Mental Health HIV

40 let organizirane hiv preventive

Ponedeljek, 10. 2. 2025, ob 11. uri, Galerija Škuc, Stari trg 21, Ljubljana

Letos obeležujemo 40 let organizirane hiv preventive nevladnih organizacij v Sloveniji. 2. februarja 1985 so prostovoljci sekcije Magnus, natisnili zloženko z naslovom Vse kar ste vedno hoteli vedeti o aidsu pa si niste upali vprašati in jo razdelili svojim članom.

Vabimo vas na dogodek posvečen tej obletnici, ki bo v ponedeljek, 10. februarja 2025, v Galeriji Škuc, Stari trg 21 v Ljubljani, s pričetkom ob 11. uri.

Program

11.00 pozdrav predsednika društva Škuc
11.05 predstavitev prispevkov:

  1. dr. Maja Lukanc, INZ – Začetni odziv na aids v Sloveniji in Jugoslaviji (1984–1987) – 20 min
  2. Miran Šolinc, ŠKUC – 40 let naše hiv preventive – 20 min
  3. Sebastjan Sitar – Testiranje v skupnosti MSM v letu 2024 – 10 minut
  4. Blaž Andoljšek – Poudarki iz analize posnetka stanja o kemseksu za 2024 in promocija priročnika za zmanjševanje škode v kontekstu kemseksa – 15 minut

12.10 Okrogla miza s predstavnik NVO, kjer bo pogovor tekel o izzivih hiv preventive v prihodnosti
12.40 Podelitev priznanj kot zahvale skupnosti zaslužnim organizacijam in posameznikom za predano delo v hiv preventivi
13.00 zaključek


Dogodek poteka v okviru programa »Ustavimo HIV«, ki ga izvaja Društvo ŠKUC (sekcija ŠKUC Magnus) s podporo Ministrstva za zdravje.

Nataša Velikonja: Prispevki k zgodovini LGBT gibanja v Sloveniji 1984-2024

Prispevki k zgodovini LGBT gibanja v Sloveniji se ne začenjajo s prvim festivalom Magnus leta 1984, temveč z letom 1532, z novoveško kazensko zakonodajo Karla V., ki seveda ni prvi kodeks prepovedi homoseksualnih odnosov v evropski družbi. Vsa ta dolga zgodovinska nadaljevanka izkazuje zločinsko postopanje oblasti do nenormativnih spolnih in seksualnih dejanj in identitet. Ta zločinskost oblasti ostaja nespremenjena, in četudi nas vsaj v teh krajih ne izganjajo več, ne obglavljajo in sežigajo na grmadah, ne pošiljajo v zapore in uničujejo življenja z javnimi pogromi, pa ostaja elementarno omalovaževanje, pravzaprav prezir, oblasti enako. Zavedamo se: v obdobjih družbenih zaostritev smo LGBT populacije tudi danes prve na seznamu nezaželenih in preganjanih. Naša stvarna zavest je vseskozi pripravljena na nov pogrom.

Na to stanje se LGBT skupnosti in ljudje odzivamo tudi z delovanjem v organiziranih gibanjih. LGBT gibanje v Sloveniji je močno in dinamično, ima štiridesetletno kilometrino z visoko intenzivnostjo in sposobnostjo za boj in odpor. Četudi se zdi, da so protidiskriminacijski zakoni na mnogih področjih bolj ali manj urejeni, pa to še zdaleč ni dovolj, na delu ostaja nešteto vzporednih reakcionarnih družbenih atavizmov. Konservativna družbena morala je še vedno tako zelo prisotna, da je življenje onkraj LGBT varnostnih mrež – v kolikor te niso le urbana legenda – domala nezamisljivo, in to mislim na vseh področjih, od javnega, poklicnega do zasebnega, družinskega in društvenega življenja, od kulture in umetnosti do izobraževanja, in to vseskozi, od eksistenčnega do eksistencialnega, od mladosti do starosti.

