VABILO K SODELOVANJU V KLUBSKEM PROGRAMU!

poziv2015

ŠKUC – Kulturni center Q / klub Tiffany

Vabi mlade LGBT posameznike_ce, ki si želijo pridobiti izkušnje na področju organiziranja in izvedbe kulturnih, mladinskih in klubskih dogodkov, da se pridružijo kolektivu kluba.

Klub izvaja različne dogodke, ki so namenjeni LGBT skupnosti, med njimi pa izstopajo programski sklopi:

Literarne prireditve, Kavarniški večeri, LFU, Kabaret Tiffany, večerni pogovori, Zlate Tifanije in različna programska sodelovanja z LGBT, mladinskimi in kulturnimi organizacijami.

Programski cilji kluba so ustvarjati varen prostor v katerem se lahko razvija ustvarjalnost LGBT posameznikov_ic.

Torej, če želiš soustvarjati program v LGBT skupnosti in imaš podobne cilje kot klub, nam piši nakulturnicenterq@gmail.com!

Literarna teorija skozi prizmo znanstvene fantastike III. – kiberpank

feminist cyberpunkLezbično-feministična univerza
vas v ponedeljek, 2. februarja 2015, ob 19.00 vabi v Klub Tiffany (ŠKUC – Kulturni center Q)
na študijski krožek Literarna teorija skozi prizmo znanstvene fantastike III. – kiberpank.

Žensko-avtorska/feministična kiberpank proza je podžanr znanstvene fantastike, ki se s pomočjo utopične/distopične domišljije dotika vprašanj družbenih in bioloških spolov, spolne subjektivnosti in seksualnosti v dobi visoko razvite znanosti in tehnologije – informacijske tehnologije, biotehnologije in genetskega inžiniringa – v dobi, v kateri živimo danes.

Beremo kratko kiberpank zgodbo ‘Immaculate’ (Brezmadežna) (1991) avtorice Storm Constantine, ki tematizira virtualni seks.

Več o dogodku na: https://lezbicnofeministicnauniverza.wordpress.com/2015/01/21/literarna-teorija-skozi-prizmo-znanstvene-fantastikeiii-kiberpank/

Krožek bo vodila dr. Ana Makuc.

Vabljene_i.

Za tekst pišite na e-naslov lezfemuniverza@gmail.com.
Lezbično-feministična univerza omogoča varen prostor, zato je dogodek odprt za lezbijke, ženske in trans osebe.
Dogodek podpirajo Mestna občina Ljubljana, ŠKUC-Kulturni center Q (klub Tiffany) in JSKD.

MENQUAKE

Menquake3112015

Klub Tiffany vabi na prvi MENQUAKE v letu 2015!

Vsako zadnjo soboto v mesecu so vrata Tiffanija odprta samo za moške.

Kaj se dogaja za zaprtimi vrati, kjer se zabavajo samo fantje? Pridite in se prepričajte sami!

Uživajte v zabavi na način in oblečeni kakor želite. Še posebej vabljeni v različnih stilih, od športa, fetisha, pa do ekstravagance.

MENQUAKE – MEN ONLY PARTY IN LJUBLJANA
KLUB TIFFANY 31.1.2015

Music:
Dj Protein

____________________

Vstopnina/entrance:
3 eur < 24h > 5 eur
____________________

Vsi obiskovalci imajo z vstopnico zagotovljen 30% popust v savni GYMNASIVM

POP NATION

Popnation3012015

Znova je tu. Pop nation, ki kljub svetovni recesiji niti najmanj ne varčuje s pregretimi hormoni, povišanim srčnim utripom in zardelimi skušnjavami.

Za poskočne ritme bo skrbel Dj Marino.

____________________

Vstopnina/entrance:
3 eur < 24h > 5 eur
____________________

LFU – Literarni večer “Tove&Tooti: Fair play”

Tove Jansson in Tulikki Pietila

Lezbično-feministična univerza vas v sklopu praznovanja 100. obletnice rojstva švedsko-finske umetnice Tove Jansson vabi na literarni večer »Tove&Tooti: Fair play«,

ki bo v petek, 30.1.2015 ob 19.30, v klubu Tiffany (ŠKUC-Kulturnem centru Q) na Metelkovi.

