LESBO 13/14
Id. 2001: TEROR
Vrni v seznam kazala - LESBO 13/14
LLOBBY - notranji
Nizki start | Kdo krati pravice
| Zakaj sem postal | Geto
vrača udarec | Ljubljana po Stonewallu
| Novice
KDO KRATI PRAVICE MOČNEJŠIH
Suzana Tratnik
Ko se stvari tako razvnamejo in zaostrijo, kot so se v zadnjem
letu (samo za hitro osvežitev spomina: dogodek v Cafe Galeriji,
“napad” temnopoltih na skine, obvoznica mimo nestrpnosti, anketa
o nestrpnosti do istospolno usmerjenih lezbične sekcije LL, intervju
z Rugljem v Sodobnosti, sum o kvaliteti del lezbičnih avtoric,
zlonamerna kritika Mozetičevega romana Zgubljena zgodba v Delovih
Književnih listih ...), seveda to pomeni radikalni prelom v dosedanjem
sedemnajstletnem gibanju za pravice in kulturo lezbijk in gejev.
Toda — kaj pa je zdaj v resnici tako zelo drugače — če sploh kaj?
Marsikdo se sprašuje, ali so pravice manjšin res vse bolj ogrožene
ali pa so le homoseksualci v zadnjem času glasnejši. Brez velikega
pametovanja lahko rečemo, da drži oboje: oblastna razmerja se
vse bolj transparentno nagibajo v prid nasilju kapitala, lezbijkam
in gejem pa je tudi prekipelo. Razmerja so se Kranjcem zelo zjasnila,
o tem ni več dvomov. Civilizirano po-tlačeni in hipokritsko kultivirani
konflikti so udarili na dan in zdaj je jasno, da gre pravzaprav
za odkrito vojno stanje. Vprašanje je le, kdo bo komu (za nazaj)
podtaknil vojno napoved in razpihovanje sovraštva. V tej vojni
so sicer zvečine najmočnejše orožje besede-konji, ne manjka pa
prevejanih vojnih strategij, ki tudi niso od včeraj.
Teza: ne spreminja se le LGBT gibanje, temveč hkrati z njim tudi
homofobija. Homofobni strategi vedo, da morajo odslej najprej
pojasniti, da nikogar ne diskriminirajo na osnovi spolne usmerjenosti
ali spola, ampak samo podajajo “čisti” opis stanja — torej so
kvečjemu lezbijke in geji tisti, ki jim nenehno kaj podtikajo.
Tako se prenekateri članek začenja s freudovskim zanikanjem. Potem
se zmrdnejo nad to neznosno “politično korektnostjo”, ki bojda
tako omejuje naše mislece, kritike in člane komisij, da so oropani
možnosti odkritega govorjenja in svobodne presoje. Skratka, tudi
homofobi/nje potrebujejo zaščito pred t. i. pozitivno diskriminacijo
manjšin in nasiljem nevladnih organizacij ter pravico do svobode
izražanja. Če torej opozorimo na neki problem diskriminacije,
takoj dobimo nazaj bumerang, češ da ljudi maltretiramo in nenehno
zahtevamo “posebne” pravice in celo posebno obravnavo lezbijk
in gejev. Tukaj se nam ponuja primerjava z odnosom oblasti oziroma
medijev do nasilja nad ženskami; govorimo zlasti o t. i. nasilju
v družini, ki še vedno nosi pečat zasebnega početja med štirimi
stenami. Ob letošnjih dnevih aktivizma proti nasilju nad ženskami
je sicer bilo mogoče prebrati prenekateri članek in komentar —
a včasih bi bilo bolje, če ga ne bi. Zdaj se seveda nekako priznava,
da nasilje nad ženskami obstaja, toda pišoči/pišoče so govorili
zlasti o tem, da ne bi smeli opozarjati “samo” na eno vrsto nasilja,
da moramo vendar vzeti v ozir tudi nasilje žensk nad moškimi in
— nenazadnje nasilje, ki prežema celotno družbo. Pa smo tam.
