Novo v zbirki Lambda.
Pirkko Saisio je za roman Rdeča knjiga ločitve leta 2003 prejela prestižno nagrado Finlandia za najboljši roman leta. Avtorica se poleg proze posveča tudi pisanju gledaliških predstav in televizijskih iger, nekaj časa je bila zaposlena kot profesorica dramaturgije na Finski akademiji za gledališče. Roman je osnovan avtobiografsko, pripovedovalka opisuje svoja študentska leta v Helsinkih, ko so bila istospolna razmerja še prepovedana, hkrati pa gre za prikaz širšega družbenega dogajanja v sedemdesetih letih na Finskem. Angažirana mlada študentka močno verjame v revolucijo, ki naj bi po vzoru socialističnih držav prinesla enakost vsem, med pisanjem radikalnih dramskih besedil pa najde dovolj časa, da se dvakrat zaljubi in izkusi, kako težko je zapustiti in biti zapuščen. Boleče ločevanje opisuje odkritosrčno in z veliko mero avtoironije, tako da bralca nemalokrat nasmeje in mu ne pušča druge možnosti, kot da jo vzljubi. Spominjanje in pripovedovanje se v romanu prepletata. Spomini niso nikoli urejeni v zaokroženo celoto, zato je tudi zgodba časovno razbita in fragmentarna, pogosto asociativna.
Julija Potrč prevaja književnost iz finščine in angleščine. Pravkar zaključuje magistrski študij na Oddelku za anglistiko in amerikanistiko Filozofske fakultete v Ljubljani, jeseni bo na isti fakulteti začela poučevati finščino.
odlomek
šopek temnomodrih žafranov, prvi to pomlad
Takšna je, leta tisoč devetsto sedemdeset:
Zrasla je do polne velikosti, v višino meri sto oseminšestdeset centimetrov.
Tehta približno sedemdeset kilogramov, a svoje teže ne zaupa nikomur.
Je močnejše postave, širokih ramen in nerodna.
Barva si obrvi (ki jih nima) s temnorjavim svinčnikom.
Ko je sama, si veliko prepeva in piše začetke kratkih zgodb na svojega remingtona. Poleg vsakega zametka zgodbe odsotno čečka obraze, moške obraze, svojega, samo to.
Prebira romane, iz njih gre delat izpite na univerzo, zeha in čaka.
To je čas pred Havvo.
To je čas pred klovnooko punco, pred zeleno sobo na Manežni ulici, pred Študentskim gledališčem.
To je čas pred bloody mary (ki se jo nauči piti skupaj s klovnooko za svoj zadnji denar) in pred tatarskim biftkom. (Levja šapa v Kozmosu: mleto meso z rumenjakom, s kaviarjem in kaprami na vrhu. V ustih se mi začnejo nezadržno cediti sline, ko pišem te vrstice.)
To je čas pred mahjongom, pred igralno mizo s površino iz tika, pred čembalistko z belimi lasmi in dolgimi zobmi, pred revščino, svobodo, lučkami ljubezni in ulico Kaleva, čas, ko fantje še niso nosili uhanov in punce še niso nosile kravat.
To je bil čas pred temnomodrim šopkom žafranov.
Toda pred temnomodrim šopkom žafranov se je zgodilo naslednje (ne prav veliko):
Češkoslovaška je bila zavzeta.
Le teden dni pred zavzetjem je z balkona na Hämeentie oseminsedemdeset na cesto zletela vrtnica, na katero je bil pripet listek s sporočilom: Viva Dubček! Potem je iz stanovanja, od koder sta oče in mama odšla na pred nedavnim kupljeno vikend hišico v občini Inkoo, spremljala neubrano petje opere Lapua lanskoletnih maturantov in lučke prijateljstva, šibek poskus družbenega prebujenja, bruhanje, še enkrat lučke prijateljstva, in konec žganja.
Bila je sprejeta (jaz sem bila sprejeta) na študij finske književnosti, sociologije, novinarstva in komunikologije, filozofije in tako dalje, na Univerzi v Helsinkih.
Preživljala je čas v univerzitetni kavarni, za različnimi mizami, z različnimi družbami, pogovarjala se je o finski književnosti, življenju, Sovjetski zvezi, filozofiji in tako dalje.
Na živce ji je začelo iti novinarstvo in komunikologija, Sovjetska zveza, življenje, filozofija, finska književnost in tako dalje.
Svojo pozornost je (sem) odsotno usmerila na mehko, okroglo punco z belo kožo, ki se je, odeta v črno žametno ogrinjalo, premikala po univerzitetnem stebriščnem hodniku.
In potem to: šopek žafranov, temnomodre barve, aprila!
Belokožna punca, ki ima s svinčnikom narisane klovnovske oči, udari v nepričakovanem trenutku, na ženskem stranišču na fakulteti, iznad umivalnika:
– A imaš mogoče izkaznico za knjižnico? Jaz sem jo izgubila.
Seveda jo ima, in še več kot to: izkaznico za knjižnico, lakoto po ljubezni, nejasno spolno in življenjsko usmerjenost, denar (od očeta), sram, ker stanuje doma, in željo, da posluša o Helvi Juvonen, o kateri klovnooka piše diplomo.
