunajzakonske oploditve ali umetne osemenitve.
[…] Ni predvideno, da bi skupnost istospolnih partnerjev postala
podobna zakonski zvezi."
Februar: Predsednica parlamentarnega odbora za zdravstvo dr.
Majda Ana Kregelj Zbačnik, sicer članica SDS, je med zaslišanjem
kandidata za ministra za delo, družino in socialne zadeve Antona
Ropa le-tega obtožila, da se premalo zavzema za družinske vrednote
in da preveč pozornosti posveča gejem, lezbijkam in akcijam "Kondomi
v vsako vas".
Maj: novinar POP TV v oddaji "Športna scena" imenuje
badminton "pederski šport".
7. maja dr. Ivan Štuhec v intervjuju za Mag - ob izbruhu afere,
ko je nek moški izsiljeval duhovnike, s katerimi je imel spolne
odnose - reče: "homoseksualni odnosi niso tisti, ki bi jih
lahko obravnavali kot moralno opravičljive."
21. novembra se na srečanju s kandidati za predsednika republike
v klubu K4 kandidata Janez Podobnik in Jože Bernik izrečeta proti
istospolnim porokam.
Dr. Tone Mlinar, profesor na Teološki fakulteti, izjavi: "Mislim,
da v homoseksualnih odnosih spolnost dejansko neha biti jezik
ljubezni."
Vrni na vrh
1998
Strokovna komisija za programe založništva in književnosti pri
Ministrstvu za kulturo, ki so jo sestavljali Milan Dekleva, Dušan
Jovanovič, dr. Mladen Dolar, Andreja Mlinar, Ženja Leiler Kos,
Tilka Jamnik, Božidar Premrl in Tone Pavček je odobrila subvencije
62 revijam, zavrnila pa 16. Med zavrnjenimi šestnajstimi sta bila
tudi edini slovenski GLBT reviji Revolver in Lesbo.
Vrni na vrh
1999
15. junija telefon za otroke v stiski, ki deluje v okviru
Zveze prijateljev mladine Slovenije, sporočil, da se je v tekočem
letu povečalo število klicev, med drugim tudi v zvezi s homoseksualnostjo.
Novembra Študentska organizacija Univerze v Ljubljani ukine Roza
disko. Po protestih mnogih nevladnih organizacij, ki se pridružijo
protestu Škuc-LL, si ŠOU premisli.
Vrni na vrh
2000
26. marca Nedelo objavi anketo o mejah politične satire. 40,6%
anketiranih meni, da politična satira ne sme biti rasistična,
ksenofobična, seksistična, le 30,7% pa, da ne sme biti žaljiva
do homoseksualcev in lezbijk.
Maja dobi Škuc-LL odgovor z Urada varuha človekovih pravic na
pobudo za odpravo diskriminacije istospolnih partnerstev. Iz odgovora
je jasno razvidno, da se Urad varuha ni želel ukvarjati s to problematiko,
saj pobudnici odrekajo pravico sklicevanja na ustavni člen o enakopravnosti;
trdi, da mu ni uspelo pridobiti dokumentov Sveta Evrope in Evropskega
parlamenta o odpravi diskriminacije itd. Odgovor se cinično zaključi
z mnenjem, da "dela varuha človekovih pravic ni mogoče izenačevati
z aktivnostmi nevladnih organizacij".
21. junija zaseda Odbor DZ za delo, zdravstvo, družino in socialne
zadeve. Obravnava tudi predlog zakona o zdravljenju neplodnosti
in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. Največ razburjenja
povzroči amandma k 5. členu, po katerem naj bi bile do umetne
oploditve upravičene tudi samske ženske. Jože Trontelj, predsednik
Državne komisije za medicinsko etiko ob tem doda, da se mu zdi
popolnoma nesprejemljivo, da bi naredili otroka samski ženski,
saj se s tem ustvarja "nepopolna družina". Karlo Zupančič
je "opozoril", da bi bila na ta način odprta pot za
pridobitev otroka tudi homoseksualnim parom, po čemer naj bi postali
unikat med evropskimi državami. Jože Možgan je menil, da bi takšen
način oploditve omogočali tudi ženskim paraplegikom, ki "niso
atraktivne za zakonsko skupnost, želijo pa si otroka". Na
koncu razprave je minister za zdravstvo dr. Dušan Keber pozval
LDS, da umakne svoje predloge amandmajev.
16. julija Nedelo objavi anketo, po kateri 10% anketiranih ne
bi dalo samskim ženskam pravice do umetne oploditve, 60% pa proti
temu, da bi otrok odraščal v skupnosti istospolnih partnerjev.
