Vabilo – Četrtkovi dialogi HIV/aids

Kdaj je virus HIV prispel v Slovenijo, kdaj so bili odkriti prvi primeri? Kako se je odzvala medicina, kako politika in kakšen je bil odziv porajajočega se LGBT-gibanja? Kakšne preventivne kampanje smo imeli v zgodnjih letih epidemije in kakšen je bil odnos medijev do te problematike? Kako je uveljavitev uspešnega zdravljenja v drugi polovici devetdesetih let spremenila naše dojemanje HIV/aidsa?
O vsem tem na okrogli mizi o zgodovini epidemije v Sloveniji z gostjami in gosti, ki so takrat postavljali mejnike na področju preventive in zdravljenja HIV/aidsa.

Z nami bodo Evita Leskovšek, dr. med., z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, Brane Mozetič, dolgoletni aktivist na področju HIV/aidsa in infektolog dr. Ludvik Vidmar.

V četrtek, 17. 4. ob 20.00 na Legebitri (Trubarjeva 76a).

Vabljene in vabljeni!


 

Mitja Ćosić
koordinator Četrtkovih dialogov
T: +386 (0)1 430 51 44
E: hiv.preventiva@gmail.com

19. SLOVENSKI DNEVI KNJIGE

Vljudno vabljeni na 19. SLOVENSKE DNEVE KNJIGE, v sklopu katerega bo v sredo, 16. aprila ob 18.00 na Kongresnem trgu pogovor “Avtor in njegov bralec” s Suzano Tratnik in Barbaro Rajgelj!

Za več informacij kliknite TUKAJ.

Natečaj za kratke GLBTIQ filme 2014

Natečaj za kratke GLBTIQ filme 2014

Ljubljanski festival gejevskega in lezbičnega filma razpisuje natečaj za najboljši slovenski kratki film z glbtiq motiviko ali tematiko. Filme bo ocenjevala festivalska žirija, izbrani bodo predvajani na 30. festivalu gejevskega in lezbičnega filma, najboljši pa bo prejel nagrado 500 evrov. Žirija si pridržuje pravico, da prve nagrade ne podeli. Odločitev žirije je dokončna.

Svoje izdelke, ki ne smejo biti daljši od 20 minut, pošljite na DVD-ju do 1. septembra 2014, na naslov: Društvo Škuc, 30. FGLF, Metelkova 6, 1000 Ljubljana, s pripisom Natečaj. Priložite tudi prijavnico, ki jo najdete TUKAJ

Vabilo k sodelovanju na Kavarniških večerih v klubu Tiffany

 

POZIV K SODELOVANJU

 

V okviru projekta Kavarniški večeri, ki bogati naše četrtke že drugo leto zapored, na vsakem dogodku oder v Tiffany-ju prepustimo mladi, ambiciozni, talentirani, posebni osebi ali skupini. Priložnost predstaviti svoje talente je do sedaj izkoristilo že veliko število mladih, sedaj pa si na vrsti ti. S svojim posebnim talentom, iskrivimi očmi in/ali smislom za humor. Zapoj, zapleši, naredi kakšen preval, odigraj najbolj hudo monodramo ali predstavi svoj filmski prvenec. Skratka, hitro piši na drustvo.appareo@gmail.com in se predstavi ter zahtevaj svoj večer in priložnost, da zablestiš!

 

V nestrpnem pričakovanju te pozdravlja ekipa Kavarniških večerov. :)

Vabilo na otvoritev razstave Alkatraz – Rdeče zore: Skozi njene oči

Vabimo vas
na odprtje razstave Skozi njene oči, utrinki lezbično-feministične produkcije, v četrtek, 6. marca, ob 21:00 v Galerijo Alkatraz!
Več info na strani Rdečih zor!

OSCAR WILDE in drugi (pripisano): Teleny ali druga plat medalje

Novo v zbirki Lambda.

