| Vrni
v seznam
NATAŠA SUKIČ
»Desperadosi in nomadi«
(Ljubljana: ŠKUC-Vizibilija, 2005)
Delo obsega štirinajst kratkih zgodb, ki bi jih najbolje označili
kot prozne miniature, nabite z bogatimi metaforami in refleksijami.
Zgodbe so svobodne oblike in nelinearne dikcije. Čeprav se zdi,
kot da v njeni fragmentirani prozi ni časovne strukture in se
avtorica izrazito igra s časom - znotraj posameznih zgodb je
čas namenoma razdrobljen, nelinearen – pa, ko preberemo knjigo
v celoti, vidimo, da pripoved sledi časovni logiki in da je pisateljica
vzpostavila časovni lok, ki je retrograden, čas se odvija nazaj.
Pisateljica zelo občuteno opisuje odtise družbene represije
na lezbičnem telesu, od koder izvirajo različne oblike tesnobe
in odtujenosti – do sebe, drugih in sveta. Predmet pisateljičinega
izraza ni zgolj konstruiranje lezbičnega telesa, ampak mnoštvo
njenih identitet, ki so posledica reprezentacij množične kulture.
Avtobiografski moment gotovo pomeni pristno, neposredno izkušnjo,
ki jo avtorica živo preslika v besedilo.
Njena proza je niz aluzij, ki razstirajo poti, načine oblikovanja
identitet preko matric popularne kulture, predvsem filma, glasbe
in novih medijev. Tu se poslužuje kulturnih referenc npr. iz
Hitchcockovih filmov, filmov črnega vala, v glasbi iz ameriškega
pred-pankovskega obdobja, v literaturi pa zlasti kiber-panka
in dramatike krvi ter sperme. V tem smislu njej jezik na trenutke
učinkuje kot filmski rez, ponekod dopušča dolge kadre, drugič
spet ostre reze vanje. Prav tako jo obseda ritem hiper-urbanih
okolij. Skozi besedilo bralec živo začuti pulzirajoči utrip velemesta.
Pisateljica uspešno izvede transfer lastnega občutenja tesnobe
na samega bralca ali bralko, ki ju tako uspe prestaviti v klavstrofobično
atmosfero notranjega sveta. Kot pravi sama: »Takrat me posrka.
Prosto padam skozi jaške in predore. Nomad sem, iskalec utehe,
desperados, ujet v meglice halucinogenih sanj. Polčlovek, pol
senca, komaj živa. Potujem v osrčje Solarisa, naravnost v njegovo
žareče, rotirajoče jedro. V njegov magnetizem…«.
Zgodbe Nataše Sukič uvrščamo v lezbično prozno pisavo. Potrebno
je poudariti, da smo tako dobili – poleg že uveljavljene pisateljice
lezbične literature Suzane Tratnik – že drugo prozaistko.
Naslovnica: Nada Žgank, »Klozet v klubu CBGB« v New York
VRNI NA VRH
Izšle knjige pri zbirki ŠKUC-Vizibilija:
Teresa de Lauretis: FILM IN
VIDNO (1998)
Nataša Velikonja: ŽEJA (1999)
Monique Wittig: ESEJI (2000)
Kelley Hays-Gilpin in David S.
Whitley (ur.): ARHEOLOGIJA SPOLOV (2000)
Jeanette Winterson: POMARANČE
NISO EDINI SAD (2001)
Lillian Faderman: VEČ KOT LJUBEZEN
MOŠKIH (2002)
Varja Velikonja: KO SE
MRTVE PREBUDIMO: re vizija kot način pisanja
Sara Lubej: HLADEN POT
Nataša Velikonja: PLEVEL
Shari Benstock: ŽENSKE Z LEVEGA
BREGA
Richard Goldstein: HOMO KONZERVE
Nataša Sukič:
DESPERADOSTI IN NOMADI
Sarah Schulman:
ZAKAJ NISEM REVOLUCIONARKA?
Knjige iz zbirke Vizibilija so dostopne v knjigarnah
in na spletnem naslovu društva
ŠKUC. |
