Pier Paolo Pasolini: Amado mio

Najlepša majica v Marzinsu se je pojavila proti večeru. Gotovo je že odbilo šest in popoldanski ples je bil še zadržan, skoraj družinski. Le malo ljudi je bilo videti v okolici ali na ploščadi; mladi prišleki so preizkušali teren: klicali so se iz enega na drug konec gozdička ob ogradi plesišča ali se podajali na pustolovske izlete na nasip nad reko, ki je skrita tekla med grmovjem in vinogradi.

Omenjena majica se je pojavila na cementnem valju za ravnanje balinišča, med jelšama, ki sta lili svoje veje nad ploščadjo. Desiderio je v tistem času plesal z nekim dekletom iz San Vita, ki so jo fantje iz Marzinsa zaradi njene modre pelerinice s šopkom vrtnic na ramenu opazovali s posebnim tihim občudovanjem, kot da gre za »damo«. Desiderio pa se ni menil zanjo, kvečjemu ga je stiskalo pri srcu zaradi tiste njene pelerinice in šopka vrtnic; s pogledom je nemirno iskal za ogrado ploščadi, kjer so se med množico pojavljale in izginjale posamezne »majice«, ki jih je opazil tekom popoldneva. Majica na valju bi v prvem trenutku lahko obveljala zgolj za nepomembno varianto; ob njej je bilo res videti njeno dvojčico, sivo majico z rdečo črto čez prsi, njen lastnik pa je bil rdečelasec z mladim obrazom, ki ga je Desiderio takoj definiral kot obraz postarane, a čudežno sveže angleške kokete; in ko je v počasnem koraku prvič priplesal mimo, mu je morda zaradi kričeče barve svojih las prav on padel v oči.

Rdečelasca Chinnija je definiral že prvi pogled; pa vendar … Desiderijevi preizkušeni usposobljenosti navkljub je pred njim še vedno vztrajala dokaj trdna pregrada začetne skrivnostnosti, ki je izvirala predvsem od očeta (alkoholizem? delna impotenca?), in je dajala dečku videz pokvarjenosti, videz stare, čudežno pomlajene zvodnice, ki jo je v jarkem soncu malce zaslepil odblesk rdečega vrtinca las. Kakšna notranja bogastva so bila mladeniču na razpolago s to malo skrivnostjo (alkoholizem, anglosaška prikrajšanost, organska šibkost, bujnost starostne dobe, plus nekdanja, ponovno utelešena bujnost očeta itd. itd.), to ve le sam bog. Eno drži, kot pribito: med naslednjim plesom, ko je Inesina v ritmu sambe poskakujoča pelerinica dajala vtis, kot da bo dekle, živa podoba nedeljskega veselja, vsak hip poletelo pod nebo, se Desiderio ni mogel upirati skušnjavi, da ne bi karseda goreče strmel v rdečelasca. Pod zelenkastimi mačjimi očmi in podolgovatimi, mirnimi ustnicami je triumfirala omenjena majica s črto na prsih. Ampak … o bog … tista druga majica … Ines se je morala smejati nenadni muhi svojega plesalca, ki ga je napadla vrtoglavica (preveč piva? vročina? kakorkoli že, en ples je treba preskočiti in se odpočiti), in mu slediti k ogradi, pri čemer se je potrudila, da bi si nadela čimbolj mestni videz, dopolnjen z ljubko zdolgočasenostjo: ni pa se preveč čudila dejstvu, da si je njen prijatelj od slabosti, ki morda res ni bila ne vem kako huda, hotel opomoči prav ob tistem delu ograde, ki je bil najbolj izpostavljen peklenskemu avgustovskemu soncu. Na tistem koncu ploščadi je nad cementnim valjem vzhajala Jazìsova zvezda.