Nataša Velikonja, iz uvodnika


Nataša Velikonja je sociologinja, pesnica, esejistka in prevajalka. Je avtorica sedmih pesniških zbirk, leta 1994 je pri založbi Škuc izdala pesniški prvenec Abonma, ki velja za prvo deklarirano lezbično pesniško zbirko na Slovenskem. Objavila je tudi šest knjig esejev ter znanstvenih razprav, ki se spuščajo v analizo prepleta umetnostnih, kulturnih, političnih in družbeno-seksualnih realnosti. Je dobitnica Jenkove in Župančičeve nagrade. Prevedla je več deset knjižnih del s področja kvirovske teorije in radikalne družbene kritike, avtorje_ice, kot so Larry Kramer, Monique Wittig, Teresa de Lauretis, Buckminster Fuller, Andrea Weiss, Lillian Faderman, Richard Goldstein, Pat Parker in Xan Phillips.

Spletni nakup

Anna Lidia Vega Serova: Tribade brez plemena

Prevedla: Sara Virk
Založba ŠKUC, Zbirka Lambda, Ljubljana, 2024

Anna Lidia Vega Serova (1968, Leningrad) je kubanska slikarka, pesnica, pisateljica in prevajalka. Objavila je šest zbirk kratke proze, štiri romane in tri pesniške zbirke. Njena dela so bila prevedena v številne tuje jezike, zanje pa je prejela veliko nagrad doma in po svetu, med drugim prestižno odlikovanje kubanskega kulturnega ministrstva »Distinción por la Cultura Cubana«. Živi in ustvarja v Havani.

Antološka zbirka Tribade brez plemena, ki združuje osemnajst kratkih zgodb iz avtoričinih različnih ustvarjalnih obdobij, predstavlja lep sprehod po njenem kratkoproznem opusu. Rdeča nit teh oblikovno dokaj raznolikih besedil so junakinje (in antijunakinje) v različnih življenjskih legah, ki se borijo za svoj prostor pod soncem, in se srečujejo s samoto, z nezadovoljstvom, izkoriščanjem in z drugimi izzivi. Spoznavamo vse od ponosnih lezbijk s številnimi ljubimkami, preko žensk, ki le občasno tkejo platonska ali erotična prijateljstva z drugimi predstavnicami svojega spola, pa vse do transspolnih oseb. Tako imajo te zgodbe precej raznovrstne poudarke, ki se gibljejo skozi prikazovanje kompleksnosti in nestanovitnosti medčloveških odnosov, družbeno ekonomskih vplivov na življenje slehernic ter navsezadnje gole, resnično gole telesnosti … Zaradi nazornih in brezkompromisnih opisov so avtorico primerjali z znamenitima piscema Charlesom Bukowskim in Raymondom Carverjem. Kljub temu da v skladu s svojim rusko-kubanskim poreklom dogajanje umešča na območje svojih dveh domovin, zlasti trenutne, so to zgodbe z močno univerzalno noto, ki nagovarjajo (in tako rekoč zadevajo) bralstvo po vsem svetu.

Sara Virk (1986, Ljubljana) je književna prevajalka, ki je na tem področju prejela dve vidnejši lovoriki: priznanje »esAsi« za mlade prevajalce, ter nagrado Radojke Vrančič iz rok Društva slovenskih književnih prevajalcev. Prevaja iz nemščine, španščine, angleščine in hrvaščine, med drugimi tudi imena kot so Isabel Allende, Thomas Bernhard, Thomas Mann in Ottessa Moshfegh.

Spletni nakup

40. festival LGBT filma

Znan je program 40. festivala LGBT filma, ki bo letos potekal od 9. do 16. decembra.

Na letošnjem 40. festivalu LGBT filma bo predvajanih 22 igranih celovečernih filmov in dokumentarcev ter 22 kratkih filmov. Filmi prihajajo iz 35 svetovnih kinematografij in razkrivajo raznolike LGBT+ zgodbe.

