V zbirki Lambda je izšla nova knjiga Suzane Tratnik “Lezbična zgodba – literarna konstrukcija seksualnosti”.
Svetlana Slapšak
Suzana Tratnik, ali kako misliti lezbičnost in spole
Podlaga za pričujočo knjigo je avtoričina magistrska naloga Lezbična zgodba – literarna konstrukcija seksualnosti. Poudariti velja tako znanstveno inovativnost kot aktivistično artikuliranost dela: kombinacija je sicer prevladujoči model v sodobni literaturi o tej temi. Suzana Tratnik se s svojo knjigo vpisuje v tekočo diskusijo v svetu, in čeprav to morda ni bil njen poglavitni namen, s tem stopa iz varnega zavetja alternative in marginalne pozicije. Njeno obvladovanje teme, avtoriteta znanja torej, tako postaja ključni element pristopa in nepovratno spreminja standarde pisanja o lezbičnosti v Sloveniji.
Avtorica v uvodu razlaga nastanek in semantično zgodovino termina lezbično, podaja osnutek kronologije, genološko mapo lezbične književnosti in predstavi položaj lezbične književnosti v okvirih ženske literature ali ženske pisave. Prek zgodovine antilezbične cenzure in konstrukcije tretjega spola prikaže socialno, ideološko in kulturno ozadje lezbične književnosti kot značilne literarne modalitete, v kateri se občasno skrivajo osnovne lezbične naracije: amazonke, vampirke, bolničarke, učiteljice, spolna ambivalentnost. Obenem pa obravnava stereotipe kot naracijska jedra, v katerih opazimo politiko moči in nadzora.
Uvod zastavlja provokativna vprašanja tako teoriji ženske pisave kot lezbični in queer teoriji, ob kritični predstavitvi stališč Judith Butler in Hélène Cixous. Nadalje avtorica prikaže in nuce svoj pristop, svoj izbor tekstov in smeri analize – v kontekstu južnoslovanskih književnosti in avantgardnih gibanj med obema vojnama. Izbor Suzane Tratnik pa je v celoti inovativen in vključuje tudi pomembno odkritje – roman srbskega Žida Davida S. Pijadeja Strast, objavljen v Zagrebu 1921, kar med drugim implicira temeljit popravek evropske kronologije lezbične književnosti. David S. Pijade (1881-1942), starejši brat znanega politika in povojnega komunističnega stratega novih jugoslovanskih oblasti Moše Pijadeja, je bil prevajalec iz nemščine in francoščine in znana kulturna osebnost. Iz njegove literature veje libertinski duh generacije, ki je lahko prehajala iz enega v drugo avantgardno gibanje, iz larpurlartizma v revolucijo. Lezbičnost je bila za Davida S. Pijadeja motiv, ki »prevaja« zadrege sodobne konstrukcije identitete in potrebo po rušenju meščanske družine. David ni imel zaslombe v komunističnem gibanju in (relativno) rešilnega pribežališča med partizani: končal je v koncentracijskem taborišču. Ponovno odkritje tega avtorja učinkovito relativizira samozavest sodobnih gibanj, ki dekonstruirajo tradicionalna spolna razmerja in spol nasploh, na drugi strani pa ponovno branje dela Davida S. Pijadeja pomembno »decentrira« sodobno lezbično teorijo.
V drugem poglavju (Nastanek lezbične subkulture: tretji spol kot začetek moderne lezbične identitete) avtorica postavi vprašanje zgodovinopisja lezbične književnosti oz. prednosti in nevarnosti institucionalizacije. Analizira različne faze konstrukcije tretjega spola v primerjavi z invencijo izraza homoseksualnosti, zlasti pa v razrednem in političnem kontekstu. Posebej izpostavi urbano okolje kot osrednje mesto proizvajanja naracij, in fin de siècle kot najproduktivnejši čas proizvajanja temeljnih naracij lezbične književnosti, kakor koli še brez jasne tematizacije in definiranja problemov, s čimer prepričljivo poveže lezbično književnost in tretji spol z invencijo moderne identitete.
V tretjem poglavju se avtorica ukvarja z možnimi metodologijami pri branju lezbične književnosti in na poti definiranja metodologije dekonstruira različne koncepte seksualnosti, predvsem queer, travestijo in kamp. Suzana Tratnik med metodološka vprašanja umesti tudi izobčenost in queer prakse, obenem pa uvaja kritiko politik identitete. To ji odpre možnost uvedbe pojma inovacije oz. povezovanja s konceptualnim aparatom zgodovinskih evropskih avantgard. Posebej analizira pomene naracije, »dela« in teksta, s čimer izpostavi nepopolnost »historiografskega pristopa« in utemeljuje dvome glede enovite konceptualizacije lezbične kulture (odsotnost recepcijskih distinkcij).
V četrtem poglavju prikaže širši zgodovinski pregled lezbične literature, vključno z genealogijo, motivi in življenjskimi navadami književnih krogov (saloni). S tem potrdi svojo konceptualizacijo teksta kot naracije in prakse obenem in prepričljivo argumentira svoje metodološke preference.
