Ciril Bergles: Tutankamon

Novo v zbirki Lambda.

Pričevanja modrecev, pesnikov, popotnikov in preprostih ljudi v prvem delu pesniške zbirke Tutankamon, ki govori o poti in času, o večnem kozmičnem redu in povezanosti življenja s smrtjo, se v drugem delu prepletajo s poetičnimi razmišljanji o mladosti, lepoti in ljubezni. Bergles pred nami razgrinja svet, ki ni obremenjen s predsodki, in kjer se lahko mlade sanje in želje svobodno izživijo. Stari Egipt je metafora za prostor in čas, ki se ne sramuje strasti, čutnih užitkov, najdrznejših sanj, pohotnega zanosa krvi, in je strpen do vseh oblik ljubezni. Pesem potuje v preteklost, da bi izrazila misli in občutja, ki se izkažejo za brezčasna in univerzalna. To je poezija o prebujanju telesa, o iskanju telesnega in duhovnega stika v strastnem hrepenenju po drugem bitju, o bližini in ljubezni, poezija, ki zanosno pritrjuje življenju, ki preseneti in očara s senzualnostjo, z erotično energijo ter s silovito izpovedno močjo.

Milan Šelj

PRIČEVANJE MLADENIČA,
KI JE SKRBEL ZA KRALJEVO KOPEL

Kako očarljiv je bil, ko je sedél
na pručki za kopanje. Počasi sem
ga oblival z vodo, da so topli curki
poželjivo drseli po njegovih prsih,
napetem hrbtu, drhtečem trebuhu …
In potem sem ga natrl s sodo,
mu namazilil telo z dišečim oljem
in odišavil z božanskimi vonji.
Vtem so se v meni budili občutki,
ki jih je mladi Kralj prepoznal.
S težavo sem krotil drhtenje,
ki me je pozibavalo kakor veter
mlade palmove veje. Najbrž si je
tudi on želel utreti pot do čutnih
radosti. To sem videl v njegovih očeh,
temnih kakor dno neskončnega
brezna, barve nekje na sredi
med temno zeleno in modro.
Da bi me rad objel, se zapičil
globoko v moje telo, voljno in vitko,
kot mladi gepard v samico.
Zakaj življenje brez strasti je prazno,
dolgočasno kot vojna brez krika.
Čutil sem, da me je klical v svoje telo,
me vabil v vrtince svoje nemirne reke.
V trenutkih neukrotljive razigranosti
me je za hip strastno objel, da sem bil
potem še bolj napet in globoko
v sebi ječal kot posiljena deklica.

SEDMO PRIČEVANJE
MLADEGA ANUPA

Vstopil sem
v njegovo telo.
Iz svojega telesa
sem izstopil
kot iz zrcala
in vstopil
v njegovega,
spodbujen od njegovih
pritajenih vzdihov,
zadržanih krikov,
drhtenja udov …
Njegov ogenj je žarel
v mojih žilah
kot najsvetlejša zvezda.
Moje roke in njegove roke
so bile kot žarki zvezde,
ki se je razmnoževala
in naju napolnjevala
s svojo magično svetlobo.
Bila sva kot divji živali,
ko se parita in sopihata
in použivata druga drugo,
dokler ne obnemoreta.

OSMO PRIČEVANJE
MLADEGA ANUPA

Držal sem ga v svojem objemu,
z glavo naslonjeno na moje prsi.
Oči je imel zaprte, morda je spal
in me sanjal. Moje srce je vedelo,
da samo v sanjah pripadava drug
drugemu, zato je utripalo tako tiho.
Ni verjelo v obljube, ki jih je buden
tolikokrat lahkomiselno izrekel.
Prevečkrat je že drhtelo zaradi
slepega upanja in se je moralo
pomiriti v bridkem razočaranju.
Morda je bilo to, kar sem držal
v objemu, te njegove mlade sanje,
edino, kar sem lahko pričakoval
od njega.

PRIČEVANJE KRALJEVEGA
SLUŽABNIKA

Nekega poznega popoldneva
sem vstopil v spalnico mladega
Kralja. Počival je na tistem
razkošnem ležišču.
Moja prisotnost ni zmotila
njegovega spanca. Očaran
od čudovitega prizora
sem obstal, zadrževal dih.
Njegovo telo je izžarevalo
očarljivo čutno svetlobo.
Takega so videle moje oči,
ker sem ga ljubil, naskrivaj.
Njegova nežna roka je večkrat
zadrhtela, kot da išče neko
drugo roko, ustnice so se blago
nasmihale. Morda je v snu videl
obraz, ki ga je ljubil.
A vsak trenutek bi se mladi Kralj
lahko zbudil in tega čudeža
bi bilo nenadoma konec.

DEVETO PRIČEVANJE MLADEGA ANUPA

Mesec, ki se je že nekaj noči skrival
pred nama, se je nenadoma spet vrnil
in v nama vztrajno spodbujal
najin neukrotljivi čutni nemir.
In sva se ljubila kot nikdar prej: ničesar
nisva potrebovala, ničesar želela, drug
drugemu sva podarjala svoje razvneto
telo, odprto kot prebujen nebesni vulkan.
Najine mlade strasti so gorele s silnim
plamenom in tvegala sva,
da naju upepelijo.

ZADNJE PRIČEVANJE
MLADEGA UNUPA

V mraku
je bila
njegova polt
žareča,
svilnata,
trdna,
nežno drhteča,
pritajen bleščeč
plamen.
V mraku
je sejal poglede
kot lahne strelice
z daljnega sveta.
V mraku
ga je moj sen
objemal
kot dotik,
ki ga ločuje
od časa
in njegovih stvari.
V mraku je bil
njegov glas
kot blisk meča,
ko se zareže
v neskončni zrak.

Comments are closed.