Adrienne Rich: Raziskovanje razvalin

V zbirki Lambda je izšla nova knjiga.

Adrienne Rich (rojena 1929) velja za eno najpomembnejših sodobnih ameriških pesnic. Karizmatična osebnost, ki je z obsežnim esejističnim (O lažeh, skrivnostih in molku, Lambda 28) in pesniškim opusom pomembno zaznamovala ameriško žensko pisavo. Materinstvo, solidarnost žensk, odnos med moškim in žensko, pluralnost spolnih oblik, odkrivanje kolektivne in osebne identitete ter skupnega jezika, ki naj omogoči izraziti moderno žensko senzibilnost, so glavne teme njene poezije. Pesnenja se loteva s pravo dramatično vnemo. Prizadeva si na novo brati preteklost in sedanjost. Ker bo le tako spet vzpostavljeno dostojanstvo ženske, pesnice, judinje, lezbijke. Gre torej za osvoboditev ženske in hkrati za govorico, drugačno od patriarhalne, ideološko obremenjene. Richeva želi vrniti besedi njeno nekdanjo magično in rotilno funkcijo, tisto psihično energijo, ki se sprosti v trenutku, ko se ženska začne gibati proti novemu prostoru, onkraj družbenih omejitev, ki jih vzpostavljajo moški.

ENAINDVAJSET LJUBEZENSKIH PESMI

I

Povsod po mestu mežika z ekranov

pornografija, znanstveno fantastični vampirji,

prevarani najemniki se upogibajo pod bičem,

tudi midve morava hoditi … nekako tako, kot da bi hodili

po od dežja razmočenih smeteh, skoz strnjene krutosti

najinih sosesk.

Spoprijeti se morava z življenjem, ki se ga ne da

ločiti od teh gnusnih sanj, tega kovinskega blebetanja,

te sramote in begonije ki nevarno pobliskava

s police šestnadstropne hiše,

ali dolgonogih deklet, ki se igrajo z žogo

na dvorišču nižje gimnazije.

Nihče ni pomislil na naju. Živeti hočeva kot drevesa

sikomore, ki plamenijo skoz žvepleni zrak,

kljub neštetim brazgotinam, bujno brsti

najina živalska strast zakoreninjena v mestu.

VII

Katera žival bi spremenila svoje življenje v besede?

Za kakšno zadoščenje gre tu?

- in vendar, pisanje kot je tole pomeni, tudi jaz živim.

Je vse to podobno zavijanju polarnega rosomaha,

ta modulirana kantata divjine?

ali, ko te daleč od tebe skušam ustvarjati v besedah,

kaj te samo uporabljam, kakor reko ali vojno?

In kako sem uporabljala reke, kako sem uporabljala vojne,

da sem se izognila pisanju o najhujšem -

ne zločini drugih, niti naša smrt,

ampak nemoč, da bi si dovolj strastno želela najino svobodo

tako da bi se poškodovani bresti, bolne reke, vse morije zdeli

samo znamenja te oskrumbe nas samih?

XII

Spiva, vrtiva se v krogu kot planeti,

ki krožijo po svojem polnočnem travniku:

dotik je dovolj, da spoznava,

da nisva sami v vesolju, niti v spanju:

sanjski duhovi dveh svetov,

ki hodijo po mestih duhov, se skoraj ogovarjajo.

Prebudile so me tvoje mrmrajoče besede,

izrečene svetla ali temna leta nazaj,

kot da bi govoril moj glas.

A midve imava različne glasove, celo v spanju,

in najini telesi, tako podobni, sta vendar tako različni

in preteklost, ki odmeva po najinih krvnih obtokih,

je polna različnih jezikov, različnih pomenov -

vendar bi v vsaki kroniki sveta, katerega del sva,

lahko bilo zapisano z novim pomenom

bili sva ljubimki istega spola,

ženski iste generacije.

Prevedel Ciril Bergles

Comments are closed.