Dosje “homofobija”

Povezave na druge dokumente iz dosjeja “homofobija”

Sexual Orientation Discrimination in Slovenia – a report by ŠKUC-LL

Report from the IGLYO’s Hearing on the Situation of LGBT youth in the Accession Countries

Enajst let države, enajst let homofobije

1991

Iz predloga Ustave izpade izrecna prepoved diskriminacije na osnovi spolne usmerjenosti. Angelca Žerovnik iz Socialdemokratske stranke Slovenije meni, da bi prepoved diskriminacije zaradi spolne usmerjenosti dovolila tudi usmerjenost na “otroke, živali in kipe”.

Junij: ljubljanski mestni svet ukine subvencijo Revolverju, češ da gre za “pornografsko revijo”, in hkrati prepove (so-)financiranje GLBT projektov.

1992

Decembra Roza klub izda zloženko “Spolnost in aids”. Naslednje leto se začne afera: dr. Veljko Troha iz Strokovnega sveta za vzgojo in izobraževanje oceni, da zgibanka ni primerna za mladino, ker “ne upošteva naše slovenske, družinske mentalitete”. Šlo naj bi celo za prikrito zvodništvo mladih v homoseksualnost. Dr. Anton Dolenc, profesor na Medicinski fakulteti in predsednik Slovenskega zdravniškega društva doda, da so istospolno usmerjeni ljudje “izrodek družbe, saj v nobenem primeru s svojimi oblikami spolnosti ne morejo imeti potomcev, torej so že v prvi generaciji obsojeni na izumrtje in so mrtva veja na živem drevesu življenja”. SZD se od te izjave distancira, a šele po javnem pozivu. Svetovna zdravstvena organizacija zloženko kasneje oceni kot neoporečno.

1993

Veliko razburjenja povzroči pobuda Ustavnemu sodišču, ki sta jo vložila Aleksander Perdih in Silvo Zupanc. Ministrstvo za družino, delo in socialne zadeve se v odgovoru Ustavnemu sodišču sklicuje na obstoječi Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.

“Toda tovrstna spolna usmerjenost je pogosto povezana z nekimi drugimi nevrotičnimi ali emocionalnimi motnjami. Konkretno je homoseksualnost pogosto povezana z uživanjem mamil in se kaže v posebnih oblikah obnašanja. Na sestanku psihologov smo ta problem preučili in enotno mnenje je bilo, da sicer v naši vojski ne zagovarjamo homoseksualnosti, tega pa posebej tudi ne preprečujemo. Verjetno z razvitostjo pridejo tudi deviantni pojavi: mamila, homoseksualnost. Kar pa je pri nas še v povojih.”
(mag. Vinko Majcen, vodja psihologov v republiškem štabu za TO, En sam, ki je ljubil moške, Večer, 28. februar 1993)

1994

Pisma bralcev v Delu: v odgovoru na dogodke v Zagrebu, ko je nek HIV pozitiven moški zavestno okužil več svojih partnerjev, Vera Hauptman iz Litije zahteva obvezno testiranje vseh Slovencev na HIV in pobudo utemeljuje s pozitivnimi učinki obveznega fluorografiranja.

GLBT gibanje namerava organizirati praznovanje 10. obletnice organiziranega gibanja. Proslava naj bi 27. maja potekala na Ljubljanskem Gradu. Najemnik prostora Dejan Novak odpove prireditev tik pred začetkom, češ da je šele “nekaj ur pred prireditvijo po radiu slišal, da imajo prireditev homoseksualci” in se je zbal, da “bi prišel na slab glas. Če bi to dovolil, bi verjetno zgubil svojo klientelo”.
Kasneje se izkaže, da za pritiski stoji ljubljanski mestni svet oziroma Janez Lesar, ki naj bi prireditvi nasprotoval zaradi gradbenih del. Slovenske novice pa so poročale: “[...] vendar na tistem delu dvorišča ni bilo ne duha ne sluha o velikih gradbenih delih”.

1995

23. februarja Angelca Žerovnik, avtorica izraza “lezbizem” za TV Tednik ugotovi, da lahko homoseksualnost nekoga tudi “mine”.

16. marca na Pravni fakulteti poteka predavanje dr. Karla Zupančiča z naslovom “Pravo in življenjske skupnosti istospolnih oseb (sic!)”. Med drugim se mu je zareklo tudi tole: “Zakonska zveza je za pravo zanimiva kot okvir, ki daje največ za koristi otroka. Gre za osnovanje družine na naravni način. Istospolni pa naravnih otrok ne morejo imeti.” Meni, da drugačna spolna usmerjenost narekuje drugačno zakonsko obravnavo.

Delo Stik 14. aprila izvede anketo med 609 telefonskimi naročniki. Največ anketirancev (35.6%) pri drugih ljudeh moti drugačna spolna usmerjenost. Skoraj 60% jih ne odobrava istospolnih porok. Le petina anketirancev meni, da bi morala država ostro ukrepati proti pojavom in gibanjem, ki zagovarjajo rasizem, šovinizem in nestrpnost proti tujcem nasploh.

