POROČILO:
ANKETA O DISKRIMINACIJI
NA OSNOVI SPOLNE USMERJENOSTI
Uvod
Demografski podatki | Nasilje
in nadlegovanje
Ostala vsebina:
Delo
in zaposlovanje |
Zdravstvo
| Stanovanje | Vojaški
rok | Razno | Zaključek
porocilo
v pdf obliki
| separat
in pdf file (first nine pages in Slovene)
DEMOGRAFSKI PODATKI
Raziskava
je vključila podatke o spolni, starostni in izobrazbeni strukturi
anketiranih gejev in lezbijk.
Od 172 anketiranih
je bilo 43,6 % žensk in 52,9 % moških. 3,5 % vprašanih ni želelo
podati podatka o spolu.
Demografska kategorija starost je združena samo v dva
razreda (do 25 let/nad 25 let), saj bi drugače bilo v posameznem
razredu zelo malo anketiranih in bi bila vrednost pregleda rezultatov
po njih zelo majhna. Med anketiranimi geji in lezbijkami je tako
40,7 % mlajših od 25 let, 42,4 % je starejših od 25 let.
Odstotek tistih, ki niso želeli podati podatka o starosti, je
- če začrtamo primerjavo s tistimi, ki niso želeli podati podatkov
o spolu in izobrazbi (3,5 %) - presenetljivo visok in sega do
16,9 %. Razlaga, ki se ob visokem odstotku manjkajočih demografskih
podatkov ponuja, govori o še vedno močno prisotnem strahu gejev
in lezbijk pred osebno identifikacijo. O njem bi lahko sklepali
tudi iz razporeditve virov rešenih anket: največ rešenih anketnih
vprašalnikov je prispelo preko spletnih strani, kjer je stopnja
anonimnosti največja; najmanj pa preko pošte, kjer je identiteta
anketiranca ali anketiranke locirana.
Razdelitev zgolj v dva razreda velja tudi
pri demografski kategoriji izobrazba: izobrazbena struktura
vzorca je razdeljena na tiste, ki so dokončali osnovno ali srednje
šolanje, ter tiste, ki imajo opravljeno višjo šolo ali več. Osnovno
ali srednjo šolo je tako opravilo 50,6 % anketiranih. Višjo šolo
ali od nje še višje stopnje izobrazbe je dokončalo 45,9 %. Odgovora
ni želelo podati 3,5 % vprašanih. Na tem mestu naj opozorimo
na visok delež tistih, ki imajo univerzitetno izobrazbo. Čeprav
podatka zaradi tipa vzorca ne moremo primerjati s siceršnjo izobrazbeno
strukturo vse populacije v Sloveniji, prav tako ne moremo iz vzorca
anketiranih sklepati o stopnjah izobrazbe homoseksualne populacije
v Sloveniji, pa vendarle lahko ugotovimo, da je izobrazbena raven
gejev in lezbijk, ki so anketni vprašalnik izpolnili - ki torej
zahajajo na ljubljansko gejevsko-lezbično sceno ali so z njo drugače
povezani - visoka.
Vrni
na vrh
NASILJE IN NADLEGOVANJE
Prvi sklop anketnih vprašanj se je dotikal problematike nasilja
in nadlegovanja, ki se vrši nad geji in lezbijkami. Reševanje
problemov nadlegovanja in nasilja nad geji in lezbijkami sodi
med prio-ritete boja proti homofobiji; statistike, ki jih opravljajo
gejevske in lezbične organizacije, kažejo, da stopnja nasilja
nad istospolno populacijo narašča, da posega v samo vsakdanje
življenje gejev, lezbijk, biseksualcev in transseksualcev.
Kljub temu, da je diskriminacija nad istospolno usmerjenimi ljudmi
izrecno prepovedana v 141. členu Kazenskega zakonika RS, pa raziskava
kaže, da je kar 49,4 % vprašanih že bilo žrtev nasilja ali
nadlegovanja zaradi istospolne usmerjenosti. Le nekoliko nižji
delež, 48,8 %, nasilja ali nadlegovanja zaradi istospolne usmerjenosti
ni doživelo, 1,7 % vprašanih pa ni želelo podati odgovora.
Pri tem je potrebno opozoriti, da je sama izkušnja nasilja deležna
izjemno ohlapne in pogosto tolerantne osebne obravnave: ni nujno,
da tisti, ki so bili že deležni nasilja in nadlegovanja, to dejstvo
tako tudi sprejemajo. Pri samem anketiranju je pogosto prihajalo
do razkoraka pri definiciji nasilja oziroma nadlegovanja, kot
ga je predpostavljal anketni vprašalnik (v katero sodijo različne
oblike neposrednega verbalnega, neverbalnega in fizičnega nasilja,
pa tudi ostalo, denimo izolacija, skrivanje, izključitev iz socialnih
okrožij ipd.), in subjektivnega razumevanja le-tega. Mnogi anketirani
geji ali lezbijke so šele preko samega anketiranja prepoznavali
diskriminacijo na osebni ravni: ko so pri prvem, splošnem vprašanju
še odgovorili, da nasilja niso bili deležni, pa so ga postopno
prepoznali ob vprašanjih o konkretni diskriminaciji (na delovnem
mestu idr.). Že tako šokantna slika o stopnji nadlegovanja in
nasilja nad geji in lezbijkami, ki jo daje raziskava, bi lahko
bila še mnogo bolj pretresljiva, ko bi obstajala višja poučenost
ali zavest glede prepoznavanja samega nasilja ali nadlegovanja.
