Suzana Tratnik: Dva svetova

Suzana Tratnik: Dva svetovaNovo v zbirki Lambda.

Kratke zgodbe povezuje lezbična motivika skozi prizmo srednješolskega, študentskega in »odraslega« življenja, a tudi širših družbenih in aktivističnih vprašanj, ki za protagonistke nikakor niso ločena od njihovega vsakdanjega preživetja. Na prvi pogled veliko zgodb o ljubezenskih pripetljajih, ki pa so vseskozi močno povezani z osebnimi, družbenimi, političnimi in še kakšnimi okoliščinami, v katerih jih doživljajo junakinje, ki so nenehno na previsu med getoiziranim in večinskim, včasih tujim svetom, tudi kadar je ta razlika v oklepaju. Toda nasprotje, prepad in priložnostno posrečeno zlitje dveh svetov niso le izrazi razlike med homoseksualnim in heteroseksualnim pogledom, ampak se prepletajo tudi z nič manj ključnimi razkoraki med banalnostjo vsakdana in prirejenimi predstavami o njem, med tako imenovanimi dobrimi in slabimi oziroma izgubljenimi ljudmi ter vsemi tistimi, ki se nekako lovijo med svetovi, pa tudi med treznim ravnanjem in nespametnim početjem. Vsa odstopanja in prelomi se vrinejo tudi v prijateljske in ljubezenske odnose ter kot nevidna rdeča nit polarizirajo osebne svetove junakinj.

Suzana Tratnik je pisateljica, prevajalka, sociologinja, antropologinja spolov in publicistka. Napisala je štiri zbirke kratkih zgodb (Pod ničlo, Na svojem dvorišču, Vzporednice, Česa nisem nikoli razumela na vlaku), roman Ime mi je Damjan in istoimensko monodramo. Leta 2007 je dobila nagrado Prešernovega sklada za zbirko Vzporednice, istega leta je izdala tudi roman Tretji svet, ki je bil nominiran za nagrado Kresnik. Tratnikova v svojih proznih delih najpogosteje obravnava svet iz otroške perspektive in urbano lezbično okolje. Njena literarna dela so prevedena v več jezikov.

(odlomek)

NA STRANSKEM TIRU

Takoj se je prepoznala. V najbolj proslulem članku o tistih ženskah, ki jih je mogoče skorajda brez ostanka stlačiti v monolitno skupino. Pa še kakšne geje zraven. Ženske, ki bi ljubile preveč, če bi le utegnile … Prepoznala je gospodinjo v sebi, ki jo je tajila in odrivala, odkar pomni. Odkar je depresivna. A znanci in znanke jo še vedno previdno zmerjajo s feministko. Cenene, preverjene klofute z etiketo. Kajti nikoli se zlahka ne dotakneš osebnega. Gospodinja ni biologija, gospodinja je koncept. Gospodinja si ali pa nisi. Saj se ve – ne glede na spol, starost, rasno ali etnično pripadnost, spolno usmerjenost, telesno stanje in kar je še osebnih okoliščin.

Gospodinjila je mnogim, ne v ožjem smislu gospodinjstva, ampak na celosten način. Večstransko. Denimo, ko je še imela ljubico Tino, ki ni bila nikoli njena partnerka, a seveda je bila sama zadnja, ki je to vedela. Srečala je Tino in ta ji je takoj rekla, da jo samo ona razume, da ni še nikoli srečala ženske, kot je Anja, in da bi bila lahko celo življenje z njo. Tina je živela v drugem mestu in v drugem svetu in včasih je obiskala Anjo v Ljubljani. Včasih je ostala tri dni. Včasih si je vzela čas zanjo. Anja se je večkrat kujala zaradi tega. Hotela je več. Pravzaprav je hotela nekaj čisto drugega, a tega seveda ni vedela. In potem je Tina spet poklicala in prišla. Ali še bolje: kar prišla je, bila je na vratih, presenetila jo je, in Anja, izvedenka holističnega gospodinjenja, je takoj spustila kuhinjsko krpo iz rok, kar je seveda mogoče razumeti tudi v prenesenem pomenu, zmedla se je, ker jo je nekdo tako lepo nenapovedano presenetil, ne da bi se oziral na njeno agendo tistega dne, ker je nekomu bilo tako zelo mar za njena čustva, da jih je mimogrede povozil. In vse je spustila iz rok. Takoj je odmislila prijateljice ali prijatelje, ki jih je hotela poklicati, predavanje, ki jo je zanimalo že cel teden, in sebe. Odprla je svojo postajo. Ni bilo težko, ker je juho že imela na štedilniku. Odprla je postajo, kjer se ljudje ustavljajo zato, ker je toplo, prijetno in varno. Zato ker pripravlja eksotične večerje in rada seksa in zna poslušati. Svojo postajo, ki je včasih zaprta, a le zato, ker ni potnikov, ker se nihče ne ustavi in ker se zdi, da včasih vsi sedijo na hitrih vlakih.