27. julija se oglasi Urad za žensko politiko z mnenjem, da Zakon
o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko
pomočjo predstavlja "alarmanten primer zmanjševanja pravic
žensk" in opozarja na grobe diskvalifikacije posameznih skupin
žensk (predvsem samskih in istospolno usmerjenih), izrečenih v
parlamentu.
5. decembra je bila v Ljubljani okrogla miza pravnikov, na kateri
so govorili tudi o posvojitvah otrok s strani parov istega spola,
katerim so nasprotovali Barbara Brezigar, Tone Jerovšek in France
Bučar, saj "je treba pri posvojitvi gledati predvsem na otrokove
pravice". Matevž Krivic pa je opozoril, da obstaja v družbi
veliko zakonov raznospolnih partnerjev, ki niso za otroka nič
boljši in se je zavzel za strokovno preučitev vprašanja.
Vrni na vrh
2001
15. marca vlada sprejme predlog amandmajev k noveli zakona o zdravljenju
neplodnosti in postopkih umetne oploditve z biomedicinsko pomočjo.
Po tem predlogu so do OBMP upravičene tudi samske ženske, ki pa
bi morale pred tem dobiti dovoljenje posebne komisije.
22. marca se oglasi Katedra za moralno teologijo in nasprotuje
spremembi zakona. Anton Mlinar, predstojnik katedre, meni, da
je "nesprejemljivo, da zakonodaja pod pretvezo zdravljenja
neplodnosti odpira pot k neodgovornemu in načrtovanemu starševstvu
samskih, ali celo istospolno usmerjenih oseb".
18. aprila DZ obravnava predlog novele. Po mnenju poslanca SNS
Saša Pečeta je namen zakona "izničiti zdravo družino v slovenski
družbi". Poleg tega je zakon po njegovem prepričanju "prvi
korak do priznavanja možnosti posvojitve otrok tudi homoseksualnim
partnerjem". SMS meni, da bo zakon "podprl širjenje
samohranilstva". Predlog novele kot moralno in/ali etično
spornega označijo tudi poslanci SDS, NSi in SLS+SKD.
4. maja se oglasi Nova generacija, podmladek SLS+SKD. Trdijo,
da je 80% medicinske stroke proti členu, ki omogoča dostop do
OBMP tudi samskim ženskam. NG napove akcijo "Raje v dvoje"
in pove, da zakon odpira "problematiko istospolnih partnerjev".
Izrazi tudi skrb, da bi Slovenija postala evropska "Meka"
za umetno oplojevanje samskih žensk.
15. maja mediji objavijo "Pismo proti homofobiji" Društva
za nenasilno komunikacijo, ki je po srednjih šolah izvajalo delavnice
o nasilju, diskriminacijah, komunikaciji in reševanju konfliktov.
Ena od delavnic je obravnavala tudi homoseksualnost. Srednja šola
tiska in papirja je dovoljenje za izvedbo delavnic pogojevala
z izključitvijo delavnice o istospolni usmerjenosti. Povod za
to zahtevo so bile pritožbe staršev, da "šola navija za homoseksualizem".
5. junija se oglasita Združenje za demokratizacijo javnih glasil
in Civilna družba za demokratizacijo in pravno državo. Hubert
Požarnik v njunem imenu opozori, da novela zakona za OBMP "odpira
možnost oploditve tudi lezbičnim ženskam" in da "vse
raziskave kažejo, da imajo otroci lezbijk - vemo, da nekatere
lezbijke imajo otroka ali pa so biseksualne - bistveno več težav
s spolno identiteto. Deklice so zaradi tega, ker odraščajo v takšnem
okolju bolj pogosto tudi same lezbične, biseksualne in spolno
razpuščene. Fantje pa imajo, ravno obratno, bistveno več težav
z impotenco".
8. junija redar lokala "Galerija" v ljubljanski Mestni
galeriji, ki je sicer v lasti Mestne občine Ljubljana, prepove
vstop gej pesnikoma Branetu Mozetiču in Jeanu Paulu Daoustu. Pri
tem jima pojasni, naj "se že navadimo, da lokal ni več za
'take'". Sledi protestno pitje mineralne vode v lokalu in
čakanje na to, da bodo državni organi odreagirali na očitno diskriminacijo:
tožilstvo z obtožnico, višji predstavniki pa z obsodbo dejanja.
Obsodbe ne dočakamo, zato se začnejo priprave na "Obvoznico
mimo nestrpnosti - pohod proti homofobiji".
V vmesnem času najemnik omenjenega lokala svoje dejanje pojasnjuje
z lažmi, da sta se pesnika nespodobno vedla, da sta se poljubljala
po cesti itd., čemur mediji nasedejo.
3. julija končno dočakamo obsodbo dejanja s strani ombudsmana.