“Glede ljubezni do istega spola nimam nikakršnih predsodkov, vendar le, če je nagnjenje enakovredno z obeh strani, ni pa mi všeč, če nadlegujejo fantke in jih silijo v drugo obliko življenja, kot si jo sami želijo.”
(Miša Molk v intervjuju za Slovenske novice, Tiho priznanje drugačnosti, Slovenske novice, 22. avgust 1995)

Podpredsednik DZ Lev Kreft 25. avgusta odpre “Mednarodni posvet o homoseksualnosti” in si s tem prisluži negativno kritiko v “Slovencu”.

Delo septembra objavi komentar “Nova oblika posilstva”, v katerem avtor “R.K.” med drugim piše: “Mnogi se na primer sprašujejo, če je promocija homoseksualnosti res ena od nujnih poti, s katero morajo državljani dokazovati stopnjo tolerance do drugačnosti oziroma različnosti. Tako smo imeli svetovni kongres, neke druge posvete in srečanja, pred dnevi še mednarodni posvet spolno drugače naravnanih, vse glasneje se razglablja o pravicah teh ljudi in enakosti za različne, o možnosti posvojitve otrok, nekateri zlobno namigujejo na zahteve po benificiranem stažu in raznih bonitetah… Kar naprej ponavljana gesla o pravici do drugačnosti in nestrpnosti, ki jih obdaja, pa, glede na resnično stanje, sploh niso primerna, so kvečjemu izzivaška in reklamatorska.” Komentar se nadaljuje z opisom posilstva, kjer sta bila posiljevalec in njegova žrtev moškega spola. Komentator posiljevalcu pripiše istospolno, žrtvi pa raznospolno usmerjenost in dogodek označi za “nenavadno, za naše mesto povsem novo obliko posilstva”. Opisu posilstva spet sledi homofobični izpad: “[...] molk, s katerim se je obdala množica, ki javno razglaša svojo drugačnost, pa daje slutiti, da dogodek ni ravno pozitivna reklama za ‘privilegijske’ boje in razna homoseksualna zborovanja v Ljubljani. Sicer pa, tudi med drugačnimi so pokvarjene duše.”

1996

7. januarja vodja redarske službe v edinem gejevskem in lezbičnem disku v državi pretepe organizatorja. Vodstvo kluba dogodka ni želelo direktno obsoditi in se je izvijalo z izjavami kot je, da je “organizator nepriljubljen med redarji”. Resnejše ukrepe je sprejelo šele po tem, ko so aktivisti in aktivistke zasedli prostore kluba in onemogočili delo blagajniku in DJki.

18. februarja anketa Nedela pokaže, da so 6,4 odstotkom Slovencev najbolj smešne šale o človeških značilnostih – o blondinkah, homoseksualcih.

Marca 1996 izide 19. številka Revolverja, v kateri so objavljena stališča slovenskih političnih strank do istospolne usmerjenosti. Intervjuje so dale vse politične stranke razen Slovenske ljudske stranke, ki se je prošnjam izogibala. Nekateri intervjuji vsebujejo izjave, ki jih lahko imamo za homofobične. Nada Skuk v imenu SKD recimo trdi, da je družina “oče, mati in otrok”; “Vemo, kaj je namen družine in namen vzpodbujanja družine. Namen je nadaljevanje rodu, nadaljevanje človeka, in to je možno samo v primeru, da nastane dvospolna združitev – da se razmnožujemo, čisto primitivno rečeno.” Pove tudi, da njena stranka ne bi podprla ustanovitve vladne pisarne za istospolno usmerjene: “Ne, mislim, da to ni potrebno.” Na vprašanje, če meni, da njena stranka nima istospolno usmerjenih članov, odgovori: “Da, mislim, da jih ni, glede na naš program, na našo usmeritev in tudi po evidenci ni videti, da bi bili.” Podobno velja za izjave Aleksandre Forte iz SDSS: “Kar pa se tiče družine, pa naša stranka izhaja iz take opredelitve družine, kjer menimo, da ima primarno vlogo vzgoja in nega otrok. Nastanek družine je torej pogojen z otrokom. V tej zvezi pa menimo, da je tudi po strokovni plati dovolj utemeljenih trditev, da okolje istospolnih partnerjev ni najbolj primerno za to, da bi otrokom omogočilo najboljše pogoje. [...] Psihologija ali psihoanaliza teh skupnosti ne obravnava kot patoloških, vendar pa po drugi strani s stališča psihodinamike in primernega okolja za razvoj otrok potrebuje moško in žensko figuro [...]”

