Naslovnica Vabilo Zemljevid Pisma Ptičja hrana za homofobe Država, veš svoj dolg? Od Obvoznice mimo nestrpnosti do Pohoda za strpnost Doma bodo ostali le pedri Delovni tabor Pride 2002 - okrepitev iz tujine Zmaga Sester na EMI 2002 in parada ponosa kot obliki kolektivnega razkritja Abecednik slovenskih LGBT organizacij GLBT vodič po Sloveniji Mavrična zastava - simbol ponosa Zadnja stran
<< siqrd << parada ponosa 2002

  Država, veš svoj dolg?
Nataša Sukič

Zgodovina zahtev po enakosti in enakopravnosti, po polnopravnem državljanstvu in družbi, v kateri bi imeli lezbijke, geji in trans ostali enake pravice in odgovornosti kot ostali sodržavljani in sodržavljanke, je zares dolga, zgodovina kršitev človekovih pravic istospolno usmerjenih pa še mnogo mnogo daljša. Pa poglejmo: če so osemdeseta za gibanje pomenila začetek socializacijskih, kulturnih in političnih prizadevanj ter vzpostavljanje osnovne glbt infrastrukture (ustanovitev gejevske skupine Magnus in lezbične LL, začetki klubske scene, izid prvih publikacij, organiziranje Magnus in pozneje Lezbičnega in gejevskega filmskega festivala, vzpostavitev prve politične lezbične in gejevske organizacije Roza klub), so devetdeseta videti bolj zapletena. Po eni strani so pomenila "razcvet" glbt produkcije in profesionalizacijo aktivnosti, vznik novih aktivističnih skupin, "zavzetje" novih glbt prostorov in zaostritev ter izostritev političnih zahtev (ustanovitev gejevske zbirke ŠKUC-Lambda in lezbične ŠKUC-Vizibilija, dolgoletno izhajanje revije s homoerotičnim nabojem Revolver, leta 1990 sodelovanje predstavnika Roza kluba na volitvah v okviru neodvisne liste Novih družbenih gibanj, vztrajno postavljanje zahtev po konkretnih zakonodajnih spremembah, po učinkoviti protidiskriminacijski zakonodaji in legalizaciji istospolnih partnerstev, izid Manifesta sekcije ŠKUC-LL z dvanajstimi temeljnimi političnimi zahtevami, poglabljanje sodelovanja in dialoga z znanstvenimi, kulturnimi in političnimi institucijami, izid revije Lesbo, izid treh blokov lezbičnih in gejevskih študij v Časopisu za kritiko znanosti, ustanovitev feministično-lezbične skupine Kasandra in prve mladinske glbt organizacije Legebitra, članstvo aktivistk in aktivistov v Svetu mednarodnih organizacij ILGA in IGLYO, vzpostavitev redne mesečne oddaje na Radiu Študent z glbt tematiko Lezbomanija, začetek dnevnega delovanja krizne in svetovalne telefonske linije Galfon, zasedba bivše vojašnice na Metelkovi in odprtje gejevskega kluba Tiffany in lezbičnega Monokel, povezovanje in sodelovanje s podobnimi skupinami v nekdanji Jugoslaviji in drugod po svetu, itd.), po drugi strani pa so devetdeseta v smislu izboljšanja položaja glbt populacije svojevrsten paradoks: sprememba političnega sistema v Sloveniji ni prinesla niti izboljšanja zakonodaje za glbt-je niti dviga tolerance do družbenih manjšin, pač pa povišano stopnjo socialne izključenosti homoseksualcev, žensk, Romov in drugih etničnih manjšin, beguncev, revnih, itd., na kar opozarjajo tako javnomnenjske ankete kot tudi raziskave različnih nevladnih organizacij, ki spremljajo položaj človekovih pravic v RS. Še več: v devetdesetih se je "pripetila" agresivna rekatolizacija slovenskega družbenega prostora, ki, med drugim, pomeni spogledovanje RKC z nadzorom človekove najgloblje intime, njeno odrekanje pravice do svobodnega odločanja posameznikov o svojem telesu, njeno vtikanje v distribucijo sperme in širjenje vsesplošne moralne panike (referendum o pravici samskih žensk do biomedicinske oploditve!), njen pogrom proti lezbijkam ter delitev mater na kvalitetne in nekvalitetne, popolne in nepopolne, Vatikanski sporazum med RS in Svetim sedežem, vztrajne poskuse katolikov, da bi v šole uvedli versko vzgojo, prilaščanje družbenega premoženja s pomočjo postopkov denacionalizacije, itd. Poglabljanje tradicionalizma, skratka.

