V zbirki Lambda je izšla nova knjiga.
Ko sem prebrala svojo prvo knjigo, v kateri se na koncu giljotina in revolucija le srečata, čeprav to ni naravnost povedano in zato nekateri iz sorodstva knjig ne razumejo, mi je stara mama za prebiranje med čuvanjem na vrtu podarila knjigo O duhovih. Rekoč, da obstaja še tisti drugi svet. Hotela sem vedeti, kateri drugi svet je to in kje je takrat, ko smo v prvem. Knjiga o nezemeljskih duhovih je imela črne strgane platnice, ker so jo bojda nekoč nekomu dobesedno iztrgali iz rok. Poleg tega je ta knjiga šla skoz mnoge roke, ampak tiste prve, iz katerih je bila iztrgana, so bile menda mrtvečeve.
Suzana Tratnik, rojena 1963 v Murski Soboti, sociologinja, pisateljica, prevajalka, publicistka in aktivistka. Souredila delo L, zbornik o lezbičnem gibanju na Slovenskem 1984-1995 (1996) in objavila teoretsko delo Lezbična zgodba – literarna konstrukcija seksualnosti (2004). Izdala je tri zbirke kratkih zgodb, in sicer literarni prvenec Pod ničlo (1998), Na svojem dvorišču (2003) in Vzporednice (2005), ter roman Ime mi je Damjan (2001), ki je bil tudi dramatiziran za ŠKUC gledališče. Njene kratke zgodbe so objavljene v domačih in tujih antologijah in literarnih revijah, knjige pa prevedene v nemščino, češčino in srbščino.
PROSIM TE, NEHAJ SE IGRATI JOHANA!
VESNA je popoldne prišla iz šole. V kuhinji je odložila torbo in sedla za mizo. Mama ji je na krožniku prinesla nekaj kosov ocvrtega kruha. Vesna je jedla, ne da bi pomislila, ali je ob tej uri sploh kdaj lačna.
»Danes nimate naloge?« je ugotavljala mama.
»Ne,« je rekla Vesna. Ni se mogla takoj spomniti, ali se je zlagala.
»Potem pa lahko greš k Marini,« je odločila mama.
Vesna je odložila krožnik v pomivalno korito in odšla k sosedom.
Marina je bila sama doma. Zato je bilo vse razmetano. Na mizi so bili umazani krožniki, kruh, zvezki in trenirka. Marina je Vesni ponudila na debelo narezane kose marmornatega kolača, vendar Vesna ni bila lačna. Pecivo bi vzela le iz vljudnosti, če bi ji ga ponudila Marinina mama.
Marina je rekla, da se bo zdaj končno preoblekla v trenirko za doma. Vesna je prižgala radio na hladilniku in vrtela gumb za radijske postaje. Potem je stopila k mizi in zagledala Marino v sami spodnji majici in z nožem v roki.
»Kakšna pa si!« je očitajoče rekla Vesna. »Obleci se. Strah me je.«
Marina je skomignila z rameni in se navihano nasmehnila, potem pa je naredila strog obraz in parkrat zamahnila z nožem pred seboj, kakor da bi nekoga zabadala.
»Marina, nehaj!« je zakričala Vesna.
Toda Marina si je nadela sovražen in spačen izraz, pri čemer sta ji bila močno v pomoč manjkajoča sprednja zoba. »Jaz nisem Marina. Jaz sem Johan. Jooohaaan!«
Vesna je za vsak primer stopila okrog mize, Marina pa za njo in je kričala:
»Jooohaaan! Blazni Johan! Bog vam pomagaj!«
Vesna je pomislila, da Marina seveda ne more biti na vsem lepem neki Johan, ki se druži z otroki za kazen, da pa nikoli ne veš. Mogoče pa se Marini zdi, da je bolje biti Johan kot Marina.
»Poklicala bom mamo! Domov bom šla, če takoj ne pospraviš noža v predal!«
Vesno je bilo zelo strah in Marini je bilo to všeč.
»Nikamor ne greš! Poklekni in molči! je rekel Johan!«
Vesna je pokleknila in po kolenih zlezla pod mizo.
»Hlače dol! Vsi hlače dol! je rekel Johan!« je spet zahtevala Marina v Johanovi podobi.
Vesna je poskušala zlesti še dlje pod mizo, vendar se je Marina sklonila in brez težav z nožem segla do njene zadnjice pod kratko obleko in ji z enim zamahom prerezala spodnjice. Vesna si je z rokami zakrila oči. Če ni videla Johana z nožem, je bila povsem prepričana, da pred mizo stoji samo Marina, pa tudi manj strah jo je bilo.
Tudi Marina je počepnila pod mizo, se še naprej širokoustila z Johanom in zamahovala z nožem pod mizo. Vesna si je še vedno zakrivala oči, tako da se je zavedala samo še Johanove vroče sape na svojem razgaljenem razporku. Vendar se ni več premaknila.
»Dobro, pa ni več Johana. Je že šel,« je čez čas nekam razočarano rekla Marina, vstala in odložila nož na mizo. Oblekla si je spodnjice in trenirko in šele takrat je Vesna prišla izpod mize. Svoje razrezane spodnjice je stlačila na dno kuhinjskega koša, pod ostanke marmornatega kolača. Potem sta šli na dvorišče. Marina je rekla, da mora nakrmiti kokoši, čeprav tega nihče ni zahteval.
