Literarni megabajti – Suzana Tratnik

Suzana Tratnik

ŠKUC – Kulturni center Q (klub Tiffany)

vas v četrtek, 2. oktobra 2014 ob 20.00, vabi

na prve Literarne megabajte v letošnji sezoni. Gostili bomo pisateljico, prevajalko in lezbično aktivistko Suzano Tratnik, s katero se bomo pogovarjali o zdaj že kultnem romanu Ime mi je Damjan (ŠKUC Lambda 2011, Mladinska knjiga 2014), ki je pred kratkim izšel v ponatisu v okviru nacionalnega projekta Rastem s knjigo Javne agencije za knjigo. O knjigi takrat in danes, odzivih nanjo in še čem se bo z avtorico pogovarjalaŠpela Bibič.

Hkrati bo predvajan tudi kratek predstavitveni video v režiji Maje Weiss, ki je nastal ob tej priložnosti. Skupaj z režiserko Suzana pripravlja tudi scenarij za istoimenski celovečerni film.

Vabljene_i.

Dogodek podpirajo Mestna občina Ljubljana, JAK in JSKD.

Ciril Bergles: Cuerpo plural

Novo v zbirki Lambda

Ciril Bergles (1934–2013) je poezijo začel pisati relativno pozno, a ko je začel, je nastal velik in raznovrsten opus. Vse do konca je bil poln načrtov in še čisto pred smrtjo je nastajala pričujoča zbirka. Rokopis z datumom 15. junij 2013, ki je bil v njegovi zapuščini, je tukaj objavljen v obliki, kakršno je zapustil pesnik, brez večjih posegov.

Berglesova poezija nastaja v prepletu želje in poezije, tako da se njen subjekt pred ljubezensko bolečino in življenjsko praznino zateče v pesmi, posebej ko so dnevi turobni in je hudo osamljen, čeravno je obenem nekoliko zadržan glede pomena, smisla in vrednosti svojega pesnjenja: »Svojo stisko pojasnjujem / v poeziji / in uspeh je izrazito ničev.« Vprašanja o nastajanju in smislu pesništva so bila prisotna že v Berglesovih prejšnjih zbirkah, v zadnji – morda je povedno, da je morala počakati na pesnikovo smrt – pa ne moremo mimo zelo jasne in izrecne samoopredelitve »pesnika geja«, pesnika, ki premaga strah in se odreče skrivaštvu, pesnika, ki si sicer želi sprejetosti, a zanjo ni več pripravljen lagati in se sprenevedati.

Toda Bergles ni nekdo, ki bi poeziji pel nesmrtno slavo, saj se včasih vendarle zdi, da smrti ne bo premagala poezija, temveč – če sploh kaj – ljubezen in ljubljenje: »Smrt ne obstaja. / … / Tako sladek je vonj tvojih ustnic, / da smrt ne more priti.« Ljubezen je za subjekta teh pesmi nedvomno več kot telo, a tudi in zelo močno prav telo. Telo v množini, množinsko telo, množica teles, telo v več oblikah in stanjih, telo mladeniča in telo pesnika, ki se stara. Telesa. Telo drugega kot potreba, neugasljiva želja, nekaj, kar je zmeraj med strahom in vročico. Telo, brez katerega je prisotnost dragega tako negotova. Cuerpo plural.

Ob misli na Berglesovo smrt, ki ga je zalotila, medtem ko je končeval to zbirko, se težko ognemo vtisu, da je knjiga temnejša od prejšnjih: »Dosti pasti je / in malo upanja,« piše pesnik, njegove pesmi pa določajo spomini, sence, sen, bolečina, samota in praznina. Smrt. A vseeno: tudi ko gre vse h koncu, ko se življenje izteka, se želja po bližini le še povečuje. Prave izpolnitve bržkone ne bo, a nespametno bi se bilo odrekati ljubezni, čeprav je ljubljenja kaj malo. Najbrž tudi tako lahko razumemo pesnikovo povabilo, naj svoje življenje odpremo Življenju.

