LESBO 17/18
Id. 2002: TRANS
Zakon O MEDIJIH
Razkoraki med praksami vsakdanjega življenja in zapisi na papirju
Nataša Sukič
(PRITOŽBA podana na Novinarsko častno razsodišče
- beri več)
Nedolgo tega si je kolumnist Dela Boris Jež v članku z naslovom
Lezbijke in transvestiti ponovno, kot že nič kolikokrat pred tem,
glbt populacijo izposodil za metaforo grotesknosti, burlesknosti
in kaotičnosti slovenske družbene stvarnosti. Tokrat kar v naslo-vu
teksta, ki sicer govori o referendumu o železnicah. Problem je
v neverjetni lahkotnosti strategij in uredniških politik, ko sovražni
diskurz posameznikov mimogrede zasede mesto v medijih; ko ga zasede
celo v elitnih kolumnah visokonakladnih časopisov, kot Delo je;
ko je stalnica rubrik tipa Črna kronika in podobnih. Nihče od
odgovornih še trene ne, četudi obstajata "Zakon o medijih"
in "Kodeks slovenskih novinarjev", zavezujoča dokumenta,
ki jasno postavljata in obravnavata pravila medijskega obnašanja.
Obstaja pa tudi "Novinarsko častno razsodišče - NČR",
institut, ki na osnovi prijav oškodovancev obravnava primere kršitev
novinarske etike, izreka opozorila oziroma sprejme moralno oceno
novinarja, ki se je znašel v postopku presoje. NČR nato razsodbo
oziroma izjavo objavi na spletni strani, jo posreduje osrednji
slovenski tiskovni agenciji STA ter različnim elektronskim in
tiskanim medijem.
"Zakon o medijih" v 8. členu eksplicitno prepoveduje
spodbujanje k neenakopravnosti in nestrpnosti: "Prepovedano
je z razširjanjem programskih vsebin spodbujati k narodni, rasni,
verski, spolni ali drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni,
ter izzivati narodno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost."
V preambuli novega "Kodeksa slovenskih novinarjev",
ki ga je skupščina Društva novinarjev Slovenije - DNS zaradi delne
zastarelosti in neuporabnosti nekaterih določb sprejela 10. oktobra
2002, je, kot temeljno načelo, zapisana pravica javnosti do čim
boljše obveščenosti. Prav zato morajo novinarji vedno braniti
to pravico, z njo pa tudi načela svobode zbiranja in objavljanja
informacij ter izražanja mnenj. Skladno s tem so novinarji dolžni
predstavljati celovito sliko dogodkov in svoje delo, ob spoštovanju
pravic drugih, opravljati vestno in natančno. Takšno delo je temelj
verodostojnosti novinarjev.
V Kodeksu ob omenjeni Preambuli najdemo še poglavja: Novinarsko
delo, Konflikti interesov, Splošne etične norme in Pravice novinarjev
in razmerja do javnosti. S stališča zaščite temeljnih človekovih
pravic je za slehernega državljana in državljanko, še posebej
pa za pripadnike in pripadnice socialno izključenih, marginaliziranih
in deprivilegiranih družbenih skupin izjemno pomembno tretje poglavje
(Splošne etične norme), ki v členih 20. do 23. - med drugim -
opredeljuje pojme: spoštovanje pravice posameznika do zasebnosti
in izogibanje senzacionalističnemu ter neupravičenemu razkrivanju
zasebnosti v javnosti (razen če je to v prid javnemu interesu)
in izogibanje rasnim, spolnim, starostnim, verskim, etničnim in
geografskim stereotipom in stereotipom, povezanim s spolnimi nagnjenji,
invalidnostjo, fizičnim videzom in socialnim položajem. Diskriminacija
zaradi spola, pripadnosti etnični, verski, socialni ali narodni
skupnosti, žalitev verskih čustev in običajev ter netenje mednacionalnih
trenj niso dopustni.