Naravnost v tarčo:
Šopek žafranov v veži, na Hämeentie oseminsedemdeset, v zgradbi Etola, v šestem nadstropju.
Prehlajena je, zato ne more iti v kino, čeprav je klovnooka to predlagala. (Niti besede ne rečeta o izkaznici za knjižnico: klovnooka je osredotočena, nepopustljiva!)
Tudi mama stoji tam, v veži:
– Žafrani. Joj, kako so lepi. V tem letnem času.
(Mama tole pogoltne: – Najbrž so tudi kar precej stali.)
Tole gre pa v eter:
– Grem po vazo. Lepo, da si prišla … jaz sem mama od Pirkko. Kar tikam te … saj nimaš nič proti, ne?
Seveda nima nič proti. Proti ničemur.
Nič nima proti čaju, ko ji ga ponudijo namesto kave.
Čaj je navaden čaj v vrečkah, tega me je malo sram, ampak tudi proti temu nima nič, klovnooka.
Čajne vrečke se skladajo z aprilskim večerom, na katerega se spušča mrak, opera Lapua se sklada z gramofonom, žafrani se skladajo s srebrno vazo, ki sta jo oče in mama dobila za poročno darilo, vaza pa se sklada s črno pobarvanim okenskim okvirjem.
In pogled klovnooke (čudno se ji sveti) se sklada z aprilom, najbolj spremenljivim od vseh mesecev.
Toda z njo (mano!) se ne sklada, zato ker ona pravzaprav ne razume tega, čemur se v književnosti in filozofiji reče življenje.
Dokler:
– Tudi takšne ženske obstajajo, ki imajo rade ženske.
Takrat oče in mama že spita v postelji, ki sta jo pripravila v dnevni sobi, čudita se, zakaj gostja še ni šla, tudi po šesti vrečki čaja Lipton.
Tudi tišina v dnevni sobi to pričakuje.
Tišina.
Premor
in tišina.
Ona je na vrsti, da nekaj reče.
– Najbrž bi jih bilo fino spoznati. Tudi … takšne.
In klovnovske oči, ki se smejijo in zresnijo:
– Saj veš, da jih poznaš.
– Koga na primer? (To reče hitro.)
– Mene.
Mene.
Žafrani so se zaprli v svojo temnomodro brezbrižnost, veter, ki se je igral z zavesami, se je umaknil v svoj svet, mesec v svojo kopreno, oče in mama sta se potopila v sanje, v neprehodno goščavo.
Zdaj je sama, z roko drži vratno kljuko, mlahavo.
– A še zmeraj ne dojameš?
Dvigalo se ustavi v šestem. V tem nadstropju!
Soseda gre domov in ne pomaga, vrata se zaloputnejo.
Oprostite mravljam, se sliši prošnja Kaise Korhonen z gramofonske plošče, toda ne pomaga.
Elektrike ne zmanjka.
Okroglega plinskega skladišča na obali Sörnäinena noče raznesti.
Richterjeva lestvica ne kaže nobene spremembe.
Iz neba ne začne padati toča, niti nebo ne pošlje kobilic, strele ali virusa, ki bi pomoril živino, ničesar.
Valovi pljuskajo ob kamne na obali, ne meneč se za ostali svet, in nočejo preplaviti kopnega.
Zjutraj ima vročino, več kot štirideset stopinj.
Na mizi je jutranji časopis, termovka in vrečka čaja.
Med termovko in Helsingin Sanomatom ji temnomodri žafrani kažejo svoje rumene, nespodobne jezičke.
Klovnooka je ne pokliče, sploh se ne oglasi v tistem času, ko vsa prepotena niha v plesnivo zeleni pokrajini med vročičnim stanjem in resničnostjo.
Šele tretji dan vstane, pozno popoldne.
Vročina ji je padla.
V bistvu ji ni padla. Obrnila se je navznoter, tako da jo zaznava kot cikličen žgoč občutek nekje med srcem in želodcem.
Vstane, se hitro obleče, pokliče dvigalo v šesto nadstropje, nima dovolj potrpljenja, da bi čakala na dvigalo, steče po stopnicah na ulico in do tramvajske postaje, nima dovolj potrpljenja, da bi čakala tramvaj, vsa zadihana preteče Hämeentie do trga Hakaniemi, čez trg teče do Dolgega mostu, nato po ulici Union mimo cerkve Svete trojice in stolnice do univerze.
Tresočih nog in zadihana sunkovito odpre vrata in pohiti po stebriščnem hodniku do kavarne.
Klovnooke ni tam, ni je za običajno mizo, ni je v tišini keramičnih ploščic na ženskem stranišču, ni je v temačni garderobi, ni je med običajnim vrvežem na ulici, nikjer je ni.
Nasloni se na kavarniški pult, naroči si pivo, umiri dihanje, obriše si že hladen znoj z roba lasišča in zaključi, da se je zmotila.
Klovnooka se je iz nje ponorčevala.
Ne.
To ni res, to ni niti malo verjetno.
Klovnooka je govorila o nečem drugem, o katerih drugih. O književnosti.
O Thérèse in Isabelle.
