LESBO 17/18
Id. 2002: TRANS
INTERVJU Z dr. SANDRO BAŠIĆ HRVATIN,
predavateljico na FDV in predsednico Sveta za radiodifuzijo:
"Po mojem mnenju je potrebno deprivilegirane skupine
na nek način usposabljati za odpiranje kanalov javne komunikacije"
Intervju opravila: Nataša Sukič
foto: Borut Kranjc
Lesbo: Kakšen je, po tvojem mnenju, "Zakon o medijih",
če bi ga skušali presojati iz vidika zaščite osnovnih človekovih
pravic? Ali 8. člen, ki sicer eksplicitno prepoveduje spodbujanje
neenakopravnosti in nestrpnosti, zadošča? Ali pa bi bila vendarle
potrebna še kakšna dopolnila?
Dr. Sandra Bašić-Hrvatin: Ko govorimo o "Zakonu o
medijih", govorimo o členih, ki sodijo v kategorije splošnih
načel: najprej je to zaščita slovenskega jezika, potem gre za
izražanje, ki je vezano na avtonomijo novinarja in novinarskega
dela, potem gre za svobodo razširjanja programskih vsebin v druge
države in potem, na koncu, šele pride prepoved spodbujanja kakršnihkoli
oblik nestrpnosti in tako naprej. Tako da je zakonodajalec podal
nekakšen vrstni red, kaj je pomembno.
Težava, ki jo vidim, je, da ta zakon ni potreben, saj gre za
pravice, ki so definirane v ustavi, torej za pravice, ki jih ima
vsak človek posebej. V bistvu je to povezano s politično kulturo
in spoštovanjem temeljnih človekovih pravic. Tako da na tem področju
ne bi smelo biti izjem. Ko govorimo o prepovedi diskriminacije
- konkretno v tem primeru, ko se nanašamo na medije - se je treba
vprašati, zakaj je ta zadeva tako pomembna. Zaradi tega, ker imajo
mediji neverjetno moč. Torej, zaradi informacij, ki jih razširjajo,
obsega občinstva, vpliva, ki ga imajo, imajo neverjetno moč. In
zato gre za moč z odgovornostjo. Potrebno je - če je to temeljna
človekova pravica - onemogočati, da bi kdorkoli to pravico zlorabljal
oziroma da bi diskriminiral določene skupine z uporabo tako močnega
sredstva izražanja, kot so danes mediji.
Drugo pa je, zakaj se ta zakon pri nas ne spoštuje. Če pogledamo,
kdo lahko izvaja nadzor nad njim, vidimo, da ima po 106. členu
nadzor nad izvajanjem tega zakona Ministrstvo za kulturo, ki ima
medijskega inšpektorja, ki bi v tem primeru moral ukrepati. Torej,
na vsako pritožbo glede nespoštovanja ali kršitve določenega člena
zakona bi moral ukrepati, opozoriti izdajatelja oziroma uporabiti
določena pravna sredstva.
Lesbo: Se pravi, da bi bilo pritožbe potrebno naslavljati
na medijskega inšpektorja?
Dr. Sandra Bašić-Hrvatin: V zakonu so navedene institucije,
ki lahko ukrepajo. Če se zadeva nanaša na radijske in televizijske
programe, ukrepa Svet za radiodifuzijo oziroma Agencija za telekomunikacije,
radiodifuzijo in pošto, za ostalo pa neposredno odgovarja Ministrstvo
za kulturo in medijski inšpektor. Tukaj ni potreben noben postopek.
Po zakonu je izdajatelj dolžan določeno časovno obdobje hraniti
posnetke, če pa gre za časopise, potem mora oseba, ki se pritoži,
poslati medijskemu inšpektorju priloženo gradivo, kjer je razvidno,
kje se je to zgodilo.
Lesbo: Imamo "Zakon o medijih", imamo pa tudi "Kodeks
slovenskih novinarjev", ki v poglavju 'Splošne etične nor-me'
priporoča izogibanje stereotipom, ki so povezani s spolnimi nagnjenji
državljank in državljanov. Koliko je ta Kodeks sploh zavezujoč?
Kako to, da uredniki in novinarji teh dokumentov dostikrat ne
upoštevajo? Kakšno pravno zaščito bi torej še potrebovali, da
bi zapisi na papirju dejansko zaživeli v praksah vsakdanjega življenja?
