Lesbo: politična, kulturna in socialna revija.
Izhaja od leta 1997 in je nepridobitnega značaja.

Izšla je nova številka.
Izšlo je delo
Lillian Faderman
"Več kot ljubezen moških: Romantično prijateljstvo in ljubezen med ženskami od renesanse do sodobnosti".
Beri več
Bibliografija literature in
gradiva z lezbično in gejevsko tematiko, ki se v slovenskem jeziku zbira od začetka 20. stoletja. Seznam materiala je v delu in stalnem dograjevanju.

LESBO 17/18
Id. 2002: TRANS

Vrni v seznam kazala - LESBO 17/18

MEDIJSKE REALNOSTI
Zakon o medijih
• Intervju dr. Sandra Bašić Hrvatin
Tri pike
Homo konzerve
Medijske realnosti


INTERVJU Z dr. SANDRO BAŠIĆ HRVATIN,
predavateljico na FDV in predsednico Sveta za radiodifuzijo:

"Po mojem mnenju je potrebno deprivilegirane skupine na nek način usposabljati za odpiranje kanalov javne komunikacije"

Intervju opravila: Nataša Sukič


foto: Borut Kranjc

Lesbo: Kakšen je, po tvojem mnenju, "Zakon o medijih", če bi ga skušali presojati iz vidika zaščite osnovnih človekovih pravic? Ali 8. člen, ki sicer eksplicitno prepoveduje spodbujanje neenakopravnosti in nestrpnosti, zadošča? Ali pa bi bila vendarle potrebna še kakšna dopolnila?

Dr. Sandra Bašić-Hrvatin: Ko govorimo o "Zakonu o medijih", govorimo o členih, ki sodijo v kategorije splošnih načel: najprej je to zaščita slovenskega jezika, potem gre za izražanje, ki je vezano na avtonomijo novinarja in novinarskega dela, potem gre za svobodo razširjanja programskih vsebin v druge države in potem, na koncu, šele pride prepoved spodbujanja kakršnihkoli oblik nestrpnosti in tako naprej. Tako da je zakonodajalec podal nekakšen vrstni red, kaj je pomembno.

Težava, ki jo vidim, je, da ta zakon ni potreben, saj gre za pravice, ki so definirane v ustavi, torej za pravice, ki jih ima vsak človek posebej. V bistvu je to povezano s politično kulturo in spoštovanjem temeljnih človekovih pravic. Tako da na tem področju ne bi smelo biti izjem. Ko govorimo o prepovedi diskriminacije - konkretno v tem primeru, ko se nanašamo na medije - se je treba vprašati, zakaj je ta zadeva tako pomembna. Zaradi tega, ker imajo mediji neverjetno moč. Torej, zaradi informacij, ki jih razširjajo, obsega občinstva, vpliva, ki ga imajo, imajo neverjetno moč. In zato gre za moč z odgovornostjo. Potrebno je - če je to temeljna človekova pravica - onemogočati, da bi kdorkoli to pravico zlorabljal oziroma da bi diskriminiral določene skupine z uporabo tako močnega sredstva izražanja, kot so danes mediji.

Drugo pa je, zakaj se ta zakon pri nas ne spoštuje. Če pogledamo, kdo lahko izvaja nadzor nad njim, vidimo, da ima po 106. členu nadzor nad izvajanjem tega zakona Ministrstvo za kulturo, ki ima medijskega inšpektorja, ki bi v tem primeru moral ukrepati. Torej, na vsako pritožbo glede nespoštovanja ali kršitve določenega člena zakona bi moral ukrepati, opozoriti izdajatelja oziroma uporabiti določena pravna sredstva.

Lesbo: Se pravi, da bi bilo pritožbe potrebno naslavljati na medijskega inšpektorja?

Dr. Sandra Bašić-Hrvatin: V zakonu so navedene institucije, ki lahko ukrepajo. Če se zadeva nanaša na radijske in televizijske programe, ukrepa Svet za radiodifuzijo oziroma Agencija za telekomunikacije, radiodifuzijo in pošto, za ostalo pa neposredno odgovarja Ministrstvo za kulturo in medijski inšpektor. Tukaj ni potreben noben postopek. Po zakonu je izdajatelj dolžan določeno časovno obdobje hraniti posnetke, če pa gre za časopise, potem mora oseba, ki se pritoži, poslati medijskemu inšpektorju priloženo gradivo, kjer je razvidno, kje se je to zgodilo.

