16. Mednarodni feministični in queerovski festival Rdeče zore 5.- 8. marec 2015

rz-macke-layer2015koncna2za_www_m(1)

Na festivalu Rdeče zore že tradicionalno sodeluje tudi ŠKUC – Kulturni center Q (Klub Tiffany). Tudi letos je tako, zato vas Kulturni center Q vabi, da se med 5. in 8. marcem 2015 udeležite tega odličnega festivala.

Še prav posebno pa ste vabljene_i na dogodke, ki se bodo odvijali v samem Kulturnem centru Q!

Tijana Popivoda in Dragana Vujinović (obe Srbija): delavnica Lezbični partnerski odnosi
Petek, 6. marec, 17:00 – 20:00

Part_odnosiM-2015

Na delavnici se bomo pogovarjale o naših čustvenih pričakovanjih v partnerskih odnosih, nesoglasjih, radosti in sreči. O tem, kako ponotranjena lezbofobija vpliva na naše odnose, o fazah odnosa, o razhodih kot mestih rasti.

Delavnica o lezbičnih partnerskih odnosih je namenjena lezbijkam, kvir in trans dekletom, ki imajo izkušnjo istospolnega ženskega partnerskega odnosa.

Število mest omejeno, prijava nujna na: rz.delavnica@gmail.com.
Delavnica bo potekala v srbskem, angleškem in slovenskem jeziku.
Vstop prost.
Več o dogodku si preberite na: http://www.rdecezore.org/?p=8993&l=2015.

*****
Lepa Mladjenović (Srbija) in Sandra Arsovska (Makedonija): delavnica Izkušnja nasilja zato, ker sem ženska/lezbijka/kvir/trans …
Sobota, 7. marec, 11:00 – 14:00

Obe-delavnici3-2015

Delavnica je namenjena pogovoru o naših izkušnjah nasilja in družbeni pogojenosti naših travmatičnih doživljajev.
Pogovarjale_i se bomo o tem, kako o njih mislimo in kako z njimi živimo. Zanimalo nas bo, kaj se lahko od njih naučimo in kako povečati samozavest, ki nam jo hetero-patriarhat neprekinjeno zmanjšuje.

Delavnica je odprta za vse. Število mest omejeno, prijava nujna na: rz.delavnica@gmail.com.
V srbskem, angleškem in slovenskem jeziku.
Vstop prost.
Več o dogodku si preberite na: http://www.rdecezore.org/?p=9022&l=2015.

*****

Projekcija filmov in debata: Trans* – iz osebnega v družbeno
Sobota, 7. marec, 18:00

Čakajoč_Axla_RZ2015_9103

Andrea Celija, Simona Jerala (obe Slovenija): Čakajoč Axla (2014)
Film spremlja mlado, transspolno FTM osebo iz Hrvaške, ki bi že zdavnaj morala začeti s hormonsko terapijo. Namesto, da je dobil tisto, kar so mu zdravniki obljubili, se bori z ignorantskim in neprofesionalnim zdravstvenim sistemom, ki nenehno odlaga začetek hormonske terapije. Gre za zgodbo o čakanju na osebno spremembo, ki eni osebi lahko pomeni vse, ne pomeni pa nič osebam, ki mu stojijo na poti.
V hrvaškem jeziku z angleškimi podnapisi.

foto_Božja_napaka

Eva Matarranz (Španija), Anna Savchenko (Belorusija): Božja napaka (2014)
Salome, po rodu s Hrvaške, je pred leti prišla v Slovenijo še kot Nenad in pri svojih štiridesetih tudi z operativno spremembo postala ženska. V filmu neposredno in pogumno spregovori o svojih izkušnjah, karieri, ljubezni in boju za svoj prostor pod soncem.
Film je dobitnik nagrade Rožnati zmaj za kratki film (Festival LGBT filma).
V slovenskem in hrvaškem jeziku z angleškimi podnapisi.

