Marc Vilrouge (1971-2007), francoski avtor petih kratkih romanov, ki se vsi dotikajo nenavadnih tem. Po težki mladosti je pri dvajsetih pobegnil v Pariz, začel pisati in odkrivati svet spanca. Pri tem je gojil pravi kult psihotropnih snovi, s pomočjo katerih je živel neko drugo življenje – temu se je ob zastoju srca pri petintridesetih slednjič tudi prepustil. Njegovo zadnje delo, kratek roman Nemogoča knjiga, se začne kot pravljica, ki se prelevi v nočno moro. Junak se prepušča seksu, drogam, beži pred pričakovanji staršev, predvsem pa se vrti okoli svoje nezmožnosti pisati, okoli smisla svojega bivanja, na samem robu med spanjem in komo. Suho pripovedovanje brez iluzij, z nemalo družbene kritičnosti sodobnega sveta, nas stiska za grlo, dokler se ne konča na straneh črne kronike.
Brane Mozetič je doslej prevedel številne frankofonske avtorje, zlasti raziskovalce mračnih plati življenja (Rimbaud, Genet, Foucault, Daoust, Cliff, Gassel, Guibert, Dustan).
(odlomek)
2
Pet zjutraj je, v velikem meščanskem stanovanju nekega kancerologa. Grupni seks je v polnem razmahu, Flavienu vse popušča, tava po hodnikih, hodi iz enega temačnega prostora v drugega. V tistem, ki je gotovo pisarna, pet tipov svoj fuk parti prekinja z dozami kristala. Iz stekleničke, ki jo grejejo na plamenčku vžigalnika, se dvigajo kolobarčki belega dima, ki jih eden za drugim vdihavajo s polnimi pljuči. Flavien vpraša, če je ostalo še kaj koke. Pojdi pogledat v kuhinjo, izjeclja obritoglavec. Flavien se napoti tja in najde le prazen krožnik, potegne s prstom po njem, da pobere nekaj ostankov prahu in se z njimi podrgne po dlesnih.
Flavien se počuti slabo. On, ki je pred par urami pod vplivom iksov v tem kupu teles zaznaval magijo posvečenih orgij, celo čutil skoraj mistično skupnost z veliko Celoto, se je grobo znašel zunaj vezi, zunaj Enotnosti. Konec samopozabe. Znova misli, individualnost, ta vražji ego in ta samota, ki so ga pripeljali v njegov položaj, položaj človekove usode.
V pogrešanju anatomije brezciljnosti je iz enega prostora v drugega iskal gostitelja, nekega Pascala, ki ga je slednjič našel pri delu. Flavien nima potrpljenja, da bi čakal, da si slednji vzame predah, in iz prepleta teles izmota Pascalovo glavo, da mu zamrmra na uho: imaš še kaj koke, meni ni v redu, popušča. Nenavadno, a Pascal je našel nekaj moči, da je zasopel: v indijski škatli na nizki mizici v salonu … In se povrnil v svoj trip.
Pol šestih, Flaviena zebe, stušira se z vročo vodo in si navleče majico, predno vstopi v salon. Tesnoba je vse večja, najde indijsko škatlo, v njej je kakih trideset majhnih zavojčkov koke. Ker je salon prazen, Flavien izrabi priliko in zmakne dva grama, skrije ju v žep svojih hlač, ki jih je pustil pri vhodu. Nato se vrne in se namesti pred stekleno mizico, da si naredi črtico. Povleče enkrat, dvakrat, trikrat, nobenega učinka, utrujenost in nelagodje ne zgineta. Bolj ko minevajo minute, bolj ga preplavlja neomajen val samote. Nepreklicno je zunaj vezi. Stiska se spreobrne v klavstrofobijo. Flavien mora na zrak, pri vhodu se obleče in v totalni ravnodušnosti zapusti grupno seanso.
Ko Flavien izstopi iz zgradbe, se hitro povzpenja po bulvarju Sebastopol, mudi se mu, da se po celem telesu razkuži s cytealom, in da malo odspi.
3
- Kdaj boš napisal kako lepo knjigo? reče mama nekega dne Flavienu. Roman, ki bi ga lahko brala babi.
V tem trenutku mu je vse padlo dol.
Ob tako zveneči ničevosti in nerazumevanju ni vedel, kaj odgovoriti.
Misli mu je ravno prešinila silovitost odlomka iz romana Arnauda Cathrine, Sweet Home, ki si ga je prepisal v beležnico:
“Česa se bojim? mi boš rekel. Spregledal sem, o čem ne pišeš: kako dostojna je ta knjiga, kajne, brez nevarnosti. Se spomniš, ko sem ti rekel, da imamo vsi v sebi nemogoče knjige. Točno vem, kaj bi zadoščalo, da bi uničil vse okoli sebe. In tega ne zapišem.”
4
Ob vsakem novem romanu enak cirkus, pretres, ihtenje. Rana v prsih.
Na telefonu je njegova mama, z glasom brezupa, govori o trpljenju “ga brati” tako brezupnega.
Najhuje pa je, ko mu oče izreče nepreklicno tožbo, ker Flavien v enem svojih romanov nesrečno zasnuje patriarhalnega junaka. Pravi, da se ne prepozna in tuli o neresnici. Že kako leto Flavien nima več pravice pisati o svoji družini.
Brez očeta, brez orientacije … In nobenih zgodb!
Flavien je človek brez otroštva.
Z nagobčnikom.
5
Njegov oče ničesar ne razume o avtofikciji.
Pogovor je mučen, prekinjajo ga vzdihi, obtožujoči premolki, zadrege.
Flavien razlaga: “Jaz je moj drugi,” in nato preobrne Loranda Gaspara, “prav tako kot ne moremo lačnega otroka nasititi z besedami, roman ne more biti sestavljen iz praznih oblik, besed, podob, ki jih ne prežame valujoča moč posebnega pisateljevega življenja.”
Njegova mama mu odgovori, da pisateljevim staršem res ni lahko. “Kako pa je z drugimi? Si predstavljaš mamo Durasove, ko je brala Boj z morjem. To je moralo biti zelo mučno zanjo.”
Tedaj jima Flavien že neštetič ponovi, da jima ga ni treba brati.
6
Flavien znova, spet in spet izpostavlja isto prepoved, govori celo hudobno.
Toda njegov oče ne razume.
Njegovi starši ne morejo razumeti, da Flavien piše in bo vselej pisal zgolj za njiju nemogoče knjige, tudi če skuša – in s časom je to vselej teže – obvladati svojo pisavo kot doziramo strup.
Koliko časa mu bo še uspevalo nadzirati svoj žolč resnice, rokovati z vročim in mrzlim fikcije, da bi svoje starše obvaroval pred to nemogočo knjigo, ki jo nosi v sebi?
Roka ga srbi, ob vsakem naslednjem romanu določi nove meje, toda resnično se trudi zadržati se, da ne bi storil česa nepopravljivega.
