Michał Witkowski: Lubiewo

Novo v zbirki Lambda.
Michał Witkowski (1975) sodi med najvidnejše poljske pisatelje mlajše generacije. Izdal je zbirki kratke proze Copyright (2001) in Fototapeta (2006) ter tri romane: Lubiewo (2005), Kraljica Barbara (Barbara Radziwiłłówna z Jaworzna-Szczakowej, 2007) in Margot (2009).

O Lubiewu, svoji najodmevnejši knjigi, je avtor napisal:
Bojim se, da bodo imeli mediji potrebo knjigo navleči na lastno kopito. Da bodo to, kar je zasebno in posamično, zamolčali, in na dan potegnili tisto, česar tam v resnici sploh ni: Nizozemsko, posvojitev itd. Da bodo knjigo stlačili v predalček »boj za pravice«, napravili iz nje »manifest«, »prvo poljsko gejevsko knjigo« itd. Sploh karkoli »prvega«, npr. »prvi tak pogumen poskus …« ali pa »prvo poljsko queerovsko knjigo«. Medtem ko je to edinole moja prva (in zadnja) knjiga, ki niti ne govori toliko o pedrih, kot delu le-teh, ki se jim pogovorno reče tetke, pa tudi o za bralce precej eksotičnih navadah, ki jih je to okolje oblikovalo skozi leta. Med drugim me zanima, katere ženske vzorce prevzemajo in zakaj ravno te in ne drugih.

Mene ne zanimajo geji iz srednjega razreda, ampak prav ti »odvratni, umazani, slabi«, ker jim ne preostane drugega kot spletanje zgodbic, jezik, izmišljanje, in to jim mora biti več kot dovolj. Geji iz srednjega razreda imajo svoje resne zveze, hišice z vrtički in kosilnice za travo, ti pa nimajo čisto nič. To je dvojni družbeni rob: niso samo geji, ampak najbolj kriminalni sloj – tatovi, prostitutke, vlačuge. Če že imajo službo, potem jo opravljajo sede. Sedijo. In medtem ko sedijo v kakšni dežurni sobi nočnega čuvaja, zaporu ali kje drugje, sanjajo in si izmišljujejo kar se da fantastične reči – zato so tako privlačni kot literarni liki. Resničnost, pa naj bo še tako nagnusna, se jih ne tiče, ker živijo v svojem neresničnem svetu. Celo kadar se obrekujejo, zgolj zadovoljujejo potrebo po pripovedovanju. Ta pedrska bohema se pred norostjo zateka v teatralnost, camp, nadrealizem. So uporniki zoper družbene hierarhije: kar je se drugim zdi nagnusno, se njim ne, svet srednjega razreda pa se jim kaže v vsem svojem rožnatem brezupu. Torej relativizirajo »splošno sprejet« dober okus, »splošno priznana« moralna načela … So zaušnica vsemu, kar je totalitarno, splošno, zavezujoče za vse in posvečeno.
(Vir: http://free.art.pl/michal.witkowski)

/ odlomek, prevod Boris Kern /

O sebi govorita v ženski osebi, oponašata ženske, še do pred kratkim sta v parku osvajala fante, pred Opero in na železniški postaji. Ne vemo, koliko je bilo v tem resnice, koliko folklore, koliko pa navadne zafrkancije. Nekaj pa je gotovo – sta del sploh ne majhne skupine ljudi, ki je odvisna od seksa. Pecanje je za njiju prava rutina! Celo zdaj, ko sta v pokoju, s tema trebuhoma, sta zmožna marsičesa. Nobeden od njiju ni vedel, da obstajajo plastične operacije niti možnosti za spremembo spola. Zadostovalo je opletanje z navadnimi črnimi torbicami, ki sta jim rekli »torbičke«. Kajti oblačita se v to, kar imata – povprečnostni ekstrat socialističnega pedigreja. Zadošča držanje cigarete na drugačen način, obrit obraz in vse te besede. V besedah tiči njuna moč. Ničesar nimata, vse si morata zmislit, zlagat, zamrmrat. Dandanes se da za denar spremenit vse: spol, barvo oči, las … Ni prostora za domišljijo. Zato sta raje revni in se tako »zabavata«:
– Pa dej nehi, no, lubica! – se zdaj spederira Patricija in postreže čaj v okrušeni skodelici. Ja, v stari, malomarni skodelici, ampak vendarle na pladenjčku in s servetom. Oblika, oblika je najpomembnejša. In besede.