Debata: Trans* – iz osebnega v družbeno

Navkljub queerovski teoriji, mnoštvu literature in priročnikov ter javnemu razkritju trans oseb v svetu, spremlja transspolne osebe v Sloveniji še vedno neznatna družbena in politična prepoznavnost. Zadnje mesece se sicer transspolne tematike vse pogosteje pojavljajo tako v aktivističnih kot širše javnih in političnih diskurzih, vseeno pa kratica T v ‘LGBT’ vse prevečkrat ostaja zgolj črka. Kako to doživljajo trans osebe same in kako zelo dobesedna je fraza ‘osebno je politično’ zanje? Kako na večjo vidnost tematik transspolnosti v Sloveniji vpliva pojav trans iniciativ in javno razkritih trans oseb? Kakšno vlogo in domet imajo lahko umetniške manifestacije tovrstnih tematik?

O vsem tem se bomo pogovarjale z Anjo Koletnik (Slovenija), Andreo Celija (Slovenija), Axlom (Hrvaška), Evo Matarranz (Španija) in Salome (Slovenija).

V slovenskem, angleškem in hrvaškem jeziku.
Vstop prost.
Več o dogodku si preberite na: http://www.rdecezore.org/?p=9362&l=2015.

Soorganizacija dogodkov: ŠKUC-Kulturni center Q (Klub Tiffany)
Dogodke podpirajo Rdeče zore, ŠKUC – Kulturni center Q (Klub Tiffany), Info ŠKUC in Mestna občina Ljubljana.

Gaymerji kot “nova” subkultura

Cafe Kolaž, Gornji trg 15, Ljubljana
torek, 10.3.2015 ob 20.0

Študent kulturologije, Sebastian Pepelnak, bo na primeru svoje seminarske naloge o Gaymerjih predstavil “novo” subkulturo na preseku gamerske in LGBT subkulture.

Ker so Gaymerji še razmeroma neznano področje preučevanja, so zanimivi ravno zaradi te nevidnosti oziroma anonimnosti in seveda procesa svojega razkritja. Zato bodo ključne točke predstavitve: konstrukcija in vprašanje identitete – identifikacije; kongregacija oziroma skupnost; “gayming,” njihov pogled na svet in problemi, s katerimi se soočajo (homofobija in heteroseksizem); in nazadnje še medijske reprezentacije v povezavi s stereotipizacijo, z občinstvom in s financiranjem.
Gaymerska subkultura je unikatna, saj je subkultura v dvojnem smislu: v gamerski (video game culture) subkulturi in v LGBTQIA (Lesbian Gay Bi Trans Questioning Intersex Allies) subkuturi, vendar pa se zaradi predsodkov v obeh ne more popolnoma uvrstiti v nobeno, čeprav se po prepričanjih seveda bolj nagiba k LGBTQIA. To pa je utemeljeno in pričakovano, saj je ta še vedno bolj manjšinska, ker je tudi predmet homofobije in heteroseksizma, medtem ko gamerska seveda ni, saj je subkultura dominantne heteronormativne kulture. Vendar pa tudi gamerska subkultura ni brez predsodkov, saj je stereotipno znana po slabih socialnih veščinah komuniciranja in “neuspešnem” socialnem življenju, ki ga seveda definira dominantna ekstrovertirana potrošniška kultura Zahodnega sveta.

O avtorju:
Sebastian Pepelnak (1993) je študent drugega letnika kulturologije. Pri študiju se zanima za oblikovanje in konstrukcijo identitet, (ne)heteronormativnost, LGBTQIA subkulturo, status liminalnosti in norost, virtualne resničnosti v opoziciji do resničnosti in za vse, kar spremlja popkulturo.

VABILO K SODELOVANJU V KLUBSKEM PROGRAMU!

poziv2015

ŠKUC – Kulturni center Q / klub Tiffany

Vabi mlade LGBT posameznike_ce, ki si želijo pridobiti izkušnje na področju organiziranja in izvedbe kulturnih, mladinskih in klubskih dogodkov, da se pridružijo kolektivu kluba.

Klub izvaja različne dogodke, ki so namenjeni LGBT skupnosti, med njimi pa izstopajo programski sklopi:

Literarne prireditve, Kavarniški večeri, LFU, Kabaret Tiffany, večerni pogovori, Zlate Tifanije in različna programska sodelovanja z LGBT, mladinskimi in kulturnimi organizacijami.

Programski cilji kluba so ustvarjati varen prostor v katerem se lahko razvija ustvarjalnost LGBT posameznikov_ic.

