|
Državno nasilje: večina vlad zanika kršenje človekovih
pravic ali pa jih predstavlja kot redka odstopanja. Vendar pa
je represija nad geji in lezbijkami pogosto odkrita in branjena
v imenu kulture, religije, moralnega ali javnega zdravja. Jezik
razčlovečenja utira pot genocidu. Rasizem, seksizem in homofobija
niso "naravni" ali "neizbežni" - diskriminacija,
zasnovana na identiteti, je lahko sprožena ali vzdrževana zaradi
političnih namenov.
Nasilje v javnosti: psihološko in verbalno nasilje (zmerjanje
na ulici, na javnih mestih, v medijih); fizično nasilje (grožnje
in manifestno nasilje, napadi s strani skupin ali posameznikov);
seksualno nasilje (posilstva, seksualne žalitve, seksualno nadlegovanje);
zločini nad lastnino (uničevanje, poškodovanje, kraje); strukturno
nasilje (heterocentrizem, splošna diskriminacija, zanikanje gejevskih/lezbičnih
življenjskih stilov, tabuiziranje, molk, javna amnezija glede
homoseksualnosti).
Nasilje v družini: verbalno, psihološko, fizično in seksualno
nasilje (vdor v osebno in telesno integriteto, izključitev iz
družine, nasilje v povezavi s homoseksualnim razkritjem, negativne
reakcije staršev, svetovanje gejevskim/lezbičnim otrokom, naj
obiščejo psihoterapevtsko pomoč, iskanje "krivde", ignoriranje
homoseksualnosti, prepoved obiskov, poskusi, da bi ločili otroke
od družbe, potiskanje v brezdomstvo, izguba doma, razdedinjenje).
Nasilje v "družbi izbire": nasilje v krogu prijateljev
(izključitev in stigmatizacija), nasilje v partnerskih zvezah
(nasilja v homoseksualnih zvezah je verjetno ravno toliko, kot
v heteroseksualnih - po splošnih ocenah približno v vsakem tretjem
razmerju). Nasilje v lezbičnih zvezah: oblika nasilnega obnašanja
ali prisile, s katero skušajo lezbijke kontrolirati misli partneric,
jih usmerjati oziroma kaznovati, če se upirajo nadzoru. Najpogostejše
oblike so verbalne žalitve (pred sorodniki, prijatelji ali neznanci),
ljubosumje, motenje spanca in prehranjevanja, uničevanje skupne
lastnine, fizično obračunavanje, prisilno zadrževanje v prostoru,
prisila k prekinitvi odnosov s sorodniki ali prijatelji, grožnje
partnerke, da bo storila samomor itd.
Kljub nasilju v partnerski zvezi mnoge lezbijke ne prekinejo zveze.
Zakaj ostajajo v intimnem odnosu z nasilno partnerko, zakaj odnosa
preprosto ne prekinejo? Eden izmed odgovorov je, da je ena najvišjih
vrednot v družbi stabilnost partnerskih odnosov - zavezanost do
ljubimk jih hromi pri sprejemanju odločitve, da bi nasilno zvezo
zapustile. Eden pogostejših izgovorov je, da upajo in verjamejo,
da se bo partnerka spremenila. Naslednji razlogi so strah pred
maščevanjem in ekonomska odvisnost od partnerke. Ena pogostih
samoprevar je prepričanje žrtev nasilja, da želijo rešiti zvezo.
Takšni argumenti pogosto izhajajo iz koncepta naučene nemoči ali
koncepta naučenega optimizma.
Nasilje na delovnem mestu in v šoli: zavrnitev službe zaradi spolne
usmerjenosti, zamenjava službe, prikrivanje spolne usmerjenosti,
spolno nadlegovanje, težave pri napredovanju zaradi spolne usmerjenosti.
Nadlegovanje v okolju šole.
Subjektivne izkušnje nasilja in način življenja: percepcija
nasilja v družbi (konstantni obstoj možnosti nasilja), psihosocialni
učinki izkušenj nasilja (depresija, nespečnost, nemir, zanikanje
seksualne identitete, izguba podporne mreže, socialna izolacija),
ponotranjena homofobija (pomanjkanje pozitivnih modelov vlog,
občutek sramu in krivde, notranji konflikt, uničenje pozitivne
samopodobe, želja po "normalnosti"), zanikanje izkušenj
nasilja (izven manifestnih oblik nasilja žrtev ne prepozna tudi
drugih), strukturalna kategorizacija homofobnega nasilja (mnoge
lezbijke kategorizirajo nasilje kot manifestacijo moči, ki izhaja
iz konteksta patriarhalne, heterocentrične družbe. Druge pa se
identificirajo s heteroseksualnimi spolnimi pričakovanji. Posledice:
individualizacija vloge žrtve ter individualizacija motivacije
nadlegovalca).
|
|
Zlorabe proti gejem in lezbijkam pomenijo KRŠITVE OSNOVNIH
PRAVIC,
jih ščitijo MEDNARODNI in DRŽAVNI STANDARDI:
Splošna deklaracija Združenih narodov o človekovih pravicah v
5. členu navaja: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali
kruti, nehumani ali poniževalni obravnavi ali kaznovanju".
Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih
svoboščin v 8. členu zagotavlja pravico do spoštovanja zasebnega
in družinskega
življenja.
Akcijska platforma, ki je bila sprejeta leta 1995 na pekinški
svetovni kon-ferenci Združenih narodov o ženskah, v 96. členu
zagotavlja, da človekove pravice žensk vključujejo pravico do
izbire seksualnosti, seksualnega in reproduktivnega zdravja.
Ustava RS: 14. člen zagotavlja enakost vseh državljanov in
državljank ne glede na osebne okoliščine.
Kazenski zakon RS: izrecna prepoved diskriminacije zaradi
spolne usmerjenosti.
|