Anonimni – a večkrat Oscarju Wildu pripisani – roman Teleny ali druga plat medalje (1893) je večplastna pripoved o ljubezni in erotiki v mnogoterih oblikah ter obenem o pogledih nanje s stališča družbe s konca 19. stoletja. Je hkrati erotični roman in družbeni komentar, ki naslavlja angleško viktorijansko (in seveda tudi našo) dvoličnost in omejenost.
Mlada poslovnež Camille Des Grieux in pianist René Teleny se z magnetsko in že kar telepatsko privlačnostjo zbližata že čisto na začetku, potem pa se vse do tragičnega konca spopadata z lastnimi strahovi in zunanjimi pritiski, z biblijskimi obsodbami in s klasičnim sprejemanjem, z medicinskimi kategorijami in osebnimi stiskami.
Roman se naslanja na raznolike umetnostne, literarne in znanstvene navezave, predvsem je natančen v odslikavi medicinskih diskurzov, istočasno pa je izrazit odsev časa, v katerem je nastal, predvsem kar zadeva konstrukcije intimnosti in seksualnosti, a tudi v smislu fascinacije s tehnološkimi inovacijami, kot so na primer telegrami in elektrika (besedilo tako prežema skrivnostni in skoraj eksotični jezik elektrifikacije), in z znanstvenimi raziskavami paranormalnega.
Slovenski prevod Telenyja je opremljen tudi s spremno študijo, ki prouči okoliščine nastanka romana in njegove povezave z Oscarjem Wildom. Ne glede na avtorstvo pa je Teleny pomemben literaren dokument, ki nam predstavi tudi drugo plat književnosti in kulture 19. stoletja, plat, ki je bila vse prepogosto cenzurirana, zanikana in potlačena.

Oscar Wilde (1854–1900), irski pisatelj, pesnik, dramatik in avtor pravljic. Je najpomembnejši avtor angleške dekadence. Zaradi svoje homoseksualne zveze je bil za dve leti obsojen na prisilno delo. Dela: Slika Doriana Graya, Saloma, Hiša granatnih jabolk idr.

Andrej Zavrl je anglist in komparativist, prevajalec in učitelj. Za Lambdo je doslej prevedel dela Charlesa Silversteina, Jukia Mišime in Khaleda el-Rouayheba.

/ odlomek /
Več…

Erzsébet Galgóczi: Znotraj zakona

Novo v zbirki Lambda.

Leto 1959. Obmejni vojaki na meji z Jugoslavijo ustrelijo mlado prebežnico Évo Szalánczky, v kateri poveljnik obmejne straže prepozna svojo nekdanjo neuslišano ljubezen. Odloči se raziskati njeno življenje in poiskati odgovor na vprašanje: Zakaj je nadarjena mlada novinarka bežala iz države? In – je bežala novemu življenju naproti ali v smrt? Po sledi njenih dnevniških zapiskov odkriva Évino samotno in trpko bitko. Nepopustljivo je razkrinkavala politične laži, jasno pa je izražala tudi svoje nagnjenje do istega spola. »Ta država je tudi moja država. Če vam je to všeč ali ne!« je govorila. Toda država ni hotela biti njena niti ni resnično želela njene ljubezni omožena sodelavka Lívia, s katero se je zapletla v ljubezenski trikotnik. Dvakrat odrinjena, po nizu konfliktov in tragičnih dogodkov, Éva zbeži proti meji … Kratki roman Znotraj zakona (1980) se uvršča med klasična dela srednjeevropske književnosti, v katerem pisateljica dvakrat prestopa družbene tabuje. Ob neprizanesljivem portretu madžarske stvarnosti po zatrtju vstaje leta 1956 opisuje tudi pretresljive zgodbe gejevske subkulture in izsiljevanja državnega aparata. Po romanu Znotraj zakona je nastal film Drugi način, ki je leta 1982 v Cannesu prejel posebno nagrado filmskih kritikov.

 

Erzsébet Galgóczi (1930–1989) se je rodila v bližini mesta Győr na Madžarskem. Nekaj časa je delala kot novinarka, kmalu pa se je kot svobodna pisateljica posvetila pisanju. Komaj dvajsetletna (1950) je osvojila prvo nagrado na natečaju za odkrivanje mladih nadarjenih pisateljev. Kasneje je kar trikrat prejela ugledno madžarsko književno nagrado, leta 1978 pa najuglednejšo Kossuthovo nagrado. Njena dela so prevedena v trideset jezikov.

Prevajalka Marjanca Mihelič prevaja iz madžarskega jezika v slovenščino. Za prevajanje in predstavljanje madžarske književnosti ter kulturno posredovanje jo je madžarska vlada leta 2012 nagradila z odlikovanjem viteški križ – madžarskim redom za zasluge.

 /odlomek/

Več…

René de Caccatty: Nevidni gost

Novo v zbirki Lambda.