Andrej Zavrl

 

/ odlomek /

Več…

Fernando Vallejo: Devica sikarijev

Novo v zbirki Lambda

Nasilje je ena pomembnejših tem vsega latinskoameriškega romanopisja, Kolumbija pa je edinstvena po romanesknem žanru »sikarijski roman«. Devica sikarijev, Kolumbijca Fernanda Valleje (Vlačuga babilonska, Brezno, Vzporedna ulica …) govori o nasilju med mrtvimi, ki gredo skozi življenje in ob tem ves čas zmotno mislijo, da so živi. Avtor v nekem zapisu celo blagruje Kolumbijo kot edino deželo na svetu, v kateri ustvarja pisatelj, ki je že mrtev. Sikariji so najeti morilci, dečki, skoraj še otroci, njihova nebeška zaščitnica je Marija – Devica sikarijev. Njej veljajo njihove molitve in priprošnje, naj jih varuje pred kroglami drugih sikarijev, naj jim pomaga ohranjati mirno roko in ostro oko pri merjenju s pištolo, ki je orodje njihovega edinega poklica, poleg tega pa naj še poskrbi, da bodo za opravljeno delo dobili plačilo. Vedno živa, neuničljiva, enako kot vrhovna gospa Smrt, ki je prevzela oblast nad deželo, pa je ljubezen, ki se porodi tudi v najbolj nesmiselnih trenutkih in ne izgine niti potem, ko ljubljeni pade pod kroglami. Zgodba o ljubezni in smrti v takem okolju je pretresljiva: zrel mož se iz daljnega sveta po desetletjih vrne v rodni Medellin. Mesta, ki se utaplja v krvi vsakdanjega nasilja, skorajda ne more prepoznati, ker je povsem spremenjeno, in ga mora na novo odkrivati med redkimi otočki, ki se jih novi čas ni dotaknil. Tak otoček je tudi cerkev na nekdanjem mestnem obrobju, v kateri k svoji Devici molijo sikariji. Osamljeni popotnik v neznano, odtujeni človek, se od drugih razlikuje le po tem, da vendar ima preteklost. Zaljubi se v prelestnega dečka s pištolo, ko pa je njuna čista ljubezen na višku, mu zelenookega angela vzame strel, ki ga sproži ravno tak deček. Ljubezen pa je nesmrtna, zato se po absurdni logiki, preoblečeni v naključje, enako vzvišena, čeprav med padanjem trupel vsenaokrog, nadaljuje … v naslednjo smrt … Po romanu je leta 2000 Barbet Schroeder posnel nagrajeni film Our Lady of the Assassins.

Kolumbijski pisatelj Fernando Vallejo (1942) živi in dela v Mehiki, ker njegova domovina ne zna in ne zmore sprejeti njegove neposrednosti in brezkompromisnega razmišljanja. Je avtor romanov, filmskih scenarijev, esejev in življenjepisov pomembnih kolumbijskih umetnikov in intelektualcev. Njegova dela so bila deležna najbolj žolčnih napadov, vendar pa tudi navdušenega sprejema pri svobodomiselnih bralcih.

Ferdinand Miklavc je prevedel številne avtorje: Sergio Ramírez, Alejo Carpentier, Mario Vargas Llosa, Ermílo Abréu Gómez, Rafael Sánchez Ferlosio, Manuel Vázquez Montalbán, Juan Goytisolo, Manuel Puig, Alejo Carpentier, Manuel Scorza, Octavio Paz …

 

/ odlomek /

Več…

OSCAR WILDE in drugi (pripisano): Teleny ali druga plat medalje

Novo v zbirki Lambda.

Anonimni – a večkrat Oscarju Wildu pripisani – roman Teleny ali druga plat medalje (1893) je večplastna pripoved o ljubezni in erotiki v mnogoterih oblikah ter obenem o pogledih nanje s stališča družbe s konca 19. stoletja. Je hkrati erotični roman in družbeni komentar, ki naslavlja angleško viktorijansko (in seveda tudi našo) dvoličnost in omejenost.
Mlada poslovnež Camille Des Grieux in pianist René Teleny se z magnetsko in že kar telepatsko privlačnostjo zbližata že čisto na začetku, potem pa se vse do tragičnega konca spopadata z lastnimi strahovi in zunanjimi pritiski, z biblijskimi obsodbami in s klasičnim sprejemanjem, z medicinskimi kategorijami in osebnimi stiskami.
Roman se naslanja na raznolike umetnostne, literarne in znanstvene navezave, predvsem je natančen v odslikavi medicinskih diskurzov, istočasno pa je izrazit odsev časa, v katerem je nastal, predvsem kar zadeva konstrukcije intimnosti in seksualnosti, a tudi v smislu fascinacije s tehnološkimi inovacijami, kot so na primer telegrami in elektrika (besedilo tako prežema skrivnostni in skoraj eksotični jezik elektrifikacije), in z znanstvenimi raziskavami paranormalnega.
Slovenski prevod Telenyja je opremljen tudi s spremno študijo, ki prouči okoliščine nastanka romana in njegove povezave z Oscarjem Wildom. Ne glede na avtorstvo pa je Teleny pomemben literaren dokument, ki nam predstavi tudi drugo plat književnosti in kulture 19. stoletja, plat, ki je bila vse prepogosto cenzurirana, zanikana in potlačena.