­– Pa dej nehi, no! To niso več tisti časi, rit je že uvenela, kje je ta predpredlanski sneg? O, moj bog, ti, trapa, ti, si čisto zmešana? Pusti me! Lepo je rekel stari Villon: samo fante pecaj! Tako smo tudi delale.
Pederiranje pomeni oponašanje žensk – tako kot si jih predstavljajo – opletanje z rokicami, piskajoč glas, govorjenje »pa dej nehi, no« in »o moj bog, bogica«. Ali pa ufuravanje tipčku, ko mu greš z roko pod brado in rečeš:
– Glavico, miško, višje dvigni, ko se z mano pogovarjaš. – Niti približno nočeta bit ženski, želita bit tetkici. Tako se dobro počutita, to je bil, je in bo ostal njun način. Zabava v igranju babnic. Bit prava ženska že ni to to – igra vzburja, izpolnitev pa, kakšna izpolnitev neki … In v njunem jeziku izpolnitev ni bilo. Poznata le besede kot so »lakota«, »neizpolnitev«, »mrzel večer«, »veter« in »pridi, pridi«. Stalno zadrževanje v višjih rajonih dna, med postajo, najbolj klavrno službo in parkom, kjer je bilo javno stanišče. Lahko bi celo rekli, da je bil to nekakšen usran center sveta.
Izgleda, da je nekdo posebej za njih po tem dnu raztrosil žaganje in dal cunje. Povsem priročno.
Človek je imel vedno dovolj za juho iz vrečke, za krumper, socializem jim je bil naklonjen, lačni niso bili niti brezdomci, ženska ne rabi veliko. Danes v tem njunem parku gradijo velik šoping center, razkopavajo celo njuno preteklost, tako da Patricija namerava urgirat. Ampak to pravi samo tako za hec. Ki postaja vedno bolj grenak in žalosten, ker:
– Kaj, kaj naj, sirota boga, naredim? Naj grem s kijem nad Veliki Kapital? S torbico po glavi? In kaj naj jim rečem, da je to spominsko obeležje? Pejt raje, Lukrecija, pejt po pepelnik, ker gospod že nima kam otresat (hihihi), otresat … cigareeeeete!
Patricija se je kar naenkrat zavedla, da si je rekla »sirota boga«, in je zelo vesela te nove šale. V kateri nekje na dnu leži kapljica ponižanja. Patricija jo ravno hoče popit, polizat kot kapljico jajčnega likerja z dna kozarčka. Danes zvečer.
– Grem jaz vsa elegantna po parku, cigarete najprej kupim v kiosku in tako že vrsto let, je v redu, se mi ne pozna na zdravju. Pa srečam starega znanca, ki v življenju dela veliko kariero, je posloven človek. Skratka, me gleda kot ta zadnjo kurbo, kot da bi hodila na ulico, kjer so res samo najcenejše kurbe. Sicer pa – pa saj res hodim. Jaz sem ti nobel kurba … Pa tako poslušam, kaj mi neki govori, a me ta pocukranost nekako ne zanima, kakšno obročno odplačevanje neki, lepo te prosim. Odplačuje na obroke, službo pa bo zdaj zdaj izgubil. Sem si rekla, samo še plačevanje na obroke mi manjka za srečo! Takšna filozofska refleksija me je navdihnila in Kopališčna Lucija, ki sem se ji zaupala, je to potrdila. Da mi živimo tukaj v teh višjih rajonih dna kot v raju. Nič več nam nič ne grozi, – Lukrecija se leno pretegne – imamo smisel v življenju! – se oblizuje pohotno.
Sedim za majavo mizico v njunem starem stanovanju, v kuhinji. Tukaj se od časa komunizma ni nič spremenilo, povsod so zlate tajvanske ure s tržnice, barometer s tržnice, bleščeče figurice s tržnice, vse od Rusov. Celo njun jezik je bil poln rusizmov:
– U njego majhen v hlačah …
Beda kar kriči iz stanovanja, nad štedilnikom na štriku sušita perilo. Moške spodnjice, ampak črne, najcenejše, pokrpane nogavice, isto črne; črne – ker prvič – so nobel, drugič pa – v tem domu vlada žalost. Že več kot deset let.
