LESBO 17/18
Id. 2002: TRANS
HOMO KONZERVE
Nataša Velikonja
"Sestre, ki so za gejevsko gibanje v enem letu naredile več
kot dvajset let civilnodružbenega aktivizma."
Mateja Hrastar, Mladina, 23.12.2002
"Pozabiti pa ne smemo omeniti, da geji kljub svoji gibčnosti,
pojočih glasovih, mehkobni osladnosti in moderni estetiki, kljub
svoji trivialni površinskosti in površnosti, močno ohranijo tudi
atribute, ki naj bi jim, po esencialistični doktrini definicije
spola (moškega spola), pripadali, to pa sta umska in kreativna
moč. (…) Menim, da so lezbijke v svoji uporniški drži na napačni
poti, ki ne vodi nikamor drugam kot še v večji upor, nekonvencionalnost
in družbeno izolacijo. Lezbijke bi morale tako kot geji vzeti
in razviti vse najlepše in najmogočnejše obeh spolov: pamet, kreativnost,
pogum, odločnost, lepoto, čustvenost, privrženost in mehkobo."
Katarina Majerhold, ČKZ 209-210/2002
"Ko moški postane gej, pridobi dvajset IQ točk. Ko ženska
postane lezbijka, izgubi dvajset točk…Ne govorim vam, da prenehate
spati z ženskami. Govorim vam, prenehajte biti lezbijka."
Camille Paglia, v Goldstein, s. 58/59
Ilustracija: Boris Benko
So to post-gejevske identitetne politike, se sprašuje Richard
Goldstein v delu "The Attack Queers: Liberal Society and
the Gay Right", ki je v letu 2002 izšlo pri založbi Verso.
Niso, odgovarja. Gejevska liberalizacija ustvarja svet, kjer identiteta
ni usoda in kjer je spol potovanje, ne cilj. Izhod ni izginjanje
moškosti in ženskosti, heteroseksualnosti ali homoseksualnosti,
temveč razvoj teh kategorij v manj hierarhične pojme.
Goldstein je novinar ameriškega tednika The Village Voice, kjer
- kot sam piše - pokriva presek tematik o seksualnosti, kulturi
in politiki: "Pokrival sem kontrakulture šestdesetih, seksualne
vojne sedemdesetih, aids krizo v osemdesetih in seksualne škandale
devetdesetih". A trdovraten trend, ki ga opazuje vsa ta leta,
je zdrs srednjega razreda stran od radikalnih libertarnih politik.
Njegovo delo je polemika proti naraščajočemu gejevskemu konservativizmu
in njegovim "liberalnim" zaveznikom ter hkrati ostra
zahteva po novi progresivnosti. Goldstein si že v uvodu želi dve
vrsti bralske javnosti: "strejt" bralstvo, ki ve bore
malo o homo skupnosti, ter geje in lezbijke, ki vedo še manj o
progresivni tradiciji in bogatih vezeh med radikalno mislijo in
homo aktivizmom.
Gejevska politična zgodovina je večinoma bila del politične levice.
Harry Hay, oče gejevske liberalizacije, je bil v petdesetih član
ameriške komunistične stranke. Nemški socialisti so v času Weimarske
republike bili prvi, ki so povezali seksualno represijo z družbenim
zatiranjem in podprli homoseksualce. Oblikovanje gejevske skupnosti
je, kot trdi Goldstein, eden večjih uspehov levice, vendar pa
je to dejstvo spregledano celo na sami levici, vse bolj pa ga
zamegljuje in tudi ogroža porast desnice v sami homo skupnosti.
V devetdesetih letih je desnica vzniknila v vsaki manjšinski skupnosti
- kar se gejevske in lezbične skupnosti tiče, je to najbolj očitno
v medijskem uspehu tako imenovanih "homo konzerv" ("homocons"),
uspešnih mnenjskih vodij, deklariranih gejev in lezbijk, ki postajajo
najmočnejši glas v množičnih medijih, prinašajo pa le orwellovski
spektakel konformnosti.
"Homo konzerve" dajejo vtis, da predstavljajo novo
gejevsko večino - s čemer bodo mogoče tudi ustvarile novo gejevsko
večino. Njihov moto je, da si večina gejev in lezbijk želi zgolj
"prostora za mizo", v vsem ostalem pa so enaki kot drugi
gostje pojedine. Goldstein postavlja v gejevsko desnico Camillo
Paglia - ki je ob umoru Matthewa Sheparda trdila, da je za svojo
usodo prosil, ker je pač osvajal hetero tipe. Andrew Sullivan,
naslednja "homo konzerva", kolumnist The New York Timesa,
meni, da bi bilo bolje, ko bi geji nosili orožje, kot pa se zanašali
na zakone, ki sankcionirajo zločine iz sovraštva. Norah Vincent,
nova medijska zvezda, je v enem svojih prvih večjih prispevkov
v The New Republic svetovala lezbičnim akti-vistkam, naj že končno
"razvijejo smisel za humor".
