LESBO 13/14
Id. 2001: TEROR
Vrni v seznam kazala - LESBO
13/14
LLOBBY - notranji
Nizki start | Kdo krati pravice
| Zakaj sem postal | Geto
vrača udarec | Ljubljana po Stonewallu
| Novice
NIZKI START: LEGALIZACIJA ISTOSPOLNEGA PARTNERSTVA
Tatjana Greif
Izrecni poudarek Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih
(ZZZDR)1 je na sklenitvi zakonske zveze izključno med partnerjema
nasprotnega spola. Po 3. členu ZZZDR je “zakonska zveza z zakonom
urejena življenjska skupnost moža in žene”, katerega družbeni
pomen je v zasnovanju družine. 2. člen istega zakona definira
družino kot “življenjsko skupnost staršev in otrok”. Tudi 16.
člen imenovanega zakona kot pogoj za sklenitev in veljavnost zakonske
zveze terja “dve osebi različnega spola”. Načela enakosti pred
zakonom, ki ga jamči 14. člen Ustave RS, ta zakon torej ne upošteva.
Ker istospolna partnerstva v Sloveniji zakonsko niso urejena,
so istospolni pari diskriminirani s strani države in širše družbe,
posledično pa so diskriminirani tudi otroci, živeči v teh skupnostih.
Leta 1997 se je Ministrstvo RS za delo, družino in socialne
zadeve (MDDSZ) odločilo obravnavati pobudo za spremembo ZZZDR,
ki bi omogočila pravno ureditev razmerij istospolnih partnerjev
(pred tem je bilo v devetdesetih letih podanih že več tozadevnih
pobud). Tedanji minister An-ton Rop je leta 1997 imenoval posebno
delovno skupino za pripravo zakonskega predloga, v kateri sta
na lastno zahtevo ŠKUC-LL in ŠKUC-Magnus2 delovala tudi predstavnika
zainteresiranih lezbičnih in gejevskih skupin.3 Pristojna sekretarka
na ministrstvu je bila Helena Kamnar, predsednik komisije dr.
Karel Zupančič (Pravna fakulteta Ljubljana), člani pa: dr. Vesna
Rijavec, dr. Matjaž Tratnik (Pravna fakulteta Maribor), Bernard
Rojnik (Center za mentalno zdravje), Vera Kozmik (Urad za žensko
politiko), dr. Metka Mencin Čeplak, Anton Bricman in mag. Tatjana
Greif (Škuc-LL / Magnus).
Inštitut za civilno, primerjalno in mednarodno zasebno pravo
Pravne fakultete v Mariboru je po naročilu ministrstva izdelal
osnutek zakona, vendar se je delovna skupina zaradi neskladij
okrog le-tega odločila, da bo izdelala nov predlog zakona o registriranem
partnerstvu. Ravno tako je odločila, da ne bo dopolnjevala že
obstoječega ZZZDR.
Leta 1998 je bil predlog zakona o registrirani istospolni skupnosti
dokončan. Ko-nec leta 1999 je bil predan v postopek medresorskega
usklajevanja, kjer naj bi se zataknilo že na Ministrstvu za notranje
zadeve, ki je zavrnilo predvideno izvajanje nalog vodenja registra,
češ da to področje ni v okviru njihovih delovnih nalog.4
Obstoječi predlog zakona o registrirani istospolni skupnosti
uvaja register skle-njenih skupnosti, določa pogoje in postopek
za sklenitev in prenehanje registrirane skupnosti. Pravni posledici
registracije sta le dve: pravica in dolžnost preživljanja socialno
šibkejšega partnerja/partnerice ter ureditev medsebojnih premoženjskih
razmerij.
Glavna pomanjkljivost zakonskega predloga je ta, da ne ureja
osnovnih zadev na področju socialnega varstva, t.j. pravice do
socialnega, zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja po partnerju/partnerici.
Predlog zakona prepušča ureditev pravnih posledic vsakemu posameznemu
področju, kar pomeni prelaganje vprašanja socialnih varščin na
dolgoročni nivo. Poleg tega za partnerje ne uvaja statusa svojca,
ki je zelo pomemben element zaščite partnerstva. Skratka, iz predlagane
pravne rešitve izhaja zgolj za državo razbremenilna legalizacija
medsebojne dolžnosti preživljanja, medtem ko nujno potrebne socialne
varnosti partnerjev ne zagotavlja.
V procesu oblikovanja zakonskega besedila, ki je potekal v letih
1997-98, so se izkristalizirala nekatera stališča, ki ilustrirajo
pomanjkljivo strokovno znanje na eni ter pomanjkanje politične
senzibilnosti za zakonsko zaščito družbeno ranljivih skupin na
drugi strani:
1) Pravni izvedenci in izvedenke delovne skupine so enoglasno
zavzeli stališče, ki je v nasprotju s smotrom pravne zaščite istospolnih
parov, zato se postavlja vprašanje, zakaj je MDDSZ v delovno komisijo
imenovalo pravnike, ki nasprotujejo osnovni ideji predvidenega
zakona, s čemer je v naprej onemogočilo dosego konsenza.