Lukrecija se postavi v pozo stare grofice, ki ji je vojna vihra vzela celotno premoženje, prekriža nogici (med nogavico in rjavo hlačnico na rob izstopi bleda koža, porisana s krčnožilnim tatujem), si prižge cigareto, za trenutek zadrži dim, izdahne končno kot prava dama, daleč predse, globoko zamišljena. Zavrtita priljubljeno pesem Anne Garman. Vrti se gramofonska plošča:


V kavarnici na vogalu vsako noč živa glasba igra,
postanite na pragu, plešoče Evridike,
zatem svit prvi pramen svetlobe
na steno zariše,
naj vas držijo v objemu
Orfeji pijani …


Ponudita mi presladek, niti ne topel čaj. Stanovanje je urejeno kot čakalnica v ambulanti – vidi se, kako malo je ljudem potrebno za življenje, če »živijo« za druge stvari, če je njihovo stanovanje samo čakalnica, kjer je treba preživet čas med nočnimi lovi. Zanemarjeno, kot se to dogaja pri (seksualnih) narkomanih. Stene, do polovice pobarvane z oljnato rumeno, od polovice navzgor – umazane, na okenski polici beli, plastični lončki z banalnim šavjem in drevesom denarja, ki je pred kratkim presahnilo. Počakam, da se obe (oba?) končno usedeta k cigaretam, k čaju. Da se nehata vrtet naokoli. Vendar pa, ko se eden usede, drugi začut potrebo, da se z deodorantom pošprica pod pazduho in malce počeše pred počenim ogledalom. Poleg tega se v kuhnji nekaj kuha, Lukrecija pa začenja zalivat rože s flašo od mleka. Kje neki sta jo staknili? Hja, in ves čas se popravljata, urejata frizuro. Konec koncev se gostje le redko pojavijo v tej hiši žalosti.
– A bi mi lahko najprej povedala kaj o pedrskem življenju v tedanjem Vroclavu? – postavim diktafon na mizo, vendar me takoj prekine njun glasen piskajoč smeh.
– In kdo to sprašuje, Patricija, pomagaj mi! Spravite stran od mene tega kurca! Devica Marija, a ne ve? Kako pa so Vam, gospod novinar, rekli v Cafeju Orbis in tam pred opero? Sneguljčica, a ne? Sneguljčica, ker je vsa bela od … snega, hihi! No, dobro, to kar izpusti, res ti ni treba vsega napisat … Skratka, gospod novinar, park se imenuje štrikplac ali špica. Sprehajanje po njem pa štrikanje. Promenada je za osvajanje. Pecanje, torej. Pri čemer je končni cilj pušenje kurca. Fafanje, torej. Parki obstajajo od nekdaj, odkar živim in odkar tipom drkam kurce, torej od predvojnih časov. Nekoč se je štrikanje dogajalo po celem mestu in točno s tem bi se moral začet ta tvoj roman o nas. »Grofica je šla od doma ob pol desetih,« šla je v park, ker je deseta ura ponoči najboljši čas za kakšno ta kratko drkanje. A se spomniš Grofice, Patricija? Ubili so jo oseminosemdesetega, revčko. Kaj je že bila ona po poklicu?
– Ne govori neumnosti, oseminosemdesetega so umorili Koro, ker je k sebi domov vabila junce, tako jo je tudi skupila. Junec jo je umoril z njenim lastnim kuhinjskim nožem, zaradi enega neumnega radia jo je zaklal, nič drugega ni bilo tam pri njej za ukrast. Pol vroclavskega štrikplaca je maširalo na pogrebu, celo nekateri, hm … župniki (A … a lahko govorim o tem? A ste iz kakšnega cerkvenega časopisa?), skratka, župniki. Kaj sem se drla za njimi:
– Si že pomolila?! Na štrikplacu da si? – one pa so le pospeševale korak.
– A one verjamejo v Boga?
– Kako neki pa tetke ne bi verjele v Boga? Celo v več bogov. Vsako minuto se izza vogala prikaže kakšen mlad bog.
Kaj sem želela reči? Aha, Grofico so umorili veliko prej, devetinsedemdesetega, delala pa je na javnem stranišču, bila je prava deklica za vse. V bistvu deček. No, vsekakor deklica, taka starejša! Delala je v podhodu, tako da je imela vedno blizu. Stanovala je v podpritličju, vendar pa zato v neposredni bližini samega parka. Tako, ja, vse tetke so živele v bližini parka. Namensko so najemale stanovanja ter leta in leta hodile tja, zdaj pa objokujejo, ker se pred okni na gradbišču šopirijo žerjavi.