Oscar Wilde (1854–1900), irski pisatelj, pesnik, dramatik in avtor pravljic. Je najpomembnejši avtor angleške dekadence. Zaradi svoje homoseksualne zveze je bil za dve leti obsojen na prisilno delo. Dela: Slika Doriana Graya, Saloma, Hiša granatnih jabolk idr.

Andrej Zavrl je anglist in komparativist, prevajalec in učitelj. Za Lambdo je doslej prevedel dela Charlesa Silversteina, Jukia Mišime in Khaleda el-Rouayheba.

/ odlomek /
Več…

Erzsébet Galgóczi: Znotraj zakona

Novo v zbirki Lambda.

Leto 1959. Obmejni vojaki na meji z Jugoslavijo ustrelijo mlado prebežnico Évo Szalánczky, v kateri poveljnik obmejne straže prepozna svojo nekdanjo neuslišano ljubezen. Odloči se raziskati njeno življenje in poiskati odgovor na vprašanje: Zakaj je nadarjena mlada novinarka bežala iz države? In – je bežala novemu življenju naproti ali v smrt? Po sledi njenih dnevniških zapiskov odkriva Évino samotno in trpko bitko. Nepopustljivo je razkrinkavala politične laži, jasno pa je izražala tudi svoje nagnjenje do istega spola. »Ta država je tudi moja država. Če vam je to všeč ali ne!« je govorila. Toda država ni hotela biti njena niti ni resnično želela njene ljubezni omožena sodelavka Lívia, s katero se je zapletla v ljubezenski trikotnik. Dvakrat odrinjena, po nizu konfliktov in tragičnih dogodkov, Éva zbeži proti meji … Kratki roman Znotraj zakona (1980) se uvršča med klasična dela srednjeevropske književnosti, v katerem pisateljica dvakrat prestopa družbene tabuje. Ob neprizanesljivem portretu madžarske stvarnosti po zatrtju vstaje leta 1956 opisuje tudi pretresljive zgodbe gejevske subkulture in izsiljevanja državnega aparata. Po romanu Znotraj zakona je nastal film Drugi način, ki je leta 1982 v Cannesu prejel posebno nagrado filmskih kritikov.

 

Erzsébet Galgóczi (1930–1989) se je rodila v bližini mesta Győr na Madžarskem. Nekaj časa je delala kot novinarka, kmalu pa se je kot svobodna pisateljica posvetila pisanju. Komaj dvajsetletna (1950) je osvojila prvo nagrado na natečaju za odkrivanje mladih nadarjenih pisateljev. Kasneje je kar trikrat prejela ugledno madžarsko književno nagrado, leta 1978 pa najuglednejšo Kossuthovo nagrado. Njena dela so prevedena v trideset jezikov.

Prevajalka Marjanca Mihelič prevaja iz madžarskega jezika v slovenščino. Za prevajanje in predstavljanje madžarske književnosti ter kulturno posredovanje jo je madžarska vlada leta 2012 nagradila z odlikovanjem viteški križ – madžarskim redom za zasluge.

 /odlomek/

Več…

René de Caccatty: Nevidni gost

Novo v zbirki Lambda.