Lesbo: Imamo "Zakon o medijih", imamo pa tudi "Kodeks slovenskih novinarjev", ki v poglavju 'Splošne etične nor-me' priporoča izogibanje stereotipom, ki so povezani s spolnimi nagnjenji državljank in državljanov. Koliko je ta Kodeks sploh zavezujoč? Kako to, da uredniki in novinarji teh dokumentov dostikrat ne upoštevajo? Kakšno pravno zaščito bi torej še potrebovali, da bi zapisi na papirju dejansko zaživeli v praksah vsakdanjega življenja?

Dr. Sandra Bašić-Hrvatin: Kodeks ima popolnima drugačno funkcijo. Kodeks napišejo novinarji sami kot pravila, ki naj bi jih spoštovali vsi, ki opravljajo ta poklic. To je v bistvu pogoj, da lahko govorimo o profesiji. Predpostavka je, da bi vsi novinarji morali spoštovati Kodeks oziroma se truditi po najboljših močeh, da ne kršijo katerega izmed členov. Sama ne vidim rešitve v tem, da se sprejemajo še dodatni zakoni, saj je pri nas največji problem prav spoštovanje zakona oziroma izvajanje nadzora. Naša zakonodaja je v veliki meri usklajena z vsemi dokumenti, ki jih je Slovenija podpisala. Podpisala oziroma ratificirala je tudi Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Imamo torej celo vrsto obvezujočih dokumentov, ki Slovenijo vežejo. Težava je v tem, da institucije, ki se ukvarjajo s tem, ne ukrepajo dovolj pogosto.

Drugo, kar vidim kot problem, je, da je na določene stvari treba opozarjati, saj se ljudje pogosto sploh ne zavedajo, kakšne pravice imajo oziroma se sploh ne zavedajo, da nekdo nekaj krši. Potrebno bi bilo objaviti tudi postopke, po katerih se je možno pritožiti. Sodba novinarskega častnega razsodišča naj bi bila obvezujoča za vse novinarje. Novinarji sami ocenjujejo profesionalnost delovanja kolegov oziroma medijev, to pa bi moralo biti obvezujoče. Na tiste, ki Kodeks kršijo, bi mediji morali opozarjati, potem pa bi si tudi javnost sama lahko ustvarila mnenje o tem, kdo so novinarji, ki tega ne spoštujejo. Torej, Kodeks novinarje obvezuje, nima pa nikakršnih mehanizmov prisile. Je pa to problem, saj bi novinar sam po sebi moral spoštovati Kodeks, ne glede na to, ali je sam član Društva novinarjev ali ne. Kodeks ni neka politična obveza, ne veže se na pripadnost neki politični opciji, ampak se veže na pripadnost profesiji. Mislim, da je novinarstvo pripadnost profesiji in je nad katerokoli dnevno politiko.

Lesbo: Kako bi ti komentirala stališče varuha človekovih pravic, ki se sklicuje na "svobodo govora" in pravi, da nima nikakršnih pooblastil nad mediji, četudi gre za eksplicitne primere spodbujanja k nestrpnosti do seksualnih in drugih manjšin?

Dr. Sandra Bašić-Hrvatin: Dejansko varuhovo področje delovanja definira "Zakon o varuhu" in na tem področju varuh nima prevelikih možnosti, da bi ukrepal v primeru medijskih kršitev. V nekaterih državah obstajajo posebni medijski varuhi oziroma medijski ombudsmani. Na primer, na Švedskem. Recimo, švedski medijski ombudsman ima tudi možnost kaznovanja, kar je zelo redko. Po mojem mnenju gre pri sovražnem govoru za izjemno težko zlorabo javne besede in tisti, ki lahko zastavijo svojo besedo v javnosti, bi na to morali opozoriti. Zelo težko je razložiti, kaj pomeni moč objave. To je, kot bi vzel blazino in perje stresel skozi okno, ti pa bi ga skušal spraviti nazaj. Problem niso samo pozivi k diskriminaciji, tukaj so še razne šale, problem pa je, da se ljudje sploh ne zavedajo, da gre v bistvu za kršitve, da gre v bistvu za sovražni govor. Da gre za nekakšno folkloro. Da je uporaba določenih stereotipov glede spolnosti ljudi ali pa glede njihove nacionalne ali verske pripadnosti nekakšna folkloristična značilnost, ki pa pripadnike teh skupin izjemno prizadene.

Lesbo: No, če smo že pri svobodi govora: kako je pravzaprav s tem? Spomnimo se primera Rugelj, ki se rad sklicuje prav na svobodo govora.