2) Besedilo osnutka zakona — primerjalno pravni vidik in utemeljitev,
ki ga je izdelal Inštitut za civilno, primerjalno in mednarodno
zasebno pravo Pravne fakultete v Mariboru — kaže raven povprečne
seminarske naloge. Neprofesio-nalni pristop k sami problematiki,
diskriminatorna dikcija in princip kratenja pravic namesto podeljevanja
le-teh odražajo generalno nepripravljenost za sprejemanje sistemskih
rešitev.
3) V procesu pisanja predloga se je pojavil poskus vključitve
izrecne prepovedi pravice gejev in lezbijk do posvojitve in skrbništva
otrok.
4) Vprašljiva je bila vključitev specialista s področja psihiatrije
v delovno skupino. Odkar je Svetovna zdravstvena organizacija
(WHO) leta 1991 homoseksualnost v celoti odstranila s seznama
bolezni, je psihiatrična ekspertiza v tem in v podobnih primerih
neutemeljena.
5) V smislu podkrepitve argumentov proti legalizaciji istospolnih
partnerstev je bila močna težnja k sklicevanju na negativno javno
mnenje in moralne zadržke. Glede na dokazljiv vpliv zakonodaje
na sprejem vrednostnih norm v družbi in tesno povezanost med zakonodajo
in javnim mnenjem, se je pri zaščiti manjšin neprimerno sklicevati
na koncept moralističnega javnega mnenja, saj le-ta temelji na
predsodkih in ne na preverjenih dejstvih ali praktičnih izkušnjah.
V poglavju ocena stanja in v primerjalno-pravnem pregledu mariborske
Pravne fakultete lahko ugotovimo vrsto nekore-ktnih, zavajajočih,
pa tudi izrecno diskriminatornih navedb. Med drugim je navedeno,
da “…skupnost istospolnih partnerjev ni skupnost moškega in ženske
ter zato ne more ustvarjati vseh tistih pravnih posledic, ki so
tipične za zakonsko zvezo”. Ta navedba je zavajajoča, saj po obstoječem
ZZZDR pravne posledice sklenitve zakonske zveze niso vezane na
rojstvo otrok (npr. zakonsko zvezo lahko sklenejo tudi pari, ki
ne morejo ali ne želijo imeti otrok). Zapisano je tudi, da je
“poglavitni razlog pravnega urejanja zakonske zveze v zasnovanju
družine”, kar predpostavlja obstoj ene same vrste družine (nuklearne
heteroseksualne družine) in se ne odziva na situacijo v praksi.
Pričakovali bi, da ocena stanja terja ravno upoštevanje razmer
v praksi.
Brez vsake argumentacije je tudi stavek, da “ni mogoče trditi,
da bi skupnost istospolnikov (sic!) enako kot skupnost matere
in očeta vplivala na skladen otrokov razvoj" in napotek,
da "zato ne bi kazalo dopustiti možnosti posvojitve niti
zunajzakonske oploditve ali umetne osemenitve”. V nadaljnjem besedilu
nato naletimo še na stavek: “…ni predvideno, da bi skupnost istospolnih
partnerjev postala podobna zakonski zvezi”, ki je šolski primer
predeterminirane izjave, saj pisec besedila ne more samopašno
predvideti bodočega stanja.
Pri vsem tem se besedilo mariborske Pravne fakultete sklicuje
na zakonodaje držav z alarmantno neurejenim stanjem na področju
človekovih pravic, kot so Romunija, Rusija, Turčija, Srbija, Urugvaj,
Nikaragva, Zimbabve etc., istočasno pa pravi, da “družbene razmere
pri nas niso ravno primerljive z razmerami v Skandina-viji”. Sledeč
takšni logiki, bi nič kaj optimistično lahko sklepali, da se Slovenija
torej lažje primerja z ‘nerazvitimi’, kot z ‘razvitimi’ družbami.
V zaokrožitev pregleda izbranih primerov naj le še citiramo ugotovitev
imenovanega inštituta, da so opozicijske stranke na Danskem kljub
nasprotovanju vlade vztrajale na sprejemu zakona o registriranem
partnerstvu, ker so hotele “s tako radikalnim zakonom opozoriti
nase”.5
Po daljšem prelaganju odgovornosti sem ter tja je do večjega
posluha za problematiko zakonske zaščite istospolnih parov prišlo
šele v času sedanjega mini-strstva, t.j. v mandatu ministra Vlada
Dimovskega in sekretarke za družino Alenke Kovšca.
