Novo v zbirki Lambda.
Michel Foucault se je rodil leta 1926 v Poitiersu. Študiral je filozofijo in psihologijo ter postal eden najvidnejših mislecev druge polovice 20. stoletja. Leta 1954 je izdal svojo prvo knjigo: Duševna bolezen in psihologija. Doktoriral je leta 1961, ko je izšla tudi njegova disertacija Zgodovina norosti v času klasicizma. Predaval je na univerzi v Lillu, na pariški École normale supérieure, na univerzah v Clermont-Ferrardu, v Uppsali, Sao Paulu in v Tunisu; leta 1968 je postal profesor na univerzi Vincennes, 1970 pa na Collège de France. S pomočjo zgodovine se je posvečal predvsem vprašanjem moči, oblasti, nadzorovanja, kaznovanja, norosti in seksualnosti. Vse svoje življenje je bil blizu družbeni angažiranosti, tako v času študentskih nemirov kot ob začetkih gejevskega aktivizma. Leta 1962 je izšla njegova knjiga Rojstvo klinike; leta 1966 Besede in stvari; Arheologija vednosti, 1968; Nadzorovanje in kaznovanje, 1975; prvi zvezek Zgodovine seksualnosti – Volja do znanja, 1976; drugi in tretji zvezek– Uporaba ugodij in Skrb zase, 1984. Četrti del Les Aveux de la chair, ki se posveča krščanstvu in je ostal nedokončan, po njegovi volji ni izšel. Michel Foucault je umrl junija 1984 v Parizu za posledicami aidsa.
/ odlomek /
SKLEP
Torej, v okviru priznanih navad (življenjskega režima, domačega upravljanja in dvorjenja mladeničem) in na temelju razmišljanj, ki so jih skušala dopolniti, so se Grki spraševali o seksualnem obnašanju kot o moralnem vložku in skušali določiti obliko umerjenosti, ki se je pri tem zahtevala.
To ne pomeni, da so se Grki na splošno zanimali za seksualna ugodja samo glede teh treh vidikov. V besedilih, ki so nam jih pustili, bi našli številna pričevanja, ki dokazujejo obstoj drugih tem in vprašanj. Če pa se omejimo, kot sem tu hotel storiti jaz, na predpisujoče razprave, s katerimi so skušali premisliti in urediti svoje spolno vedenje, se zdi, da so ta tri središča problematizacije daleč najpomembnejša. Glede njih so Grki razvili spretnosti življenja, vedenja in »uporabe ugodij«, po zahtevnih in strogih načelih.
Na prvi pogled imamo lahko vtis, da so te različne oblike razmišljanja dosti blizu oblikam strogosti, ki jih bomo našli pozneje v krščanskih zahodnih družbah. Vsekakor nas lahko zamika, da bi popravljali še vedno splošno sprejeto prepričanje, da obstaja nasprotje med pogansko mislijo, ki je »strpna« do izvajanja »seksualne svobode«, in mračnimi ter omejevalnimi moralami, ki ji bodo sledile. Dejansko pa se je treba zavedati, da je načelo stroge in skrbno izvajane seksualne zmernosti predpis, ki seveda ne izvira niti iz krščanstva niti iz pozne antike, pa tudi ne iz strogih gibanj, kakršno je na primer stoiško, v helenistični in rimski dobi. Od 4. stoletja naprej najdemo zelo jasno izraženo misel, da je seksualna dejavnost sama po sebi tako nevarna in potratna, tako močno povezana z izgubo življenjske snovi, da jo mora omejiti natančna ekonomija, vsaj toliko, kolikor ni nujna; prav tako najdemo vzorec zakonskega odnosa, ki od obeh zakoncev zahteva enako vzdržnost od vseh »zunajzakonskih« ugodij; in končno najdemo temo moške odpovedi vsakemu telesnemu odnosu z dečkom. Obče načelo zmernosti, sum, da bi bilo spolno ugodje lahko zlo, obrazec stroge monogamne zvestobe, ideal stroge čistosti: Grki seveda niso živeli po tem modelu; toda ali ni filozofska, moralna in zdravstvena misel, ki so jo izoblikovali, izrazila nekaj temeljnih načel, ki so jih poznejše morale – in zlasti te, ki jih najdemo v krščanskih družbah – očitno lahko le prevzele? Vendar ne moremo ostati pri tem; predpisi so si na zunaj res lahko podobni: a to konec koncev dokazuje le, da so prepovedi siromašne in enolične. Način, kako je bila seksualna dejavnost oblikovana, priznana in organizirana kot moralni vložek, ni enak samo zato, ker so dovoljene ali prepovedane, priporočane ali odsvetovane iste stvari.