Torej, če želiš soustvarjati program v LGBT skupnosti in imaš podobne cilje kot klub, nam piši nakulturnicenterq@gmail.com!

Kokoška in ptiči

V zbirki Lambda je izšla nova knjiga Kokoška in ptiči, pisateljice Vesne Lemaić.

Roman Kokoška in ptiči je knjiga o uporu, iskanju moči in samoorganiziranju v času krize. V ospredje je postavljeno dogajanje v letih2011 in 2012, ko protestniki in protestnice v okviru gibanja 15o zasedejo ploščad pred borzo in se za šest mesecev utaborijo v kampu Bojza. Vanj se ugnezdi Kokoška, ki išče skupnost, v kateri bi lahko izrazila svoj nemir in se pridružila širšemu uporu proti kapitalizmu. V taboru spozna raznovrstne ptiče, prevzame jo družbeno vrenje, ki kipi ob nenehnem snovanju političnih akcij in protestov. Doma jo čaka njena punca Prepelica, s katero Kokoška preživi vse manj časa. Vendar bolj ko odriva osebno in intimno, bolj močno vznikata, brbotata in jo opominjata nase. Kokoška obiskuje tudi svojo babico, nekdanjo skojevko, ki jo podpira in spodbuja v trenutkih negotovosti. Tako pod dogajalnim površjem avtorica spregovarja o skritih zobnikih medčloveških odnosov, ljubezni, iskanju svojega mesta v družbi in osmišljevanju upora. Ob tem pa je roman napisan doživeto, humorno in z veliko mero samoironije.

Vesna Lemaić (1981) je na literarno prizorišče vstopila leta 2008 s knjigo Popularne zgodbe. Kratkoprozna zbirka je prejela tri nagrade, zgodba Bazen pa je bila uvrščena v antologijo Best European Fiction 2014. Leta 2010 je izšel njen roman Odlagališče. Za Radio Slovenija je napisala radijsko igro Podpotnik. Vključila se je v gibanje 15o in na podlagi te izkušnje zasnovala roman Kokoška in ptiči. Njena besedila so bila prevedena v hrvaščino, srbščino, slovaščino, madžarščino, litvanščino, nemščino in angleščino.

Vse novosti (po redni ceni, popust ne velja) Založbe ŠKUC, kot tudi ostale knjige iz zbirk Lambda in Vizibilija si lahko s 30% popustom naročite preko naše spletne strani www.skuc.orgali na INFO ŠKUC, Stari trg 21, Ljubljana, vsak dan med 12.00 in 18.00.

Brane Mozetič: Prva ljubezen

Ko sem bil star šest let, sem imel v vrtcu prijatelja Drejčka, s katerim sva bila ves čas skupaj. Bila je to prva ljubezen, ki pa vzgojiteljicam ni bila všeč. Ločile so naju in nama dale vedeti, da najina čustva niso pravilna. Šele dolgo let kasneje sem ugotovil, da niso imele prav.

Pisec Brane Mozetič in ilustratorka Maja Kastelic sta doslej ustvarila že dve otroški slikanici: Dežela bomb, dežela trav, in pa Alja dobi zajčka. Slikanica Prva ljubezen spregovori o čustveni navezanosti dveh dečkov v vrtcu ter je edinstvena priložnost za pogovor o različnih oblikah ljubezni.

Ciril Bergles: Cuerpo plural

Novo v zbirki Lambda

Ciril Bergles (1934–2013) je poezijo začel pisati relativno pozno, a ko je začel, je nastal velik in raznovrsten opus. Vse do konca je bil poln načrtov in še čisto pred smrtjo je nastajala pričujoča zbirka. Rokopis z datumom 15. junij 2013, ki je bil v njegovi zapuščini, je tukaj objavljen v obliki, kakršno je zapustil pesnik, brez večjih posegov.