Festival bo 9. 12. z nagovorom odprla predsednica države Nataša Pirc Musar. Program prinaša nekaj odmevnih in nagrajenih filmov priznanih režiserjev in režiserk. Poseben fokus je namenjen italijanskemu filmu s projekcijami italijanskih kratkih filmov. K temu bo dodanih še par novih slovenskih filmov in pa tudi filmov iz dežel, ki jih redko srečamo na našem festivalu: tokrat je to afriški dokumentarni film o nasilju nad LGBT+ populacijo v Kamerunu Ustroj strahu. V goste so povabljeni mednarodni filmske_i ustvarjalke_ci in predstavnice_ki filmskih ekip: med drugim bomo v sklopu OFF programa v Klubu Tiffany na pogovoru gostili albansko-grško drag umetnico Auroro Paolo Morado. Letos so ponovno izpostavljeni filmi o transspolnosti – še posebej ranljivi manjšini, podvrženi demonizaciji s strani konservativnih medijev – med njimi so Asog (ki tematizira tudi kolonialistično politiko in podnebne spremembe), Križišče ter Življenje ni tekma, a zmagujem (ki še posebej izpostavlja transfobijo znotraj športnih tekmovanj).

Katalog: 40. festival LGBT filma


Organizator festivala in založnik filmskega kataloga:

Društvo ŠKUC, Metelkova 6, Ljubljana
tel./fax 01 430 3530
www.skuc.org

Soorganizatorji: Slovenska kinoteka, Kinodvor, Gimnazija Ptuj, CID Ptuj, IntimniKino, GT22, MKC Maribor, MKSMC Botegin, Filmsko gledališče Idrija, Kino Šiška, AGRFT

Festival je bil prvič organiziran leta 1984 v okviru festivala Magnus in velja za najstarejši festival lgbt filma v Evropi.

Informacije:

Društvo Škuc, Metelkova 6, Ljubljana, tel. 01 4303 530

Slovenska kinoteka, Miklošičeva 28, Ljubljana, tel. 01 4342 520; blagajna 01 4342 524

lgbtfilmfest.si

www.ljudmila.org/siqrd/fglf

https://www.facebook.com/slo.fglf

https://www.instagram.com/fglf.lj/

Novosti v zbirki Vizibilija

Pri Založbi ŠKUC sta v zbirki Vizibilija izšli dve novi knjigi, in sicer pesniška zbirka pod katero se podpisuje Ingo Jesen Vitman Öri: Sin svoje roke, in pesniška zbirka Natalie Diaz: Postkolonialna ljubezenska pesem.

Natalie Diaz: Postkolonialna ljubezenska pesem

Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija, 2024
Prevod: Kristina Kočan

Postkolonialna ljubezenska pesem, druga pesniška zbirka Natalie Diaz, je pesniška rapsodija, v kateri se avtonomnost želje spopade z metodami družbenega izbrisa. »O tej knjigi sem razmišljala kot o gibanju teles, življenjske energije, leksikalne energije,« pravi Diaz. »O jeziku in pesmih sem razmišljala kot o svojem lastnem telesu in načinu, kako ljubi ali je ljubljeno, kako rani ali je bilo ranjeno. O tem razmišljam kot o majhnih vratih svetlobe v moji prsnici, ki vodijo v labirint krvi, vode in zemlje, ki vodi v temno votlino za mojim srcem, kjer so še ena vrata svetlobe – tako je ta knjiga nastala.«

Nasilje, ki ga Amerika izvaja nad staroselsko populacijo, je kontinuirano nasilje. Diaz pa kljub temu (ali pa prav zato) hoče, da se vsakega telesa, ki ga s seboj nosijo njene pesmi, – telesa jezika, zemlje, rek, trpečih bratov, sovražnikov in ljubimk – dotaknemo in obravnavamo kot ljubljeno telo. Rane, ki jih zadajajo rasizem, šovinizem, tudi nasilje nad ekosistemom, so skozi njene pesmi transformirane v erotično silo: »Naj potem svojemu hlepenju rečem poželenje. / Naj mu rečem vrt«, zapiše avtorica.

Diaz kljubuje pogojem, iz katerih piše. Sooči se z ameriško družbo, katere vznik stoji na zatiranju in naposled izbrisu teles, kakršno je njeno, in ljudi, ki jih ljubi: »Trudim se, da ne postanem muzej same sebe. Trudim se, da vdihnem in izdihnem,« piše, »Prosim: Naj bom osamljena, toda ne nevidna.« Postkolonialna ljubezenska pesem ustvarja nekaj močnejšega od upanja – v teh pesmih poteka izgradnja prihodnosti. A prihodnost ni nekoč, pozneje, pač pa je shema odločitev, ki jih sprejemamo zdaj, in Diaz v teh pesmih izbere ljubezen.