V isti reviji je objavljen intervju z Marto Zore z naslovom “Sem za čisto demokracijo”: “[...] recimo o posvojitvi otrok pri istospolnih partnerjih, tu pa bi rekla, da tega ne dovolim. In sicer iz preprostega razloga, da ima otrok pravico tako do matere kot očeta, torej obeh. Prav tako sem mnenja, da ženska ki bi rada posvojila (oz. zanosila) otroka, tega ne bi smela brez pomisleka na očeta. [...] Kar pa se tiče skupnega gospodinjstva in zadev okoli izvenzakonske partnerske zveze sem za to, da se stvari nekako ‘fer’ uredijo, če ne drugače, mogoče dva človeka lahko naredita medsebojno pogodbo [...]”

8. avgusta slovenska obmejna policija na meji z Madžarsko zavrne vstop trem tujcem, ki so bili namenjeni v Ljubljano na 10. regionalno konferenco ILGA za vzhodno, jugovzhodno in srednjo Evropo, čeprav so s seboj imeli vabila organizatorjev z garancijo, da bo za njihovo namestitev in prehrano poskrbljeno. Uradna razlaga zavrnitve se glasi, da niso imeli dovolj sredstev za preživljanje. Po izjavah policije naj bi imeli vsi skupaj 300 USD, po izjavah prizadetih, ki so se pritožili tudi nad nekorektnim in nevljudnim odnosom policistov, pa je imel vsak od njih po 300 USD.

Delo 17. avgusta objavi anketo, v kateri se 34% anketiranih izreče, da se jim homoseksualnost ne zdi sprejemljiva – od tega se jim 70% homoseksualnost zdi nemoralna, 57% se jim zdi sporna iz zdravstvenih razlogov (aids), 52% jih je prepričanih, da je homoseksualnost bolezen in 51% da homoseksualnost spodkopava vrednostni sistem družbe.

Septembra 1996 izide 21. številka Revolverja, v kateri so objavljena stališča slovenskih političnih institucij do istospolne usmerjenosti. Očitno je, da ombudsman Ivan Bizjak pravic gejev in lezbijk nima za človekove pravice. Trdi, da so “taka partnerstva” čisto nekaj drugega kot “družina”. O istospolni usmerjenosti pa meni, da je to “zasebna zadeva posameznika”. O netolerantnih skupinah in posameznikih: “Nisem zasledil ravno velike netolerantnosti v tem pogledu. [...] Nimam pa vtisa ali pa ne poznam primera, ko bi šlo za izrecne izpade tovrstne netolerantnosti na tem področju.” Huje se je odrezal predsednik republike Milan Kučan – njegova predstavnica za medije gospa Furlan je novinarkama povedala, da je “tema preveč obrobna, preveč specifična, preozka, da bi se predsednik z njo ukvarjal.”

“Vsi, ki bodo v sredo zavili v dvorano Tivoli naj bodo zelo previdni. V nedrjih ljubljanske športne dvorane bo namreč pretila velika nevarnost okužbe z virusom aids, kajti pod Rožnikom se bo mudil homoseksualec. Posebej nevarne bo bližnji stik z omenjeno (rizično) osebo, zato je bolje, da z njim ne kontaktirate, kaj šele, da se ga dotaknete. Čeprav je osveščenost ljudi zaradi pojava nove kuge zelo narasla, pa nikoli ne veš, kje te ta nesreča lahko doleti. Omenjena oseba, ki bi lahko zaradi svoje temne polti zavila v črno tivolsko dvorano, je gay, ki prihaja ravno iz države, kjer je ta bolezen najbolj razširjena. Je namreč Američan, ki ima zdaj italijansko državljanstvo, prebiva pa v Bologni. Na srečo se novi Italijan v slovenskem glavnem mestu ne bo zadrževal dolgo, v dvorani Tivoli pa ga bo mogoče videti predvsem na košarkarskem parketu. Dan Gay ima 35 let in 206 centimetrov, je igralec Teamsystema in bo v sredo igral v dresu italijanske košarkarske reprezentance v kvalifikacijskem srečanju za nastop na evropskem prvenstvu v Španiji proti izbrani vrsti Slovenije.”
(Homoseksualec v Tivoliju, Slovenske novice, 28. oktobra 1996)

Decembra 1996 se odvija festival gejevskega in lezbičnega filma. Ministrstvo za kulturo oz. minister Janez Dular izve, da so filmi predvajani brez slovenskih prevodov (kar je po novem zakonu obvezno, razen če predvajanje brez prevodov dovoli minister), zato zagrozi s kaznimi in zahteva ustavitev festivala oziroma ustrezne prevode. Organizatorji festivala na Ministrstvo naslovijo prošnjo, da jim minister dovoli predvajanje brez slovenskih prevodov, saj gre za filme, ki bodo v Sloveniji predvajani le enkrat, na nekomercialnem festivalu, in bi bili stroški prevajanja preveliko finančno breme za organizatorja. Prošnja je zavrnjena.