– Kdo so to junci? – moje vprašanje preglasi strašansko vreščanje.
– Kdo so junci, kdo so junci. O moj bog, bogica, kdo so junci?! Naj bo, recimo, da ne veš. Junci so smisel našega življenja, junec je žrebec, pijan tip, taka primitivna varianta, jebač, tak butelj, kmetavzar, ki se včasih vrača skozi park ali pa leži pijan v kakšnem kanalu, na klopci na železniški ali pa na popolnoma nepričakovanem mestu. To so naši Orfeji pijani! Tetka se pa ja ne bo lezbarila z drugo tetko! Rabimo strejt meso! Junec je lahko tudi peder, samo da je neumen kot zajla, nešolan, ker z maturo že nisi navaden kmet, ampak kak pametnjakovič. Nobenih grimas ne more delat, imet mora faco kot osel, enostavno totalka brezizrazen, nobenih čustev ne sme kazat! In kje najdeš kakšnega takega v teh pedrskih lokalih? Znani so številni primeri, ko so šli hetero junci brez problema s tetkami, v postelji so kot pedri in šele potem kar naenkrat dobijo napad agresije ter kradejo, ubijajo in nato prodajajo nakradene stvari … Pogosto so že na stopnicah, se že vračajo domov. Zavpiješ za njimi, vprašaš nekaj – se vrnejo, pa jih dobiš po pički. Kot da bi bili nase togotni.
Ampak tetka se takemu ne da. Se pravi tista ta prava, taka, kot sva medve. Ne pa ti ponaredki iz lokalov. Vsaka samo sanja, da bi takega pijanega Orfeja upecala, ki ves čas seksa ne bi opazil, da nima opravka z babo. Da bi v tej pijansko motni sliki mislil, da je z babo. Ampak za to mora bit zelo pijan ali pa … Ker najboljši junci so strejt, in da takega upecaš, to ga je treba čist napit, ali pa …
– Ali pa?
– Če se vrnem h Grofici, – Patricija noče odgovorit na moje vprašanje – zdaj sem bila nekako tako, lepo vas prosim, ob enajstih ponoči, potem so nam še s temi žerjavi vse razkopali, pa hrib, pa ruševine neke stavbe, in naše drevo, na katerega smo pisale razne stvari, tam sem bila ponoči, sem se spominjala za nazaj, ker je bil ravno praznik vseh svetih in potem še praznik vernih duš v vicah. Grem, gledam … junec. Mislim si, verjetno gre pijan junec, nič takega, torej stopim za njim, on pa hop in mi izgine izpred oči. Govorim ti v sedanjiku, da boš tako napisal, namenoma tako govorim, da bi se to dogajalo čim bolj pred očmi bralca. Skratka, te svetilke, vsaka druga pregorela, se ne vidi, vendar so se oči v vseh teh letih navadile na temo. Torej takoj vem, da je šel on k razvalinam, za hrib. Poznam namreč vse te luknje in skrite kotičke. Stopim tja dol, vidim – junec se je za trenutek pojavil in zopet izginil, že vem, da gre v tisto luknjo tam, ki je nastala zaradi eksplozije bombe, luknja, prekrita z grmovjem, veš, tam, kjer sva si takrat privoščili tega, no, Velikokuracovskega …
– Ja, ja! – Lukrecija se dobro spomni, za koga gre.
– Skratka, junec je šel čez ograjo, na kateri je opozorilo, da je tu razkopan teren, jaz sem si dvignila krilo in hop! – vem namreč za to razmajano desko na ograji. Hodim, bradavičke pod modrčkom so mi že nabreknile, vsa sem že napaljena, grem tja dol, v tisto jamo, in vidim – kot sem si mislila – junec se je ustavil v tej temni jami od bombe, obrne se …
– In? Kaj potem?!
– Gledam in vidim Grofico!
– Duh?