Berglesova poezija nastaja v prepletu želje in poezije, tako da se njen subjekt pred ljubezensko bolečino in življenjsko praznino zateče v pesmi, posebej ko so dnevi turobni in je hudo osamljen, čeravno je obenem nekoliko zadržan glede pomena, smisla in vrednosti svojega pesnjenja: »Svojo stisko pojasnjujem / v poeziji / in uspeh je izrazito ničev.« Vprašanja o nastajanju in smislu pesništva so bila prisotna že v Berglesovih prejšnjih zbirkah, v zadnji – morda je povedno, da je morala počakati na pesnikovo smrt – pa ne moremo mimo zelo jasne in izrecne samoopredelitve »pesnika geja«, pesnika, ki premaga strah in se odreče skrivaštvu, pesnika, ki si sicer želi sprejetosti, a zanjo ni več pripravljen lagati in se sprenevedati.

Toda Bergles ni nekdo, ki bi poeziji pel nesmrtno slavo, saj se včasih vendarle zdi, da smrti ne bo premagala poezija, temveč – če sploh kaj – ljubezen in ljubljenje: »Smrt ne obstaja. / … / Tako sladek je vonj tvojih ustnic, / da smrt ne more priti.« Ljubezen je za subjekta teh pesmi nedvomno več kot telo, a tudi in zelo močno prav telo. Telo v množini, množinsko telo, množica teles, telo v več oblikah in stanjih, telo mladeniča in telo pesnika, ki se stara. Telesa. Telo drugega kot potreba, neugasljiva želja, nekaj, kar je zmeraj med strahom in vročico. Telo, brez katerega je prisotnost dragega tako negotova. Cuerpo plural.

Ob misli na Berglesovo smrt, ki ga je zalotila, medtem ko je končeval to zbirko, se težko ognemo vtisu, da je knjiga temnejša od prejšnjih: »Dosti pasti je / in malo upanja,« piše pesnik, njegove pesmi pa določajo spomini, sence, sen, bolečina, samota in praznina. Smrt. A vseeno: tudi ko gre vse h koncu, ko se življenje izteka, se želja po bližini le še povečuje. Prave izpolnitve bržkone ne bo, a nespametno bi se bilo odrekati ljubezni, čeprav je ljubljenja kaj malo. Najbrž tudi tako lahko razumemo pesnikovo povabilo, naj svoje življenje odpremo Življenju.

Andrej Zavrl

 

/ odlomek /

Več…

Fernando Vallejo: Devica sikarijev

Novo v zbirki Lambda

Nasilje je ena pomembnejših tem vsega latinskoameriškega romanopisja, Kolumbija pa je edinstvena po romanesknem žanru »sikarijski roman«. Devica sikarijev, Kolumbijca Fernanda Valleje (Vlačuga babilonska, Brezno, Vzporedna ulica …) govori o nasilju med mrtvimi, ki gredo skozi življenje in ob tem ves čas zmotno mislijo, da so živi. Avtor v nekem zapisu celo blagruje Kolumbijo kot edino deželo na svetu, v kateri ustvarja pisatelj, ki je že mrtev. Sikariji so najeti morilci, dečki, skoraj še otroci, njihova nebeška zaščitnica je Marija – Devica sikarijev. Njej veljajo njihove molitve in priprošnje, naj jih varuje pred kroglami drugih sikarijev, naj jim pomaga ohranjati mirno roko in ostro oko pri merjenju s pištolo, ki je orodje njihovega edinega poklica, poleg tega pa naj še poskrbi, da bodo za opravljeno delo dobili plačilo. Vedno živa, neuničljiva, enako kot vrhovna gospa Smrt, ki je prevzela oblast nad deželo, pa je ljubezen, ki se porodi tudi v najbolj nesmiselnih trenutkih in ne izgine niti potem, ko ljubljeni pade pod kroglami. Zgodba o ljubezni in smrti v takem okolju je pretresljiva: zrel mož se iz daljnega sveta po desetletjih vrne v rodni Medellin. Mesta, ki se utaplja v krvi vsakdanjega nasilja, skorajda ne more prepoznati, ker je povsem spremenjeno, in ga mora na novo odkrivati med redkimi otočki, ki se jih novi čas ni dotaknil. Tak otoček je tudi cerkev na nekdanjem mestnem obrobju, v kateri k svoji Devici molijo sikariji. Osamljeni popotnik v neznano, odtujeni človek, se od drugih razlikuje le po tem, da vendar ima preteklost. Zaljubi se v prelestnega dečka s pištolo, ko pa je njuna čista ljubezen na višku, mu zelenookega angela vzame strel, ki ga sproži ravno tak deček. Ljubezen pa je nesmrtna, zato se po absurdni logiki, preoblečeni v naključje, enako vzvišena, čeprav med padanjem trupel vsenaokrog, nadaljuje … v naslednjo smrt … Po romanu je leta 2000 Barbet Schroeder posnel nagrajeni film Our Lady of the Assassins.