1997

Na začetku leta je pri Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve ustanovljena delovna skupina za pripravo predloga zakona o istospolnih partnerstvih. V skupino je bil vključen tudi specialist s področja psihiatrije. Osnovni predlog je pripravila mariborska Pravna fakulteta, v njem pa med drugim piše “[...] Skupnost istospolnih partnerjev ni skupnost moškega in ženske ter zato ne more ustvarjati vseh tistih pravnih posledic, ki so tipične za zakonsko zvezo. [...] Poglavitni razlog pravnega urejanja zakonske zveze je v zasnovanju družine. [...] Ni mogoče trditi, da bi skupnost istospolnikov (sic!) enako kot skupnost matere in očeta vplivala na skladen otrokov razvoj. [...] Zato ne bi kazalo dopustiti možnosti posvojitve niti zunajzakonske oploditve ali umetne osemenitve. [...] Ni predvideno, da bi skupnost istospolnih partnerjev postala podobna zakonski zvezi.”

Februar: Predsednica parlamentarnega odbora za zdravstvo dr. Majda Ana Kregelj Zbačnik, sicer članica SDS, je med zaslišanjem kandidata za ministra za delo, družino in socialne zadeve Antona Ropa le-tega obtožila, da se premalo zavzema za družinske vrednote in da preveč pozornosti posveča gejem, lezbijkam in akcijam “Kondomi v vsako vas”.

Maj: novinar POP TV v oddaji “Športna scena” imenuje badminton za “pederski šport”.

7. maja dr. Ivan Štuhec v intervjuju za Mag – ob izbruhu afere, ko je nek moški izsiljeval duhovnike, s katerimi je imel spolne odnose – reče: “homoseksualni odnosi niso tisti, ki bi jih lahko obravnavali kot moralno opravičljive.”

21. novembra se na srečanju s kandidati za predsednika republike v Klubu K4 kandidata Janez Podobnik in Jože Bernik izrekla proti istospolnim porokam.

Dr. Tone Mlinar, profesor na Teološki fakulteti, izjavi: “Mislim, da v homoseksualnih odnosih spolnost dejansko neha biti jezik ljubezni.”

1998

Strokovna komisija za programe založništva in književnosti pri Ministrstvu za kulturo, ki so jo sestavljali Milan Dekleva, Dušan Jovanović, dr. Mladen Dolar, Andreja Mlinar, Ženja Leiler Kos, Tilka Jamnik, Božidar Premrl in Tone Pavček je odobrila subvencije 62 revijam, zavrnila pa 16. Med zavrnjenimi šestnajstimi sta bila tudi edini slovenski GLBT reviji Revolver in Lesbo.

1999

15. junija telefon za otroke v stiski, ki deluje v okviru Zveze prijateljev mladine Slovenije, sporočil, da se je v tekočem letu povečalo število klicev med drugim tudi v zvezi s homoseksualnostjo.

Novembra Študentska organizacija Univerze v Ljubljani ukine Roza disko. Po protestih mnogih nevladnih organizacij, ki se pridružijo protestu Škuc-LL, si ŠOU premisli.

2000

26. marca Nedelo objavi anketo o mejah politične satire. 40,6% anketiranih meni, da politična satira ne sme biti rasistična, ksenofobična, seksistična, le 30,7% pa, da ne sme biti žaljiva do homoseksualcev in lezbijk.

Maja dobi Škuc-LL odgovor z Urada varuha človekovih pravic na pobudo za odpravo diskriminacije istospolnih partnerstev. Iz odgovora je jasno razvidno, da se Urad varuha ni želel ukvarjati s to problematiko, saj pobudnici odrekajo pravico sklicevanja na ustavni člen o enakopravnosti, trdi, da mu ni uspelo pridobiti dokumentov Sveta Evrope in Evropskega parlamenta o odpravi diskriminacije itd. Odgovor se cinično zaključi z mnenjem, da “dela varuha človekovih pravic ni mogoče izenačevati z aktivnostmi nevladnih organizacij”.

21. junija zaseda Odbor DZ za delo, zdravstvo, družino in socialne zadeve. Obravnava tudi predlog zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo. Največ razburjenja povzroči amandma k 5. členu, po katerem naj bi bile do umetne oploditve upravičene tudi samske ženske. Jože Trontelj, predsednik Državne komisije za medicinsko etiko, ob tem doda, da se mu zdi popolnoma nesprejemljivo, da bi naredili otroka samski ženski, saj se s tem ustvarja “nepopolna družina”. Karlo Zupančič je “opozoril”, da bi bila na ta način odprta pot za pridobitev otroka tudi homoseksualnim parom, po čemer naj bi postali unikat med evropskimi državami. Jože Možgan je menil, da bi takšen način oploditve omogočali tudi ženskim paraplegikom, ki “niso atraktivne za zakonsko skupnost, želijo pa si otroka”. Na koncu razprave je minister za zdravstvo dr. Dušan Keber pozval LDS, da umakne svoje predloge amandmajev.

16. julija Nedelo objavi anketo, po kateri 10% anketiranih ne bi dalo samskim ženskam pravice do umetne oploditve, 60% pa proti temu, da bi otrok odraščal v skupnosti istospolnih partnerjev.