 

Spletni nakup

 

Ingo Jesen Vitman Öri: Sin svoje roke

Založba ŠKUC, zbirka Vizibilija, 2024

»Sin svoje roke je zbirka o telesu, družini in ljubezni, vendar z nezanemarljivo specifiko: je zbirka o telesu, družini in ljubezni kvir in transspolne osebe. Je prva slovenska zbirka transspolnega avtorja. … Lahko rečem, da je osnovno vezivo zbirke prav ljubezen, če jo razumemo predvsem kot tovarištvo. Kot vez, ki ustvarja varen prostor. Tudi romantična ljubezen ne obstaja zgolj kot odmaknjena začaranost nekje v metaforah, daleč stran od ulice, kjer /v sencah pretijo pošasti in se omara nikoli ne konča/. Ravno obratno: razvije se natanko na tej ulici, kjer hodi tudi desničarska mladina, ali v tem mestu, kjer biva tudi homofobna mati bivše ljubimke.« —-iz spremne besede Hane Samec Sekereš

Ingo Vitman Öri je pesnik mlajše generacije, Sin svoje roke pa je njegov pesniški prvenec in predstavlja prvo pesniško zbirko trans pesnika na Slovenskem. Öri je študent umetnostne zgodovine in sociologije, sodeluje pri festivalu angažiranega pisanja Itn. in pri avtonomnem študentskem prostoru K17. Sodeloval je pri dijaških pesniških večerih Spekter (org. Novi dijak), na Menjalnici poezije (festival Itn.), Velikih lezbičnih branjih (ŠKUC), pri Kviropisju (Kud Kentaver) in drugod.

 

Spletni nakup

40 let Festivala LGBT filma

8. 11. 2024 – 5. 12. 2024, Plakatna galerija Figovec

Odprtje razstave petek, 8. 11. 2024, ob 17.00

Slovensko organizirano gibanje za pravice LGBT+ oseb je eno od najstarejših v Evropi. Začelo se je že v socialistični Jugoslaviji, v času brbotajočega zanosa subkulturnih in novih družbenih gibanj, ki so stare druženo-kulturne parametre razgrajevala na politično potentne in kreativne načine. Leta 1984 se je v Ljubljani dogodil prvi festival Magnus, ki danes velja za začetek prvega LGBT+ filmskega festivala v Evropi. Organizirale_i so ga aktivistke_i istoimenske kulturne sekcije za socializacijo homoseksualnosti – ta je dobila ime po Magnusu Hirschfeldu, ustanovitelju berlinskega Inštituta za spolne raziskave, ki je deloval od leta 1897 do nacističnega pogroma leta 1933. Na enotedenskem dogodku Magnus, v organizaciji Škuc-Foruma, so se zbrale_i  gostje_e iz cele Jugoslavije in iz različnih držav vzhodno in zahodno od železne zavese, obiskovalke_ci pa so lahko tekom festivala uživale_i v predavanjih, pogovorih, umetniških razstavah in najpomembnejših filmih z LGBT+ vsebinami tistega časa.