"Štirinajsti člen Ustave prepoveduje diskriminacijo na podlagi
kakršnih koli osebnih okoliščin, kar morajo upoštevati tudi lokali,
ki so od države dobili dovoljenje za opravljanje dejavnosti. Prepričanje,
da država zaradi pomanjkanja ustreznih zakonov ne zagotavlja enakopravnosti
glede na spolno usmerjenost, ki se v zadnjem času pojavlja, je
zato zmotno. V primeru diskriminacije imajo državni organi dolžnost
ustrezno ukrepati in za svoje ravnanje ne potrebujejo posebnega
zakonskega pooblastila". Kljub mnenju ombudsmana se državni
organi ne zganejo, prav tako ne sledijo obsodbe dejanja najemnika
lokala s strani drugih predstavnikov države.
6. julija se zgodijo demonstracije pod imenom "Obvoznica
mimo nestrpnosti - pohod proti homofobiji". Še vedno se ne
zgane noben predstavnik države. Nacionalni TV uspe prezreti dogodek,
ki je dve uri diktiral utrip staremu mestnemu jedru - o njem poroča
šele nekaj dni kasneje in po protestih aktivistov in aktivistk.
12. julija Delo objavi komentar Borisa Ježa. V komentarju Jež
trdi, da ksenofobija v Sloveniji ni nič drugačna kot v ostalih
delih sveta, da dežurni dušebrižniki kar tekmujejo v razkrivanju
nestrpnosti. "Kajti razne civilnodružbene skupine počnejo
že tak kraval, kakor da bi bilo treba zaradi preganjanja črncev,
Židov ali homoseksualcev postaviti celo državo pred haaško sodišče",
meni Jež.
15. julija Nedelo objavi anketo o strpnosti. 34,9% anketiranih
meni, da smo Slovenci dovolj strpni do drugih in drugačnih. Homoseksualca
ne bi imelo za soseda 28,1% anketiranih.
24. julija Večer objavi komentar, v katerem Petra Zemljič trdi,
da je družba homofobna. "Človeku se kar kolca po osemdesetih
letih, ko se je homoseksualna in lezbična scena pri nas oblikovala
in dobila najtrdnejšo legitimacijo. […] Danes je zgodba drugačna,
saj je družbeni prostor do te problematike bolj ignorantski, če
ne celo ostrejši."
25. julija ljubljanska županja Viktorija Potočnik končno sprejme
zagovornike pravic istospolno usmerjenih. Razlog za sprejem je
prvi vrsti ta, da jo je Brane Mozetič v intervjuju za Mladino
javno postavil na laž, sekundarni pa pritiski na politiko, da
obsodi diskriminatorne prakse (zadeva "Cafe Galerija"),
ki so jih od 8. junija dalje vršile GLBT organizacije. Županja
je med drugim uspela izreči tudi to, da bodo v MOL "skrbno
pazili, ali bodo lastniku lokala, kjer se obnašajo diskriminatorno,
lokal še dali v najem ali ne".
Istega dne v tedniku 7D izide komentar Darka Špelca, v katerem
ugotovi: "Nedavno je bila v medijski prostor izstreljena
'nova' skovanka - homofobija! Izraz je v uporabi zadnja tri desetletja
in ima 'znanstveno' vrednost kot trditev, da je homoseksualnost
prirojena".
9. novembra Mirovni inštitut predstavi knjigo "Poročilo
Skupine za spremljanje nestrpnosti". Direktorica inštituta
Vlasta Jalušič je ob tej priložnosti dejala, da "rasizem
in ksenofobija v slovenski družbi obstajata, pa čeprav nekateri
menijo drugače". Mediji so iz poročila citirali tudi stavek:
"Osebno nimam nič proti istospolno usmerjenim osebam, toda
menim, da bi bila legalizacija istospolnih porok v posmeh heteroseksualnim,
to je normalnim porokam".
14. novembra se oglasi slovenski center PEN. Predsednik upravnega
odbora Veno Taufer v izjavi pravi, da center "navdaja s skrbjo,
da je vidnima leposlovnima ustvarjalkama, v katerih delih je prisotna
tematika istospolne usmeritve, pristojni državni organ na prvi
stopnji postopka odrekel pravice do statusa samostojne kulturne
delavke s pravico do plačila prispevkov iz proračuna; pri avtorici
proze z lezbično tematiko, ki je doživela pohvale kritike in bila
sprejeta v program tujega založnika, z obrazložitvijo, da 'kvaliteta
njenih del ne predstavlja pomembnega prispevka k slovenski kulturi,
prisoten je slab kreativen pristop.' […] Skrbi nas, da ne gre
le za nerazumevanje, temveč za nestrpnost do drugačnosti. Za svoj
javni nastop izkorišča vzdušje sovraštva do istospolno usmerjenih,
ki ga vse bolj soustvarjajo tudi nekateri slovenski mediji. Od
vseh, zlasti pa od tistih, ki usmerjajo javno mnenje, pričakujemo
več spoštovanja pravice do drugačnosti".