Prišla je Tina, sezonska potnica. Toliko potnic s povratno karto, toda Anjina postaja ni bila nikoli začetna in nikoli kraj vrnitve. Zvečer sta šli ven, med ljudi, v lajf, kot se reče, in Tina se je v življenju spotoma blazno ogrela za Anjino najboljšo prijateljico, poleg tistih treh, ki jih je že kurila tam doma. Potem je že šla domov; njena povratna je veljala le dva dni. Ja, Anja bi morala razumeti in je tudi morala sprejeti, da so določene Tine take. Določene Tine so nemirne, potrebujejo svojo zabavo in sprostitev in nenehno ogrevanje za lajf in treba je ceniti to, da si vzamejo čas zate. Brez dela, zlasti pa ne brez dogajanja, ne zmorejo čepeti na enem mestu in se vezati na eno osebo. In včasih jim ni do besed, ni jim do govorjenja in tedaj je še poslušno uho moteče.

Anja je srečala tudi Čeno, to je bilo menda resnejše. Njun začetek je bil povsem naključen, nobenih velikih besed, nobenih obljub; razvijalo se je počasi, tako kot mora biti (se je zdelo Anji). Čena jo je potrebovala, končno jo je spet nekdo potreboval, Čena je potrebovala pristan, zdravo hrano in terapevtsko uho. Bila je nesrečna, tako globoko nesrečna, preteklost neljubljenega in trpinčenega otroka jo je držala za vrat kot pes. Anja jo je poslušala, jo spraševala in ji mehko prigovarjala, pred letom dni je namreč po naključju prebrala knjigo o spolnem izrabljanju. Nenadoma je bilo vse na svojem mestu, spet je nekoga rešila, spet je bila za nekoga pomembna druga, najpomembnejši človek v Čeninem življenju in dosti manj v svojem – ampak vsega naenkrat ne moreš imeti. Anja je Čeni pokazala drugo življenje, tako da je ta nehala popivati in se sramovati same sebe. Ja, mogoče pa je tokrat le naredila dovolj, mogoče jo bodo imele rade, mogoče bodo ostale, je ugibala ob redkih samotnih večerih. Zato kar ni mogla verjeti, ni mogla sprejeti niti z nerazumevanjem, ko ji je po enem letu zmanjkalo luči na postaji. Čena je zgasnila brez besed. Celo tiri so bili zaprti zaradi nujnih popravil. Anja ni več stala za šankom postajniške hitre prehrane in ni več pekla gore hamburgerjev, seveda simboličnih, vse dokler se ne bi začela dušiti in lomiti pod njihovo težo. Potem ko že zdavnaj ni bilo nikogar več, je zaprla postajo in se delala, da jo je spremenila v svoj neodvisni dom. Ali pa se je delala, da je tudi sama šla na pot, se ustavljat na drugih postajah. Včasih je res šla drugam, včasih je upala, da bo srečala koga z lastno majhno postajo in ostala. A največkrat je tavala po neznanih mestih in odkrivala stvari, ki jih ni znala deliti s seboj. Potem se je utapljala v trgovinah in butikih in otipavala obleke in srajce in hlače in spodnje perilo; mislila si je, bo že komu zanimiva, če bo to oblekla, jo bo že kdo imel rad, če bo začela pri sebi. Vedno se je hitro vrnila. Tudi sama je imela povratno vozovnico.