Čeravno je bila LGBT+ skupnost nenehno tarča napadov, tako v stari kot tudi v novi državi, je festival postal osrednji dogodek skupnosti in zaveznikov. V zadnjih štirih desetletjih je bil prekinjen le enkrat. Leta 1987 naj bi se Magnus festival začel 25. maja, na jugoslovanski državni praznik ob praznovanju rojstnega dne pokojnega predsednika Tita. Nepresenetljivo je bil zaradi pritiskov oblasti in medijev odpovedan, češ da bi »mednarodni kongres homoseksualcev in lezbijk« prinesel »resno nevarnost zaradi širjenja aidsa«. Zgodnji izbor prvih edicij festivala je bil osredotočen na homoseksualne moške, s pomembnimi izjemami, kot so bile projekcije filmov Grenke solze Petre von Kant (Nemčija, 1972, rež. Rainer Werner Fassbinder), Drugačna pot (Madžarska, 1982, r. Károly Makk) in filmov Ulrike Ottinger. V tistem času se je začela organizirati skupina lezbičnih aktivistk, in v 1987 ustanovila sekcijo LL, prav tako pri Škuc-Forumu. Njeni ustanovni članici Suzana Tratnik in Nataša Sukič sta decembra leta 1988 organizirali Teden lezbičnega filma, takoj za njim pa je sledil Teden gay filma, v organizaciji Braneta Mozetiča, v imenu Magnusa. Prvega sta aktivistki izvedli kar s piratskimi kopijami filmov, ki sta jih med bivanjem v Londonu na VHS kasete presneli s televizije. Tako so lahko gostje_i festivala uživale_i tako v filmih kot tudi v britanskih reklamah, ki so filme prekinjale vsakih deset minut in publiko dodobra nasmejale. H gverilskim metodam pa se je festival v nadaljnjih letih zatekal ničkolikokrat, zlasti zaradi posrednega ali neposrednega onemogočanja s strani oblastnikov.

V zadnjih 40 letih je imel filmski festival veliko imen, ki bi lahko bila sama po sebi predmet analize, saj kažejo, kako so se v desetletjih spreminjale definicije spolnosti, spolov in identitetnega aktivizma. Leta 2014 so se organizatorke_ji in selektorice_ji festivala odločili, da dogodek ponovno preimenujejo, da bi vključili novo in spreminjajoče se občinstvo, identitete, politiko in bogato raznolikost tem in estetik sodobnega LGBT+ filma. Tako smo 40. let dočakali kot Festival LGBT filma.

Obletnice so po navadi čas za refleksijo preteklosti in načrtovanje prihodnosti: ni vse rožnato – edicijo 2023 je zaznamoval zažig mavrične zastave, ki je visela nad Kinodvorom, kar je še enkrat potrdilo, da ugodna družbena klima in pozitiven odnos do manjšin nista nikoli dokončno izborjena. Potem je tu še vprašanje »vulgarnega materializma« organizacije kulturnih dogodkov: festivalska ekipa prostovoljcev iz leta v leto poskuša ohranjati sidrišče LGBT+ skupnosti s skromnimi finančnimi sredstvi, ki niso vedno zagotovljena … Kljub temu pa je tokratna obletnica festivala čas ponosnega praznovanja – festivalskega boja in obstoja, upornosti, odpornosti in dolgoletnega veselja, predvsem pa dobrih filmov in skupnosti, ki je v zadnjih štirih desetletjih festival sooblikovala.

Razstavo omogočata: Mestna Občina Ljubljana in Ministrstvo za kulturo

ministrstvo-za-kulturo-republike-slovenije-in-mestna-obcina-ljubljana-2048x198-1-1200x116

Prostori gibanja – 40 let LGBT skupnosti v Ljubljani

Mestni muzej Ljubljana
24. 10. 2024 – 23. 3. 2025

Razstava o prostorih za združevanje, podporo in organizirano zagovorništvo gibanja LGBT, ki že 40 let sooblikujejo urbano kulturo in družabno življenje Ljubljane.

V četrtek, 24. 10. 2024, ob 19.00 v Mestnem muzeju Ljubljana odpiramo razstavo Prostori gibanja LGBT skupnosti v Ljubljani. Soavtorici razstave − Corinne Brenko, kustosinja Mestnega muzeja Ljubljana ter Suzana Tratnik, pisateljica in aktivistka – poskušata z razstavo odgovoriti na vprašanje, kako si je LGBT-gibanje v zadnjih štirih desetletjih prizadevalo za lastne prostore refleksije, socializacije, upora in ustvarjalnosti, kar je bilo pred prebojem novih družbenih gibanj tako rekoč nepredstavljivo. Razstavo spremlja katalog z besedili, ki jih podpisujejo Corinne Brenko/Tina Fortič Jakopič, Mitja Blažič, Nina Dragičević, Marina Gržinić, Linn Julian Koletnik, Roman Kuhar, Maja Lukanc, Suzana Tratnik, Nataša Velikonja in Metod Zupan.