Ker je predlog zakona o registrirani istospolni skupnosti iz
leta 1998 zelo tog in ozek in ker ne podeljuje nobenih pravic,
je prišlo do pobude o njegovi dopolnitvi, preden bi bil posredovan
v poslansko obravnavo. Pobudo je leta 2001 na MDDSZ vložila sekcija
ŠKUC-LL.6
Ministrstvo se je na pobudo pozitivno od-zvalo in odprlo možnost
dopolnitve obstoječega predloga oziroma izdelave novega predloga.
Nato se je odločilo imenovati novo delovno skupino za pripravo
zakona o registriranem partnerstvu. Ravno tako so bili na pobudo
sekcije ŠKUC-LL v komisijo za dopolnitev zakonskega predloga oz.
izdelavo novega predloga imenovani predstavniki in predstavnice
vseh delujočih GLBT skupin: poleg ŠKUC-LL in Magnusa tudi Roza
klub in Legebitra.
Tako je bilo glede legalizacije istospolnih partnerstev v letu
2001 odprto novo poglavje. Težko je predvideti bodoči razvoj ali
celo izid prizadevanj za uvedbo te zakonske zaščite.
Podobne zakone pozna večina evropskih držav. Prva je leta 1989
sprejela zakon o registrirani skupnosti za osebi istega spola
Danska, nato leta 1993 Norveška, leta 1994 Švedska. Islandija
je leta 1996 uvedla kohabitacijo za homo- in heteroseksualne pare.
Nizozemska je leta 1997 sprejela zakon o registriranem partnerstvu
in kasneje še zakon o zakonski zvezi. Belgija ima od leta 1998
zakon Cohabitation légale, Francija pa od leta 1999 zakon o civilni
pogodbi Pact civil de solidarité (PACS). Tudi v Nemčiji od leta
2001 geji in lezbijke lahko sklepajo registrirana partnerstva.
V Italiji so lokalne oblasti (Pisa, Bologna) uvedle register kohabitacije.
Španija na zveznem nivoju ščiti istospolna partnerstva, med leti
1993-95 so tudi številne lokalne in regionalne enote uvedle registracijo,
po odločitvi parlamenta pa je Katalonija uvedla zakon, podoben
nizozemski registraciji.
Med vzhodnoevropskimi državami jih je kar nekaj, ki so Slovenijo
že prehitele. Madžarska je leta 1999 uvedla kohabitacijo za homo-
in hetroseksualne pare, pred tem pa je leta 1996 razširila konzumacijo
premoženjskih pravic izvenzakonskih partnerjev tudi na homoseksualne
pare. Češka in Latvija sta v zaključnem postopku sprejemanja zakona
o registriranem partnerstvu.
Po zagotovilih vladnega Urada za Evropske zadeve bo Slovenija
harmonizirala svojo zakonodajo glede zakonske zaščite istospolnih
partnerstev s pristopnimi pogoji Evropske unije do konca leta
2002.7
Raziskava ILGA-Europe in ŠKUC-LL o diskriminaciji na osnovi
spolne usmerjenosti v Sloveniji je pokazala, da bi kar 74 % vprašanih
lezbijk in gejev sklenilo registrirano skupnost, če bi jim zakonodaja
to omogočala. Potreba po pravni ureditvi istospolnih zvez je torej
več kot očitna.
V hrvaškem saboru so poslanci letos že odprli javno vprašanje
o registriranem partnerstvu, čeprav še niso začeli s pripravami
na spremembe, medtem ko v slovenskem parlamentu tega vprašanja
ni zastavil še nihče. Ali si ga sploh kdo upa?
1 1 Ur. list RS 14, 1989.
2 Pisna pobuda sekcij ŠKUC-LL in ŠKUC-Magnus, z dne 25. 5. 1997,
Vladi Republike Slovenije, za sodelovanje v postopku zakonskih
sprememb.
3 T.Greif, Legalizacija istospolnih partnerstev v Sloveniji, Lesbo
1997.
4 Nove naloge so posledica uvedbe novih zakonskih določil, zato
je takšen argument nelogičen.
5 T. Greif, Otroci drugorazrednih državljanov. Časopis za kritiko
znanosti
(2001, v tisku).
6 Pisna pobuda ŠKUC-LL, z dne 21. 5. 2001.
7 Zagotovilo ministra za evropske zadeve RS Igorja Bavčarja, na
tiskovni konferenci, dne 9. 5. 2000.
Vrni v seznam kazala - LESBO 13/14
LLOBBY - notranji | LLOBBY
- zunanji | RUSIJA | TEMA3MESEČJA - Nasilje| VEN IZ KLOZETA
| ŠOLA | KULTURA | LITERATURA | PORTRET - Ljudmila Poljanec |
SCENA | PORNOVIZIJA | EVA (strip) | SUMMARY (in English)
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
|
