LESBO 17/18
Id. 2002: TRANS
TRI PIKE
Suzana Tratnik
Pred kratkim sem zvečer na televiziji mimogrede poslušala glasbeno
oddajo (če se prav spomnim, so bile Videospotnice na II. programu
nacionalke), ki je bila posvečena heavy metal glasbi. V studiu
sta bila tudi gosta, domača, slovenska težkometalca, ki naj bi
seveda iz prve roke povedala, kaj sploh je heavy metal kot glasba,
subkultura in kot prepričanje in kako je s tem pri nas. Kar me
je pritegnilo, ni bila toliko vsebina pogovora, temveč način,
kako se je voditelj lotil zadeve ter kakšna vprašanja je postavljal
in kako jih je postavljal in potek same oddaje.
Stvar je bila namreč taka, da se mi je nenadoma vse skupaj
zazdelo strašansko podobno oddajam s temo homoseksualnosti, v
katerih so gostje lezbijke in/ali geji, ki nikoli ne morejo zares
in dokončno odgovoriti na vprašanja o svoji spolni usmerjenosti
kratko malo zato, ker nis(m)o nikoli zares slišani. Vprašanja
v takšnih oddajah ali v časopisnih intervjujih se namreč ne postavljajo
zato, da bi se v resnici odgovorilo nanje in se kaj izvedelo.
Voditelj/ica TV oddaje ali novinar/ka vprašanja namreč postavita
na temelju že znanih odgovorov, ki so za trenutek postavljeni
v oklepaj, saj se za trenutek sprenevedamo, da odgovorov ne poznamo.
In temu potem rečejo, da razbijajo stereotipe. Kako zanimivo,
kajne, da jih ne morejo nikoli razbiti?! Ali: še dobro (zanje),
da jih ne morejo, sicer bi bilo težje postavljati vprašanja.
Poiščimo prvi primer kar v pogovoru s težkometalnimi fanti v
glasbeni oddaji. Tudi tam je voditelj najbrž hitel razbijati stereotipe,
ki veljajo o heavy metalu kot glasbeni zvrsti in subkulturi. Denimo,
da pripadniki in pripadnice gojijo kult satanizma, se značilno
oblačijo, imajo dolge lase, s katerimi opletajo pri igranju v
bendu ali med plesom, prisegajo na kult smrti, bolezni ter vsega
negativnega, grdega, izrojenega in zastrašujočega. (Zanimivo,
da se med pogovorom niso lotili trditve, po kateri je heavy metal
ena najbolj šovinističnih subkultur. Morda pa heavy metal v tem
niti ni tako izjemen?) Tako je voditelj spraševal v slogu: "Ali
je res, da heavymetalci ....?", gosta pa sta odgovarjala:
"Ni vedno res, da ...", "Včasih drži, včasih pa
ne ...", "Pri nas to ni znano ..." in tako naprej.
Še enkrat poudarjam, da nas vsebina in teža izjav na tem mestu
ne zanimata. Če odmislimo tri pike, ki tokrat za nas zastopajo
vsebine, lahko rečemo, da so uvodi v voditeljeva vprašanja in
v gostove odgovore tako rekoč identični - tako v primeru heavymetalcev,
homoseksualcev, hendikepiranih, pripadnic ženskih ali feminističnih
skupin, antiglobalistov ... Vsi manjšinci/ke se po svojih močeh
in včasih na vse kriplje trudimo, da bi pojasnili tistega hudiča,
ki naj bi bil v/okoli nas. Včasih skoraj pozabimo, da vedno in
povsod odgovarjamo na ena in ista vprašanja, kot da bi nas kdo
pošteno vlekel za nos. In tako kot mi je bilo po glasbeni oddaji
jasno, da tista heavymetalca ne bosta nikoli pojasnila, kaj je
in kaj ni življenje s heavymetalom, mi je bilo še bolj jasno,
da je čisto enako z mano, ko nastopam v vlogi lezbične aktivistke,
ki naj bi "razčistila" s tem, kaj je res in kaj nima
zveze s homoseksualnostjo. Ja, razsvetljenstvo je že dolgo propadli
projekt.
Teza: hudiča je lažje izganjati kot pojasnjevati. Sploh pa ne
moremo več verjeti v to, da bi lahko kar koli pojasnili enkrat
za vselej. Doslej je bilo treba nekatere stvari v zvezi s homoseksualnostjo
pojasnjevati in razlagati deset in petnajst let - in tudi danes
so ta vprašanja še vedno ista in še vedno - neodgovorjena! Zato
se mi vse bolj zdi, da res in nikakor ne gre zato, da bi kdor
koli zares odgovoril na vprašanja, ampak le zato, da se perpetuira
govor oblasti in da se ohranja iluzija o dopuščanju možnosti alternative
temu govoru.