Tove in Tooti 3

Tove Jansson (1914-2001) je bila legendarna finsko-švedska ustvarjalka, ilustratorka zgodb o mumintrolih, slikarka, pisateljica, striparka in kiparka. Skoraj 40 let je razkrito živela v lezbičnem razmerju z eno najpomembnejših finskih grafičnih umetnic Tuulikki Pietilä (1917-2009), ki jo je ljubkovalno imenovala Tooti, v zgodbah o muminih pa jo je ovekovečila v pravljičnem liku z imenom Tutiki.

Kratkoprozna zbirka Fair play, ki jo je Tove Jansson napisala v svojem 75. letu starosti, je hommage ljubezenskemu razmerju s Tuulikki.

Več o dogodku na: https://lezbicnofeministicnauniverza.wordpress.com/2015/01/21/literarni-vecer-tovetooti-fair-play/

Vabljene_i.

Lezbično-feministična univerza omogoča varen prostor, zato je dogodek odprt za lezbijke, ženske in trans osebe.

Kokoška in ptiči

V zbirki Lambda je izšla nova knjiga Kokoška in ptiči, pisateljice Vesne Lemaić.

Roman Kokoška in ptiči je knjiga o uporu, iskanju moči in samoorganiziranju v času krize. V ospredje je postavljeno dogajanje v letih2011 in 2012, ko protestniki in protestnice v okviru gibanja 15o zasedejo ploščad pred borzo in se za šest mesecev utaborijo v kampu Bojza. Vanj se ugnezdi Kokoška, ki išče skupnost, v kateri bi lahko izrazila svoj nemir in se pridružila širšemu uporu proti kapitalizmu. V taboru spozna raznovrstne ptiče, prevzame jo družbeno vrenje, ki kipi ob nenehnem snovanju političnih akcij in protestov. Doma jo čaka njena punca Prepelica, s katero Kokoška preživi vse manj časa. Vendar bolj ko odriva osebno in intimno, bolj močno vznikata, brbotata in jo opominjata nase. Kokoška obiskuje tudi svojo babico, nekdanjo skojevko, ki jo podpira in spodbuja v trenutkih negotovosti. Tako pod dogajalnim površjem avtorica spregovarja o skritih zobnikih medčloveških odnosov, ljubezni, iskanju svojega mesta v družbi in osmišljevanju upora. Ob tem pa je roman napisan doživeto, humorno in z veliko mero samoironije.

Vesna Lemaić (1981) je na literarno prizorišče vstopila leta 2008 s knjigo Popularne zgodbe. Kratkoprozna zbirka je prejela tri nagrade, zgodba Bazen pa je bila uvrščena v antologijo Best European Fiction 2014. Leta 2010 je izšel njen roman Odlagališče. Za Radio Slovenija je napisala radijsko igro Podpotnik. Vključila se je v gibanje 15o in na podlagi te izkušnje zasnovala roman Kokoška in ptiči. Njena besedila so bila prevedena v hrvaščino, srbščino, slovaščino, madžarščino, litvanščino, nemščino in angleščino.

Vse novosti (po redni ceni, popust ne velja) Založbe ŠKUC, kot tudi ostale knjige iz zbirk Lambda in Vizibilija si lahko s 30% popustom naročite preko naše spletne strani www.skuc.orgali na INFO ŠKUC, Stari trg 21, Ljubljana, vsak dan med 12.00 in 18.00.

