LESBO 17/18
Id. 2002: TRANS
V OBJEMU EVROPE
Tatjana Greif
Ilustracija: Boris Benko
Slovenija naj bi leta 2004 postala polnopravna članica Evropske
unije. "Evropska družina", kot sentimentalni politiki
radi imenujejo EU, naj bi se s sedanjih petnajstih članic povečala
na petindvajset držav. Članstvo v "družini" pomeni za
državljane - tudi LGBT državljane - prednosti in slabosti.
EU je pravno formalno gledano področje, ki lezbijkam in gejem,
njihovim skupnostim in njihovim otrokom zagotavlja največ pravic
(primerljive so le nekatere kanadske province). Večina držav -
8 od sedanjih 15 članic - omogoča pravno ureditev istospolnih
partnerskih zvez, večinoma v standardni obliki registriranega
partnerstva, ki je ekvivalent civilne poroke, kar pomeni, da imajo
registrirani partnerji in partnerke skoraj enake pravice kot zakonci.
To pravno rešitev poznajo Švedska, Danska, Finska, Nemčija, Nizozemska,
Francija, Belgija in Portugalska, medtem ko sta Nizozemska in
Belgija izenačili homo in hetero zakonske zveze. Skandinavske
države imajo sklenjen sporazum, po katerem medsebojno priznavajo
registrirano partnerstvo, sklenjeno v drugi državi, v pripravi
pa je tudi direktiva, ki bo omogočila partnerjem neovirano gibanje
in pridobitev državljanstva znotraj EU. Zelo pomembna je tudi
zaščita starševskih in posvojiteljskih pravic za istospolne pare
ter pravica do medicinske oploditve; več držav EU, zlasti skandinavske,
daje na vseh teh področjih več kot zgleden vzor.
EU zakonodajalcem tudi določa, da se morajo pri načrtovanju politik
in zakonodaje obvezno posvetovati s pristojnimi NVO, kar pomeni
večjo možnost vpliva LGBT organizacij na bodoče zakonske spremembe
in oblikovanje politik na področjih, ki zadevajo njih same.
V okviru Evropskega parlamenta deluje posebno telo za pravice
gejev in lezbijk, Intergroup for Gay and Lesbian Rights, ki ga
sestavljajo parlamentarci in parlamentarke več držav, ki so deklarirani
geji ali lezbijke ali podporniki gibanja, na čelu z nizozemsko
poslanko Joke Swiebel. Medtem v Sloveniji nimamo niti enega politika
ali političarke, ki bi si upala javno nastopiti kot gej ali lezbijka.
Outirani politiki so, kot javne osebnosti, nujna opora LGBT gibanju
in, kot kaže zgodovina legalizacije istospolnih partnerstev za
zahodu, tudi nujni pogoj uspešnega pritiska.
Vendar pa tudi EU ni brezhibna, neredko je tudi homofobična.
Status istospolno usmerjenih oseb v EU - kljub sprejeti zakonski
regulativi (pogodbe in direktive v zvezi s prepovedjo diskriminacije),
ki je za države članice zavezujoča, ter neobvezujočim dokumentom
(resolucije in priporočila, zaradi katerih je sploh prišlo do
uvedbe zaščite za istospolne pare) - še vedno ni izenačen z statusom
ostalih državljanov. Evropa je LGBT podelila le omejene pravice,
ne pa tudi enakopravnosti.
Ponekod so še vedno kratene pravice istospolno usmerjenih ljudi.
Grčija, Irska in Portugalska so države, ki imajo še vedno uzakonjen
kazenski člen, ki za homoseksualne odnose med moškimi določa višjo
sporazumno starost, Avstrija je takšen člen ukinila šele leta
2002. Vse naštete države so tudi članice Sveta Evrope in zatorej
zavezane spoštovanju Konvencije o človekovih pravicah (gre za
kršitev 8. člena Konvencije, t. j. pravice do zasebnega življenja).
Velika Britanija ima zakon, ki prepoveduje govor o homoseksualnosti
v šolskih programih (pravica do informiranja), nekatere članice
ne poznajo nikakršne zakonske zaščite za istospolno usmerjene
itd.
Vprašanje je, ali se bodo nove članice EU zgledovale po ostalih,
ko pa niti te še niso "pometle pred svojim pragom".
Vprašanje je tudi, ali se bodo vzhodno-evropske novinke - glede
na to, da je družinska zakonodaja v nacionalni pristojnosti -
sploh ravnale po t.i. neobvezujočih dokumentih EU.
Tu je še neizogibna sporna točka razmerja med velikimi in
malimi državami ter neenakosti in neuravnoteženosti v sistemu
vodenja politik in odločanja, kar se že kaže v poskusih uvedbe
t.i. dvojnega predsedstva. Kakorkoli že, referendum o vstopu Slovenije
v EU bo 23. marca.
|