– Prasica straši. Svetloba ji je sijala iz oči, ust, ušes, kot bi ji kdo dal v sredino svečko. Oblečena je bila v to svojo zelenkasto jopico s tržnice, ampak taka zelena je bila, kot da bi si jo z blatom, v zasušeni zemlji, kot da bi si jo tam v grobu, kjer je vlažno, z blatom zasvinjala. Sem križ naredila, ona pa mi reče:
– Sem za juncem šla, za svetim tičkom sem šla, čez te luknje, po svoji smrti! Danes je praznik vseh vernih duš v vicah, daj mi malo sperme, daj, jaz pa te razsvetlim s kakšnim moralnim naukom o tem, da nekdo ni bil niti enkrat …
– Blede se ji! Prasička, še po smrti se norčuje iz dela, ki je pomemben za cel narod!1
– Prasica je bila zmeraj izven povprečja. In še naprej se posmehuje, in reče:
– Ime mi je Milijon! Ime mi je Milijon2 – pravi – ker me je Milijon juncev imelo!
– O moj bog!
Strela je udarila, nekje daleč, ona pa meni kar naenkrat, kar od nekje:
­– Macbeth! Than Cawdor!
Jaz pa njej: »Beži stran, beži! Pojdi stran, izgini, prikazen nečista!«3 Ona pa še kar po svoje, da noče ne jedače ne pijače, nekako tako se je izrazila, da hoče samo kapljico junčeve sperme. Ma nič, samo spermo in spermo. Aha, pa še iz Biblije se norčuje, da ne vem kaj, prerokuje kot kakšna fanatična Pitija, Kasandra torej, da: »Postavile se boste, pedrulje, v bran šlica od junca in se vam ne bo odprlo.« In tako mi stegne to svojo krivo roko predse in mi reče: »Pridi«. Boš? – Tukaj se spogledata, izdihneta. – Slabo mi je postalo, ker se ji pod lasmi že vidi lobanja, a jo spoznam, ker se v zraku dviga tak rahel vonj kakor v tistem veceju v podhodu, v katerem je delala in celo življenje s temi vecevložki z vonjem po boru, ki se jih da v školjko, tak vonj se je valil od nje, tako da sem tudi v temi vedno vedela, kdaj sedi Grofica v grmovju in kdaj junec. No in sem jo spoznala, ker je govorila enako, kot ko je bila še živa, s takim kmečkim naglasom. Stala sem tam kot hipnotizirana. Zavedla sem se, da moram nekaj spit, ker če ne bom takoj, me bo konec. Na koncu sem iz žepa izbezala nekakšen zmečkan čik, roke so se mi pa takole tresle.
Patricija ima suhe roke, polne pigmentnih peg, ima dolge nohte in nosi kovinsko zapetnico z vtisnjenim napisom LOVE, ki se jo dobi v obmorskih trafikah s spominki. Zdaj kaže z rokami, kako so se ji tresle. Zapestnica se trese in udarja ob veliko zlato, sovjetsko uro.
– Nekako sem vendarle prižgala čik, verjetno celo z ustnikom, in ne tako, tolko na abarotno, in se jo trudim spravit k pameti, na videz mirno (znotraj pa se cela tresem), rečem takole:
– Bejž stran, ženskica, pa najboljši prijateljici sva bili, ko si bila še živa, ti je že sperma v glavo udarila, da zdaj, ko si mrtva, ne poznaš več prijateljice, s katero si toliko juncev obdelala, s katero si hodila v kasarne k onim Rusom, toliko sperme si prelila, da če bi vse to zlili v eno banjo, vse skupaj, bi se lahko kopala v njej, če pa bi taka debela, kot si ti, notri šla, bi celo čez rob šlo?! Kyrie Elejson, beži stran! Ne vidiš, da nisem noben junec, jaz sem, Patricija, stara Patricija iz centra? – Ona je imela take motne oči, videlo se je, da se je po smrti nalivala tam v onostranstvu, tako kot tudi, ko je še živela. Nekako je izgledalo, da me je začela prepoznavat, in zamrmra razočarana:
– Paticija? (Ne reče »Patricija«, ampak nekako tako čudno, à la »Paticija«, »Ticija«, kot da bi govorila z velikim cmokom v grlu, ampak mogoče, da je po smrti pač tako.) Jaz pa: »Oho«. Nekaj je tam brbljala, pomomljala in šla naprej iskat na hrib. Brez dober dan, brez nasvidenje, samo šla je mimo, tja v pizdo materno, pa čeprav se več kot deset let nisva videli. Verjetno bi mi imela kaj za povedat, a ne. In – zdaj Patricija prasne v smeh – ena taka lajdra (saj veš – mežika Lukreciji – Sova), ko jo je videla, da gre iz ruševin, je šla takoj za njo na hrib. Za Grofico, jo bo presenetila. Pa še taka je bila situacija, da sem jaz že prej videla, da gre na ta hrib iz smeri od Odre navzgor trumica nekakšnih skinov, vsekakor sovražno nastrojena. Hotela sem jo celo posvarit, ampak sem si rekla, kaj pa ji bojo, ona je itak duh. Sama sem zaradi strahu komaj zdržala, ker kot prvo imam opravka z duhom, drugič pa, s hriba so se slišali kriki, kot da bi nekoga tam iz kože dajali, ampak. Ampak spet nisem bila toliko prestrašena, da ne bi še … ker veš, ravno takrat se je pojavil ta tip, ki je bil zadnje upanje za ulov v parku. Ta, ki je vedno s kolesom.