Videli smo, da je seksualno obnašanje v grški misli oblikovano kot področje moralnega izvrševanja dejanj ugodja, v obliki aphrodisia, ki tekmujejo s težko obvladljivimi silami; da bi ta dejanja dobila obliko racionalno in moralno sprejemljivega vedenja, zahtevajo strategijo mere in trenutka, količine in primernosti; in ta strategija si prizadeva, kot za svojo popolnost in konec, za natanko obvladanje samega sebe, ko je subjekt »močnejši« od sebe, celo v izvrševanju svoje oblasti nad drugimi. No, zahteva po strogosti, ki je zajeta v postavitvi tega subjekta kot gospodarja samega sebe, se ne pojavlja v obliki splošnega zakona, ki bi se mu morali vsakdo in vsi podrediti; temveč bolj kot načelo stilizacije vedenja za tiste, ki bi svojemu življenju radi dali najlepšo in najbolj dovršeno mogočo obliko. Če hočemo določiti izvor teh nekaj velikih tem, ki so dale obliko naši seksualni morali (pripadanje užitka nevarnemu področju zla, obveznost monogamne zvestobe, izključitev istospolnih partnerjev), jih ne samo ne smemo pripisovati tistemu izmisleku, ki se mu reče »judovsko-krščanska« morala, ampak jih zlasti ne smemo imeti za prepovedi, ki bi bile brezčasne, ali pa za neke stalne oblike zakona. Seksualna strogost, ki jo zelo zgodaj priporoča grška filozofija, nima korenin v brezčasnosti kakega zakona, ki bi izmenično dobival zgodovinsko različne oblike represije: ampak izhaja iz neke zgodovine, ki je za razumevanje preoblikovanj moralne izkušnje odločilnejša od zgodovine zakonov: to je zgodovina »etike«, razumljene kot oblikovanje takega odnosa do samega sebe, ki posamezniku omogoča, da se vzpostavi kot subjekt moralnega vedenja.
Po drugi strani je vsaka izmed treh poglavitnih spretnosti vedenja, izmed treh osrednjih tehnik pri samem sebi, ki so se razvile v grški misli – Dietetika, Ekonomika in Erotika – predlagala, če že ne posebne seksualne morale, pa vsaj posebno oblikovanje seksualnega vedenja. Pri tej izdelavi zahtev po strogosti Grki ne samo da niso skušali določiti kodeksa vedenj, ki bi bila obvezna za vse, ampak prav tako niso skušali urediti seksualnega obnašanja kot področja, ki v vseh svojih vidikih izhaja iz enega samega in istega sklopa načel.
V Dietetiki najdemo tako obliko zmernosti, ki jo določa umerjena in primerna uporaba aphrodisia; izvajanje te zmernosti je zahtevalo pozornost, ki se zlasti osredotoča na vprašanje »trenutka« in na medsebojno zvezo med spremenljivimi stanji telesa in različnimi lastnostmi letnih časov; in središče te zaskrbljenosti so bili strah pred silovitostjo, bojazen pred izčrpanostjo in pa dvojna skrb: za preživetje posameznika in za obstoj vrste. V Ekonomiki najdemo obliko zmernosti, ki je ne določa vzajemna zvestoba zakoncev, temveč posebna prednost, ki jo soprog ohranja za svojo zakonito ženo, nad katero izvaja svojo oblast; vloga časa tu ni v izbiri primernega trenutka, temveč v vzdrževanju, vse življenje, posebne hierarhične strukture, značilne za ureditev gospodinjstva; in prav zato se mora moški, da bi zagotovil to stalnost, bati vsakega pretiravanja in upravljati samega sebe v okviru oblasti, ki jo izvaja nad drugimi. Zmernost, ki jo končno zahteva Erotika, je spet drugačna: čeprav ne nalaga popolne vzdržnosti, smo lahko videli, da si zanjo prizadeva in da s seboj nosi ideal odpovedi vsem telesnim odnosom z dečki. Ta Erotika je povezana z dojemanjem časa, ki je zelo drugačno od tistega, ki ga odkrivamo glede telesa ali zakona: gre za izkušnjo minljivega časa, ki neizogibno vodi k bližnjemu koncu. Njena skrb je posvečena dolžnemu spoštovanju
do mladeničeve moškosti in do njegovega prihodnjega statusa svobodnega moškega: ne gre več enostavno samo za to, da je moški gospodar svojih ugodij, ampak da ugotovi, kako lahko najde mesto za svobodo drugega v tem svojem obvladovanju samega sebe in v resnični ljubezni, ki jo čuti do drugega. In konec koncev je prav v tem razmišljanju o ljubezni do dečkov platonska erotika zastavila vprašanje kompleksnih odnosov med ljubeznijo, odpovedjo užitkom in doseganjem resnice.