Vse omenjene so proslavili liberalni množični mediji. Namesto
liberalcev opravljajo visoko cenjeno storitev - vzdrževanje seksualnega
reda in spolnih norm. Njihov napor je usmerjen v poskus presekati
vezi homo politik z etiko, ki je te povezovala s feminizmom, multikultur-nostjo
in celotno progresivno tradicijo. Opozorila novih družbenih gibanj,
da so rasa, razred ali spol kategorije, ki ustvarjajo družbene
hierarhije, so za "homo konzerve" nična. Predstavljajo
del širše fronte proti libertarnim gibanjem zadnjih trideset let.
Goldstein ob tem opozarja na medijsko zatemnitev homo levičarjev
in progresivcev, tistih torej, ki bi lahko zapis popravili.
Če "homo konzerve" pri tem ne bi bile tako uspešne,
jih v visokih nakladah ne bi bilo. Vzemimo iz njihove agende pod
drobnogled zgolj kategorijo spola: kar se je začelo kot zabavna
fetišizacija maskulinizma, je sedaj postalo realna politika s
družbenimi posledicami: na drugi strani žgečkljivega poveličevanja
koncepta "naravnega moškega" stojijo podatki o tem,
da so se v ZDA v zadnjih sedmih letih znova neizmerno povečale
razlike v dohodkih med ženskami in moškimi.
V Sloveniji je podobno, četudi so pomembne razlike. Predvsem
ta, da v tem trenutku ni nobenega avtorja ali avtorice, ki bi
bila deklarativno gej ali lezbijka in hkrati imela zagotovljen
in stalen prostor v tiskanih medijih. Leta 1990, dolgo nazaj,
je imel Brane Mozetič v reviji Teleks odlično serijo komentarjev,
poimenovanih "Laži life".
Ima pa slovenski medijski prostor kljub temu obilico in, zgleda,
vse več kolumnistov in kolumnistk, bolj ali manj "liberalnih"
zave-znikov, ki se - takoj po tem, ko se deklarirajo kot heteroseksualci
in heteroseksualke - pričnejo spraševati, čemu sploh fronta, ki
jo tvorijo male libertarne skupnosti; ki predlagajo gejem in lezbijkam
raje več zabave tedaj, ko v javnosti poteka polemika o diskriminaciji;
ki razumejo politične homo aktiviste in aktivistke kot medijske
opice, ki bodo zanimivi le, če bodo razgrnili kakšno dražest iz
zasebnega življenja; in ki po "obisku" v homo klubih
pišejo zgolj o tem, kar je klen mejnik srednjega razreda, o seksu,
promiskuiteti, razvratu in drogah. Z ameriškimi "homo konzervami"
jih druži žalosten paradoks: bolj ko pišejo o seksu, bolj in z
vsakim svojim besedilom utrjujejo mejo toge meščanske dostojnosti.
Staro paradigmo homo konzervativca ali "homo konzerve"
sta v ZDA morda najbolje predstavljala Roy Cohn, svetovalec Josepha
McCarthyja, in Terry Dolan, vodja National Conservative Political
Action Comittee, oba skrita homoseksualca v zasebnosti in gromka
homofoba v javnosti.
V sedemdesetih in osemdesetih je bilo ustanovljenih nekaj organizacij
za razkrite gej republikance. Prva takšna je bila "Log Cabin
Club", ustanovljena 1977 v San Franciscu. "Concerned
Americans for Individual Rights" je bila ustanovljena leta
1984.
Leta 1991 je chicaška agencija "Overlooked Opinions"
izvedla raziskavo na vzorcu 7500 lezbijk in gejev. Raziskava je
pokazala, da se jih 11% odloča za republikance, 20% jih je neodvisnih,
64% pa se jih je opredelilo za demokrate. Kasnejše raziskave so
odstotke popravile v korist republikancev: zanje naj bi šel vsaj
40% delež gejevskih glasov.
Gej republikanci se sicer zavzemajo za odpravo zakonov proti homoseksualnosti,
izrekajo se za vstop gejev v vojsko in podpirajo istospolna partnerstva,
so pa skeptični do anti-diskriminacijskih zakonov in do zakonodaje
proti zločinom iz sovraštva.
(iz Matthew Rees, "Homocons"; v The Columbia Reader
on Lesbians & Gay Men in Media, Society & Politics, ur.
L. Gross/J.D. Woods, Columbia University Press 1999)
Vrni v seznam kazala - LESBO 17/18
MEDIJSKE REALNOSTI
• Zakon o medijih
• Intervju dr. Sandra Bašić
Hrvatin
• Tri pike
• Homo konzerve
• Medijske realnosti
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
Vrni na vrh
|