Če država v desetih letih ni bila sposobna zagotoviti niti minimalnih zakonodajnih standardov, ki bi izboljšali kvaliteto vsakdanjega življenja marginaliziranih in socialno izključenih družbenih skupin, če je taista država z Vatikanom sklenila sramotni konkordat, ki daje RKC v Sloveniji možnost razširitve njenega manevrskega prostora, potem je logično, da je zbir vsega neudejanjenega v praksah vsakdanjega življenja pripeljal do grobega, celo brutalnega kršenja človekovih pravic gejev, lezbijk, žensk, beguncev in drugih. Potem je logično, da se je "zgodil" referendum o umetni oploditvi z biomedicinsko pomočjo, ki je lezbijke in samske ženske uzakonil kot drugorazredne državljanke, logično je, da se je "primerila" Cafe Galerija - prvi primer odkrite prepovedi vstopa v javni lokal zato, ker je nekdo homoseksualec, logično je, da je MIK šikaniral literarni ustvarjalki zato, ker sta lezbijki, prav tako je logično, da so skini v centru prestolnice sredi belega dneva pretepli nekoga, ki ni bele polti, pa nekoga, ki v priljubljeni domači TV nadaljevanki igra geja, tudi je logično, da (pri)znani psihiater Rugelj v medijih s svojim sovražnim govorom ljudstvo tako rekoč poziva k linču homoseksualcev, pa je ovadba proti njemu na Okrajnem državnem tožilstvu vseeno zavrnjena kot neutemeljena, prav tako je logično, da mediji Ruglja vzpostavljajo kot enega pomembnejših "opinion makerjev", nič manj logično pa tudi ni, da nekateri poslanci tako v kot tudi izven parlamenta žalijo in šikanirajo lezbijke in pedre z nič kaj milim vokabularjem in omalovažujočimi domislicami na njihov/naš rovaš. Je sploh še čudna afera Sestre oziroma plaz homofobije, ki se je sprožil po njihovem triumfu na EMI? Je oster odziv Urada vlade RS za informiranje, ki je okrcal glbt nevladne organizacije, ki so v domačem in mednarodnem prostoru protestirale proti razraščajoči nestrpnosti do homoseksualcev, presenečenje? Je pasivnost Urada varuha človekovih pravic RS, ko gre za prijavo kršitev človekovih pravic lezbijk in gejev, nekaj, česar ni bilo mogoče predvideti? Je površnost medijskih reprezentacij istospolno usmerjenih, banalizacija podobe in poskus diskreditacije slovenskih glbt aktivistk in aktivistov (celo v takih medijih, kot je legendarna Mladina, ki je v osemdesetih odpirala prostor novim družbenim gibanjem in vnašala povsem nove diskurze, vključno z diskurzom o homoseksualnosti) nekaj, kar naj nas ne bi skrbelo?

Medtem ko je razveseljivo dejstvo, da sta prvi leti novega tisočletja poleg Lezbične knjižnice, prve Obvoznice mimo nestrpnosti oz. karnevalsko gverilske homo "zasedbe mesta" (Parada ponosa 2001), prve resnejše raziskave o diskriminaciji na osnovi spolne usmerjenosti in prvega srečanja predsednika parlamenta s predstavnikoma glbt nevladnih organizacij rodili še tri nove glbt skupine, pa je prišlo v "polju visoke napetosti" na relaciji glbt margina - družba - država do kratkega stika. Zakon o istospolnih partnerstvih je obtičal v leru. Na cesti nismo več varni, če se javno deklariramo kot homoseksualci in lezbijke. V večini medijev pa kot pikantni instant prigrizki polnimo rumene strani, črne kronike in rubrike za zanimivosti in razvedrilo. Država pa nič. Še naprej se ukvarja predvsem sama s sabo, pa z vstopom v EU in NATO, kot da se je osnovni življenjski pogoji državljank in državljanov, pripadnikov teh ali onih manjšin, ne tičejo. Je torej čudno, če s(m)o homoseksualci kot po pravilu izključeni iz raznih vladnih poročil o stanju človekovih pravic v RS ali, denimo, iz vladnega poročila o Programu boja proti revščini in socialni izključenosti? Videti je, da je niti evropska priporočila in standardi na temo človekovih pravic ne zanimajo kaj prida. Pred nami so lokalne in predsedniške volitve. Je to morda trenutek, ki bo preobrnil zgodovino, trenutek, ko bo država končno poravnala svoj desetletni dolg?