Moral je biti kakšen živahen dan pred prazniki, ko ljudje potujejo in se pred begom v dom še za kratek čas ustavljajo na prijetnih, neobvezujočih postajah. Da, spet je prišla Tina.

»A vidiš,« je prostodušno rekla, »tudi ob takih predprazničnih dnevih mislim nate in si vzamem čas za obisk.«

A ni bil dober dan. Anja ni pomila posode, ni pospravila in delovna miza je bila polna drobtin ter neizpraznjenih pepelnikov.

»Ja, seveda,« je rekla Anja. Vzela je sarmo iz zamrzovalnika in jima pripravila kosilo.

»To pa ne velja,« je rekla Tina, ki je imela polna usta besed o človeški pristnosti, »to ni pravo kosilo. Ne maram hitro pripravljene hrane iz zamrzovalnika. Saj se vse poje, nič ne rečem, a ne vem, zakaj vam je toliko do hitrega udobja.«

Popoldne je Tina odšla (morala je obiskati in pozdraviti še veliko dragih ljudi, a si je vseeno najprej vzela čas za Anjo). Anja je svoje gospodinjstvo poskušala spraviti v red. Pometla je, pobrisala in pripravila svežo hrano za pravo, počasno kosilo naslednjega dne, ko ne bo nikogar.

Pogosto je razmišljala, da bi jo kdo le moral pravilno ovrednotiti, nekdo bi moral toliko ceniti njeno gostoljubje, da bi ga hotel spremeniti v svoj dom. Da vendar preveč razmišlja, se je opomnila, in premalo naredi. Da, to bo to.

Zbudila se je z zelo težko glavo. Zelo težko. Vino na žuru je bilo ceneno, džojnti in naporne besede nenehno v obtoku, pa še manjši pretep treh (ne spomni se dobro, katerih treh in v kakšni kombinaciji in zakaj, čeprav sploh ni pomembno). Vstala je, se umila in spila kavo in potem džoging, po stotih letih džoging zjutraj, prava neodvisnica, ki skrbi zase. Nekaj je naredila zase, si je dopovedovala, zdaj se mora kaj spremeniti, zdaj bodo tudi drugi storili kaj zanjo. Tako gre to, ta daj-dam. Spet je odprla svoj večni daj-daj, razsvetlila je svojo postajo, manjkalo je le še božično drevesce, tako zelo je drugim obljubljala to, česar si ni znala dati. In povabila je Lejo, samo na kavo, si je rekla, nič resnega, samo zato, da ima koga ali kaj zase, da s kom obrača besede za mizo, samo toliko, da se začuti božična domačnost. Previdno je odškrnila svoja vrata in potem jih je široma odprla in potem jih je že kar snela. Tudi Leja je ostala nekaj časa, nekaj dni, tednov, ne ve se več natančno, potrebovala je Anjo, nič novega, seveda, vse jo potrebujejo, ne morejo živeti brez nje – tako ji, celo neodvisno ena od druge, zagotavljajo; nekatere Leje ne morejo živeti brez droge, ampak nič hudega, to je samo droga, to niso one same. Po potrebi je bila Anja zelo svetovalska, zelo poslušna, kar spotikala se je ob svoja velika ušesa. A terapija nikoli ne deluje, seveda ne deluje, tudi to je že vedela. In terapevti vedno izgorijo, ker presolijo toliko tujih pameti.

Anja je izgorela in šla je k pravi, negorljivi terapevtki in v prijetni sobi povedala, da ne more več, da se ne gre več, povejte mi vendar, kaj je narobe, kako naj se naučim živeti s praznino. In terapevtka jo je vprašala, kaj hoče. Kaj hočem? To ni vprašanje za gospodinjo duš, to vprašanje pride zanjo čisto na koncu, a nihče ne ve, kje je ta konec. Saj ne more dobiti tistega, kar hoče, zato je pa tukaj, kajne. Ne, o ničemer se ne more odločiti, noče se odločiti, ne more izbirati med možnostmi, ki so vse enako neobetavne. Terapevtki je rekla, da hoče samo vsak dan slišati, da jo ima nekdo rad, hoče zakonsko življenje z žensko (zato so se borile, mar ne), hoče božično drevesce, hoče, da jedo njena kosila, dokler so še topla, hoče skupne večere pred tevejem in jingle bells, jingle bells in hoče od 14 do 18,5 ur seksa na teden, ki se lahko prodaja tudi pod plaščem nežne pozornosti. Pa zjutraj popečen kruhek v posteljo.