Patricija ve, za koga gre. Lukrecija vstane in si češe sive ostanke las. Zamenja stran kasete. Navleče na svoj kar opazen trebuh pulover z nekim banalnim vzorcem. Je grda, ima prhljaj, čeprav skoraj nima las. V tem trenutku njen obraz kazi zloben smeh. Reče prav počasi in vzvišeno:
– Ker tudi Grofici se je namreč še za časa življenja zmešalo, kdo ve, kako je nanjo vplival tak pretres, kot je lastna smrt? Se spomnite, ko smo z njo hodili v kasarne k Rusom?
Dva starčka oživita, Patricija stopi k pregradni omari (ki zgleda zelo »šik«) in s pieteto nekaj vzema iz nje. Čez trenutek na stol položi hermetično zaprte polivinilaste vrečke, v katerih je nekaj rjavega. Hočem odpret vrečko, vendar obe planeta name.
– Razdišalo se bo, razdišalo! Bog nas obvaruj, ne odpirajte! To odpreva samo za obletnice. – Notri hranita svoje ušive relikvije: vojaške pasove, nože, onuče, nekakšne rjave ali pa črno-bele slike, iztrgane iz študentskih izkaznic, z vijoličnimi polmeseci velikih, neaktualnih štampiljk. Na njih so obrazi dvajsetletnih ruskih hrustov, z velikimi kumarami, face čevljarjev s fajn žnablji. Ali pa slabi, krivi rilci. Nazaj polizana frizura. Zadaj pa posvetilo v cirilici. Nad kuhinjskimi vrati imata namesto Kristusa na žebljičku obešen zarjaveli kos bodeče žice – odtrgali sta jo zdaj enkrat, nedolgo nazaj, ni bilo težko, malo sta zamotali v levo, v desno in voila. Tega drota sta si nabasali cele žepe, da bi bilo tudi za Maternično in za druge za potem, ko tukaj ne bo ničesar več.
Kažeta mi tudi slike podrtih kasarn, napise okoli oken, izpraskane na nedostopnih mestih, izdolbene ipd.
Bransk 100
Ne vem, za kaj gre.
– Cifra 100 – razložita strokovno – pomeni 100 dni do konca kazni, mesto Brańsk pa je seveda kraj, v katerega se čez 100 dni vrnejo. Zakaj točno 100? Ker so jih točno takrat, 100 dni pred odhodom, ostrigli na balin. Da ne bi prenašali uši. Cel praznik je bil to. Do danes so se na tistih zidovih ohranili taki napisi. Samo da so bili ti zidovi, ki so danes na zunanji strani, na vsem dostopni ulici, takrat daleč stran, za zidovi, nedostopni.