Razstava pred obiskovalca_ko z dokumenti, predmeti in pričevanji prinaša zgodbo, kako so vse od začetkov dejavnosti v osemdesetih letih prejšnjega stoletja pionirski posamezniki in posameznice ter skupine premikali meje družbenih norm in kot civilno gibanje nepreklicno zaznamovali urbano ljubljansko okolje in širšo regijo. Na zemljevid Ljubljane so zarisali fizične in mentalne prostore delovanja in srečevanja – in nekaj teh prostorov poskušamo rekonstruirati na pričujoči razstavi. S predmeti, umetninami, fotografijami, dokumentacijo, transparenti in drugim gradivom z aktivističnih akcij, s katerimi so pripadnice_ki LGBT-skupnosti izražale_i svojo neomajno aktivistično držo, razstava nagovarja k refleksiji prehojene poti med marginalizacijo in emancipacijo ter izpostavlja pomembne kulturne in politične mejnike, ki so pripomogli k družbenemu razvoju, tako z vidika ozaveščanja kot tudi z vidika kulturnih in političnih bojev za dostojno življenje vsake_ga posameznice_ka, ne glede na osebne okoliščine.

Festival Magnus leta 1984, začetek organiziranega gejevskega in lezbičnega gibanja v Sloveniji
Homoseksualna razmerja so bila v srednjem in novem veku na Slovenskem prepovedana in pogosto so bile zanje predvidene hude kazni. V obdobju socializma je Jugoslavija – in z njo Slovenija kot njena najbolj liberalna republika – doživljala postopno spreminjanje spolnih norm. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja se je odnos do spolnosti začel liberalizirati, vzporedno s trendi v zahodnih liberalnih demokracijah in na socialističnem Vzhodu. Leta 1977 je Slovenija kot prva republika v bivši Jugoslaviji dekriminalizirala sporazumne homoseksualne odnose med moškimi.

Pomembna prelomnica se je zgodila leta 1984 s prvim festivalom Magnus, ki ga je pod naslovom »Homoseksualnost in kultura« organiziral ŠKUC-Forum. Ta dogodek danes štejemo za začetek organiziranega gejevskega in lezbičnega gibanja v Sloveniji in v takratni Jugoslaviji. S tem festivalom je skupnost vstopila v javni prostor in se začela uveljavljati kot relevanten in enakovreden del družbe. Poleg demokratičnih vrenj in novih civilnodružbenih gibanj je osemdeseta leta zaznamovala tudi epidemija aidsa. Po prvem primeru okužbe v Jugoslaviji leta 1985 je ozaveščanje o tej bolezni postalo sestavni del slovenskega gejevskega aktivizma. V aktivizmu so namreč prepoznali večplastno nevarnost HIV-a in aidsa kot zdravstvene grožnje, ki jo bremeni tudi dejavnik družbene stigmatizacije.

V tistem času si je skupnost prizadevala tudi ustvariti varne in trajne prostore srečevanja, druženja, podpore in organiziranega zagovorništva: na Kersnikovi 4 so imele do leta 1997 svoje prostore prve lezbične in gejevske organizacije, v klubskih prostorih K4 pa so potekali legendarni nedeljski gejevsko-lezbični večeri. Leta 1993 je skupnost z zasedbo vojaškega kompleksa na Metelkovi pridobila možnost neprekinjenega delovanja. Ustvarjala je tudi živahno medijsko krajino, ki je omogočala kroženje pomembnih informacij in beleženje zgodb in bojev skupnosti ter ponujala druge perspektive, ki so kljubovale stereotipnim reprezentacijam (ali molku) osrednjih medijev.

A kljub prizadevanjem, da bi homoseksualnost postala del javnega diskurza, je bila homofobija še vedno močno razširjena. Kajti skupnost in posamezniki_ce so še vedno doživljali nasilje (fizično, verbalno), k čemur so pripomogli tudi dolgotrajni procesi za pravno priznanje pravic LGBT-oseb. Na poskuse marginalizacije, ustrahovanja in izključevanja se je skupnost odzivala kreativno in solidarno. Ko leta 2001 dveh gejevskih pesnikov in aktivistov niso spustili v ljubljanski lokal Cafe Galerija, je ta dogodek postal povod za organizacijo prve parade ponosa leta 2001, polemika glede izbora dreg skupine Sestre za nastop na Evroviziji leta 2002 pa je bila priložnost, da se tudi mednarodno javnost opozori na stanje LGBT-populacije v Sloveniji.