»Zato ste prepričani, da je z vami vse narobe, ker mislite, da nimate vsega tega, kar mislite, da bi morali imeti,« je rekla terapevtka.

Seveda Anja ve, da je z njo vse narobe, to se vendar dogaja njej sami, ne, to dogaja ona sama in slabo dogaja, slabo posluša in slabo zadeva. Pravzaprav mora biti življenje z njo zelo naporno in težko, to že lahko pove iz lastnih izkušenj. Zjutraj se zbudi in si rada reče, ne, ne, ne tako, naj bo še enkrat noč, da gre še enkrat spat, zdaj še ne ve, v kaj in zakaj bi se zbudila. Zato ker bi lahko stopila v prazno. Noče niti pogledati v to praznino, dovolj je ima. Potem vstane, mora funkcionirati, mora se spraviti k sebi, kaj če bo kdo potreboval pomoč, ne more taka hoditi po svetu. Reče si, najprej kava, potem cigareta, potem kava in cigareta, potem trije telefonski klici in tuš in žvečilni gumi, potem pisarna in telefoni in elektronska pošta in druga pisarna in pisma in znamke in predaja disket. Mogoče bi lahko šla s kom na kosilo in potem bi doma še kaj oprala in pomila in pospravila in prebrala in potem bi bil že večer in še en hudičev dan bi bil izpolnjen. Ja, vsak korak posebej in prav mora stopiti, tako kot otrok, ki obratnosorazmerno ve, da ne sme stopiti na črto na pločniku, ker bo potem vse narobe. Anja mora pravilno stopati na svoje umišljene dnevne točke, ne daj, da bi ji zdrsnilo in bi ji noga za trenutek obvisela nad breznom, ne daj, da bi morala pogledati noter, ne daj, da bi jo Sarah Kane pocukala za prosto visečo nogo.

»Saj tako je prav, prav je tako,« je rekla njena terapevtka, ki je imela dva gledališka abonmaja in tako tudi možnost brezplačnega ogleda izbrane predstave v eni od evropskih držav, »prav ravnate, sami ste si poiskali edini mogoči način premoščanja te praznine, tega brezna, zgradili ste si zasilni most; vsaka deščica v tem mostu je en oprijemljiv trenutek v vašem dnevu: jutranja kava, klic po telefonu, pošiljanje pisem, kosilo s prijateljico, knjiga, film na televiziji. To je način preživetja. Korak za korakom, ne da bi ves čas s tesnobo mislili na to, kaj vse še bodo ti koraki prehodili. Pomislite: nimajo vsi te strategije.«

S strategijo je menda vse drugače; bolj strateško pač. Lepega dne je spet prišla Tina. Anja je, ne da bi vstala s kavča, rekla, da nima ničesar na štedilniku, še zamrzovalnik je bil prazen. In Tina je skočila v trgovino in kuhala in se hvalila s svojo domačo kuho na obisku, gostiteljica pa je pogosto prikimavala dodanim kuharskim sestavinam, ki so se množile in sprijemale v loncih kakor besede v pijanskem gobcu. Kajti določene Tine ne morejo biti pri miru in določene Anje naredijo več, če mirujejo. Po kosilu in ljubljenju se je Tina predala nezadržnemu navalu lastnih besed, Anja pa se je nemoteno naslonila na lastne misli. Njene lastne privatne misli. Še iz otroštva se je spominjala drvarnice deščic, ki so seveda le še simbolične, a njihova medsebojna povezanost in usklajenost še kako otipljivi, vsaj tako kakor praktično dejstvo, da glavne postaje nimajo zaman stranskih tirov, kamor je mogoče odriniti še tako veličastne zadeve, kot so največje namišljene ljubezni, ali že tako duhamorne, kot so hitro odmrznjeni prazni prostori.

Comments are closed.