Lahko se spomnimo tistega, kar je K. J. Dover nedavno napisal: »Grki niso podedovali prepričanja, da je neka božja sila ljudem razkrila sklop zakonov, ki urejajo seksualno obnašanje, in tudi sami takega prepričanja niso vzdrževali. Prav tako niso imeli ustanove, ki bi imela moč, da sili v spoštovanje seksualnih prepovedi. Soočeni s starejšimi, bogatejšimi in bolj razvitimi kulturami, kot so bile njihove, so se Grki počutili svobodne, da lahko izbirajo, prilagajajo, razvijajo in zlasti vnašajo novosti.«1 (1. K. J. DOVER, Grška homoseksualnost, str. 247.) Razmišljanje o seksualnem obnašanju kot moralnem področju pri njih ni bil način, da ponotranjijo, upravičijo ali načelno utemeljijo splošne prepovedi, ki veljajo za vse; to je bil bolj način, da, sicer za zelo majhen del prebivalstva, za odrasle in svobodne moške, izdelajo estetiko življenja, premišljeno umetnost svobode, razumljene kot igre oblasti. Ta seksualna etika, iz katere delno izvira naša, je seveda temeljila na zelo trdem sistemu neenakosti in prisil (zlasti kar zadeva ženske in sužnje); toda v razmišljanju je bila, za svobodnega moškega, problematizirana kot odnos med uživanjem svobode, oblikami oblasti in doseganjem resnice.
Če drzno in zelo shematično pregledamo zgodovino te etike in njenih preoblikovanj v dolgem časovnem redosledu, lahko najprej opazimo premestitev poudarka. V klasični grški misli je jasno, da odnos z dečki pomeni najbolj občutljivo točko in najbolj živo žarišče razmišljanja in dodelovanja; problematizacija tu zahteva najnatančnejše oblike strogosti. Toda v zelo počasnem razvoju bomo lahko videli, da se bo to težišče premestilo: vprašanja se bodo počasi osredotočila okoli ženske. To še ne pomeni, da ljubezen do dečkov ne bo več udejanjana, niti da se ne bo več izražala, niti da se sploh ne bodo več spraševali o njej. Toda prav ženska in odnos do ženske bosta zaznamovala najpomembnejša obdobja moralnega razmisleka o seksualnih ugodjih: bodisi v obliki teme devištva, pomembnosti, ki jo je dobilo vedenje v zakonu, ali pa vrednosti, ki so jo pripisovali odnosom simetrije in vzajemnosti med zakoncema. Sicer pa novo premestitev žarišča problematizacije (tokrat od ženske k telesu) lahko vidimo od začetka 17. in 18. stoletja v izraženem zanimanju za seksualnost otroka in splošneje za odnose med seksualnim obnašanjem, normalnostjo in zdravjem.
Toda hkrati s temi premiki se je zgodilo poenotenje elementov, ki jih lahko najdemo porazdeljene po različnih »spretnostih« uporabe ugodij. Poenotenje se je zgodilo v teoretičnih učenjih – sveti Avguštin je eden izmed primerov – in je omogočalo, da se je v isti teoretični celoti razmišljalo o smrti in nesmrtnosti, o instituciji poroke in okoliščinah za doseganje resnice. Bilo pa je tudi poenotenje, ki bi mu lahko rekli »praktično« in ki je spet zbralo različne spretnosti življenja okoli razvozlavanja samega sebe, postopkov za očiščenje in bojev proti pohotnosti. V središču problematizacije seksualnega vedenja naenkrat nista bila več užitek in estetika vdajanja užitkom, temveč želja in njena očiščevalna hermenevtika.
Ta sprememba bo posledica številnih preoblikovanj. Pričanje o začetku teh preoblikovanj pred razvojem krščanstva najdemo v razmišljanju moralistov, filozofov in zdravnikov iz prvih dveh stoletij naše dobe.
