Mavrična zastava je gotovo najbolj znan in najbolj uporabljan simbol GLBT skupnosti. Leta 1978 jo je naredil Gilbert Baker iz San Francisca v obliki zastave s šestimi pasovi, ki predstavljajo šest barv mavrice kot simbol ponosa lezbične in gejevske skupnosti. Počasi se je zastava udomačila med ljudmi in ponudila alternativo tedaj bolj znanemu rožnatemu trikotniku. Danes je mavrična zastava mednarodno priznana in vihra na LGBT paradah ponosa po vsem svetu. Leta 1989 si je prislužila celo mednarodno pozornost, ko je John Stout dobil tožbo proti svojim najemodajalcem, ki so mu prepovedali izobešanje zastave z balkona njegovega stanovanja.
Barva je v lezbičnem in gejevskem izražanju ponosa vedno igrala pomembno vlogo. V viktorjanski Angliji na primer, so s homoseksualnostjo povezovali zeleno barvo. Svetlo vijolična barva je postala simbol ponosa v poznih šestdesetih. In seveda rožnati trikotnik. Čeprav je bil najprej uporabljen v nacistični Nemčiji kot sredstvo za identificiranje gejev, je postal izredno popularen v zgodnjih osemdesetih.
Z uporabo petih pasov "zastave rase" za svoj navdih, je Baker oblikoval zastavo z osmimi pasovi: rožnatim, rdečim, oranžnim, rumenim, zelenim, modrim, indigo in vijoličnim. Po Bakerju te barve simbolizirajo spolnost, življenje, celjenje, sonce, naravo, umetnost, harmonijo in duha. Današnja različica zastave ima 6 barv: rdečo, oranžno, rumeno, zeleno, modro ter vijolično. Vse barve nekako predstavljajo raznolikost naše skupnosti in hkrati povezanost, saj so vse na isti zastavi.
Bakerja je zanimala masovna izdelava in prodaja njegovega modela zastave. Na žalost je Baker barve svoji zastavi odtisnil ročno, v masovni proizvodnji pa rožnata barva ni bila na voljo in proizvodnja njegove zastave z osmimi pasovi je tako postala neizvedljiva. Zastava je tako imela le še sedem pasov. Novembra leta 1978 je bila gejevska skupnost v San Franciscu globoko pretresena, ko je bil umorjen Harvey Milk, nadzornik in prvi vidnejši razkriti meščan. V želji, da bi pokazali moč in solidarnost skupnosti, se je Komite parade ponosa leta 1979 odločil uporabiti Bakerjevo zastavo. Komite je izločil indigo barvo in tako je nastala zastava s šestimi pasovi, ki se je obdržala vse do danes.
Mavrična zastava je navdihnila več drugih simbolov, npr. prstane svobode, mavrični trikotnik itd. Ena izmed različic predvideva tudi črno črto na dnu, ki je posvečena spominu na obolele in umrle za aidsom. Čeprav je bila mavrična zastava na začetku simbol ponosa le v San Franciscu, je v zadnjem desetletju postala zelo popularna. Danes jo pogosto zasledimo v številnih mestih, od New Yorka do Amsterdama. Opominja nas na raznolikost lezbične in gejevske skupnosti, sestavljene iz množice posameznih okusov, ki bi nas morali navdajati s ponosom.
Izdal ŠKUC-Magnus, junij 2002 / © 2002 by ŠKUC-Magnus
urednik/editor:
Žiga Mujakić, oblikovanje/design:
Marko Popovič, html
siqrd
Vse pravice pridržane / All rights reserved.