27. julija se oglasi Urad za žensko politiko z mnenjem, da Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo predstavlja “alarmanten primer zmanjševanja pravic žensk” in opozarja na grobe diskvalifikacije posameznih skupin žensk (predvsem samskih in istospolno usmerjenih), izrečenih v parlamentu.

5. decembra je bila v Ljubljani okrogla miza pravnikov, na kateri so govorili tudi o posvojitvah otrok s strani parov istega spola, katerim so nasprotovali Barbara Brezigar, Tone Jerovšek in France Bučar, saj “je treba pri posvojitvi gledati predvsem na otrokove pravice”. Matevž Krivic pa je opozoril, da obstaja v družbi veliko zakonov raznospolnih partnerjev, ki niso za otroka nič boljši in se je zavzel za strokovno preučitev vprašanja.

2001

15. marca vlada sprejme predlog amandmajev k noveli zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih umetne oploditve z biomedicinsko pomočjo. Po tem predlogu so do OBMP upravičene tudi samske ženske, ki pa bi morale pred tem dobiti dovoljenje posebne komisije.

22. marca se oglasi Katedra za moralno teologijo in nasprotuje spremembi zakona. Anton Mlinar, predstojnik katedre, meni da je “nesprejemljivo, da zakonodaja pod pretvezo zdravljenja neplodnosti odpira pot k neodgovornemu in načrtovanemu starševstvu samskih, ali celo istospolno usmerjenih oseb”.

18. aprila DZ obravnava predlog novele. Po mnenju poslanca SNS Saša Pečeta je namen zakona “izničiti zdravo družino v slovenski družbi”. Poleg tega je zakon po njegovem prepričanju “prvi korak do priznavanja možnosti posvojitve otrok tudi homoseksualnim partnerjem”. SMS meni, da bo zakon “podprl širjenje samohranilstva”. Predlog novele kot moralno in/ali etično spornega označijo tudi poslanci SDS, NSi in SLS+SKD.

4. maja se oglasi Nova generacija, podmladek SLS+SKD. Trdijo, da je 80% medicinske stroke proti členu, ki omogoča dostop do OBMP tudi samskim ženskam. NG napove akcijo “Raje v dvoje” in pove, da zakon odpira “problematiko istospolnih partnerjev”. Izrazi tudi skrb, da bi Slovenija postala evropska “Meka” za umetno oplojevanje samskih žensk.

15. maja mediji objavijo “Pismo proti homofobiji” Društva za nenasilno komunikacijo, ki je po srednjih šolah izvajalo delavnice o nasilju, diskriminacijah, komunikaciji in reševanju konfliktov. Ena od delavnic je obravnavala tudi homoseksualnost. Srednja šola tiska in papirja je dovoljenje za izvedbo delavnic pogojevala z izključitvijo delavnice o istospolni usmerjenosti. Povod za to zahtevo so bile pritožbe staršev, da “šola navija za homoseksualizem (sic!)”.

5. junija se oglasita Združenje za demokratizacijo javnih glasil in Civilna družba za demokratizacijo in pravno državo. Hubert Požarnik v njunem imenu opozori, da novela zakona za OBMP “odpira možnost oploditve tudi lezbičnim ženskam” in da “vse raziskave kažejo, da imajo otroci lezbijk – vemo, da nekatere lezbijke imajo otroka ali pa so biseksualne – bistveno več težav s spolno identiteto. Deklice so zaradi tega, ker odraščajo v takšnem okolju bolj pogosto tudi same lezbične, biseksualne in spolno razpuščene. Fantje pa imajo ravno obratno bistveno več težav z impotenco.”

8. junija redar lokala “Galerija” v ljubljanski Mestni galeriji, ki je sicer v lasti Mestne občine Ljubljana, prepove vstop gej pesnikoma Branetu Mozetiču in Jeanu Paulu Daoustu. Pri tem jima pojasni, da naj “se že navadimo, da lokal ni več za “take”. Sledi protestno pitje mineralne vode v lokalu in čakanje na to, da bodo državni organi odreagirali na očitno diskriminacijo: tožilstvo z obtožnico, višji predstavniki pa z obsodbo dejanja. Obsodbe ne dočakamo, zato se začnejo priprave na “Obvoznico mimo nestrpnosti – pohod proti homofobiji”.

V vmesnem času najemnik omenjenega lokala svoje dejanje pojasnjuje z lažmi, da sta se pesnika nespodobno vedla, da sta se poljubljala po cesti itd., čemur mediji nasedejo.

3. julija končno dočakamo obsodbo dejanja s strani ombudsmana. “Štirinajsti člen Ustave prepoveduje diskriminacijo na podlagi kakršnih koli osebnih okoliščin, kar morajo upoštevati tudi lokali, ki so od države dobili dovoljenje za opravljanje dejavnosti. Prepričanje, da država zaradi pomanjkanja ustreznih zakonov ne zagotavlja enakopravnosti glede na spolno usmerjenost, ki se v zadnjem času pojavlja, je zato zmotno. V primeru diskriminacije imajo državni organi dolžnost ustrezno ukrepati in za svoje ravnanje ne potrebujejo posebnega zakonskega pooblastila.” Kljub mnenju ombudsmana se državni organi ne zganejo, prav tako ne sledijo obsodbe dejanja najemnika lokala s strani drugih predstavnikov države.