Dr. Sandra Bašić-Hrvatin: Ko so ljudje opozorili na prestopanje mej svobode govora pri gospodu Ruglju, je nastal veliki halo in so nenadoma vsi začeli uporabljati argument svobode izražanja. A v obratnem primeru, ko je nekdo svobodo izražanja zlorabil za razširjanje sovražnega govora, stereotipizacijo in tako naprej, pa ni bilo nobenih reakcij. To je ta problem.

Svoboda izražanja ne pomeni, da lahko kdorkoli pove karkoli. Obstajajo omejitve. Mislim, da v tem prostoru obstajajo ljudje, ki svobodo govora enostavno zlorabljajo oziroma jo razumejo kot svobodo izražanja česarkoli in brez vsakršne odgovornosti. To pa, po mojem mnenju, ni svoboda izražanja. Svoboda izražanja je človekova pravica, ki je povezana s tem, da dejansko svoje mnenje poveš, ne da bi bil kaznovan. Svoboda izražanja pa prav gotovo ni to, da z njo omejuješ ali diskriminiraš druge. To je zelo napačna razlaga.

Lesbo: Kaj bi svetovala neki običajni državljanki ali državljanu v primeru, ko mediji kršijo njene/njegove osnovne človekove pravice, ki so ji/mu sicer z Ustavo in Zakonom zagotovljene? Naj se posluži civilne tožbe, morda kakšnega drugega načina?

Dr. Sandra Bašić-Hrvatin: Če gre za ugotovljeno kršitev v medijih, ki izhajajo v RS, je v vsakem primeru izjemno pomembno, da uporabi vse možne mehanizme, kar jih ima na razpolago. Civilno tožbo vidim kot zadnjo možnost. Civilna tožba sicer lahko pomeni nekakšno zadoščenje, v bistvu pa prinaša zelo malo, glede na škodo, ki jo je neka objava v medijih že povzročila. Imam občutek, da se civilnih tožb poslužujejo predvsem tisti, ki imajo zadostne materialne možnosti, da zaščitijo svoje pravice. Torej, naj se o teh zadevah piše, naj se nanje opozarja, naj se javnost nenehno opozarja, da gre v teh in teh primerih za kršitev.

Treba je tudi izpostaviti, da se v tej družbi na določene skupine gleda kot na manjvredne skupine. Se pravi, kot na skupine, ki naj določenih pravic ne bi imele. Pa jih seveda imajo in o tem je treba govoriti. Recimo o enakopravnosti ne glede na spol, ne glede na spolno prakso, ne glede na vero, ne glede na karkoli. To je pomembno izpostaviti. Naj se državljani pritožijo na Ministrstvo za kulturo, medijskemu inšpektorju, če gre za kršitve na področju radijskega in televizijskega oddajanja, naj se pritožijo na Svet za radiodifuzijo ali pa Agenciji za telekomunikacije. Mogoče sem idealistična in mislim, da je možno vzpostaviti nekakšen dialog.

Po mojem mnenju je potrebno deprivilegirane skupine na nek način usposabljati za odpiranje kanalov javne komunikacije. Ne se zapirati zgolj v svoje medije, ampak iti v velike medije in zahtevati, da se zadeve popravljajo. Ker sicer bo to komunikacija, ki bo spominjala na govor gluhih. V skrajnem primeru pa je seveda potrebno poseči po pravnih sredstvih. Še najboljša bi bila kakšna civilna pravna iniciativa, ki bi v takih primerih ljudem pomagala, da bi v njihovem imenu na nek način opozarjala javnost. Takšna skupina bi lahko imela svojo PR službo, ki bi nenehno opozarjala na to. Problem je tudi nekakšna second hand komunikacija, ko nekdo drugi govori v imenu skupin, ne pa one same. Pri taki komunikaciji zmeraj izgubiš vrednost prvotnega sporočila. Dejansko vemo, katere so te skupine, na osnovi katerih se perpetuira sovražni govor - Romi in tako naprej.



Vrni v seznam kazala - LESBO 17/18

MEDIJSKE REALNOSTI

Zakon o medijih
• Intervju dr. Sandra Bašić Hrvatin
Tri pike
Homo konzerve
Medijske realnosti


Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
Vrni na vrh



Lesbo 17/18    Lesbo 15/16    Lesbo 13/14    Lesbo 11/12   Lesbo 9/10
Od desne proti levi: 9/10-17/18

Lesbo 8 Lesbo 7 Lesbo 6 Lesbo 5
Od desne proti levi: 5-8

Lesbo 4 Lesbo 3 Lesbo 2 Lesbo 1
Od desne proti levi: 1-4