23. novembra Ministrstvo za kulturo zavrne očitke PEN-a, da diskriminira
ustvarjalce glede na spolno usmerjenost. "Strokovna komisija
in Ministrstvo za kulturo v nobenem primeru ne diskriminirata
ustvarjalk in ustvarjalcev glede na njihovo spolno usmerjenost.
Teh podatkov namreč nimamo […]." Motiv istospolne usmerjenosti
je jasno razviden iz del obeh ustvarjalk.
8. decembra Brane Mozetič v imenu Društva Škuc vloži kazensko
ovadbo zaradi zbujanja rasnega ali verskega sovraštva, razdora
ali nestrpnosti proti dr. Janezu Ruglju. Ta je v intervjuju za
revijo Sodobnost namreč dejal: "Ameriški psihiater Szasz
je zapisal, da je psihiatrija družbena služba za nezločinsko delinkvenco.
Vsi, ki so delinkventni: pesniki, pisatelji, politiki, lezbijke,
homoseksualci in drugi vagabundi, so toliko zarukani, da jih psihiatrija
niti ne poskuša spremeniti, ker to ni mogoče. […] Problem je druge
vrste. Ženske pri nas so se mazohistično prepustile kapitalističnemu
izkoriščanju in se z užitkom pustijo enakopravno izkoriščati moškim.
Delajo osem, deset ur, zato so nesposobne, da bi bile žene, ljubice,
matere. […] Kdor tega ne spoštuje, je izvržek, postane obrobni,
marginalizirani človek. Seveda so norme in vrednote za lenuhe,
za prevarante, za homoseksualce, za lezbijke, za impotentne, za
previdne, za roparje itn. […] Homoseksualci so marginalci, zato
ne morejo imeti pravice do uveljavitve s svojo neproduktivnostjo,
pa tudi ne s svojo spolno nagnusnostjo: oralni seks ali vzajemno
masturbiranje ali vtikanje penisa v smrdljivo rit med dvema moškima,
to je vendar nagnusno. Čislati moramo estetiko! Moški ne more
imeti normalnega odnosa do moškega, ne do ženske in ne do otroka
in zato ne more odigrati nobene javne funkcije. Če se npr. lepa
ženska sleče in razširi noge ter pokaže svoje mednožje, zasije
lepota. Penetriranje v čisto vagino je povsem nekaj drugega, kot
v smrdljivo rit. Treba je uporabljati natančne izraze, da se ve,
kam homoseksualci spadajo. Drugače je z lezbijkami, saj se dvem
dejavno lahko priključi en moški... […] Ženska pri terapiji lahko
uspe samo, če je lepa in bogata. Bogata mora biti, da si zdravljenje
financira, lepa pa zato, da se ustvari neki magari samo platonski,
transferni odnos med terapevtom in bolnikom. Če tega ni, se z
njo ne bo nihče ukvarjal. Noben psihoterapevt nima kakšnih muslimank
na kavču, zavoženih. Samo lepe in bogate."
V Magu kasneje izide članek, ki ga je napisal dr. Rugelj. Drugačni
(narkomani, samohranilke, homoseksualci) po njegovem ogrožajo
slovenski narod. Homoseksualce po njegovem ustvarjajo "nesrečne,
zamorjene, histerične, mračnjaške matere - v glavnem nepotešene
žene alkoholikov"; nekateri homoseksualci so "zelo nevarni
za mlade dečke, zato izrabljam to priložnost, da na to opozorim
starše, ki so dolžni, da sinove poučijo o nevarnosti zapeljevanja
homoseksualcev, kajti travme, ki jih mladi dečki doživljajo zaradi
agresivnega homoseksualnega zlorabljanja, so zanje bolj usodne
kot pedofilija odraslih moških do deklic." Za geje je, po
njegovih izkušnjah, značilno "zelo resno stanje, ki sodi
v jedrno nevrozo", zato bi "morali biti zaradi izločenosti
iz tvornega reproduktivnega procesa do neke mere vdani v svojo
reproduktivno omejenost in zato nekako skromni."
Vrni na vrh
2002
Radijski voditelj Janez Martinčič je na nacionalnem radiu dejal:
"Ta peder Hitler je povzročil veliko gorja." Zaradi
te izjave je sekcija Škuc-LL na Urad varuha človekovih pravic
naslovila pobudo za ukrepanje in dobila odgovor, da varuh "nima
pooblastil za ukrepe v teh primerih" in da gre za "svobodo
govora".
16. februarja na izboru slovenske popevke za Evrovizijo (EMA
2002) zmaga travestitski trio Sestre. Sledi izbruh nestrpnosti
v javnosti, medijih, vodstvu nacionalne televizije in parlamentu.
|