Kako si torej razlagati reklamno potezo tabloida Nova, ki je
izid prve številke promoviral s provokativnimi plakati, na katerih
je kot geja outiral priljubljenega medijskega zvezdnika Maria
Galuniča? Kako naj si razložimo dejstvo, da je bila ovadba v zvezi
s sovražnim govorom in podpihovanjem homofobije in ksenofobije
v intervjuju z dr. Janezom Rugljem, objavljenim v reviji Sodobnost,
ki jo je na Državno okrožno tožilstvo vložilo Društvo ŠKUC, zavržena
z obrazložitvijo, da ni podan utemeljen sum, da bi osumljenec
storil naznanjeno kaznivo dejanje? Čemu zakoni, kodeksi, akti,
častna razsodišča, ko pa sistem očitno ne deluje? Kaj se dogaja
s tako imenovano pravno državo? Niti razvpiti 14. člen Ustave
ne pomaga kaj prida.
Pa to ni edino. Kaj pa kompetentnost oziroma znanje tistih, ki
se v medijih lotevajo določenih vsebin? Vprašanj Romov, migrantov,
etničnih manjšin, hendikepiranih, istospolno usmerjenih, žensk?
Vdor pritiskov (vse večje komercializacije medijev) iz medijev
v različna družbena okolja in kulturna polja postaja aktualen
problem. Na primeru javne TV (TV Slovenija) - katere izhodiščni
etos, skladno s 4. členom "Zakona o medijih", različnim
kulturnim in civilno družbenim subjektom sicer priznava pravico
do avtonomne reprezentacije in kulture javnega dialoga - vidimo,
da je ta vse bolj usmerjena na poročanje o dogodkih, medtem ko
"internih" diskusij o konkretnih vsebinah in problematikah,
s katerimi se sicer ukvarjajo strokovnjaki, aktivisti iz nevladnih
organizacij itn., tako rekoč ni ali pa so izjemno redke. Namesto
stro-kovnega govora imamo tako opraviti z zunanjim govorom o človekovih
pravicah, civilno družbenih pobudah, reduciranim zgolj na dogodke
oziroma dogajanja. Posledica takega pristopa je poljubnost, površnost,
pogosto stereotipnost obravnavanja.
Tudi če v medijih ne gre za načrtni sovra-žni govor, lahko pomanjkljivo
znanje in recikliranje nekaterih stereotipov (pogosto tematiko
istospolno usmerjenih obravnavajo novinarji pripravniki!) socialno
ranljivim družbenim skupinam povzroči nenadomestljivo škodo, kar
zagotovo še dolgo ne bo zvišalo praga tolerance in sprejemanja
drugačnosti v sodobni slovenski družbi.
Viri:
- Vogrinc J.: "Intelektualec na TV", v: Bourdieu P.:
"Na televiziji", Krtina, 2001.
- "Zakon o medijih".
- Silver S.: "A Media Relations Handbook for Non-Governmental
Organizations", A Publication of the Independent Journalism
Foundation.
- članek Kodeks slovenskih novinarjev, četrtek, 17. oktobra 2002.
____________________
ŠKUC-LL
Metelkova 6
1000 Ljubljana
tel. 4327 368 / 4303 535
fax 2329 185
sekcijaskuc@mail.ljudmila.org
www.ljudmila.org/lesbo
Ljubljana, 11. 11. 2002
Novinarsko častno razsodišče
Društvo novinarjev Slovenije
Wolfova 8
1000 Ljubljana
PRITOŽBA
Brezplačna priloga dnevnika DELO Maturant&ka (štev.oktober
2002), ki je bila 4. 11. 2002 distribuirana po vseh srednjih šolah
v RS, je na zadnji strani objavila prispevek Sestre: Samo bolezen,
ki je delo anonimnega avtorja (podpisanega kot 'Gorjanec, Gimnazija
Bežigrad').
Urednik edicije je Gorazd Suhadolnik, založnika DELO d.d.d in
Gyrus d.o.o., financer pa MŠZŠ RS.
Prispevek je uperjen zoper istospolno usmerjene moške. Eksplicitno
diskriminatorno besedilo neposredno vzpodbuja k sovraštvu in nestrpnosti
na osnovi spolne usmerjenosti. Kot tak - je po našem mnenju -
prispevek v nasprotju s Kodeksom slovenskih novinarjev -23. člen
ter Zakonom o medijih - 8. člen.
Menimo tudi, da je objava prispevka, ki odkrito vzpodbuja k nestrpnosti,
v reviji, namenjeni dijaški populaciji, nevzgojno in nedopustno
dejanje.
Častno razsodišče Društva novinarjev Slovenije prosimo za strokovno
presojo in ukrepanje v omenjenem primeru.
Z lepimi pozdravi,
mag.Tatjana Greif
|