– Ampak ne za nas! Tukajle – pokaže Lukrecija sliko – na tej cesti znotraj (ah, danes zunaj …), tukajle je rastlo grmovje in tukajle je Patricija nastavljala rit. Tem kasarnam na Kaszarovi ulici se je reklo štab. Govorili smo:
– Gremo v štab. Ker so bile še druge kasarne, na Krzakih …
Ena se joka. Patriciji se začne lomit glas. Lukrecija se spominja svoje iniciacije. Ganljiva pripoved s poetičnim motivom izgubljenih rokavičk:
– Prvi kurac, ki sem ga v življenju imela v ustih, je bil od sovjetskega vojaka. Zgodilo se je za železniško. To je bilo nekaj čudovitega! Pred božičem sem klicala Patricijo, komunizem na vrhuncu. Težko bi zdajle rekla letnico. Bilo je pred božičem, ni bilo snega, vendar je bilo precej hladno. Imela sem nove rokavičke. Veš, take fine, ki sem jih pustila kod njega v avtu, potem pa sem se vrnila ponje. S sabo sem imela porno revijo, tako hudo hard revijo, in sem potrkala na okno, srce mi je bilo, fantastično, ker sem že vedela, kaj zganjanjo te za zapornico! Kako te kurbice pecajo. Najprej so ti avti stali pred železniško, kasneje za. Oni pa so sedeli v teh vojaških kamionih, v vsakem eden – za volanom, pogosto ves dan, zunaj mraz. Potem, po padcu sistema, so stali za železniško, da ne bi tako bodli v oči. Skratka, jaz sem se opogumila in šla z revijo, ker sem vedela, kako pogumno so kurbe hodile do njih. Stopim torej do vojaka (osemnajst let je imel fant) in vojak reče:
– Gospoda, što vi hatjel? – rečem:
– No … pagavarit s taboj …
– No, ja vižu, što ti pa ruski gavariš, no, zahadi … – jaz sem tam malce nabijala o politiki, on je povedal, da je iz Rostova na Donu, da imajo tam neke kozaške običaje, jaz sem bila, vesta, že čisto vzburjena, kurac pokonci, srce močno bije, si mislim, »zdaj, zdaj bom vsa mokra!« in rečem takole:
– U menja jest takij porno magazin, hatjel ti vidjet? – on pa reče:
– Nu, davaj, davaj … – gleda in gleda, na koncu mi reče takole:
– A čornuju tu uže jebal? – torej: če sem že jebal črnko, a ne, jaz rečem:
– Njet, ja še nikagda babi nje jebal … – on pa ves užaloščen:
– Ti nje jebal babi? Ti peder, da? – jaz pa rečem:
– Da, da! – temu so oni rekli »Pjedžik Gamburkij«, torej Peder Hamburški … Tako nekako, kadar gre za kaj tako tujega, Slovani to po navadi povezujejo z Nemci … Reče on:
– No, ja tem nje zanimajus … – rečem:
– A nravitsja tjebje, huj tjebia stajit? Nravitsja tjebje? – torej, če mu kurac stoji, če mu je všeč, on pa:
– No nravitsja, no ja … u menja njet penezi. Kolka hačješ? – rečem:
– Ja ničevo nje haču, ja tjebje še penezi dam, haču vrot! – on pa je, pizda, tako nervozno pogledal, če nihče ne gre, odprl je šlic, tam pa je, pizda, že palma stala in Lukrecija, pizda, ni imela nobenih bruhalskih momentov, en, dva, tri, pizda, pa je tipčku prišlo … Jaz pa sem to takoj izpljunila v robček in tako vprašam, kdaj se bova spet srečala:
– Kagda vstrjetimsja? – on pa mi reče:
– Nikagda! Paka. – Da nikoli! Hja … Grem naprej, pizda, rokavičke sem zgubila! Pa grem do njega, mu rečem, da sem rokavičke tam pustila, pa mi jih je dal, ampak me je s tako nezadovoljno faco pogledal, ni mu bilo všeč, gotovo je hotel spizdit te rokavičke. In takoj pokličem Patricijo v vsej tej evforiji in rečem takole:
– Patricija, kurca sem imela v ustih! – Res je bil čist fantiček, to je treba priznat. – O moj bog, kaj naj pa zdaj naredim, da se mi ne bi kej v ustih naredilo?! – Pa mi Patricija reče takole:
– Pojdi v dežurno lekarno, nič, samo sebidin, Lukri, sebidin, vzemi, pljuni, to so te z gama globulinom, te gramanegativne uničijo vse. Ne se bat, če se ti bo kaj nardilo v grlu, ti jaz, pizda, zrihtam antibiotike, ker jih imam doma, bi še te vzela, a ne. Pa si imela, a vidiš, da si imela, praviš tako, a vidiš, a. A ne. Morala boš še enkrat, morala boš začet hodit tja. – Hja, in takrat do konca!

1 V mislih ima dramo najpomembnejšega predstavnika poljske romantike, Adama Mickiewicza, in sicer dramo Praznik mrtvih (poljsko Dziady). V tem pasusu najdemo več aluzij na omenjeno dramo.
2 Navezovanje na dramo Praznik mrtvih.
3 Citat iz drame Praznik mrtvih.