ODPRTO PISMO SLOVENSKEMU FILMSKEMU CENTRU IN MINISTRSTVU ZA KULTURO

Na Društvo ŠKUC smo od Slovenskega filmskega centra na vlogo za sofinanciranje 31. festivala LGBT filma (prej Festival gejevskega in lezbičnega filma) v začetku avgusta prejeli sklep, da se naša vloga zavrže kot »nepopolna in vložena s strani neupravičene osebe«. Iz dopisa je razvidno, da je komisija SFC to ugotovila 28. 5., nam pa je SFC to sporočal šele 3. 8. Od SFC v vmesnem času tudi nismo prejeli poziva, naj vlogo dopolnimo, kot to za nepopolne vloge terja besedilo razpisa. Iz sklepa tudi ni nikjer pojasnjeno, v čem je vloga nepopolna, glede neupravičene osebe pa SFC navaja, da je Škuc kot nosilec projekta povezan z Emotion filmom, ki SFC dolguje sredstva. Ob tem naj navedem, da festival LGBT filma nikoli ni bil finančno ali upravljavsko povezan z Emotion filmom, da Emotion film že vrsto let finančno sploh ne posluje in da je sam SFC z Emotion filmom 13. 4. 2015 sklenil pogodbo o poravnavi dolga. Glede na vse to se mi poraja vprašanje, kaj je sedaj spodbodlo SFC, da izloča festival LGBT filma, ko je vendar že zaključil dogovarjanje z Emotion filmom, zakaj ni tako postopal že prejšnja leta, saj je zadeva že stara, in kako bo SFC lahko pripomogel k obstanku festivala LGBT filma – ali pa mu to seveda sploh ni v interesu.

Toda naj prepustim to bitko za oslovo senco birokratom ter pogledam stvari z druge strani, edine merodajne za snovanje kulturnih dogodkov. Pri festivalu LGBT filma sodelujem že več kot 25 let, festival je preživel številne različne lokacije, različne sisteme, številne kulturne sekretarje in ministre, pa tudi direktorje filmskih skladov in centrov. Njihov odnos, z res redkimi izjemami, nikoli ni bil ugoden, državna podpora pa tudi ne – dolga leta je sploh ni bilo, zadnja leta pa se je podpora SFC gibala okoli številke 7.000 evrov. Ob tem, da gre za najstarejši tovrstni filmski festival v Evropi ter najstarejši slovenski mednarodni filmski festival, s čimer bi se SFC lahko kitil, je ta podpora minimalna. Res je, tudi brez nje bo festival preživel, in upam, da bo preživel tudi ta sistem, ministre in direktorje. Pa vendar! Festival LGBT filma nikoli ni bil, in tudi ni mogel biti, zgolj filmski festival, zgolj kulturni dogodek. Vedno je bil tudi politični dogodek, ker je LGBT tema enostavno tudi politična tema in vsako njeno kulturno utelesenje je hkrati tudi politično. Zato je bila in je vsaka birokratska odločitev v zvezi s festivalom tudi politična odločitev. Toda kako naj tako odločitev razumem v času, ko slovenska država sprejema vključujočo družinsko zakonodajo, ko najema tovornjak na berlinski paradi ponosa, ko se glavno mesto kiti z nazivom mavrično mesto? Hkrati pa skušajo državne institucije onemogočati LGBT kulturo, ki je ne nazadnje temelj identitete LGBT populacije! Populacije, če sem banalen, ki prav tako prispeva v kulturni proračun ter ima gotovo vso pravico do svojega koščka iz tega proračuna.

Ne zanima me, kaj na vse to v svojem birokratskem jeziku porečeta direktor SFC in ministrica za kulturo, bolj me zanima, kako bosta pripomogla k temu, da 31. festival LGBT filma (in vsi nadaljnji) ne bo propadel – pa tudi, kaj bodo storili mediji ter širša javnost (seveda pravoverno heteroseksualni), da bo ponudba filmskih festivalov ostala pestra in svetovljanska.