Pripovedovalec romana mojstrsko prepleta dve zgodbi o ljubezni in času. Najprej je tu zgodba s slike Tri dame iz družine Moscon, slovenskega slikarja Jožefa Tominca, z začetka 19. stoletja. V njej se poigrava z motivom treh dam s slike, predvsem pa z nevidnim gostom, ki si ga zamišlja izven slike. Ljubezenska čustva, ki se sprožijo med njimi, primerja s svojo ljubeznijo do moškega, ki je prav tako želel ostajati neviden za svet, vsaj s svojo ljubeznijo. Urejen družinski oče, ki ni bil sposoben odkrito živeti svoje seksualnosti, je v skrivanje silil tudi pripovedovalca, pisatelja številnih knjig s homoseksualno tematiko. Poetična avtobiografska pisava pa se ne ustavlja le pri analizi potlačenega čustvenega življenja, pač pa se sprašuje tudi o umetniškem ustvarjanju in o njegovih mejah, o krhkosti spomina, nejasnosti resničnosti in varljivosti časa. Verjetno je to edini roman, v središču katerega se pojavlja likovno delo kakega slovenskega avtorja. Z zgodbo, ki jo napleta v povezavi s sliko in slikarjem, s pripovedovalčevimi spomini na Ljubljano, pa tudi s samim vprašanjem »nevidnosti« je roman tudi zelo slovenski.

René de Caccatty, rojen 1952 v Tuniziji, je avtor preko tridesetih romanov, esejev in biografij (Pasolini, Violette Leduc, Callas, Moravia), prevajalec iz italijanščine ter japonščine (Pasolini, Mišima). Piše tudi za gledališče, film in za otroke. Leta 2003 je bil gost Vilenice, dve leti kasneje pa so v gledališču v Novi Gorici uprizorili njegovo adaptacijo Alica.

Brane Mozetič je doslej prevedel številne knjige frankofonskih avtorjev, kot so Rimbaud, Genet, Foucault, Maalouf, Daoust, Cliff, Brossard, Gassel, Guibert, Dustan, Vilrouge, Duvert, Rachid O, Leftah in Izoard.

/ odlomek /

Več…

Brane Mozetič: Nedokončane skice neke revolucije

Novo v zbirki Lambda.

Pesmi v prozi, ki jih je pesnik, prevajalec, urednik in aktivist Brane Mozetič zbral v Nedokončane skice neke revolucije, nadaljujejo in dopolnjujejo njegove prejšnje zbirke, predvsem Mesta ure leta (2011), ki je bila svojevrsten atlas želje, spominov in melanholije iz tujine in domovine. Za revolucijo pa se zdijo primernejši dnevniku podobni zapisi, v katerih avtor s kronološko natančnostjo skicira in secira dogodke iz javne in zasebne zgodovine.

 

Zbirka se začne z menjavo političnega sistema in držav ter z ugotovitvijo, da so bili ljudje naplahtani. A Mozetič kritike ne usmeri le na politični razred, ampak tudi na ljudi, ki ne razumejo, kako se je vse skupaj lahko zgodilo. Niso sposobni sprevideti, da so kot vlečni konji v bednih stajah in da danes protestirajo proti nečemu, kar so si sami izvolili. Potem so tu še zasebne, osebne revolucije, ko se subjekt po svojih močeh upira primitivnosti okrog sebe, morda le kot zbegan obstranec, »čeprav po odloku svetovne zdravniške organizacije ne več duševni bolnik«, in si v preobilju lažne svobode želi le, da bi ga kdo vzel iz životarjenja, podobnega pasjemu zavetišču, v katerem se je znašel.

 

A kje je meja med javnimi in zasebnimi dogodki, med družbenim in intimnim, razen da velika zgodovina kriči od vsepovsod, prva ljubezen, ki ji nobena ni enaka, pa ne premore niti ene skupne fotografije? Res je Mozetič v svoji štirinajsti pesniški zbirki izraziteje usmerjen v družbeno, kot je bil prej, a se njegovo sopostavljanje obeh perspektiv izogne privilegiranju enega nad drugim, saj javno prodira v zasebno in zasebno postaja javno, med obema pa obstaja temeljna podobnost: veliki upi prinesejo velika razočaranja in minljivost izniči vse. V razpadanju si je vse podobno: razpade rejverska scena in pride nasilje, razpade zakon, razpade tudi država in pride nasilje. Prevratniške energije se izgube in ljudje se naenkrat zavzemajo za reči, ki so jih še nedolgo tega prezirali. Najsibo v intimni ljubezni ali javni zgodovini, zdi se, da smo zmeraj »nekje med udarcem z mačeto in poljubom«.

Andrej Zavrl

Več…