Peto poglavje je v celoti posvečeno Pijadejevemu romanu. Tratnikova umesti roman v poetiko ekspresionizma, evropskega in jugoslovanskega, in ga vzporeja z drugimi primeri avantgardne proze, kot je denimo roman Terazije Boška Tokina. Avtorica pretanjeno analizira postekspresionistične postopke, ki literarni eksperiment približujejo množični kulturi (radio, film, reklama, kolaž), žanrom popularnega tiska (melodrama, romani v zvezkih, revije) in potrošnikom zunaj elit (športni krogi, tajnice in nižji uslužbenci, urbani polsvet). V svoji analizi Pijadejevega romana pristopa k tekstu iz različnih izhodišč: semiotičnega, antropološkega, interpretacije simbolov in lezbičnega branja. Osrednji predmet analize je konstrukcija telesa v romanu s stališča spolnosti. Ideološko jedro Pijadejeve naracije pa je kritika meščanskega zakona. Iz tega izhaja nujna konfliktnost ženskega in moškega telesa, ki se v tekstu ustvarja na različnih jezikovnih ravneh: govor, posredovani govor oz. pisava, vizualizacija odnosa teles, strategije verbalnih postopkov s telesi v tekstu. Odnos med junakinjama se konstruira posredno, čez simbolno predstavitev in dvoumno verbalizacijo, medtem ko je odnos med telesom ene od junakinj in telesom njenega neželjenega soproga predstavljen v razklanih podobah. Binarne opozicije se v romanu poglabljajo s simbolnim odnosom med ženskim oz. moškim telesom in naravo: spojenost z naravo v primeru žensk, neskladnost z naravo v primeru moških. Neusklajenost, ki iz tega izhaja, usodna neusklajenost ženskega in moškega telesa, provzroča dezintegracijo ženskega telesa. Avtorica Pijadejev tekst opredeli kot roman prijateljstva, odprt za lezbično branje. Minuciozno predstavi praktično vse, kar je kritika napisala o tem romanu, s čimer opravi solidno literarno-zgodovinsko nalogo umeščanja pozabljenega avtorja, reaktualizira njegova sporočila in umesti branje balkanskih književnosti kot neizogibno nalogo evropskega teoretika in zgodovinarja queer kulture. Distinkcija delo-tekst, ki jo je vpeljala R. C. Hoogland (z njo avtorica polemizira v poglavju o metodologiji), tu po zaslugi Suzane Tratnik preseže okvir, ki ga je postavila nizozemska avtorica, in se vzpostavi kot eden ključnih postopkov konstrukcije tretjega spola v kulturi.
V sklepih avtorica daleč preseže formalne zahteve sinteze in povzetka podanih analiz in ponudi drzno teoretično izhodišče o občečloveškem kot radikalno tujem, sicer znano že iz del Monique Wittig, a tam utemeljeno v branju specifične lokalne (regionalne) književnosti: spol je vedno ženski, kot pravi Wittigova, in se v patriarhalnem okolju konstruira zoper univerzalno/moško, ki se bori z dodatnimi identitetami (zunanje/periferno evropsko, nacionalno, plemensko). Ali kot pravi avtorica v zaključku: »Toda: če želimo transcendirati neko temo in spremeniti tekstualno realnost svojega časa, se moramo ukvarjati s posebnostmi.«
Knjiga Suzane Tratnik je konceptno izvirna, metodološko inovativna, kritična pri sprejemanju obstoječih teorij, pogumna pri revalorizaciji neznanega oz. pozabljenega in pri tem dosledna v izpeljavi postkolonialnega pozicioniranja. Kot prva znanstvena raziskava lezbične kulture v Sloveniji kaže njena knjiga izjemno zrelost v rabi znanstvenega aparata, rafiniran občutek za close reading in različne pristope v analizi literarnega teksta, nenazadnje tudi vrhunsko esejistično energijo. Avtorica ne čuti potrebe, da bi svojo vplivno in bogato aktivistično in literarno prakso posebej vpletala v svoje znanstveno delo, ji pa »dvojni pogled« nedvomno omogoča izjemno perspektivo. Dosledno in pregledno strukturira svoj pristop in ponuja inovativno, za nadaljnjo teoretizacijo in raziskovanja odprto znanstveno delo, ki pomeni pomemben korak v razvoju antropologije spolov v Sloveniji.
V času, ko lahko predvidimo dramatičen razvoj debat o zakonu o istospolni zakonski zvezi, knjiga Suzane Tratnik odpira še eno možno raven refleksije: ta zadeva status zakonske zveze kot osnovnega »objekta« dekonstrukcije. Če libertinsko-liberalni populaciji uspe preseči svoje predsodke, saj gre pri istospolni zakonski zvezi le za navidezno pristajanje na rituale medsebojnega zavezovanja v skriti borbi za moč, in če sprejme istospolni zakon kot orodje razkosanja institucije, ki brezupno privlači konservativne naracije, bo verjetno veliko lažje organizirati široko fronto razprav in akcij zaščite in razširjanja človekovih pravic.