Vse od ustanovitve gibanja v osemdesetih letih so namreč aktivistke_i poskušale_i doseči, da bi bila v predloge za razširitev jugoslovanske ustave – in pozneje nove ustave samostojne države – spolna usmerjenost uvrščena v kontekstu prepovedi diskriminacije in torej enakopravnosti. LGBT-posamezniki_ce, skupine in organizacije so desetletja dosledno predlagali primerne zakonske ureditve, ozaveščali javnost in zahtevali spremembe. Pomemben dosežek se je zgodil 16. junija 2022, ko je ustavno sodišče Republike Slovenije določilo, da je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb ne glede na spol. V skladu s to odločitvijo je Slovenija postala prva postsocialistična država v Evropi, v kateri se lahko istospolna_i partnerja_ici formalno poročita in skupaj posvojita otroka pod enakimi pogoji, kot veljajo za raznospolna zakonca. Nerazrešeno pa ostaja vprašanje pravnega priznavanja spola za transspolne osebe, torej postopek spremembe osebnih dokumentov tako, da ustrezajo spolni identiteti osebe.

40 let LGBT gibanja
Razstava je del celoletnega zaznamovanja zgodovinske prelomnice, in poteka v partnerstvu Mestnega muzeja, Društva ŠKUC, Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije ter v sodelovanju z drugimi področnimi organizacijami. Info o dogodkih: https://40lgbt.si

Constance Debré: Play boy

Prevedel: Iztok Ilc
Založba ŠKUC, Zbirka Lambda, Ljubljana, 2024

Constance Debré (1972) je v zadnjih letih s svojimi kratkimi romani (Play boy, Love me tender, Nom, Offenses) dodobra razburkala francosko literarno sceno. Čeprav Play boy (2018) strogo gledano ni njen prvenec, pa ga tako obravnava, saj označuje popolnoma novo življenje, kakršnega je začela živeti po štiridesetem letu. Na pragu srednjih let naredi radikalen rez, opusti stabilno odvetniško službo, moža, in na svobodo spusti dolgo tlečo ljubezen do žensk. Preskusi jo v vseh odtenkih, od plašnega prvega spoznavanja do erotično bogatih doživetij. Pri tem za ženske nima izbranega okusa, od prve ljubimke, starejše od sebe, poročene in z otroki, do precej mlajše, hčere družinskega prijatelja. Razmerja so večinoma negotova, zvez se prejkone naveliča, kar ve že vnaprej. Njeno mamilo so negotovost, kaotičnost, nepredvidljivost, ki jih je navajena iz časa odraščanja ob narkomanskih, čeravno visoko situiranih starših. Njena levitev pa se neredko zatika ob pomislekih očeta, moža, ki ji prepreči stike s sinom, in ob nesproščenih ljubimkah. Debré je politično nekorektna, arogantna, s skorajda že nastopaško razčiščenimi protislovji, prezirljivo nastrojena do svoje družine in hkrati ponosna na aristokratsko in visoko meščansko poreklo s kar nekaj zvenečimi imeni (oče znan novinar, stari oče prvi premier v de Gaullovi vladi, praded ustanovitelj moderne pediatrije v Franciji). V kratki, a spretno zgoščeni pisateljski gesti izvemo marsikaj o družinskem ozadju, deležni smo nekaj vpogledov v odvetniško delo in odnos do obtožencev, ki jih zagovarja, toda basso continuo je iskanje erotičnega in ljubezenskega absoluta, in zdi se, da vsako razmerje, ki ji ga za korak približa, hkrati fraktalno odpira nove meandre nedoseženega.