V resnici nas zanima nekaj drugega. Kako bo strategija homofobov
povratno učinkovala na LGBT politične drže? V tem zaostrenem trenutku
je videti, kot da glasnost nekaterih lezbijk in gejev ne škodi
le njim samim, ampak kar vsem istospolno usmerjenim, kajti zdaj
smo bojda pokazali, da smo res čisto takšni, kot se nam po tihem
očita: napadalni, med sabo povezani kot čreva, nenaklonjeni heteroseksualcem,
separatistični, nasprotniki svobode mnenja, ždanovci, boljševiki,
udbomafijci. Marsikdo bi utegnil pomisliti, če morda res ni pametneje
ubrati politiko mehkega približevanja in infiltriranja v večinsko
straight družbo. In še kdo bi utegnil meniti, da "agresivne"
zahteve za enakost le še spodbujajo agresivnost oblastnih struktur
— te so torej kot speči lev, če le ne drezamo vanje. In morda
bi celo za trenutek zamižali na eno aktivistično oko in se strinjali
s strategijo tistih lezbijk in gejev, ki sicer niso povsem v klozetu,
vendar pa “svoje homoseksualnosti ne obešajo na veliki zvon” —
kar je že prego-vorno grdo početje —, ne delajo zdrah in ne povzročajo
nelagodja, ampak se mirno in zbrano posvečajo kvaliteti svojega
dela. (Priznati moramo vsaj to, da so njihove mame gotovo ponosnejše
od naših.) Tako namreč v eni od televizijskih prispevkov o homoseksualnosti
meni ljudstvo na cesti, češ homoseksualci so si sami krivi, če
so diskriminirani, saj so tako glasni in zdraharski.
Marsikaj prepričuje in napeljuje k temu, da je za manjšino molk
še najboljša strategija in socialna smrt najzanesljivejša oblika
preživetja. In ravno to prepričevanje je najbolj zvita oblika
homofobne strategije, saj sporoča tole: če bomo spregovorili oziroma
glasno protestirali, bosta najprej na tapeti naša verodostojnost
— in posledično zahteva, naj se vendar kritično zazremo vase in
se trikrat prepričamo, ali smo bili res prikrajšani zaradi svoje
spolne usmerjenosti ali pa svojo drugačnost le nesramno izrab-ljamo
za to, da bi si surovo prilastili časti in privilegije, ki nam
sicer ne pritičejo.
Javna homofobična drža seveda krepi tudi ponotranjeno homofobijo
samih lezbijk in gejev, ki znajo zato še prej ali pa še enkrat
in še stokrat popustiti strukturnemu nasilju družbe: verjeti določe-nim
psihiatrom/psihiatrinjam, da je homoseksualna usmerjenost motnja,
ki jim povzroča vsaj dodatne težave, če že ni vir norosti; popustiti
staršem, ki jih izsiljujejo, da jim bodo odtegnili starševsko
skrb in ljubezen; se prilagoditi vrstnikom, ki jih izključujejo;
se pustiti prepričati, da so jih zajebali geni, in se v primerih
diskriminacije raje objektivno ali pa za vsak primer postaviti
na stran večinske “normalnosti”. Seveda se lahko ponovno postavimo
na pozicijo samopašnega in objektivnega opazovalca in rečemo,
ja, saj lahko ljudje o sebi sami odločajo in sami razmislijo,
kaj bodo storili s svojo homoseksualno usmerjenostjo. Seveda lahko
pademo na to finto o možnosti svobodne izbire modernega subjekta,
če zanemarimo, da gre za izbire, ki so že vnaprej določene in
so vselej izbire močnejšega. Zato je jasno, da se lahko odločimo
drugače, a to bo vedno potegnilo za sabo določene sankcije.
Na nedavnem predavanju Renate Salecl na Pravni fakulteti smo slišali,
da so t. i. kulturne razlike (med narodi, etničnimi manjšinami
ipd.) pravzaprav le evfemizem za biološke razlike. In zdi se mi,
da je stvar z zdaj že proslulo ter pomensko precej znucano in
izpraznjeno “drugačnostjo” precej podobna. Sloviti liberalistični
slogan “Vsi drugačni, vsi enakopravni”, ki je pravzaprav hotel
razlagati, da je vsak človek drugačen (torej tudi vsak ali vsaka,
tako ali drugače večinsko usmerjen ali usmerjena), je v celoti
padel mimo. Obveljalo je pač, da so drugačni samo nekateri, ki
se tako ali drugače ne prilagodijo večini, ki jo sestavljajo isti.
Vrni v seznam kazala - LESBO 13/14
LLOBBY - notranji | LLOBBY
- zunanji | RUSIJA | TEMA3MESEČJA - Nasilje| VEN IZ KLOZETA
| ŠOLA | KULTURA | LITERATURA | PORTRET - Ljudmila Poljanec |
SCENA | PORNOVIZIJA | EVA (strip) | SUMMARY (in English)
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
|