Naslovnica Vabilo Zemljevid Pisma Ptičja hrana za homofobe Država, veš svoj dolg? Od Obvoznice mimo nestrpnosti do Pohoda za strpnost Doma bodo ostali le pedri Delovni tabor Pride 2002 - okrepitev iz tujine Zmaga Sester na EMI 2002 in parada ponosa kot obliki kolektivnega razkritja Abecednik slovenskih LGBT organizacij GLBT vodič po Sloveniji Mavrična zastava - simbol ponosa Zadnja stran
<< siqrd << parada ponosa 2002

  Ptičja hrana za homofobe
Roman Kuhar

Prav duhamorna je že debata o domnevni homofobiji, ki da naj bi obstajala v Sloveniji, in neprestano podajane žogice z ene strani nazaj na drugo. Eni kričimo, da je homofobijo moč najti (in občutiti) na vsakem koraku, za večino drugih se zdi, kot da si zatiskajo ušesa (in oči) ter nam očitajo, da paničarimo, da si s tem cirkusom pljuvamo v lastno skledo, da delamo kažin v Evropi in za Slovenijo zgubljamo politične točke, da konec koncev tu nihče ne pobija pedrov. Dobro, včasih jih ne spustijo v lokal. Ali pa te malce pretepejo, tudi če nisi gej, pa se na televiziji pojavljaš v tej vlogi. In menda je povsem razumljivo, da je nacionalna sramota, če nas na popevki Evrovizije zastopajo neka čudna bitja, domnevno pedri, preoblečeni v ženske. Ampak to ni homofobija. To je le tradicija, kot je lansko leto v enem izmed prispevkov v Tedniku novinarki razlagal naključni sogovornik. "Malo so pa tudi oni smešni, ker se preveč eksponirajo, zakaj pa zmeraj izzivajo okolico," je še dodal. Naj bomo torej lepo tiho in veseli, da je tako kot je. Ker ponekod te za take stvari dajo v arest.

"Take stvari", "taki ljudje", "oni drugi, ne mi normalni" ... to pa je sploh posebna (slovenska) zgodba. Izreči besedo "homoseksualnost" ali "gej" ali "lezbijka" se zdi skrajno nevarno, zato jo raje prevedemo v mašila. Le zakaj bi se "eksponirali in izzivali okolico"? No, peder, toplovodar, lezba ... te nam gredo še nekako z jezika, sploh če je ta - jezik, torej - namočen v kakšen hlap alkohola in ohrabren še z drugimi (pijanimi) jeziki. Ker a ni fino zajebavat' enega domnevnega pedra?! Ni boljšega načina za potrditev tvoje normalne identitete.

Ne, nisem povsem ravnodušen do nekaj več kot tistega vsakega drugega državljana in državljanke Slovenije, ki me ne bi želela imeti za soseda, in ki me zaradi tega, ker sem njun sosed, sovražita in se ob meni počutita nelagodno. Ne razumeta, zakaj zganjam vik in krik. Ne vidita (ali ne želita videti), da je takorekoč v vsako poro življenja, v vsak del družbenih institucij vpeta heteroseksualnost kot norma, ki je za njiju nezadušljiva, tako samoumevna, da se zdi naravna. Da so pravila zanju oblikovana in da ta ista pravila mene izločajo. Sistem me meče ven. Ne želita slišati, da je možno pravila spremeniti. Ne tako, da ona dva zgubita in mi dobimo. Ne, to nikoli ni bil naš cilj. Tu je dovolj prostora za vse nas, čeprav se naš vik in krik pogosto interpretira prav tako: toliko kot jim damo, toliko bomo zgubili. Prav v tem je keč tako opevane tolerance. Toleranca je namreč moč - moč tistega, ki tolerira in postavi mejo, do kje bo kaj ali koga toleriral. Tolerirani smo tako v njegovi (pogosteje njegovi kot njeni!) nemilosti. Zdi se, kot da bi stali na različnih bregovih, kot da bi živeli v dveh različnih svetovih. Prav zaradi tega se vedno pojavlja tak haló, ko opozorimo na homofobijo. Ker stopimo na rep. Ker hočemo spremeniti status quo. Vse je tako prekleto samoumevno, nevprašljivo, zdravo za gotovo, da se tudi nam lahko zdi povsem naravno, da se ne smemo poročiti. Da bomo že nekako najeli tisti kredit. Da se bova na letališču vseeno morda zdilala za popust na karte za pare, čeprav uradno to nisva. Da je povsem normalno, da malce znižamo glas, če se ob mizi v lokalu pogovarjamo o homoseksualnosti, ker s tem res ne smemo obremenjevati nikogar drugega. Da je celo bolje, če se ne držimo za roke, ker se to ne spodobi. Dva moška. Dve ženski. Ne, to ni niti estetsko, verjamemo tistemu Nekomu. Da je pravzaprav fino, ker se moramo skrivati, ker to celi zadevi daje neko draž. Kako sprevržena logika!

Ampak konec koncev mi je vseeno za tega Slovenceljna. Ker lahko živim tudi mimo njega. Bolj me jezi to, da je on prav zaradi tega, kar je, več vreden. Več med enakimi, več med drugačnimi. Da se lahko poroči. Lahko posvoji otroke. Da s svojo izbranko lahko najame (ugodnejše) kredite in si zida hiše. Da se z njo lahko brez skrbi sprehaja pod roko v nedeljskih popoldnevih po ozkih ulicah stare Ljubljane ... ali pa v Piranu, če hočete ... in ga pri tem niti najmanj ni strah, da mu bo kdo v najboljšem primeru v obraz siknil kakšno prijazno za lep dan. Da ima vsak dan lahko svoj strejt prajd ...