Kolumbijski pisatelj Fernando Vallejo (1942) živi in dela v Mehiki, ker njegova domovina ne zna in ne zmore sprejeti njegove neposrednosti in brezkompromisnega razmišljanja. Je avtor romanov, filmskih scenarijev, esejev in življenjepisov pomembnih kolumbijskih umetnikov in intelektualcev. Njegova dela so bila deležna najbolj žolčnih napadov, vendar pa tudi navdušenega sprejema pri svobodomiselnih bralcih.

Ferdinand Miklavc je prevedel številne avtorje: Sergio Ramírez, Alejo Carpentier, Mario Vargas Llosa, Ermílo Abréu Gómez, Rafael Sánchez Ferlosio, Manuel Vázquez Montalbán, Juan Goytisolo, Manuel Puig, Alejo Carpentier, Manuel Scorza, Octavio Paz …

 

/ odlomek /

Več…

OSCAR WILDE in drugi (pripisano): Teleny ali druga plat medalje

Novo v zbirki Lambda.

Anonimni – a večkrat Oscarju Wildu pripisani – roman Teleny ali druga plat medalje (1893) je večplastna pripoved o ljubezni in erotiki v mnogoterih oblikah ter obenem o pogledih nanje s stališča družbe s konca 19. stoletja. Je hkrati erotični roman in družbeni komentar, ki naslavlja angleško viktorijansko (in seveda tudi našo) dvoličnost in omejenost.
Mlada poslovnež Camille Des Grieux in pianist René Teleny se z magnetsko in že kar telepatsko privlačnostjo zbližata že čisto na začetku, potem pa se vse do tragičnega konca spopadata z lastnimi strahovi in zunanjimi pritiski, z biblijskimi obsodbami in s klasičnim sprejemanjem, z medicinskimi kategorijami in osebnimi stiskami.
Roman se naslanja na raznolike umetnostne, literarne in znanstvene navezave, predvsem je natančen v odslikavi medicinskih diskurzov, istočasno pa je izrazit odsev časa, v katerem je nastal, predvsem kar zadeva konstrukcije intimnosti in seksualnosti, a tudi v smislu fascinacije s tehnološkimi inovacijami, kot so na primer telegrami in elektrika (besedilo tako prežema skrivnostni in skoraj eksotični jezik elektrifikacije), in z znanstvenimi raziskavami paranormalnega.
Slovenski prevod Telenyja je opremljen tudi s spremno študijo, ki prouči okoliščine nastanka romana in njegove povezave z Oscarjem Wildom. Ne glede na avtorstvo pa je Teleny pomemben literaren dokument, ki nam predstavi tudi drugo plat književnosti in kulture 19. stoletja, plat, ki je bila vse prepogosto cenzurirana, zanikana in potlačena.

Oscar Wilde (1854–1900), irski pisatelj, pesnik, dramatik in avtor pravljic. Je najpomembnejši avtor angleške dekadence. Zaradi svoje homoseksualne zveze je bil za dve leti obsojen na prisilno delo. Dela: Slika Doriana Graya, Saloma, Hiša granatnih jabolk idr.

Andrej Zavrl je anglist in komparativist, prevajalec in učitelj. Za Lambdo je doslej prevedel dela Charlesa Silversteina, Jukia Mišime in Khaleda el-Rouayheba.

/ odlomek /
Več…

Erzsébet Galgóczi: Znotraj zakona

Novo v zbirki Lambda.