Dr. Sandra Bašić-Hrvatin: Kodeks ima popolnima drugačno
funkcijo. Kodeks napišejo novinarji sami kot pravila, ki naj bi
jih spoštovali vsi, ki opravljajo ta poklic. To je v bistvu pogoj,
da lahko govorimo o profesiji. Predpostavka je, da bi vsi novinarji
morali spoštovati Kodeks oziroma se truditi po najboljših močeh,
da ne kršijo katerega izmed členov. Sama ne vidim rešitve v tem,
da se sprejemajo še dodatni zakoni, saj je pri nas največji problem
prav spoštovanje zakona oziroma izvajanje nadzora. Naša zakonodaja
je v veliki meri usklajena z vsemi dokumenti, ki jih je Slovenija
podpisala. Podpisala oziroma ratificirala je tudi Evropsko konvencijo
o človekovih pravicah. Imamo torej celo vrsto obvezujočih dokumentov,
ki Slovenijo vežejo. Težava je v tem, da institucije, ki se ukvarjajo
s tem, ne ukrepajo dovolj pogosto.
Drugo, kar vidim kot problem, je, da je na določene stvari treba
opozarjati, saj se ljudje pogosto sploh ne zavedajo, kakšne pravice
imajo oziroma se sploh ne zavedajo, da nekdo nekaj krši. Potrebno
bi bilo objaviti tudi postopke, po katerih se je možno pritožiti.
Sodba novinarskega častnega razsodišča naj bi bila obvezujoča
za vse novinarje. Novinarji sami ocenjujejo profesionalnost delovanja
kolegov oziroma medijev, to pa bi moralo biti obvezujoče. Na tiste,
ki Kodeks kršijo, bi mediji morali opozarjati, potem pa bi si
tudi javnost sama lahko ustvarila mnenje o tem, kdo so novinarji,
ki tega ne spoštujejo. Torej, Kodeks novinarje obvezuje, nima
pa nikakršnih mehanizmov prisile. Je pa to problem, saj bi novinar
sam po sebi moral spoštovati Kodeks, ne glede na to, ali je sam
član Društva novinarjev ali ne. Kodeks ni neka politična obveza,
ne veže se na pripadnost neki politični opciji, ampak se veže
na pripadnost profesiji. Mislim, da je novinarstvo pripadnost
profesiji in je nad katerokoli dnevno politiko.
Lesbo: Kako bi ti komentirala stališče varuha človekovih pravic,
ki se sklicuje na "svobodo govora" in pravi, da nima
nikakršnih pooblastil nad mediji, četudi gre za eksplicitne primere
spodbujanja k nestrpnosti do seksualnih in drugih manjšin?
Dr. Sandra Bašić-Hrvatin: Dejansko varuhovo področje delovanja
definira "Zakon o varuhu" in na tem področju varuh nima
prevelikih možnosti, da bi ukrepal v primeru medijskih kršitev.
V nekaterih državah obstajajo posebni medijski varuhi oziroma
medijski ombudsmani. Na primer, na Švedskem. Recimo, švedski medijski
ombudsman ima tudi možnost kaznovanja, kar je zelo redko. Po mojem
mnenju gre pri sovražnem govoru za izjemno težko zlorabo javne
besede in tisti, ki lahko zastavijo svojo besedo v javnosti, bi
na to morali opozoriti. Zelo težko je razložiti, kaj pomeni moč
objave. To je, kot bi vzel blazino in perje stresel skozi okno,
ti pa bi ga skušal spraviti nazaj. Problem niso samo pozivi k
diskriminaciji, tukaj so še razne šale, problem pa je, da se ljudje
sploh ne zavedajo, da gre v bistvu za kršitve, da gre v bistvu
za sovražni govor. Da gre za nekakšno folkloro. Da je uporaba
določenih stereotipov glede spolnosti ljudi ali pa glede njihove
nacionalne ali verske pripadnosti nekakšna folkloristična značilnost,
ki pa pripadnike teh skupin izjemno prizadene.
Lesbo: No, če smo že pri svobodi govora: kako je pravzaprav
s tem? Spomnimo se primera Rugelj, ki se rad sklicuje prav na
svobodo govora.
