Na letališče pride deset minut prezgodaj in izve, da je letalo pristalo dvajset minut pred napovedanim časom. Wayna najprej zagleda v hrbet, kako stoji ob tekočem traku za prtljago. Tak je kakor vedno – kot bi ga prepihal veter; na sebi ima ponošeno usnjeno jakno, ki jo je nosil tisto noč, ko sta se spoznala. Neil se mu priplazi za hrbet in ga prime za ramena; Wayne se obrne in očitno mu odleže, ko ga vidi.
Objameta se kakor brata; šele v varnem okolju avta Neilove matere se upata poljubiti. Prepoznata vonj drug drugega in se sprostita. »Nikoli si nisem mislil, da boš zares prišel sem,« pravi Neil. »Povsem tak si kakor v New Yorku.«
»Saj se nisva videla le en teden.«
Spet se poljubita. Neil hoče, da gresta v motel, toda Wayne ostaja stvaren. »Saj bova kmalu doma,« ga pomiri. »Ne skrbi.«
»Lahko bi šla do kopališča v mestu in najela sobo za neskončno dolgo,« predlaga Neil. »Kristus, kako sem napet. Ne vem niti, ali bova spala v isti sobi.«
»Se bova pa tihotapila drug k drugemu v sobo. Romantično bo.«
Še nekaj minut se objemata, dokler ne opazita, da ju ljudje gledajo skozi vetrobransko steklo. Nerada se ločita. Neil se opomni, da tega moškega ljubi in da ima razlog, da ga pripelje domov.
Nazaj gresta po slikovitejši poti: drvita čez predgorje in skozi gozdove, po belih štiripasovnicah visoko v gorah. Wayne pove, da je med poletom sedel zraven ženske, ki je bila na psihiatriji medicinska sestra Marilyn Monroe. Sezuje se in z golo nogo dreza Neila v gleženj; s palcem mu sezuva nogavico.
»Voziti moram,« ga ustavi Neil. »Zelo sem vesel, da si prišel.«
Zasebnost avta jima nudi udobje. V javnosti, celo v svobodomiselnem okolišu Zahodne sedemdesete ulice, ju je strah, da bi se držala za roko ali se dotikala. To sta priznala le drug drugemu. Zdrsneta čez prelaz med dvema hriboma in nenadoma se znajdeta v naseljenem področju severne Kalifornije, v deželi dragih hiš, zgrajenih v slogu rančev.
Zavijeta na dovoz pred hišo in psi se med lajanjem poženejo proti avtu. Ko Wayne odpre vrata, vsi trije skočijo vanj, in poskuša jih spet zapreti. »Ne skrbi. Abbylucyferny! V hišo, prekleto!«
Z verande jima gre nasproti njegova mama. Preoblekla se je v modro obleko s cvetličnim vzorcem, ki je Neil ne prepozna. Zleze iz avta in nezavzeto kroti pse. V drevju cvrčijo škržati. Mama žari, v soju žarometov je celo videti lepa, obdana z zdaj tihimi psi kakor Kirka s svojimi služabniki. Waynu ponudi roko in se predstavi: »Wayne, jaz sem Barbara.« Neil pozabi, da je njegova mama.
»Lepo, da sva se spoznala, Barbara,« odvrne Wayne in iztegne dlan. Premeteno jo zavrti in poljubi na lice.
Barbara! Njegovo mamo kliče Barbara! Potem se spomni, da je Wayne pet let starejši od njega. Klepetata ob odprtih avtomobilskih vratih in Neil zleze vase – zbegani mladostnik, v zadregi, odveč.
Trenutek, ki se ga je tako zelo bal, je mimo, in bilo bi vseeno, če njega sploh ne bi bilo zraven. Pri večerji Wayne prijetno kramlja, kakor očarani snubec, ki si prizadeva osvojiti roko Neilove matere. »Sodomit pedrskega sina,« kipi Neilu po glavi. Mama je pripravila drobne mesne kroglice s svežim korijandrom in široke rezance s pestom. Wayne pripoveduje o ljudeh z ulice v New Yorku; Salvador je tragedija; ko bi le Sadat še živel; Phyllis Schlafly – kaj lahko človek sploh naredi?
»To je boj, ki ga izgubljamo,« pravi ona. »Vsak dan smo tam s svojimi mizami, jaz in druge matere, toda povem ti, Wayne, ta boj izgubljamo. Včasih mislim, da smo me, stare gospe, še edine, ki imamo dovolj potrpljenja, da se borimo.«
Neil tu in tam kaj pripomni, a njegovi komentarji se zdijo omejeni in nespretni. Wayne jo še naprej kliče Barbara. Odkar Neil pomni, je ni nihče, ki bi bil mlajši od štirideset let, klical Barbara. Onadva pijeta vino; on ne.
Čas je, da stori kaj drastičnega. Premišljuje, ali naj Wayna prime za roko, vendar se zadrži. Še nikoli ni naredil pred njo nič takega, kar bi potrdilo, da je seksualnost, ki jo je priznal pred leti, resnična, in ne izmišljena. Tudi z Waynom bi bila lahko le prijatelja, sostanovalca iz študentskega doma. Potem Wayne, njegov rešitelj, s široko kretnjo seže po njegovi roki in jo stisne, ne da bi prekinil šalo o Savdijcih, ki jo pravkar pripoveduje. Ko se zasmeje, sta njuni dlani že združeni. Neila stisne v grlu; srce mu začne razbijati. Opazi preblisk v materinih očeh, vidi, kako pobesi pogled; ona pa ne prekine toka svoje pripovedi. Večerja se nadaljuje in vsi tabuji, ki so obstajali od otroštva dalje, tiho izginjajo.
Mama pospravi posodo z mize. Njuni dlani postaneta lepljivi; ne loči, kateri prsti so njegovi in kateri Waynovi. Ona pospravi mizo do konca in zbere pse.
»Zelo sem utrujena, fanta, in jutri me čaka dolg dan, zato bom šla spat. V Neilovi kopalnici so dodatne brisače zate, Wayne. Lepo spita.«
»Lahko noč, Barbara,« zakliče Wayne. »Čudovito vas je bilo spoznati.«
Ostaneta sama. Zdaj lahko razvozlata dlani.
»Torej lahko spiva skupaj?«
»Ja,« potrdi Neil. »Le ne morem si predstavljati, da bi v tej hiši s kom spal.«
Noga mu divje trzne. Wayne ga trdno prime za roko in ga dvigne s stola.
Novo v zbirki Lambda.
