Novo v zbirki Lambda.
Banalii (Blesok, 2004)
S tem ko melanholijo (pravzaprav Mozetičev lirski subjekt vedno govori o istospolni ljubezni, Judith Butler pa homoseksualce večkrat poimenuje »melanholični rod«) in potrebo po povzročanju bolečine (samemu sebi in drugemu) postavi v poseben odnos, v katerem ena ustvarja drugo in obratno, Brane Mozetič ustvarja močno poezijo. V njegovih verzih sta osebno in univerzalno v nenehni povezavi, Eros in Tanatos, kakor tudi zadovoljstvo in bolečina, pa se ves čas trudita, da bi nadvladala eden drugega – to je poezija, ki predstavlja kriterij za najboljše v nacionalni literaturi.
Goce Smilevski
Butterflies (Meeting Eyes Bindery, 2004)
Čustveno bogati Metulji, svetlikajoči se od živahne energije, podajajo ljubljanski spleen v finem, gladkem verzu, ki s silno močjo uniči vsako osupljivo podobo, ki jo ustvari, kot da bi bila pesem sama živa entiteta, ki diha in je v nenehnem stanju odloga – pričakovanja halucinacijskega vrha naslednje pesmi.
Travis Jeppesen
Leptiri (DAN, 2005)
jedan od najboljih pisaca s ovih balkanskih prostora… poezija, (homo)erotika, balkanske smrti 90ih… :love:
forum gay.hr
Passion (Talisman House, 2005)
Avtorjev literarni svet je oster in nemiren, toda njegova zavrnitev sentimentalnosti in hkrati težnja po prikazu pristnega, četudi na videz nedosegljivega poželenja, sta dragocenejši kot sončnejši opisi gejevskega življenja.
Robert Murray Davis
SREČAL SEM GA PARKRAT NA PASJIH SPREHODIH
in njegova mlada divjost je bila kot
nalašč za moje oči. Ni prav vedel, kam
bi s svojim potegnjenim telesom, pa se je
rahlo krivil in z dolgimi koraki odnihal
mimo. Svojo ovčarko je vlekel na kratko,
ni se ustavljal in nisem se mu mogel potopiti
v oči. Sem pa lahko od daleč videl,
da jo tepe. In nato, da je ne vodi več
okoli, da je kar izginila. Verjetno se je
je znebil. Par mescev kasneje sem ga
zagledal, kako se važi z nekom na
motorju, in ko sta me prehitela, se je
zadrl name: Pederu jedan! Kar otrpnil
sem. Taki izpadi so se ponavljali. Kdaj
je šel mimo naše hiše in se drl, drugič
je kričal name s svojega balkona. Bil
je živalski glas. Prav nič v skladu
z nežnimi potezami njegovega obraza,
njegovimi tankimi udi, ki so plahutali v vetru.
Da bi se nehalo, sem se obrnil na policijo
in po tistem sem še vedno nerad šel
mimo njegovega okna, a zgodilo se ni
nič. Tudi njega nisem več opazil.
Verjetno je bilo naključje, da je v istem
času šel od doma. Čez kake pol leta
sem ga dvakrat videl na drugem delu
mesta, bolj od daleč, bil je rahlo spre-
menjen. Pozabil sem nanj, bilo je toliko
drugih obrazov, ki so hiteli mimo in me
niso poslušali. Z ladjo sem se odpeljal
na samoten otok, ker so me povabili na
izmenjavo napisanih stavkov. Po tednu dni
smo pozvali prebivalce edine vasi, naj
prisluhnejo našim stvaritvam. Ob uri
ni bilo nikogar in zaman smo čakali vse
do noči. Nikogar niso zanimale naše pesmi,
nihče nas ni hotel poslušati. Stopili smo
dol do morja in se v luninem siju postavili
na breg, voda nam je pljuskala po bosih
nogah. Vsi naenkrat smo začeli v svojih
jezikih govoriti verze ribam, ki so
nas neme opazovale in odpirale usta. Tako
govoreč ribam sem se spomnil na divjega
fanta in res, ko sem se vrnil, je mimo
mene planil v lekarno, pogledal me je,
a je bil tiho, oči so bile prazne, bilo
je toplo, on pa v dolgih rokavih, s kapuco
na glavi, s pordelimi rokami je vrgel
tisti drobiž na pult in zahteval iglo. S skoraj
jokajočim glasom. Zgrabil jo je in odvihral.
Njegova bedna podoba me je oblila z
zadovoljstvom in s spoznanjem, kako globoko
padejo tisti, ki nas zmerjajo na cesti.
MOJI FANTJE SO MOJI PSI. DELAJO SE NEUMNE
in mahajo z repom. Kar naprej se ližejo
po tiču. Ko stegnem roko, da bi jih
pobožal, se umaknejo. Potem pa se prikradejo
v posteljo in se stiskajo k meni. Če se
jim umikam, mi sledijo, drgnejo se
obme in me čudno gledajo. Sosed na
terasi v dvajsetem nadstropju sprehaja
pse. Meče jim kost, da tekajo za njo.
Jaz svojim v sobi dajem jesti, piti,
poslušam njihovo butasto godrnjanje, ali
praskanje, ko jih zapustim, da si vsaj
malo oddahnem. Menda tulijo in zavijajo,
ko me ni. A če jih v parku spustim,
povsem podivjajo in se razbežijo naokrog.
Čakam jih ure in ure. Upehani, umazani
se mi priplazijo pred noge, ko sedim na
klopi, berem brezupno knjigo o človeški
zgodovini in se delam, da jih ne opazim.
Čisto tiho ležijo tam, moji fantje, čakajo,
da jih privežem, da se vrnejo nazaj v
našo posteljo, da me ližejo, ovohavajo,
da mi jasnih oči govorijo, da ne rabim
nikogar drugega več.