Dr. Sandra Bašić-Hrvatin: Ko so ljudje opozorili na prestopanje
mej svobode govora pri gospodu Ruglju, je nastal veliki halo in
so nenadoma vsi začeli uporabljati argument svobode izražanja.
A v obratnem primeru, ko je nekdo svobodo izražanja zlorabil za
razširjanje sovražnega govora, stereotipizacijo in tako naprej,
pa ni bilo nobenih reakcij. To je ta problem.
Svoboda izražanja ne pomeni, da lahko kdorkoli pove karkoli.
Obstajajo omejitve. Mislim, da v tem prostoru obstajajo ljudje,
ki svobodo govora enostavno zlorabljajo oziroma jo razumejo kot
svobodo izražanja česarkoli in brez vsakršne odgovornosti. To
pa, po mojem mnenju, ni svoboda izražanja. Svoboda izražanja je
človekova pravica, ki je povezana s tem, da dejansko svoje mnenje
poveš, ne da bi bil kaznovan. Svoboda izražanja pa prav gotovo
ni to, da z njo omejuješ ali diskriminiraš druge. To je zelo napačna
razlaga.
Lesbo: Kaj bi svetovala neki običajni državljanki ali državljanu
v primeru, ko mediji kršijo njene/njegove osnovne človekove pravice,
ki so ji/mu sicer z Ustavo in Zakonom zagotovljene? Naj se posluži
civilne tožbe, morda kakšnega drugega načina?
Dr. Sandra Bašić-Hrvatin: Če gre za ugotovljeno kršitev
v medijih, ki izhajajo v RS, je v vsakem primeru izjemno pomembno,
da uporabi vse možne mehanizme, kar jih ima na razpolago. Civilno
tožbo vidim kot zadnjo možnost. Civilna tožba sicer lahko pomeni
nekakšno zadoščenje, v bistvu pa prinaša zelo malo, glede na škodo,
ki jo je neka objava v medijih že povzročila. Imam občutek, da
se civilnih tožb poslužujejo predvsem tisti, ki imajo zadostne
materialne možnosti, da zaščitijo svoje pravice. Torej, naj se
o teh zadevah piše, naj se nanje opozarja, naj se javnost nenehno
opozarja, da gre v teh in teh primerih za kršitev.
Treba je tudi izpostaviti, da se v tej družbi na določene skupine
gleda kot na manjvredne skupine. Se pravi, kot na skupine, ki
naj določenih pravic ne bi imele. Pa jih seveda imajo in o tem
je treba govoriti. Recimo o enakopravnosti ne glede na spol, ne
glede na spolno prakso, ne glede na vero, ne glede na karkoli.
To je pomembno izpostaviti. Naj se državljani pritožijo na Ministrstvo
za kulturo, medijskemu inšpektorju, če gre za kršitve na področju
radijskega in televizijskega oddajanja, naj se pritožijo na Svet
za radiodifuzijo ali pa Agenciji za telekomunikacije. Mogoče sem
idealistična in mislim, da je možno vzpostaviti nekakšen dialog.
Po mojem mnenju je potrebno deprivilegirane skupine na nek način
usposabljati za odpiranje kanalov javne komunikacije. Ne se zapirati
zgolj v svoje medije, ampak iti v velike medije in zahtevati,
da se zadeve popravljajo. Ker sicer bo to komunikacija, ki bo
spominjala na govor gluhih. V skrajnem primeru pa je seveda potrebno
poseči po pravnih sredstvih. Še najboljša bi bila kakšna civilna
pravna iniciativa, ki bi v takih primerih ljudem pomagala, da
bi v njihovem imenu na nek način opozarjala javnost. Takšna skupina
bi lahko imela svojo PR službo, ki bi nenehno opozarjala na to.
Problem je tudi nekakšna second hand komunikacija, ko nekdo drugi
govori v imenu skupin, ne pa one same. Pri taki komunikaciji zmeraj
izgubiš vrednost prvotnega sporočila. Dejansko vemo, katere so
te skupine, na osnovi katerih se perpetuira sovražni govor - Romi
in tako naprej.
Vrni v seznam kazala - LESBO 17/18
MEDIJSKE REALNOSTI
Zakon o medijih
Intervju dr. Sandra Bašić Hrvatin
Tri pike
Homo konzerve
Medijske realnosti
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
Vrni na vrh
|