Iztok Ilc (1977) je prevajalec iz francoskega in japonskega jezika. Prevedel je že več kot 30 daljših proznih del iz francoske in japonske književnosti, med katerimi so tako japonski klasiki 20. stoletja kot novejša dela (Mizumura, Tsuge). Prevaja tudi poezijo (Tanikawa) in dramatiko (Abe). Iz francoske književnosti je v zadnjem času prevedel dela Catherine Malabou, Didiera Eribona in Édouarda Louisa.

 

Spletni nakup

Veronika Razpotnik: Sršena pičim nazaj


Založba ŠKUC, Zbirka Lambda, Ljubljana, 2024

Sršena pičim nazaj je druga pesniška zbirka Veronike Razpotnik, ki na prvi bral-ski vtis ni tak rollercoaster kot prvenec Krekspot na požarnih štengah (Hiša poezije, 2021). Kljub navidezni zadržanosti tudi novejše pesmi natančno usekajo, saj njihov (za)pik bralko_ca mestoma dvigne s stola. Ne/umeščenost in izguba lastnega ne/doma razgali samoumevno domačijskost kot tuj teren, na katerem je odraščajoče dekle vrženo v zgodnjo vadbo mačizma, spolnega nadlegovanja, razvrednotenja ženske pozicije ter drugih (hetero)normativnih veščin. In četudi so morda vse to prividi na lastne oči, se tej objektivizaciji lahko zoperstavi šele s pesniško refleksijo in kot pesniška subjektka druge in sebe suvereno piči, obredno pa tudi s substancami; tistih prepovedanih naj bi se odvajali, s predpisanimi naj bi se zdravili. A takole piči sršena nazaj pesnica Veronika Razpotnik: potem pa me ozdravite / sramu ko me ljubimka vidi golo / navala misli v možganih / nepojasnjene panike večkrat na dan / praznega večernega strmenja v steno.

Občutek domovanja se v zbirki polagoma preobraža in tudi sprevrača v transna-cionalnost, berlinska srečanja, zmenke s podzemno železnico in flixbusom, prijateljska zavezništva in slednjič v razmerje s trans/nebinarno osebo, kar poruši trd(n)e okove spolnega binarizma, te najboljše podlage za zgodnje spolno ukalupljanje brez ostankov. Razširjeni muzej toksičnih razmerij zavzema pretekle odnose, na katerih pa se igrajo podaljški na zdajšnje odnose, in v tem procesu se kalijo ideje, čustva, znamenja in verzi, s katerimi se poskuša preglasiti tisti radiator iz otroštva, ki je brez prestanka piskal.

Suzana Tratnik

 

 

Spletni nakup

Bogdan Lešnik (1952-2024)

Poslovil se je psiholog, humanist, publicist in prevajalec, bivši predsednik ŠKUC-a, Bogdan Lešnik, ki velja tudi za pionirja LGBT+ gibanja v Sloveniji. 

Bogdana Lešnika sem prvič videla na festivalu Magnus sredi osemdesetih. Tako kot mnoge, je tudi mene osupil s svojim suverenim in drznim nastopom. Bil je soavtor in pobudnik prvih publikacij na temo homoseksualnosti, Roza Viksa in Gayzina, in v letih 1981-1986 predsednik Škuc-Foruma. Bil je pionir in dolgo časa teoretik LGBT gibanja. V devetdesetih smo sodelovali z njim pri Roza klubu in Revolverju. Ob 4. številki nas je spodbudil, da smo se vsi začeli podpisovati pod članke in se pojavljati na fotografijah. Večkrat smo nasedli njegovim argumentom, odločnosti pa tudi trmi. Konec devetdesetih je za aktivistke_i Roza kluba vodil prvo gej afirmativno terapijo, s katero smo se pripravljale_i na delo z novimi člani_cami. Desetletje pozneje je bil moj profesor pri predmetu Uvod v psihoanalizo na ISH, takrat je večino časa že posvečal univerzitetnemu delu. A njegov izviren osemdesetaški duh je ostajal tudi v kolumnah, ki jih je pisal za časopis Dnevnik.

Dragi Bogdan, neomajen premišljevalec, veliko pomembnih tem si načel za vse nas, marsikaj si pretresel in napisal. Zato se bomo še pogovarjale_i.

Hvala ti.

Suzana Tratnik, Društvo Škuc


Foto: Nada Žgank