A fant je nenadoma skočil na travo in se izgubil. Naenkrat ozdravljen (skrivnost narave, in to ne le za Ines) in noro srečen je Desiderio spet hotel plesati: to pot je bil boogie woogie in oči preprostega občinstva so se ponovno prilepile na Ines, ki se je v svoji neverjetni pelerinici vrtela sredi plesišča. Jazìs, ki je bil še vedno brez imena, ne Benito, ne Jazìs, ne Sardanapalo … niti Giuseppe ali Bepi, je odšel, kamor je hotela majica; odšel je, kot bi ga popoldne, iz katerega se je izločil, zdaj spet vsrkalo v svoje grlo: v grlo iz listja, neba, proda … In čezenj zavalilo skalo. Desiderio se je zdaj maščeval za to izgubo; kriva je bila uboga Ines, kriva je bila čreda navdušeno ganjenega občinstva, trpel je rdečelasec Chini na cementnem valju, ki se je spremenil v pravi Waste Land (karseda grenka primera za Desideria: anglosaška prikrajšanost – Eliot) brez palme. In palma? Pod katerim prekletim Južnim križem so zoreli njeni plašni dateljni. V katere kraje in v kakšno družbo je majica sledila prsim svojega lastnika, ali srcu, če je Desiderijevo hrepenenje segalo že do srca? Čisto blizu in hkrati tako neskončno daleč je bil nekje na Zemlji kot, v katerem je NN, ljubljenček ljubezni, malce več kot človek in malce manj kot kip, sledil poteku praznovanja, in njegova prisotnost je več kot zadoščala, da sta sonce in pokrajina postala toliko svetlejša in prijetnejša.

Brez sape in kroteč samega sebe, si je Desiderio med plesom skušal predstavljati kraje tega Zemljevida, ki ga je narisal izključno za Ljubezen. V glavi mu je odmeval Cavafisov verz:

 

In potem sem zagledal čudovito telo …

 

A deček je bil čista daljava, Neznanec v najglobljem pomenu besede.

Potem pa se je spet pojavil. Desiderijeva panika je bila potemtakem odveč, le slepilni manever kriminalnega romana v delno kafkovskem slogu: bodoči Jazìs se je po vsej verjetnosti le sramežljivo oddaljil, da bi opravil neke svoje – resda čudovite – a kljub temu le telesne potrebe … Skupaj z majico se je povrnil glavobol.

Ines se je morala že drugič srečati z rafiniranostjo svetovljanskega življenja in spet se je znašla pod sončno pripeko na že večkrat omenjenem koncu ploščadi. A Desiderijevi tesnobi se je pridružilo še nekaj novega: tisti skrivnostni kot na zemlji se je deloma razkril … po vsej logiki je šlo za kak odmaknjen prostor pod nasipom, porasel z bezgom in s sirkom, kjer je v silni zaupljivosti s samim seboj in z naravo lahko brez zadržkov razkril nekatere svoje skrivnosti: in Desiderio je bil noro ljubosumen na grmičje.

Zdaj, ko se je kot živa slika odrekanja spet pojavil na valju, neprebojen, da bolj ne bi mogel biti, zdaj je bila njegova izpoved travi potisnjena v temo in gumbe njegovih sinjemodrih hlač je povezovala nitka neverjetne čistosti.

Tam se je pustil občudovati vse do večerje. Ko se je potem iztekel zadnji valček popoldanskega plesa, je bilo za Desideria življenje le v njegovem žgočem grlu. Kajti na svetu ni ostalo drugega kot oblak, iz katerega ne bo nikoli deževalo. Ta oblak je zdaj po vsej verjetnosti večerjal in s tem se je začenjala nova kafkovska kazuistika: sestavila se je podoba matere, angelske osebe s pozitivnimi vplivi: mu ni prav ona kupila majice v San Vitu ali v Morsanu? Poleg tega bi Desiderio stavil kakršnokoli vsoto na materinsko poreklo ustnic in kože. Glede sinjemodrih oči tako nihče ne bi sprejel stave, kajti o njih ni bilo nobenega dvoma. Pri črnih laseh pa je moral imeti prste vmes hudič: ženska s tako kožo in takimi ustnicami je brez dvoma svetlolasa. Odkod potem te saje? Ta nervozno skodrana griva zloščena z najbolj peklenskim globinom? Sicer pa je v vsem telesu drhtela mati, spremenjena v moškega; tisti ljubki prevod moškega imena v obliko ženskega spola za katerim stoji zaljubljeni oče (spomin na nek mehiški film: ona Juana, on, otročiček – že predpostavljen kot očetov tekmec – pa Juanito). Bolj kot je krepko, čvrsto telo razglašalo magično formulo moškosti, gostejša, bolj zabrisana je bila njegova mehkoba.