Med tistimi, ki so bili žrtve nasilja ali nadlegovanja, je
več žensk (53,3 %) kot moških (47,3 %); več starejših od 25 let
(64,4 %) kot mlajših od 25 let (35,7 %); ter več univerzitetno
izobraženih (62 %) kot tistih, ki imajo dokončano osnovno ali
srednjo šolo (37,9 %). Iz dobljenih podatkov lahko sklepamo,
da se nasilje ali nadlegova-nje zaradi istospolne usmerjenosti
pomembno razlikujeta preko vseh demografskih kriterijev, tako
spola in starosti kot izobrazbe. Starejši in bolj izobraženi
so pogosteje izkusili nasilje ali nadlegovanje; razlog bi
lahko bil ta, da je stopnja zavesti in prepoznavanja nasilja
ali nadlegovanja pri njih višja. Razlog bi lahko ležal tudi
v dinamiki družbene tolerance do homoseksualnosti: homoseksualnost
je mlajšim od 25 let bolj družbeno dopuščena, stopnja strpnosti
družbe pa se niža - oziroma, viša se stopnja nasilja - ko geji
in lezbijke vstopajo proti odraslosti in so pričakovanja o njihovih
socialnih vlogah drugačna.1 Na podoben način
bi lahko razlagali višjo stopnjo izkušenega nasilja ali nadlegovanja
pri gejih in lezbijkah z višjo izobrazbo: družbena pričakovanja
o socialnih pozicijah, ki naj bi jih zasedali višje izobraženi,
se ne skladajo z gejevskim-lezbičnim življenjskim stilom, zato
je stopnja nasilja višja. Razlog, da so starejši nad 25 let bolj
izkusili nasilje in nadlegovanje zaradi istospolne usmerjenosti,
lahko leži tudi v stopnji akumulacije izkušenj nasilja, ki se
z leti zgoščajo in torej tudi prepoznavajo - razlika v pogostosti
izkustev nasilja glede na starost namreč obstaja: 63,8 % starejših
od 25 let - in 56 % mlajših od 25 let - je bilo napadeno/nadlegovano
večkrat.
Med tistimi, ki so bili žrtve nasilja ali nadlegovanja zaradi
istospolne usmerjenosti, jih je bilo kar 60 % napadenih ali
nadlegovanih večkrat. 34,1 % gejev in lezbijk je bilo napadeno
enkrat, med njimi je - kot smo že zgoraj ugotavljali - več mlajših,
več gejev in več tistih, ki so končali osnovno ali srednjo šolo.
Ne le, da so bile lezbijke v višjem odstotku žrtve nasilja ali
nadlegovanja kot geji, temveč so tudi pogosteje izkusile ponavljajoče
se nasilje ali nadlegovanje (65 %) kot geji (55,8 %) - kar
prepričljivo ovrže stereotipno reprezentacijo o tem, da lezbijke
na splošno niso deležne nasilja, temveč le nekega milostnega ali
milostljivega, sladkobnega odnosa, vojerističnih muzanj in odobravanj
ter podobnih evfemizmov nestrpnosti.2
Najpogostejši načini nasilja ali nadlegovanja so bili zmerjanje,
pretepanje ali spolno nadlegovanje: pretepenih je bilo več
gejev kot lezbijk, te so bile bolj deležne spolnega nadlegovanja
ali zmerjanja. Anketiranci in anketiranke so kot oblike nasilja
in nadlegovanja, ki so ga doživeli, navedli tudi obrekovanje,
teženje, pregovarjanje, sovražno govorjenje in zasmehovanje, pljuvanje,
vdor v lezbični ali gejevski klub, izgubo prijateljev ali mesta
bivanja, pa tudi - ljubezen.
