| Vrni
v seznam
SARAH SCHULMAN
"Zakaj nisem revolucionarka"
(Ljubljana: ŠKUC-Vizibilija, 2005; prevedla Urška Sterle)
Ameriška pisateljica, dramatičarka, novinarka in aktivistka
Sarah Schulman je Newyorčanka in je, po lastnih besedah, že od
otroštva dalje po čustveni plati socialni realist. Piše že od
otroštva, v najstniškem obdobju jo je oče zalotil z ljubimko,
družina jo je izobčila. Njen nabor služb je pisan – od tehnika
osvetlitve v malem gledališču, natakarice, prodajalke plošč do
novinarke, z »More fire! Productons« je na oder postavila nekaj
svojih zgodnjih gledaliških del, njen prvi roman »Zgodba o Sophie
Horowitz« so založbe zavračale z besedami: »Tole bi lahko užalilo
konservativne knjižničarke«.
Je cenjena ameriška literatka, toda njen uspeh, pravi, je omejen
s skritimi pravili in mejami, do koder je odkrito lezbični avtorici
sploh dovoljeno prilesti.
Vseskozi je vztrajala v drži politične aktivistke – bila je
dejavna v feminističnih skupinah, od koder je bila, zaradi dejstva,
da je lezbijka, kot se rada šali, »pometena v očiščevalni akciji«;
kasneje se je priključila gibanju za pravico do splava, gejevskemu
in lezbičnemu ter aids gibanju.
Je močan lik v zgodovini ACT UP gibanja, ki se je oblikovalo
v obdobju AIDS krize kot odgovor na apatijo in brezbrižnost državnega
aparata. Kasneje je ustanovila Lesbian Avengers, radikalno lezbično
skupino. Eseje, zbrane v pričujočem prevodu, je pisala v obdobju
predsednikovanja dveh skrajno konservativnih predsednikov – Georga
Busha starejšega in Ronalda Reagana, t.j., med letoma 1981 in
1994.; v originalu so izšli v zbirki esejev z naslovom »My American
History – Lesbian and Gay life during the Reagan and Bush Years«.
Njeni eseji dokumentirajo radikalno politično zgodovino, za
katero mnogo ljudi, tako homo kot heteroseksualnih, ne ve.
Pričujoči prevod njenih izbranih esejev je nastal zaradi dveh
prevladujočih prepričan v današnji družbi.
Prvo prepričanje je, da se stvari razvijajo, izvajajo in na
koncu uredijo same od sebe. Da »tako pač je«. Da za družbenimi
in političnimi spremembami ne obstaja napor posameznikov in skupin,
da upiranje ne pomaga – zgodovina se pač piše sama po sebi.
Drugo prepričanje je vezano na tiste, ki si želijo »zanetiti
revolucijo«. Njihov izvirni greh je, da so pogosto prepričani,
da »pravi« upor nikoli ni zares obstajal. Da so stoletja odporniških
subkultur le mit ali pa vsaj prenapihnjena poza in preglasno
neutemeljeno jadikovanje večnih nezadovoljnežev. Da so »prvi
in edini«, da so »edina prava stvar«.
Eseji Sarah Schulman zavračajo obe prepričanji. Govorijo nam
o zgodovini nekih gibanj – gibanja za splav, feminističnega,
gejevskega, AIDS gibanja in lezbičnega gibanja - a tudi o preživetvenih
strategijah skupnosti ter sredstvih, uporabljenih v boju za kvalitetnejše
življenje vseh nas.
So torej neprecenljiv uvid v našo lastno zgodovino, so naša
sedanjost in - v takšni ali drugačni obliki - tudi naša prihodnost.
Opozarjajo nas, da je spomin arbitraren in pokornost mamljiva,
a smrtno nevarna razvada.
Naslovnica: Detajl iz plakata Lesbian Avengers, Party Invitation;
ZDA, 1993.
VRNI NA VRH
Izšle knjige pri zbirki ŠKUC-Vizibilija:
Teresa de Lauretis: FILM IN
VIDNO (1998)
Nataša Velikonja: ŽEJA (1999)
Monique Wittig: ESEJI (2000)
Kelley Hays-Gilpin in David S.
Whitley (ur.): ARHEOLOGIJA SPOLOV (2000)
Jeanette Winterson: POMARANČE
NISO EDINI SAD (2001)
Lillian Faderman: VEČ KOT LJUBEZEN
MOŠKIH (2002)
Varja Velikonja: KO SE
MRTVE PREBUDIMO: re vizija kot način pisanja
Sara Lubej: HLADEN POT
Nataša Velikonja: PLEVEL
Shari Benstock: ŽENSKE Z LEVEGA
BREGA
Richard Goldstein: HOMO KONZERVE
Nataša Sukič:
DESPERADOSTI IN NOMADI
Sarah Schulman:
ZAKAJ NISEM REVOLUCIONARKA?
Knjige iz zbirke Vizibilija so dostopne v knjigarnah
in na spletnem naslovu društva
ŠKUC. |
