Lesbo: politična, kulturna in socialna revija.
Izhaja od leta 1997 in je nepridobitnega značaja.
Izšla je nova številka 13-14
(jesen-zima 2001).
Pravkar izšel roman Jeanette Winterson "Pomaranče niso
edini sad"
, pred tiskom Lillian Faderman "Več kot ljubezen moških: Romantično prijateljstvo in ljubezen med ženskami od renesanse do sodobnosti".
Bibliografija literature in
gradiva z lezbično in gejevsko tematiko, ki se v slovenskem jeziku zbira od začetka 20. stoletja. Seznam materiala je v delu in stalnem dograjevanju.


LESBO 13/14
Id. 2001: TEROR

Vrni v seznam kazala - LESBO 13/14

LLOBBY - notranji

Nizki start | Kdo krati pravice | Zakaj sem postal | Geto vrača udarec | Ljubljana po Stonewallu | Novice


KDO KRATI PRAVICE MOČNEJŠIH
Suzana Tratnik

Ko se stvari tako razvnamejo in zaostrijo, kot so se v zadnjem letu (samo za hitro osvežitev spomina: dogodek v Cafe Galeriji, “napad” temnopoltih na skine, obvoznica mimo nestrpnosti, anketa o nestrpnosti do istospolno usmerjenih lezbične sekcije LL, intervju z Rugljem v Sodobnosti, sum o kvaliteti del lezbičnih avtoric, zlonamerna kritika Mozetičevega romana Zgubljena zgodba v Delovih Književnih listih ...), seveda to pomeni radikalni prelom v dosedanjem sedemnajstletnem gibanju za pravice in kulturo lezbijk in gejev.
Toda — kaj pa je zdaj v resnici tako zelo drugače — če sploh kaj? Marsikdo se sprašuje, ali so pravice manjšin res vse bolj ogrožene ali pa so le homoseksualci v zadnjem času glasnejši. Brez velikega pametovanja lahko rečemo, da drži oboje: oblastna razmerja se vse bolj transparentno nagibajo v prid nasilju kapitala, lezbijkam in gejem pa je tudi prekipelo. Razmerja so se Kranjcem zelo zjasnila, o tem ni več dvomov. Civilizirano po-tlačeni in hipokritsko kultivirani konflikti so udarili na dan in zdaj je jasno, da gre pravzaprav za odkrito vojno stanje. Vprašanje je le, kdo bo komu (za nazaj) podtaknil vojno napoved in razpihovanje sovraštva. V tej vojni so sicer zvečine najmočnejše orožje besede-konji, ne manjka pa prevejanih vojnih strategij, ki tudi niso od včeraj.
Teza: ne spreminja se le LGBT gibanje, temveč hkrati z njim tudi homofobija. Homofobni strategi vedo, da morajo odslej najprej pojasniti, da nikogar ne diskriminirajo na osnovi spolne usmerjenosti ali spola, ampak samo podajajo “čisti” opis stanja — torej so kvečjemu lezbijke in geji tisti, ki jim nenehno kaj podtikajo. Tako se prenekateri članek začenja s freudovskim zanikanjem. Potem se zmrdnejo nad to neznosno “politično korektnostjo”, ki bojda tako omejuje naše mislece, kritike in člane komisij, da so oropani možnosti odkritega govorjenja in svobodne presoje. Skratka, tudi homofobi/nje potrebujejo zaščito pred t. i. pozitivno diskriminacijo manjšin in nasiljem nevladnih organizacij ter pravico do svobode izražanja. Če torej opozorimo na neki problem diskriminacije, takoj dobimo nazaj bumerang, češ da ljudi maltretiramo in nenehno zahtevamo “posebne” pravice in celo posebno obravnavo lezbijk in gejev. Tukaj se nam ponuja primerjava z odnosom oblasti oziroma medijev do nasilja nad ženskami; govorimo zlasti o t. i. nasilju v družini, ki še vedno nosi pečat zasebnega početja med štirimi stenami. Ob letošnjih dnevih aktivizma proti nasilju nad ženskami je sicer bilo mogoče prebrati prenekateri članek in komentar — a včasih bi bilo bolje, če ga ne bi. Zdaj se seveda nekako priznava, da nasilje nad ženskami obstaja, toda pišoči/pišoče so govorili zlasti o tem, da ne bi smeli opozarjati “samo” na eno vrsto nasilja, da moramo vendar vzeti v ozir tudi nasilje žensk nad moškimi in — nenazadnje nasilje, ki prežema celotno družbo. Pa smo tam.