Brane Mozetič, koordinator 31. festivala LGBT filma

Pri Škucu izšla zbirka Gradim oblake, Milana Šelja

Pri založbi ŠKUC, zbirki Lambda, je izšla nova knjiga Milana Šelja. dobite jo lahko v knjigarnah, Infocentru ŠKUC ali naročite preko spleta nawww.skuc.org

Milan Šelj (1960) je s prvo pesniško zbirko (Darilo, 2006) v slovenski prostor stopil kot pesnik, ki je s svojo osebno zgodbo opazno podrezal v družbeno akutno tematiko. V drugi (Kristali soli, 2010) je ostal družbeno angažiran pesnik, kolikor je vsaka zasebnost pač politična, a vendar na drugačen način, saj so lirične impresije precej bolj v ospredju. Tretja zbirka to dvoje postavlja v novo razmerje, predvsem pa daje velik poudarek poetiki, torej gradovom, ki nastajajo iz besed dveh različnih jezikov in kultur ter mnogih zgodb. Obenem se zdi pisanje v tretji zbirki tudi bolj zavestno igrivo, pesnik pa se velikih zgodb največkrat loti z ironičnimi razgradnjami (mdr. z naslovi in posameznimi retoričnimi figurami, kot so npr. rime), ki dajo vedeti, da se dobro zaveda, kako so gradovi, ki jih gradi, včasih samo v oblakih.

 

Zelo opazno je pesnikovo doživljanje pesnjenja kot nečesa temeljno erotičnega, a ne gre le za to, da Šeljeva poezija raste iz (izživetega) življenja, iz telesa, iz telesnosti (pa tudi iz Krasa, domače hiše, narave). Šelj namreč prepleta ljubezen in poezijo, ljubezen do poezije in poezijo o ljubezni. Prehodi med nagovorom ljubimcu in pesmi/poeziji so včasih zabrisani in zdi se, da naenkrat govori obema. Seveda gre tudi za pomisli o tem, kakšno je razmerje med dvojino in samoto in tudi moško telo ima jasno izrisane pomene, toda pri prvem se Šelj izogne stereotipnim odgovorom, pri drugem pa opazimo dobrodošel kontrast večno mlademu telesu, ki ga Šelj zariše s pozornostjo, namenjeno zrelejšemu telesu in celo že poslednjim stvarem.

 

Zbirka Gradim gradove je sporočilno jasna: v poeziji in življenju, če je med njima sploh kakšna razlika, si je treba drzniti, premagati strah in – spregovoriti. Spregovoriti o marsičem, kar je potlačenega, kar se razlikuje od družbene norme. Molk je prelahka rešitev, pravi Šelj, in retorična vprašanja nesmiselna. Ustaljeni vzorci (religije, skrivaštva) še zdaleč niso najboljša izbira, četudi se včasih, vsaj na prvi pogled, zdijo najlažja. Tvegati je treba svobodo.

 

Andrej Zavrl

Pri ŠKUCu izšel strip Super paradiž!

Ralf König (1960) je gotovo najbolj znan in najuspešnejši nemški stripar. Svoje prve krajše stripe je začel objavljati že devetnajstleten in to v različnih zinih ter gejevskih publikacijah. Doslej je izdal že več deset knjig zgodb v stripu ali risoromanov. Večina zajema iz gejevskega življenja, dotika se tem homofobije, odtujenosti, verske zadrgnjenosti, pa tudi varnega seksa in aidsa. S svojim značilnim humorjem in karikiranjem si je pridobil zelo širok krog bralstva. Po par zgodbah so posneli tudi filme. Ralf König je za svoje delo prejel številne nagrade in bil deležen prevodov in izdaj v več jezikih.

Knjigo Super paradiž sestavljajo tri zgodbe, ki se skupaj zlijejo v karikaturo skoraj tipskega gejevskega življenja, ki se mora spopasti s pojavom aidsa in z vprašanji varnega seksa.

Ker je knjiga izšla s pomočjo Norway Grants, je brezplačna – dobite jo lahko v prostorih Škuca.