6. julija se zgodijo demonstracije pod imenom “Obvoznica mimo nestrpnosti – pohod proti homofobiji”. Še vedno se ne zgane noben predstavnik države. Nacionalni TV uspe prezreti dogodek, ki je dve uri diktiral utrip staremu mestnemu jedru – o njem poroča šele nekaj dni kasneje, po protestih aktivistov in aktivistk.

12. julija Delo objavi komentar Borisa Ježa. V komentarju Jež trdi, da ksenofobija v Sloveniji ni nič drugačna kot v ostalih delih sveta, da dežurni dušebrižniki kar tekmujejo v razkrivanju nestrpnosti. “Kajti razne civilnodružbene skupine počnejo že tak kraval, kakor da bi bilo treba zaradi preganjanja črncev, Židov ali homoseksualcev postaviti celo državo pred haaško sodišče,” meni Jež.

15. julija Nedelo objavi anketo o strpnosti. 34,9% anketiranih meni, da smo Slovenci dovolj strpni do drugih in drugačnih. Homoseksualca ne bi imelo za soseda 28,1% anketiranih.

24. julija Večer objavi komentar, v katerem Petra Zemljič trdi, da je družba homofobična. “Človeku se kar kolca po osemdesetih letih, ko se je homoseksualna in lezbična scena pri nas oblikovala in dobila najtrdnejšo legitimacijo. [...] Danes je zgodba drugačna, saj je družbeni prostor do te problematike bolj ignorantski, če ne celo ostrejši.”

25. julija ljubljanska županja Viktorija Potočnik končno sprejme zagovornike pravic istospolno usmerjenih. Razlog za sprejem je prvi vrsti ta, da jo je Brane Mozetič v intervjuju za Mladino javno postavil na laž, sekundarni pa pritiski na politiko, da obsodi diskriminatorne prakse (zadeva “Cafe Galerija”), ki so jih od 8. junija dalje vršile GLBT organizacije. Županja je med drugim uspela izreči tudi to, da bodo v MOL “skrbno pazili, ali bodo lastniku lokala, kjer se obnašajo diskriminatorno, lokal še dali v najem ali ne”.

Istega dne v tedniku 7D izide komentar Darka Špelca, v katerem ugotovi: “Nedavno je bila v medijski prostor izstreljena ‘nova’ skovanka – homofobija! Izraz je v uporabi zadnja tri desetletja in ima ‘znanstveno’ vrednost kot trditev, da je homoseksualnost prirojena.”

“Skupnega življenja v partnerstvu homoseksualcev nima smisla obsojati, čeprav je protinaravno, razen če gre za negativni vpliv na javno moralo. Sankcioniranje skupnosti homoseksualnih parov z državno poroko pa je popolnoma nesmiselno, ker ni naravno. Posvojitve otrok je treba homoseksualnim parom brezpogojno preprečiti, ker je takšna usmeritev kvarna za družbo. Že dejstvo, da o tem sploh razpravljamo, govori, da smo na robu družbene norosti.
[...]
Obenem mora oče negovati poseben erotični odnos s hčerko, ki si mora pridobiti za življenje odločilno izkušnjo, da je ‘osvojila’ očeta. Če ji to ni uspelo, je dosmrtna erotična pohabljenka. Nujno je spoštovati dejstvo, da otroke vzgaja predvsem oče (ki je bil, je in bo reprezentant družbene realitete), mati pa pomaga možu pri vzgoji predvsem tako, da mu prikimava.
[...]
Otroci se lahko navzamejo bistvenih življenjskih vodil le, če odraščajo ob očetu in materi, medtem ko brezpogojno postanejo invalidni ob dveh lezbijkah ali dveh homoseksualcih. Ne pozabimo: homoseksualci so suha veja, saj ne morejo ali nočejo podaljševati svojega rodu. Kljub temu pa zelo agresivno uveljavljajo domnevno pravico do rodne neproduktivnosti. Tega jim ne smemo omogočati, kljub sodobnemu multikulturalizmu, ki omogoča preplavljanje družbe z raznovrstno patologijo. Že tako je visok odstotek otrok izpostavljen vsestranskemu invalidiziranju ob materah samohranilkah, ki s samskostjo dokazujejo, da niso bile sposobne dobiti in obdržati moškega, ki jim je praviloma zaradi feminističnih popadkov ušel na pot ‘odsotnega moža in očeta’.”
dr. Janez Rugelj, Večer, 13. avgusta

9. novembra Mirovni inštitut predstavi knjigo “Poročilo Skupine za spremljanje nestrpnosti”. Direktorica inštituta Vlasta Jalušič je ob tej priložnosti dejala, da “rasizem in ksenofobija v slovenski družbi obstajata, pa čeprav nekateri menijo drugače.” Mediji so iz poročila citirali tudi stavek: “Osebno nimam nič proti istospolno usmerjenim osebam, toda menim, da bi bila legalizacija istospolnih porok v posmeh heteroseksualnim, to je normalnim porokam”.