V resnici nas zanima nekaj drugega. Kako bo strategija homofobov povratno učinkovala na LGBT politične drže? V tem zaostrenem trenutku je videti, kot da glasnost nekaterih lezbijk in gejev ne škodi le njim samim, ampak kar vsem istospolno usmerjenim, kajti zdaj smo bojda pokazali, da smo res čisto takšni, kot se nam po tihem očita: napadalni, med sabo povezani kot čreva, nenaklonjeni heteroseksualcem, separatistični, nasprotniki svobode mnenja, ždanovci, boljševiki, udbomafijci. Marsikdo bi utegnil pomisliti, če morda res ni pametneje ubrati politiko mehkega približevanja in infiltriranja v večinsko straight družbo. In še kdo bi utegnil meniti, da "agresivne" zahteve za enakost le še spodbujajo agresivnost oblastnih struktur — te so torej kot speči lev, če le ne drezamo vanje. In morda bi celo za trenutek zamižali na eno aktivistično oko in se strinjali s strategijo tistih lezbijk in gejev, ki sicer niso povsem v klozetu, vendar pa “svoje homoseksualnosti ne obešajo na veliki zvon” — kar je že prego-vorno grdo početje —, ne delajo zdrah in ne povzročajo nelagodja, ampak se mirno in zbrano posvečajo kvaliteti svojega dela. (Priznati moramo vsaj to, da so njihove mame gotovo ponosnejše od naših.) Tako namreč v eni od televizijskih prispevkov o homoseksualnosti meni ljudstvo na cesti, češ homoseksualci so si sami krivi, če so diskriminirani, saj so tako glasni in zdraharski.
Marsikaj prepričuje in napeljuje k temu, da je za manjšino molk še najboljša strategija in socialna smrt najzanesljivejša oblika preživetja. In ravno to prepričevanje je najbolj zvita oblika homofobne strategije, saj sporoča tole: če bomo spregovorili oziroma glasno protestirali, bosta najprej na tapeti naša verodostojnost — in posledično zahteva, naj se vendar kritično zazremo vase in se trikrat prepričamo, ali smo bili res prikrajšani zaradi svoje spolne usmerjenosti ali pa svojo drugačnost le nesramno izrab-ljamo za to, da bi si surovo prilastili časti in privilegije, ki nam sicer ne pritičejo.
Javna homofobična drža seveda krepi tudi ponotranjeno homofobijo samih lezbijk in gejev, ki znajo zato še prej ali pa še enkrat in še stokrat popustiti strukturnemu nasilju družbe: verjeti določe-nim psihiatrom/psihiatrinjam, da je homoseksualna usmerjenost motnja, ki jim povzroča vsaj dodatne težave, če že ni vir norosti; popustiti staršem, ki jih izsiljujejo, da jim bodo odtegnili starševsko skrb in ljubezen; se prilagoditi vrstnikom, ki jih izključujejo; se pustiti prepričati, da so jih zajebali geni, in se v primerih diskriminacije raje objektivno ali pa za vsak primer postaviti na stran večinske “normalnosti”. Seveda se lahko ponovno postavimo na pozicijo samopašnega in objektivnega opazovalca in rečemo, ja, saj lahko ljudje o sebi sami odločajo in sami razmislijo, kaj bodo storili s svojo homoseksualno usmerjenostjo. Seveda lahko pademo na to finto o možnosti svobodne izbire modernega subjekta, če zanemarimo, da gre za izbire, ki so že vnaprej določene in so vselej izbire močnejšega. Zato je jasno, da se lahko odločimo drugače, a to bo vedno potegnilo za sabo določene sankcije.
Na nedavnem predavanju Renate Salecl na Pravni fakulteti smo slišali, da so t. i. kulturne razlike (med narodi, etničnimi manjšinami ipd.) pravzaprav le evfemizem za biološke razlike. In zdi se mi, da je stvar z zdaj že proslulo ter pomensko precej znucano in izpraznjeno “drugačnostjo” precej podobna. Sloviti liberalistični slogan “Vsi drugačni, vsi enakopravni”, ki je pravzaprav hotel razlagati, da je vsak človek drugačen (torej tudi vsak ali vsaka, tako ali drugače večinsko usmerjen ali usmerjena), je v celoti padel mimo. Obveljalo je pač, da so drugačni samo nekateri, ki se tako ali drugače ne prilagodijo večini, ki jo sestavljajo isti.


Vrni v seznam kazala - LESBO 13/14

LLOBBY - notranji |
LLOBBY - zunanji | RUSIJA | TEMA3MESEČJA - Nasilje| VEN IZ KLOZETA | ŠOLA | KULTURA | LITERATURA | PORTRET - Ljudmila Poljanec | SCENA | PORNOVIZIJA | EVA (strip) | SUMMARY (in English)

Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE



Lesbo 15/16    Lesbo 13/14    Lesbo 11/12   Lesbo 9/10
Od desne proti levi: 9/10-15/16

Lesbo 8 Lesbo 7 Lesbo 6 Lesbo 5
Od desne proti levi: 5-8

Lesbo 4 Lesbo 3 Lesbo 2 Lesbo 1
Od desne proti levi: 1-4