POROČILO:
ANKETA O DISKRIMINACIJI
NA OSNOVI SPOLNE USMERJENOSTI
Uvod
Zaključek
Ostala vsebina:
Demografski
podatki |
Nasilje
in nadlegovanje
| Delo
in zaposlovanje
|
Zdravstvo
Stanovanje
| Vojaški rok |
Razno
porocilo
v pdf obliki
| separat
in pdf file (first nine pages in Slovene)
ZAKLJUČEK
Na
podlagi opravljene raziskave lahko sklenemo, da obstaja v Sloveniji
visoka stopnja diskriminacije nad gejevsko, lezbično, biseksualno
ali transseksualno populacijo, ki so jo geji in lezbijke doživeli
v visokem deležu. Geji in lezbijke prepoznavajo diskriminacijo
na ravni človekovih pravic oziroma temeljne državljanske neenakosti.
Skorajda polovica anketiranih je že bila deležna nasilja
in načinov nadlegovanja, ker je strašljiv podatek, saj delež
visoko presega vsa doslej detektirana osišča nasilja v sodobnih
družbah. V Sloveniji je - po raziskavi, ki jo je izvedla nevladna
organizacija SOS telefon za ženske in otroke, žrtve nasilja -
posiljena vsaka sedma ženska, nasilje pa je prisotno v vsaki peti
družini. Glede na raziskavo “O diskriminaciji na osnovi spolne
usmerjenosti” pa je žrtev nasilja in nadlegovanja vsak drugi gej
ali lezbijka. Vsak peti gej ali lezbijka sta bila deležna nadlegovanja
zaradi spolne usmerjenosti na delovnem mestu. Vsaka dvanajsta
lezbijka ali gej sta bila poslana na psihiatrično zdravljenje,
približno isto število je imelo zaradi spolne usmerjenosti težave
z zdravstvenimi storitvami ali ob reševanju stanovanjskega problema.
Vsak deseti gej je doživel težave zaradi spolne usmerjenosti ob
služenju vojaškega roka.
Ena od bolj poudarjenih slik, ki jih daje anketa, je uravnoteženost
mnenj po spolni, starostni in izobrazbeni strukturi. Odstopanja
v mnenjih glede na spol, starost ali izobrazbo so majhna: na odnos
do posameznih tematik, ki se dotikajo homoseksualnosti, ne vplivajo
niti izobrazba niti spol niti starost. Razlika je še največja
pri vprašanju o nasilju ali nadlegovanju zaradi istospolne usmerjenosti,
minimalna pa pri tako politično osvetljenih temah, kot je odnos
do registriranega partnerstva. Minimalna odstopanja so zanimiva
predvsem pri izobrazbi, saj spodbijajo stereotipno predstavo o
stopnjah ozaveščenosti, ki naj bi bile višje pri višjih stopnjah
izobrazbe: izobrazba sploh nima pomembnega vpliva na značaj
odgovorov. Iz takšnega podatka lahko sklepamo tudi o tem,
da zavest o diskriminaciji homoseksualnosti ali protihomofobična
znanja niso vsebine, ki bi jih podajal šolski ali univerzitetni
sistem.
Preko raziskave lahko prav gotovo sklenemo, da homoseksualna populacija
v Sloveniji ni več pasivna sprejemnica nasilja in nadlegovanja,
ki se vrši nad njo. Četudi so njene konkretne akcije za preprečevanje
le-tega zaenkrat še omejene, pa obstaja močno prisotno vedenje
o tem, da diskriminacija nad homoseksualnostjo ni nekaj samoumevnega.
Razlog diskriminacije postavljajo v neenakopravno obravnavo gejev
in lezbijk s strani države, to je, v zakonodajo, sklad pravic
in svoboščin, ki jih le-ta podeljuje različnim državljanskim kategorijam.
Zanimivo bi bilo vedeti, kakšno podobo bi dale raziskave, ki bi
bile opravljene pred desetletji, pred dekrimi-nalizacijo homoseksualnosti
ob koncu sedemdesetih ali ob nastajanju gejevskega in lezbičnega
gibanja v osemdesetih. Ob časovnih perspektivah bi namreč lahko
sklepali, ali se kritična moč vedenja gejev in lezbijk o diskriminaciji
nad spolno usmerjenostjo povečuje - ali tudi geji in lezbijke
postajajo subjekti, sposobni refleksije lastnega položaja v širšem
družbenem kontekstu ali pa, po drugi strani, družbeni kontekst
še vedno obvladuje spoznavna obzorja o njihovi diskriminiranosti.
Kakorkoli že, sedanja slika prav gotovo napoveduje dva dogodka,
ki nista nujno ločena: država se bo morala odpovedati svoji homofobični
drži in začeti konsistentno uvajati pravila enakosti njenih državljanov
in državljank, ali pa jo bo v to prisilila visoka kvota gejevske
in lezbične moči, morda jeze, morda znanja, vsekakor pa nesprijaznjenosti
Vrni na vrh
|