Kar pravzaprav lahko počnem tudi jaz. In tudi moram! Zato slika ni črno bela. Ni dovolj, da sem upornik in zahtevam svoje pravice samo v virtualnem svetu, ni dovolj, da pošiljam elektronske peticije in se po možnosti podpišem z izmišljenim imenom. Virtualni svet nam je sicer lahko v pomoč, ampak življenje se dogaja tu in zdaj, v realnem svetu, zato si je potrebno svoj fizični prostor pod soncem izboriti tu. Na ulicah, če ne gre drugače.

Samostigmatizacija ("za vse so oni krivi, mi smo pa žrtve") ne vodi nikamor. Je le ptičja hrana za homofobe. Malo po malo jih pitamo vedno, ko zatajimo sami sebe, saj s tem pristajamo na njihovo diskriminatorno prakso. Ta seveda ni več (ali pač?) tako očitna kot nekdaj, saj se konec koncev zavedajo, da odkrita homofobija v svetu, v katerem živimo, ni povsem OK. No, vsaj za nekatere, za druge je to še vedno vrlina. Vedno ko pristanemo na vlogo drugačnega (beri: podrejenega) v skupnosti baje politično enakih osebkov, trosimo naokrog tisto ptičjo hrano. Z velikimi zamahi, tako kot Groharjev Sejalec, to seveda počne tudi zakonodaja. In država. Zrno na zrno ... homofobija.

No, z zakonom ne moremo spreminjati mnenj ljudi. Naša občutja so namreč izven zakonske regulative. Ampak tisto, česar zakon ne sme početi, je da tovrstnim diskriminatornim praksam (občutjem, mnenjem itd.) posredno ali neposredno daje moč. In legitimiteto. Da torej pomaga trositi tisto ptičjo hrano za homofobe. Zato je potrebno vedno znova trkati na (zakonodajno) vest države. Na osebni ravni pa se je potrebno zavedati, da bomo tudi mi sami neposredno dajali moč diskriminatornim praksam, dokler si bomo dovolili igrati igro skrivalnic, dokler ne bodo s ponosom z roko v roki maširali po Ljubljani (ali katerem koli drugem mestu ali vasi), dokler se bomo pretvarjali pred našimi sosedi, prijatelji in prijateljicami, starši, učitelji, vzgojitelji, vzorniki, šefi, brati in sestrami, da smo nekdo, kar nismo, dokler nam bo lažje požirati naš ponos in se skrivati, kot pa da bi se soočili s problemom, se postavili na lastne noge in stali za tistim, kar smo in kar čutimo ... Vse dotlej ne moremo pričakovati, da bo svet postal prijaznejši in pravičnejši. Zaradi tega so potrebni tako imenovani pohodi gejevskega in lezbičnega ponosa.

Morda porečete, da je vse tole pisanje spet eno veliko pretiravanje, nekakšno aktivistično posiljevanje ljudi, ki so po nekem slučaju pač geji, lezbijke, biseksualci, transvestiti, transseksualci in kar je še takega. Morda rečete, da ima vsak človek pravico razpolagati s svojo spolno in seksualno identiteto, kakor pač želi, da je to pravzaprav stvar zasebnosti, ki se ne rešuje na cestah, na razno raznih pohodih ponosa. In prav imate. Stvar svobodne odločitev je, kaj bomo naredili s svojo homoseksualnostjo. Oziroma bi morala biti. Dokler pa je nam je odločitev vsiljena, dana v naprej, dokler je ta spolna identiteta po defoltu potisnjena na margino, po defoltu diskriminirana in so ji po defoltu odtegnjene določene pravice, dotlej ne moremo govoriti o svobodni izbiri posameznice oziroma posameznika, ki da lahko s svojo spolno identiteto naredi kar hoče. Naša svoboda je bistveno zamejena. In prav za to gre. Za izenačitev pozicij, za tisto paleto izbir, ki nam bo dejansko omogočala svobodo pri izražanju in življenju svoje spolne identitete. In dala vse pravice ne glede na identiteto. Prav zato je treba znova in znova tisto, za kar se zdi, da pripada zasebnosti - in je tja potisnjeno prav zaradi tega, da je lahko pod kontrolo - narediti za politično, za javno vprašanje. Šele po izenačitvi pozicij bo ta identiteta lahko stvar zasebnosti. Dotlej pa je vsak sleherni coming out, vsako sleherno razkritje, ne samo osebno, pač pa tudi politično. In za to gre. Osebno je politično.

Včasih se mi zdi, da zgubljam potrpljenje. Lanskoletni prvi pohod ponosa mi je v tistem od sreče in veselja pijanem vzdušju, da nam je uspelo, vlil toliko upanja (ponosa, zadovoljstva in kar je še takih finih občutij), da sem leto po tem spet pristal na trdih tleh ob vsem, kar se je v preteklem letu dogajalo na področju boja za pravice gejev, lezbijk, biseksualcev, transeksualcev, transvestitev ... Morda sem preveč zatiskal ušesa, ko sva lansko leto s Tatjano Greif stopila na oder Obvoznice mimo nestrpnosti, pred 300 ljudi, pred bogsigavedi koliko fotoaparatov in tistih nekaj televizijskih kamer, in po Renejevem blagoslovu politično manifestacijo začela z besedami: "Dobrodošli na obvoznici mimo nestrpnosti. Pripnite si pasove, pot bo dolga in naporna." Tisti trenutek je bil preveč čaroben, da bi lahko slišal (in dojel) izgovorjeno. Letos se pot nadaljuje. S teboj, ki ti ni vseeno. Pripni si pas. Pot je še dolga.