14. novembra se oglasi slovenski center PEN. Predsednik upravnega odbora Veno Taufer v izjavi pravi, da center “navdaja s skrbjo, da je vidnima leposlovnima ustvarjalkama, v katerih delih je prisotna tematika istospolne usmeritve, pristojni državni organ na prvi stopnji postopka odrekel pravice do statusa samostojne kulturne delavke s pravico do plačila prispevkov iz proračuna; pri avtorici proze z lezbično tematiko, ki je doživela pohvale kritike in bila sprejeta v program tujega založnika, z obrazložitvijo, da ‘kvaliteta njenih del ne predstavlja pomembnega prispevka k slovenski kulturi, prisoten je slab kreativen pristop.’ [...] Skrbi nas, da ne gre le za nerazumevanje, temveč za nestrpnost do drugačnosti. Za svoj javni nastop izkorišča vzdušje sovraštva do istospolno usmerjenih, ki ga vse bolj soustvarjajo tudi nekateri slovenski mediji. Od vseh, zlasti pa od tistih, ki usmerjajo javno mnenje, pričakujemo več spoštovanja pravice do drugačnosti.”

23. novembra Ministrstvo za kulturo zavrne očitke PEN-a, da diskriminira ustvarjalce glede na spolno usmerjenost. “Strokovna komisija in Ministrstvo za kulturo v nobenem primeru ne diskriminirata ustvarjalk in ustvarjalcev glede na njihovo spolno usmerjenost. Teh podatkov namreč nimamo [...].” Motiv istospolne usmerjenosti je jasno razviden iz del obeh ustvarjalk.

“Homoseksualci so nevarni…
[...]
Torej nisem šel v načrtovano akcijo proti njim, pač pa sem povedal samo nekaj temeljnih sporočil iz antropologije, ki pravi, da je osnovna naloga vsakega človeka prizadevanje za razmnoževanje. V tem kontekstu so homoseksualci suhe veje, obenem pa niso sposobni za normalen (moški!) odnos do moških in žensk, pač pa je njihov odnos sprevržen, zato homoseksualci ne morejo biti zgledni očetje. Poleg tega se brez žene ne morejo polno osebnostno oblikovati, zato tudi na področju vodenja ne morejo biti vsestransko dober zgled. Nekateri homoseksualci so skrajno rafinirani zapeljevalci mladih dečkov (o čemer pripravljam posebno poročilo), ki sicer od heteroseksualnih moških ne morejo nikoli biti niti malo ogroženi. Mladi dečki so v veliki nevarnosti pred spolno zlorabo homoseksualcev, zato je nujno mladino na to opozarjati. Duševne traume dečkov zaradi spolne zlorabe homoseksualcev so veliko težje kot moška pedofilija nad deklicami, ki je (bila) marsikje naravna in je zato še vedno pričakovana.
[...]
ZARES zrela osebnost je dokončala predvideno šolanje, je poklicno uspešna, živi v tvornem heteroseksualnem partnerstvu in starševstvu, ki ni zasvojena z negativnimi odvisnostmi in se je opredelila za smotrno izobraževanje in za zdravo (telovadba, tek, planinarjenje…) ter se uresničuje v ustvarjalnem delu za druge ljudi.
V navedenem kontekstu me je pri homoseksualcih zanimalo, ali je med njimi kakšen, ki si zares želi doseči najvišjo stopnjo Anthroposa, in sicer predvsem preko tehnike trajne vizualizacije estetske diference lepote heteroseksualnega in grdote homoseksualnega spolnega akta, kar sem nazorno povedal v intervjuju. Gre seveda za polno vključenost v ‘heteroseksistično slovensko družbo’. Nobenega takšnega homoseksualca še nisem spoznal, a vseeno še nisem obupal.”
dr. Janez Rugelj, Mladina, št. 48, 3. december 2001