In Memoriam: Tomaž Šalamun

Tomaža Šalamuna sem osebno spoznal v času pred svojim odhodom v Pariz (1984), njegove knjige pa sem bral že kakih deset let prej. Na moje pisanje so gotovo usodno vplivali homoerotični elementi iz njegovih zbirk Balada za Metko Krašovec (1981), Mera časa (1987) in Živa rana, živi sok (1988). Ko sem leta 1990 par njegovih pesmi objavil v antologiji Modra svetloba (homoerotična ljubezen v slovenski literaturi), ni imel pri tem nobenih zadržkov. V osebnih pogovorih, zlasti v njegovi delovni sobi na Masarykovi, pa je svoje življenje ovijal v meglice, pa vendar ne tako zelo, da mi prava narava njegove ljubezni do mladega mehiškega slikarja Alejandra (v pesmi Ljuba Metka ga imenuje my Mexican lover), ne bi bila jasna. Tudi njegovi opisi njujorških gejevskih savn ali drugih gejevskih zbirališč so bili dovolj nazorni. Čeprav je nad vsem prevladala poezija. Še posebej se spominjam, da mi je posojal knjige ameriških pesnikov, da mi je priporočal Jamesa Schuylerja in druge. V teh časih naju je morda zbliževalo tudi dejstvo, da sva bila oba poročena, tako da so bila srečanja kdaj tudi družinsko obarvana, njegova žena Metka Krašovec je celo opremila dve moji knjigi. Po mojem prestopu v izključno gejevski svet so se vezi zrahljale, poti nekako razšle, glbt teme niso bile več primerne.

Po daljši bolezni je umrl v soboto, 27. 12. 2014. – Brane Mozetič

Brane Mozetič: Prva ljubezen

Ko sem bil star šest let, sem imel v vrtcu prijatelja Drejčka, s katerim sva bila ves čas skupaj. Bila je to prva ljubezen, ki pa vzgojiteljicam ni bila všeč. Ločile so naju in nama dale vedeti, da najina čustva niso pravilna. Šele dolgo let kasneje sem ugotovil, da niso imele prav.

Pisec Brane Mozetič in ilustratorka Maja Kastelic sta doslej ustvarila že dve otroški slikanici: Dežela bomb, dežela trav, in pa Alja dobi zajčka. Slikanica Prva ljubezen spregovori o čustveni navezanosti dveh dečkov v vrtcu ter je edinstvena priložnost za pogovor o različnih oblikah ljubezni.

Ciril Bergles: Cuerpo plural

Novo v zbirki Lambda

Ciril Bergles (1934–2013) je poezijo začel pisati relativno pozno, a ko je začel, je nastal velik in raznovrsten opus. Vse do konca je bil poln načrtov in še čisto pred smrtjo je nastajala pričujoča zbirka. Rokopis z datumom 15. junij 2013, ki je bil v njegovi zapuščini, je tukaj objavljen v obliki, kakršno je zapustil pesnik, brez večjih posegov.

Berglesova poezija nastaja v prepletu želje in poezije, tako da se njen subjekt pred ljubezensko bolečino in življenjsko praznino zateče v pesmi, posebej ko so dnevi turobni in je hudo osamljen, čeravno je obenem nekoliko zadržan glede pomena, smisla in vrednosti svojega pesnjenja: »Svojo stisko pojasnjujem / v poeziji / in uspeh je izrazito ničev.« Vprašanja o nastajanju in smislu pesništva so bila prisotna že v Berglesovih prejšnjih zbirkah, v zadnji – morda je povedno, da je morala počakati na pesnikovo smrt – pa ne moremo mimo zelo jasne in izrecne samoopredelitve »pesnika geja«, pesnika, ki premaga strah in se odreče skrivaštvu, pesnika, ki si sicer želi sprejetosti, a zanjo ni več pripravljen lagati in se sprenevedati.

Toda Bergles ni nekdo, ki bi poeziji pel nesmrtno slavo, saj se včasih vendarle zdi, da smrti ne bo premagala poezija, temveč – če sploh kaj – ljubezen in ljubljenje: »Smrt ne obstaja. / … / Tako sladek je vonj tvojih ustnic, / da smrt ne more priti.« Ljubezen je za subjekta teh pesmi nedvomno več kot telo, a tudi in zelo močno prav telo. Telo v množini, množinsko telo, množica teles, telo v več oblikah in stanjih, telo mladeniča in telo pesnika, ki se stara. Telesa. Telo drugega kot potreba, neugasljiva želja, nekaj, kar je zmeraj med strahom in vročico. Telo, brez katerega je prisotnost dragega tako negotova. Cuerpo plural.