Pripovedovalec romana mojstrsko prepleta dve zgodbi o ljubezni in času. Najprej je tu zgodba s slike Tri dame iz družine Moscon, slovenskega slikarja Jožefa Tominca, z začetka 19. stoletja. V njej se poigrava z motivom treh dam s slike, predvsem pa z nevidnim gostom, ki si ga zamišlja izven slike. Ljubezenska čustva, ki se sprožijo med njimi, primerja s svojo ljubeznijo do moškega, ki je prav tako želel ostajati neviden za svet, vsaj s svojo ljubeznijo. Urejen družinski oče, ki ni bil sposoben odkrito živeti svoje seksualnosti, je v skrivanje silil tudi pripovedovalca, pisatelja številnih knjig s homoseksualno tematiko. Poetična avtobiografska pisava pa se ne ustavlja le pri analizi potlačenega čustvenega življenja, pač pa se sprašuje tudi o umetniškem ustvarjanju in o njegovih mejah, o krhkosti spomina, nejasnosti resničnosti in varljivosti časa. Verjetno je to edini roman, v središču katerega se pojavlja likovno delo kakega slovenskega avtorja. Z zgodbo, ki jo napleta v povezavi s sliko in slikarjem, s pripovedovalčevimi spomini na Ljubljano, pa tudi s samim vprašanjem »nevidnosti« je roman tudi zelo slovenski.

René de Caccatty, rojen 1952 v Tuniziji, je avtor preko tridesetih romanov, esejev in biografij (Pasolini, Violette Leduc, Callas, Moravia), prevajalec iz italijanščine ter japonščine (Pasolini, Mišima). Piše tudi za gledališče, film in za otroke. Leta 2003 je bil gost Vilenice, dve leti kasneje pa so v gledališču v Novi Gorici uprizorili njegovo adaptacijo Alica.

Brane Mozetič je doslej prevedel številne knjige frankofonskih avtorjev, kot so Rimbaud, Genet, Foucault, Maalouf, Daoust, Cliff, Brossard, Gassel, Guibert, Dustan, Vilrouge, Duvert, Rachid O, Leftah in Izoard.

/ odlomek /

Več…

Brane Mozetič: Nedokončane skice neke revolucije

Novo v zbirki Lambda.

Pesmi v prozi, ki jih je pesnik, prevajalec, urednik in aktivist Brane Mozetič zbral v Nedokončane skice neke revolucije, nadaljujejo in dopolnjujejo njegove prejšnje zbirke, predvsem Mesta ure leta (2011), ki je bila svojevrsten atlas želje, spominov in melanholije iz tujine in domovine. Za revolucijo pa se zdijo primernejši dnevniku podobni zapisi, v katerih avtor s kronološko natančnostjo skicira in secira dogodke iz javne in zasebne zgodovine.

 

Zbirka se začne z menjavo političnega sistema in držav ter z ugotovitvijo, da so bili ljudje naplahtani. A Mozetič kritike ne usmeri le na politični razred, ampak tudi na ljudi, ki ne razumejo, kako se je vse skupaj lahko zgodilo. Niso sposobni sprevideti, da so kot vlečni konji v bednih stajah in da danes protestirajo proti nečemu, kar so si sami izvolili. Potem so tu še zasebne, osebne revolucije, ko se subjekt po svojih močeh upira primitivnosti okrog sebe, morda le kot zbegan obstranec, »čeprav po odloku svetovne zdravniške organizacije ne več duševni bolnik«, in si v preobilju lažne svobode želi le, da bi ga kdo vzel iz životarjenja, podobnega pasjemu zavetišču, v katerem se je znašel.

 

A kje je meja med javnimi in zasebnimi dogodki, med družbenim in intimnim, razen da velika zgodovina kriči od vsepovsod, prva ljubezen, ki ji nobena ni enaka, pa ne premore niti ene skupne fotografije? Res je Mozetič v svoji štirinajsti pesniški zbirki izraziteje usmerjen v družbeno, kot je bil prej, a se njegovo sopostavljanje obeh perspektiv izogne privilegiranju enega nad drugim, saj javno prodira v zasebno in zasebno postaja javno, med obema pa obstaja temeljna podobnost: veliki upi prinesejo velika razočaranja in minljivost izniči vse. V razpadanju si je vse podobno: razpade rejverska scena in pride nasilje, razpade zakon, razpade tudi država in pride nasilje. Prevratniške energije se izgube in ljudje se naenkrat zavzemajo za reči, ki so jih še nedolgo tega prezirali. Najsibo v intimni ljubezni ali javni zgodovini, zdi se, da smo zmeraj »nekje med udarcem z mačeto in poljubom«.

Andrej Zavrl

Več…