Leto 1959. Obmejni vojaki na meji z Jugoslavijo ustrelijo mlado prebežnico Évo Szalánczky, v kateri poveljnik obmejne straže prepozna svojo nekdanjo neuslišano ljubezen. Odloči se raziskati njeno življenje in poiskati odgovor na vprašanje: Zakaj je nadarjena mlada novinarka bežala iz države? In – je bežala novemu življenju naproti ali v smrt? Po sledi njenih dnevniških zapiskov odkriva Évino samotno in trpko bitko. Nepopustljivo je razkrinkavala politične laži, jasno pa je izražala tudi svoje nagnjenje do istega spola. »Ta država je tudi moja država. Če vam je to všeč ali ne!« je govorila. Toda država ni hotela biti njena niti ni resnično želela njene ljubezni omožena sodelavka Lívia, s katero se je zapletla v ljubezenski trikotnik. Dvakrat odrinjena, po nizu konfliktov in tragičnih dogodkov, Éva zbeži proti meji … Kratki roman Znotraj zakona (1980) se uvršča med klasična dela srednjeevropske književnosti, v katerem pisateljica dvakrat prestopa družbene tabuje. Ob neprizanesljivem portretu madžarske stvarnosti po zatrtju vstaje leta 1956 opisuje tudi pretresljive zgodbe gejevske subkulture in izsiljevanja državnega aparata. Po romanu Znotraj zakona je nastal film Drugi način, ki je leta 1982 v Cannesu prejel posebno nagrado filmskih kritikov.

 

Erzsébet Galgóczi (1930–1989) se je rodila v bližini mesta Győr na Madžarskem. Nekaj časa je delala kot novinarka, kmalu pa se je kot svobodna pisateljica posvetila pisanju. Komaj dvajsetletna (1950) je osvojila prvo nagrado na natečaju za odkrivanje mladih nadarjenih pisateljev. Kasneje je kar trikrat prejela ugledno madžarsko književno nagrado, leta 1978 pa najuglednejšo Kossuthovo nagrado. Njena dela so prevedena v trideset jezikov.

Prevajalka Marjanca Mihelič prevaja iz madžarskega jezika v slovenščino. Za prevajanje in predstavljanje madžarske književnosti ter kulturno posredovanje jo je madžarska vlada leta 2012 nagradila z odlikovanjem viteški križ – madžarskim redom za zasluge.

 /odlomek/

Več…

René de Caccatty: Nevidni gost

Novo v zbirki Lambda.

Pripovedovalec romana mojstrsko prepleta dve zgodbi o ljubezni in času. Najprej je tu zgodba s slike Tri dame iz družine Moscon, slovenskega slikarja Jožefa Tominca, z začetka 19. stoletja. V njej se poigrava z motivom treh dam s slike, predvsem pa z nevidnim gostom, ki si ga zamišlja izven slike. Ljubezenska čustva, ki se sprožijo med njimi, primerja s svojo ljubeznijo do moškega, ki je prav tako želel ostajati neviden za svet, vsaj s svojo ljubeznijo. Urejen družinski oče, ki ni bil sposoben odkrito živeti svoje seksualnosti, je v skrivanje silil tudi pripovedovalca, pisatelja številnih knjig s homoseksualno tematiko. Poetična avtobiografska pisava pa se ne ustavlja le pri analizi potlačenega čustvenega življenja, pač pa se sprašuje tudi o umetniškem ustvarjanju in o njegovih mejah, o krhkosti spomina, nejasnosti resničnosti in varljivosti časa. Verjetno je to edini roman, v središču katerega se pojavlja likovno delo kakega slovenskega avtorja. Z zgodbo, ki jo napleta v povezavi s sliko in slikarjem, s pripovedovalčevimi spomini na Ljubljano, pa tudi s samim vprašanjem »nevidnosti« je roman tudi zelo slovenski.

René de Caccatty, rojen 1952 v Tuniziji, je avtor preko tridesetih romanov, esejev in biografij (Pasolini, Violette Leduc, Callas, Moravia), prevajalec iz italijanščine ter japonščine (Pasolini, Mišima). Piše tudi za gledališče, film in za otroke. Leta 2003 je bil gost Vilenice, dve leti kasneje pa so v gledališču v Novi Gorici uprizorili njegovo adaptacijo Alica.

Brane Mozetič je doslej prevedel številne knjige frankofonskih avtorjev, kot so Rimbaud, Genet, Foucault, Maalouf, Daoust, Cliff, Brossard, Gassel, Guibert, Dustan, Vilrouge, Duvert, Rachid O, Leftah in Izoard.

/ odlomek /

Več…