8. decembra Brane Mozetič v imenu Društva Škuc vloži kazensko ovadbo zaradi zbujanja rasnega ali verskega sovraštva, razdora ali nestrpnosti proti dr. Janezu Ruglju. Ta je v intervjuju za revijo Sodobnost namreč dejal: “Ameriški psihiater Szasz je zapisal, da je psihiatrija družbena služba za nezločinsko delinkvenco. Vsi, ki so delinkventni: pesniki, pisatelji, politiki, lezbijke, homoseksualci in drugi vagabundi, so toliko zarukani, da jih psihiatrija niti ne poskuša spremeniti, ker to ni mogoče. [...] Problem je druge vrste. Ženske pri nas so se mazohistično prepustile kapitalističnemu izkoriščanju in se z užitkom pustijo enakopravno izkoriščati moškim. Delajo osem, deset ur, zato so nesposobne, da bi bile žene, ljubice, matere. [...] Kdor tega ne spoštuje, je izvržek, postane obrobni, marginalizirani človek. Seveda so norme in vrednote za lenuhe, za prevarante, za homoseksualce, za lezbijke, za impotentne, za previdne, za roparje itn. [...] Homoseksualci so marginalci, zato ne morejo imeti pravice do uveljavitve s svojo neproduktivnostjo, pa tudi ne s svojo spolno nagnusnostjo: oralni seks ali vzajemno masturbiranje ali vtikanje penisa v smrdljivo rit med dvema moškima, to je vendar nagnusno. Čislati moramo estetiko! Moški ne more imeti normalnega odnosa do moškega, ne do ženske in ne do otroka in zato ne more odigrati nobene javne funkcije. Če se npr. lepa ženska sleče in razširi noge ter pokaže svoje mednožje, zasije lepota. Penetriranje v čisto vagino je povsem nekaj drugega, kot v smrdljivo rit. Treba je uporabljati natančne izraze, da se ve, kam homoseksualci spadajo. Drugače je z lezbijkami, saj se dvem dejavno lahko priključi en moški… [...] Ženska pri terapiji lahko uspe samo, če je lepa in bogata. Bogata mora biti, da si zdravljenje financira, lepa pa zato, da se ustvari neki magari samo platonski, transferni odnos med terapevtom in bolnikom. Če tega ni, se z njo ne bo nihče ukvarjal. Noben psihoterapevt nima kakšnih muslimank na kavču, zavoženih. Samo lepe in bogate.”

V Magu 19. decembra izide članek, ki ga je napisal dr. Rugelj. Drugačni (narkomani, samohranilke, homoseksualci) po njegovem ogrožajo slovenski narod. Homoseksualce po njegovem ustvarjajo “nesrečne, zamorjene, histerične, mračnjaške matere – v glavnem nepotešene žene alkoholikov”; nekateri homoseksualci so “zelo nevarni za mlade dečke, zato izrabljam to priložnost, da na to opozorim starše, ki so dolžni, da sinove poučijo o nevarnosti zapeljevanja homoseksualcev, kajti travme, ki jih mladi dečki doživljajo zaradi agresivnega homoseksualnega zlorabljanja, so zanje bolj usodne kot pedofilija odraslih moških do deklic.” Za geje je, po njegovih izkušnjah, značilno “zelo resno stanje, ki sodi v jedrno nevrozo”, zato bi “morali biti zaradi izločenosti iz tvornega reproduktivnega procesa do neke mere vdani v svojo reproduktivno omejenost in zato nekako skromni.”

2002

Radijski voditelj Janez Martinčič je na nacionalnem radiu dejal: “Ta peder Hitler je povzročil veliko gorja.” Zaradi te izjave je sekcija Škuc-LL na Urad varuha človekovih pravic naslovila pobudo za ukrepanje in dobila odgovor, da varuh “nima pooblastil za ukrepe v teh primerih” in da gre za “svobodo govora”.

“V obdobju 1964-70 sem v vlogi vojaškega psihiatra podrobno analiziral okrog 50 vojakov, agresivnih homoseksualcev (ki so bili v svojih enotah moteči za heteroseksualne vojake) in za vse po vrsti predlagal odpust iz JLA (dokumentacija se nahaja v Beogradu).
Natančno sem opazoval strokovno, erotično in politično delovanje kolega psihiatra, ki je bil biseksualen z izrazito homoseksualno noto. Bil je paradigma za pezdeta. Po odhodu iz JLA sem med mojimi pacienti srečeval homoseksualce. Nobeden ni sprejel predloga o “spreobrnitvi”. Dva med njimi sta me že nesramno napadla v časopisih. [...]
Pri vseh opazovanih in proučevanih homoseksualcih sem prišel do trdnega strokovnega stališča, ki sem ga posredoval intervjuvarju za revijo Sodobnost, pa tudi do spoznanja, da je SZO [Svetovna zdravstvena organizacija] storila napako, ko je homoseksualizem (sic!) črtala s seznama psihiatričnih obolenj. Prej ali slej bo morala napako popraviti.
Poglavitna osebnostna hiba vsakega homoseksualca je, da ni zmožen imeti normalnih (običajnih) odnosov z moškimi, ženskami in otroci, kajti normalen odnos do navedenih oseb terja stoprocentnega heteroseksualca, medtem ko se homoseksualni in biseksualni moški vedejo zmedeno.”
dr. Janez Rugelj, Mladina, 28. januar

16. februarja na izboru slovenske popevke za Evrovizijo (EMA 2002) zmaga travestitski trio Sestre. Sledi izbruh nestrpnosti v javnosti, v medijih, v vodstvu nacionalne televizije in v parlamentu. Homofobični izpadi ob tem dogodku so podrobneje dokumentirani v drugih materialih.

© 2002 SiQRD.