Najpogosteje so napadali ali nadlegovali neznanci, znanci, sodelavci,
družinski člani, sosedje, policija ali tolpe. Lezbijke so pogosteje
nadlegovali družinski člani, sodelavci in znanci; geje pa neznanci
in tolpe. Vprašani so med nadlegovalce in napadalce navajali tudi
prijatelje, novinarje, sošolce, sostanovalce, obiskovalce diskoteke
ter duhovnika. Kljub temu, da so bili najpogosteje nasilni
neznanci (sam odgovor v anketi ni bil ponujen, vendar pa so ga
anketirani sami dopisali), pa je pozornosti vredna visoka stopnja
nasilja in nadlegovanja v družinskem krogu, v službah in krogih
znancev. S tem podatkom bi lahko ovrgli še eno stereotipno
predpostavko, katere se pri argumentacijah o neracionalnih izvorih
homofobije pogosto poslužujejo sama gejevska in lezbična gibanja:
in sicer, da se stopnja nasilja do istospolne usmerjenosti znižuje
z razbijanjem osebne distance do gejev in lezbijk. Dobljeni rezultati
kažejo povsem obratno sliko in napeljujejo k mnenju, da je
homofobija mnogo bolj toga, saj predsodki do homoseksualnosti
prekašajo celo neposreden, izkustveni stik. Napori po socializaciji
homoseksualnosti, ki potekajo preko osveščanja javnosti, vpogledov
v stvarna življenja gejev in lezbijk ter pozitivnih reprezentacij,
lahko torej le z omejeno močjo nevtralizirajo uničujoče učinke
homofobije. Zanimivo bi bilo ugotoviti, ali bi bila državljanska
vzgoja - z elementi vzgoje o kulturi strpnosti, človekovih pravic,
enakosti in svoboščin - učinkovitejša platforma boja proti homofobiji.
Le vsak deseti med tistimi, ki so bili deležni nasilja ali
nadlegovanja, je prekršek prijavil policiji: od tega več moških
(14 %) kot žensk (7,5 %); več mlajših od 25 let (12 %) kot starejših
od 25 let (8,5 %) ter več tistih, ki imajo dokončano osnovno ali
srednjo šolo (15,2 %), kot tistih s fakultetno izobrazbo (8,2
%). Če primerjamo te podatke s strukturo vseh, ki so bili žrtve
nasilja ali nadlegovanja, vidimo, da so deleži ravno obratni:
čeprav so mlajši od 25 let redkeje deležni nasilja ali nadlegovanja,
pa se z njim učinkoviteje spoprimejo in ga pogosteje prijavijo
policiji; takisto moški in tisti, ki imajo dokončano osnovno
ali srednje šolanje. Podatek je zgovoren, saj bi lahko bil osnova
trditve, da bodo geji in lezbijke v časovni perspektivi vedno
manj tolerantni in manj pohlevni do izkustev nasilja, ki ga doživljajo,
da jim izkušnja nasilja ni več samoumevna ter da nasilni
poseg v svoj življenjski stil doživljajo kot problem, ki zahteva
intervencijo s strani varnostnih organov države.
Zato je toliko bolj zaskrbljujoča naslednja slika: policija
se je le v treh primerih prijav odzvala podporno; v treh se
je odzvala nevtralno in v treh sovražno. Policija torej gotovo
deluje bolj represivno kot varnostno, to potrjuje tudi lociranje
policije kot napadalcev ali nadlegovalcev oziroma navajanje policijskih
vdorov v gejevske in lezbične klube kot vrsto nasilja
1 Podobno sliko je podala raziskava na
lezbični sceni v Ljubljani iz leta 1998: v naključno izbranem
vzorcu lezbijk in biseksualnih žensk, ki so takrat obiskovale
odprto lezbično sceno v Ljubljani ali so bile z njo kakorkoli
povezane, je bilo le 24% redno ali začasno zaposlenih, 11% je
bilo samozaposlenih, 15% brezposelnih, 1% upokojenk in kar 44%
študentk. Iz nizkega odstotka tistih, ki so zaposlene in tudi
obiskujejo lezbično sceno, smo sklepali o visoki stopnji diskriminacije
na osnovi spolne usmerjenosti, ki obstaja na področju zaposlovanja
v Sloveniji, hkrati pa smo ugotovili, da stanje strpnosti v RS
omogoča lezbijkam ali biseksualkam socialno življenje na sceni
le do vstopa v socialno “odraslost”: lezbijke ali biseksualke,
ki so zaposlene, raje niso tvegale družabnosti na sceni oziroma
so odšle s scene tedaj, ko se je začelo zaposlitveno obdobje (Nataša
Velikonja, “Istospolna usmerjenost in zaposlovanje”, zloženka
ŠKUC-LL, 1998).
Vrni na vrh
2 Lillian Faderman v delu “Več kot ljubezen
moških: Romantično prijateljstvo in ljubezen med ženskami od renesanse
do sodobnosti” (izide leta 2001 pri založbi ŠKUC-Vizibilija) navaja
primere kaznovanj lezbijk v zgodovinskem kontekstu ter trdi, da
je ideja o nekaznovanosti lezbijk le mit. Ženska homoseksualnost
ni bila v preteklih stoletjih deležna nič milejše sodne obravnave
kot moška, v obeh primerih je bil razpon kaznovanja od globe pa
do smrti.
Vrni na vrh
|