Spet si bomo pomagali s primeri. O katerih vztrajnih vprašanjih
govorimo, kar se tiče homoseksualnosti? Naštejmo jih vsaj nekaj:
Ali je res, da ... so geji promiskuitetni? ženska postane lezbijka
zato, ker je razočarana nad moškimi? Zakaj ... lezbijke uporabljajo
dildo, namesto da bi enostavno seksale z moškim? se geji obnašajo
tako afektirano? človek postane homoseksualen? Ali je kakšna možnost,
da bi se lezbijka zaljubila v moškega?
No, seveda gre v resnici za ("preverjene") trditve,
nikakor za vprašanja - trditve so vedno postavljene gosposko,
saj je že trditev (ki se kaže kot vprašanje) sama naddoločujoča.
Ja, v resnici je čisto vseeno, kaj boste odgovorile/i, vaš odgovor
bo vedno padel na že vnaprej določeno mesto in po njem se bodo
vedno in znova pojavile tiste tri pike, ki jih ni mogoče zapolniti
z besedami.
Novinarke in novinarji zvečine vztrajajo pri omenjenih, najbolj
zguljenih vprašanjih, ki so že več let resno na meji dolgočasja.
Prenekateri/e menijo, da ta vprašanja postavljajo zato, da bi
končno razbili stereotipe o homoseksualnosti (kot da tega ne bi
storilo že malo morje novinarjev/k pred njimi ...), da se bo videlo,
kako "nespametna" so ta vprašanja, ali pa zato, ker
"ljudje" hočejo slišati in prebrati prav to. Skratka,
vprašanja, ki razbijajo stereotipe, a je nanje mogoče odgovoriti
- kvečjemu - samo z novimi oziroma drugimi stereotipi.
Spet novejši primer. V eni od jesenskih številk (2002) družinske
revije Jana je bil objavljen pogovor z lezbijko, materjo dveh
otrok. Na vprašanje, ali si lahko predstavlja, da bi se še kdaj
zaljubila v moškega, je odgovorila nekako v slogu, zakaj pa ne.
(Podobno sem odgovorila sama na isto vprašanje Vesne Milek v intervjuju
v Delovi Sobotni prilogi marca 2001, češ, vse je mogoče.) Janina
intervjuvanka mi je pozneje povedala, da je hotela na vprašanje
odgovoriti čim bolj nevtralno in v nasprotju s stereotipom, da
lezbijke čutijo velik odpor do moških, saj sama ne misli tako.
Seveda je bila potem njena izjava o moških izrabljena kar za naslov,
češ zaljubila bi se lahko tudi v moškega - in to je bila potem
prva in osnovna informacija o lezbičnih materah pri nas! Zelo
podoben je bil podnaslov v jesenski številki Delove tedenske priloge
Ona 1.10.2002, ki je pogovore, naslovljene kot Mladi homoseksualci
v boju za pravice, takole pospremil: Če bi se lahko sama odločila,
bi se poročila z moškim in imela dva otroka. Človek se vpraša,
kaj, hudiča, ima s tem opraviti boj za pravice gejev in lezbijk,
ki se napoveduje v naslovu članka? Mar to pomeni, da se bojujemo
z nečim, kar nas itak nadvladuje in kjer smo nemočni - ker si
pač ne moremo izbojevati možnosti, da bi izbrali heteroseksualnost
ali kaj? Torej je boj pravzaprav nesmiseln?! Žal nekatere izjave
oziroma odgovori vprašanih včasih gredo z roko v roki z oblastniškim
govorom. Tako tudi nebulozna izjava ene od vprašanih v istem Oninem
intervjuju, češ da obstajajo neki obskurni "genetski dokazi",
da je homoseksualnost prirojena, vendar bi naj to raziskavo "politika"
prikrivala. Halo?! Skoraj vse "politike" tega sveta
bi naredile vse, če bi lahko končno in javno operirale s takšnimi
"dokazi" - brez skrbi! Pravzaprav je bilo takšnih in
podobnih raziskav javno objavljenih že precej, vse od konca osemdesetih
let prejšnjega stoletja naprej, ko je prišla v modo genetika.
In so se hormoni samo zamenjali z geni.
Vendar si sploh ni treba delati prehudih skrbi, če slišimo tu
in tam neumnosti tudi iz lastnih vrst - večinska retorika je tako
in tako naddoločujoča in vedno (in že vnaprej) vseprežemajoča.
Iz tega stališča je navsezadnje popolnoma vseeno, kaj odgovarjate,
vaš odgovor ne bo zares izbrisal tistih večnih treh pik. Še več.
Lahko govorite tudi popolne neumnosti - splošnega vtisa o lezbijkah
in gejih ne boste bistveno ne izboljšali ne poslabšali.
Torej: privoščimo si!
S tem razglašamo, da so medijske bakanalije tudi uradno otvorjene!
Pa tudi pust nikoli ni zares daleč.
Vrni v seznam kazala - LESBO 17/18
MEDIJSKE REALNOSTI
• Zakon o medijih
• Intervju dr. Sandra Bašić
Hrvatin
• Tri pike
• Homo konzerve
• Medijske realnosti
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
Vrni na vrh
|