Ko je Vesna zvečer prišla domov, jo je mama vprašala, kaj je toliko časa počela pri sosedovih. Rekla je, da sta z Marino jedli kolač in krmili kokoši, in si popravila krilo čez kolena.
VSAKO popoldne sem obiskala Vesno. To sem naredila zelo previdno. Najprej sem se prepričala, da pred hišo ni avta njenega strica. Njen stric je bil namreč zdravnik. Nekoč mi je ugotovil mumps in od takrat sem se ga izogibala. Lahko bi mi ugotovil kar koli – zdravniki so za to.
Strica ni bilo. Vesna je sedela na pragu, zraven krožnika z ostanki ocvrtih kruhkov, in si s prstom zamišljeno slinila kraste na nogah.
»Prinesla sem ti pokazat Johana,« sem rekla.
Vesna si je še naprej slinila noge, ne da bi dvignila glavo.
»Prinesla sem ti pokazat Johana,« sem rekla.
»Katerega Johana?«
»S sabljo, vendar!«
»Pokaži!«
Dala sem ji strip, ki sem ga kot neprijetno presenečenje skrivala za hrbtom. Na naslovnici je bil mušketir s kozjo bradico, štrlečimi brki in z drobnimi črnimi očmi. Desna roka mu je počivala na izrezljanem ročaju sijoče sablje.
Vesna je pazljivo pogledala naslovnico. Nehala si je sliniti noge.
»Ne,« je rekla.
»Kaj ne?«
»Ne moreš reči, da je Johan.«
Osupnila sem. Hotela sem ji pokazati skrivnostnega Johana, ona pa trdi, da to ni Johan!
»Kako veš, da je Johan?« me je vprašala poudarjeno resno.
»Pa saj je Johan!«
»Ja, kdo ti je pa to povedal?«
»Vem, da je Johan!«
Vesna je podržala strip pred seboj z iztegnjeno roko, tako kot si je moja stara mama brez očal ogledovala pomembne dokumente. Vesna si je še enkrat od daleč ogledala Johana in spravljivo rekla:
»Že mogoče. Toda še vedno ne moreš trditi, da je Johan. Meni se prav nič ne zdi Johan. – Ampak zdaj bom čistila hleve. Lahko greš z mano, če mi obljubiš, da ne boš kričala.«
»Ne bom.«
»Ne verjamem ti.« Zlovoljno me je pogledala. »Saj se zmeraj bojiš svinj.«
»Ne bojim se jih!« sem užaljeno rekla. »Bojim se le, kadar jih ti spustiš ven in jih naščuvaš, da se zaletavajo vame.«
Ko sva bili na zaprtem hlevskem dvorišču, je Vesna nalašč odprla vse hleve hkrati. Stisnila sem se k zidu in z roko na ustih poskušala udušiti kričanje, medtem ko so svinje prosto divjale in cvilile po notranjem dvorišču.
Ko sva končno zapustili hleve, sem se še vedno tresla.
»Greva se sabljat!« sem rekla. Vesna je pozabila na svoje druge opravke na vrtu in prinesla dve dolgi, tanki palici.
»Ha! He! Crkni! Zvrni se! Na!« sva mahali in vsakič z glasnim pokom prekrižali palici, se zavrteli okoli svoje osi in se zopet napadli. Zverinsko sem zatulila, ko me je Vesna rahlo zabodla v rame in se delala, da si z levo roko zaustavljam kri. S prosto desnico sem maščevalno napadla njeno srce. Nekajkrat sem kriče zavrtela palico po zraku, pomerila v srce in zadela natančno v njeno oko. Vesna je spustila palico na tla in si z rokami pokrila oko, točno tako kot Johanov sovražnik v stripu na 32. strani.
»Vesna?«
Vesna se je počasi, brez stokanja, sesedala v počep. Odvrgla sem palico in pobegnila domov.
Sedela sem v kuhinji. V želodcu me je peklilo. Mama mi je kuhala puding. Razmišljala sem, da sem morda Vesno oslepila, kar se ni niti najmanj ujemalo z vanilijevim pudingom.
Zvečer nam je Vesna prinesla mleko. Beločnico je imela popolnoma rdečo. A takoj sem vedela, da še vidi. Torej je le nisem oslepila.
»Sedi malo pri nas,« ji je rekla moja mama.
To je bilo zadnje, kar sem si v tistem trenutku želela.
»Kaj pa je s tvojim očesom?« se je zgrozila stara mama. »A sploh vidiš? Te zelo boli?«
Vsi hlače dol, je rekel Johan. To sem pomislila čisto nehote.
Vesna je sedla. Takoj sem ji porinila v roke svojo skledo vanilijevega pudinga. Hvaležno me je pogledala s krvavo rdečim očesom.
»Ne boli,« je rekla s polnimi usti pudinga. »Sestra mi je hotela povezati rdeče oko, vendar je stric rekel, da to ni nič hudega. Čez nekaj dni bo oko čisto zdravo, tako belo, kot je bilo prej.«
Mirno je gledala predse, kakor da bi pripovedovala, kam vse še mora nesti mleko. Potem je z veliko žlico spet planila po pudingu.
»Kdo ti je vendar to storil?« je vprašala stara mama.
Čakala sem, da se krvavo oko zapiči vame in me upravičeno obtoži. Vendar Vesna ni odmaknila oči od pudinga. Samo žlico je odložila.
»Johan,« je zamišljeno rekla čez nekaj časa. »Johan mi je to storil.«