Ob misli na Berglesovo smrt, ki ga je zalotila, medtem ko je končeval to zbirko, se težko ognemo vtisu, da je knjiga temnejša od prejšnjih: »Dosti pasti je / in malo upanja,« piše pesnik, njegove pesmi pa določajo spomini, sence, sen, bolečina, samota in praznina. Smrt. A vseeno: tudi ko gre vse h koncu, ko se življenje izteka, se želja po bližini le še povečuje. Prave izpolnitve bržkone ne bo, a nespametno bi se bilo odrekati ljubezni, čeprav je ljubljenja kaj malo. Najbrž tudi tako lahko razumemo pesnikovo povabilo, naj svoje življenje odpremo Življenju.

Andrej Zavrl

 

/ odlomek /

Več…

Fernando Vallejo: Devica sikarijev

Novo v zbirki Lambda

Nasilje je ena pomembnejših tem vsega latinskoameriškega romanopisja, Kolumbija pa je edinstvena po romanesknem žanru »sikarijski roman«. Devica sikarijev, Kolumbijca Fernanda Valleje (Vlačuga babilonska, Brezno, Vzporedna ulica …) govori o nasilju med mrtvimi, ki gredo skozi življenje in ob tem ves čas zmotno mislijo, da so živi. Avtor v nekem zapisu celo blagruje Kolumbijo kot edino deželo na svetu, v kateri ustvarja pisatelj, ki je že mrtev. Sikariji so najeti morilci, dečki, skoraj še otroci, njihova nebeška zaščitnica je Marija – Devica sikarijev. Njej veljajo njihove molitve in priprošnje, naj jih varuje pred kroglami drugih sikarijev, naj jim pomaga ohranjati mirno roko in ostro oko pri merjenju s pištolo, ki je orodje njihovega edinega poklica, poleg tega pa naj še poskrbi, da bodo za opravljeno delo dobili plačilo. Vedno živa, neuničljiva, enako kot vrhovna gospa Smrt, ki je prevzela oblast nad deželo, pa je ljubezen, ki se porodi tudi v najbolj nesmiselnih trenutkih in ne izgine niti potem, ko ljubljeni pade pod kroglami. Zgodba o ljubezni in smrti v takem okolju je pretresljiva: zrel mož se iz daljnega sveta po desetletjih vrne v rodni Medellin. Mesta, ki se utaplja v krvi vsakdanjega nasilja, skorajda ne more prepoznati, ker je povsem spremenjeno, in ga mora na novo odkrivati med redkimi otočki, ki se jih novi čas ni dotaknil. Tak otoček je tudi cerkev na nekdanjem mestnem obrobju, v kateri k svoji Devici molijo sikariji. Osamljeni popotnik v neznano, odtujeni človek, se od drugih razlikuje le po tem, da vendar ima preteklost. Zaljubi se v prelestnega dečka s pištolo, ko pa je njuna čista ljubezen na višku, mu zelenookega angela vzame strel, ki ga sproži ravno tak deček. Ljubezen pa je nesmrtna, zato se po absurdni logiki, preoblečeni v naključje, enako vzvišena, čeprav med padanjem trupel vsenaokrog, nadaljuje … v naslednjo smrt … Po romanu je leta 2000 Barbet Schroeder posnel nagrajeni film Our Lady of the Assassins.

Kolumbijski pisatelj Fernando Vallejo (1942) živi in dela v Mehiki, ker njegova domovina ne zna in ne zmore sprejeti njegove neposrednosti in brezkompromisnega razmišljanja. Je avtor romanov, filmskih scenarijev, esejev in življenjepisov pomembnih kolumbijskih umetnikov in intelektualcev. Njegova dela so bila deležna najbolj žolčnih napadov, vendar pa tudi navdušenega sprejema pri svobodomiselnih bralcih.

Ferdinand Miklavc je prevedel številne avtorje: Sergio Ramírez, Alejo Carpentier, Mario Vargas Llosa, Ermílo Abréu Gómez, Rafael Sánchez Ferlosio, Manuel Vázquez Montalbán, Juan Goytisolo, Manuel Puig, Alejo Carpentier, Manuel Scorza, Octavio Paz …

 

/ odlomek /

Več…