Brane Mozetič: Še banalije

Novo v zbirki Lambda.

Banalii (Blesok, 2004)

S tem ko melanholijo (pravzaprav Mozetičev lirski subjekt vedno govori o istospolni ljubezni, Judith Butler pa homoseksualce večkrat poimenuje »melanholični rod«) in potrebo po povzročanju bolečine (samemu sebi in drugemu) postavi v poseben odnos, v katerem ena ustvarja drugo in obratno, Brane Mozetič ustvarja močno poezijo. V njegovih verzih sta osebno in univerzalno v nenehni povezavi, Eros in Tanatos, kakor tudi zadovoljstvo in bolečina, pa se ves čas trudita, da bi nadvladala eden drugega – to je poezija, ki predstavlja kriterij za najboljše v nacionalni literaturi.

Goce Smilevski

Butterflies (Meeting Eyes Bindery, 2004)

Čustveno bogati Metulji, svetlikajoči se od živahne energije, podajajo ljubljanski spleen v finem, gladkem verzu, ki s silno močjo uniči vsako osupljivo podobo, ki jo ustvari, kot da bi bila pesem sama živa entiteta, ki diha in je v nenehnem stanju odloga – pričakovanja halucinacijskega vrha naslednje pesmi.

Travis Jeppesen

Leptiri (DAN, 2005)

jedan od najboljih pisaca s ovih balkanskih prostora… poezija, (homo)erotika, balkanske smrti 90ih… :love:

forum gay.hr

Passion (Talisman House, 2005)

Avtorjev literarni svet je oster in nemiren, toda njegova zavrnitev sentimentalnosti in hkrati težnja po prikazu pristnega, četudi na videz nedosegljivega poželenja, sta dragocenejši kot sončnejši opisi gejevskega življenja.

Robert Murray Davis

SREČAL SEM GA PARKRAT NA PASJIH SPREHODIH

in njegova mlada divjost je bila kot

nalašč za moje oči. Ni prav vedel, kam

bi s svojim potegnjenim telesom, pa se je

rahlo krivil in z dolgimi koraki odnihal

mimo. Svojo ovčarko je vlekel na kratko,

ni se ustavljal in nisem se mu mogel potopiti

v oči. Sem pa lahko od daleč videl,

da jo tepe. In nato, da je ne vodi več

okoli, da je kar izginila. Verjetno se je

je znebil. Par mescev kasneje sem ga

zagledal, kako se važi z nekom na

motorju, in ko sta me prehitela, se je

zadrl name: Pederu jedan! Kar otrpnil

sem. Taki izpadi so se ponavljali. Kdaj

je šel mimo naše hiše in se drl, drugič

je kričal name s svojega balkona. Bil

je živalski glas. Prav nič v skladu

z nežnimi potezami njegovega obraza,

njegovimi tankimi udi, ki so plahutali v vetru.

Da bi se nehalo, sem se obrnil na policijo

in po tistem sem še vedno nerad šel

mimo njegovega okna, a zgodilo se ni

nič. Tudi njega nisem več opazil.

Verjetno je bilo naključje, da je v istem

času šel od doma. Čez kake pol leta

sem ga dvakrat videl na drugem delu

mesta, bolj od daleč, bil je rahlo spre-

menjen. Pozabil sem nanj, bilo je toliko

drugih obrazov, ki so hiteli mimo in me

niso poslušali. Z ladjo sem se odpeljal

na samoten otok, ker so me povabili na

izmenjavo napisanih stavkov. Po tednu dni

smo pozvali prebivalce edine vasi, naj

prisluhnejo našim stvaritvam. Ob uri

ni bilo nikogar in zaman smo čakali vse

do noči. Nikogar niso zanimale naše pesmi,

nihče nas ni hotel poslušati. Stopili smo

dol do morja in se v luninem siju postavili

na breg, voda nam je pljuskala po bosih

nogah. Vsi naenkrat smo začeli v svojih

jezikih govoriti verze ribam, ki so

nas neme opazovale in odpirale usta. Tako

govoreč ribam sem se spomnil na divjega

fanta in res, ko sem se vrnil, je mimo

mene planil v lekarno, pogledal me je,

a je bil tiho, oči so bile prazne, bilo

je toplo, on pa v dolgih rokavih, s kapuco

na glavi, s pordelimi rokami je vrgel

tisti drobiž na pult in zahteval iglo. S skoraj

jokajočim glasom. Zgrabil jo je in odvihral.

Njegova bedna podoba me je oblila z

zadovoljstvom in s spoznanjem, kako globoko

padejo tisti, ki nas zmerjajo na cesti.


MOJI FANTJE SO MOJI PSI. DELAJO SE NEUMNE

in mahajo z repom. Kar naprej se ližejo

po tiču. Ko stegnem roko, da bi jih

pobožal, se umaknejo. Potem pa se prikradejo

v posteljo in se stiskajo k meni. Če se

jim umikam, mi sledijo, drgnejo se

obme in me čudno gledajo. Sosed na

terasi v dvajsetem nadstropju sprehaja

pse. Meče jim kost, da tekajo za njo.

Jaz svojim v sobi dajem jesti, piti,

poslušam njihovo butasto godrnjanje, ali

praskanje, ko jih zapustim, da si vsaj

malo oddahnem. Menda tulijo in zavijajo,

ko me ni. A če jih v parku spustim,

povsem podivjajo in se razbežijo naokrog.

Čakam jih ure in ure. Upehani, umazani

se mi priplazijo pred noge, ko sedim na

klopi, berem brezupno knjigo o človeški

zgodovini in se delam, da jih ne opazim.

Čisto tiho ležijo tam, moji fantje, čakajo,

da jih privežem, da se vrnejo nazaj v

našo posteljo, da me ližejo, ovohavajo,

da mi jasnih oči govorijo, da ne rabim

nikogar drugega več.

Comments are closed.