BUQVE: LITERARNI, FILMSKI IN GLASBENI VEČER S PISATELJICO MIMO SIMIĆ IN Z GLASBENO SKUPINO DRVENA MARIJA
Cafe Open, četrtek, 9. september 2010 ob 19h, open.si
Literarni večer je del projekta BuQve, ki se izvaja v sodelovanju z društvom ŠKUC – Kulturni center Q, Je del programa Ljubljana – svetovna prestolnice knjige 2010 in ga sofinancira Mestna občina Ljubljana.
Mima Simić je pisateljica, filmska in kulturalna teoretičarka, aktivistka in vodja okultne skupine Drvena Marija. Živi v Zagrebu. Kadar ni na zdravilih, piše kratke zgodbe, filmske analize, songe in grafite. Doslej je objavila knjigi Pustolovine Glorije Scott (AGM, 2005) in Otporna na Hollywood – ogledi iz dekonstrukcije tvornice snova (HFS, 2009) – več o knjigi tukaj: http://www.mvinfo.hr/najnovije-knjige-opsirnije.php?ppar=5985. Njene sanje so, da bi predstavljala Hrvaško na Eurosongu, če pa to ne gre, lahko tudi Slovenijo. Z avtorico se bo pogovarjala Suzana Tratnik.
Drvena Marija je družinski glasbeno-književni projekt, najbolj poznan po spremenljivem in psihično nestabilnem članstvu. Nastopajo redko, vendar iz srca – njihove avtorske skladbe so doživele velik uspeh v družinskih krogih, predelave filmskih hitov pa se še vedno vlačijo po mednarodnih sodiščih za avtorske pravice in vojne zločine.
Intervjuja z Mimo Simić lahko preberete tukaj:
http://www.poeattree.eu/Mima_texti_int.html
http://www.narobe.si/stevilka-2/novice-od-tu
Mima Simić
ZDRUŽENJE KRIPLOV
(iz zbirke Pustolovine Glorije Scott)
No, pretekli so že štirje meseci od dogodka, ki je vznemiril visoke kroge angleške družbe, jaz pa si šele zdaj upam vse to spraviti na papir in tako ovekovečiti še enega v nizu številnih uspehov moje prijateljice z Butcher Streeta. Vendar se ta primer v marsičem razlikuje od prejšnjih, ne samo zaradi zanimanja javnosti, ampak tudi zaradi daljnosežnih posledic za dve najuglednejši družini londonske visoke družbe, ki sta se znašli v središču te nenavadne in srhljive spletke.
Vendar se je vse začelo čisto nedolžno, brez kakršnega koli znamenja, da bi se lahko kaj zapletlo in se izrodilo v omenjeni dogodek; k veliki medijski pozornosti pa je precej prispevala tudi sama Glorijina navzočnost.
No, da ne bom zavlačevala, moji zapisi datirajo od 24. 8. 18.., ko me je iz popoldanskega dremeža prebudilo vztrajno zvonjenje v preddverju. Ker je stara Bertha imela prost dan, sem odhitela odpreti vrata, pri čemer sem podrla čajni pladenj, ki se je razbil na tisoč koščkov, kar mi je pokvarilo že tako slabo razpoloženje zaradi izostanka mesečnega perila, tedaj že peti mesec. Tako sem, ne da bi si sploh ogrnila domačo haljo, prišla do vrat in jih z obema rokama potegnila k sebi, hkrati pa spodnjo ustnico povesila do dlesni, s čimer sem nepričakovanemu gostu omogočila, da doživi vse slasti ob pogledu na zgornji, neznatno okrnjen del moje čeljusti. No, pred vrati ni bilo nikogar in bila sem nemalo presenečena, ko sem pogledala na tla in zagledala veliko rjavo ovojnico, zapečateno z rdečim voskom in s kraljevskim pečatom! Takoj sem doumela, da je posredi nekaj neobičajno pomembnega. Zato sem vzela ovojnico, dvakrat zapahnila vrata in se odpravila v toaletne prostore, da bi si opomogla od presenečenja. Dolgo sem tako sedela pred zrcalom in se vztrajno izogibala odurni spaki, ki me je okrutno opazovala z njegove površine. Iz predalnika sem vzela Zbornik grbov in zastav Velike Britanije ter se lotila listanja, da bi lahko ugotovila identiteto pečata prispelega pisma, o katerem bi lahko rekla, da je pripadal Charlesu in Diani Fergusson. Toda besedilo, ki je bilo v knjigi pod pečatom, enakim temu s pisma, se je glasilo: “Združenje kriplov, London, od 1612., ustanovitelj Sir Christopher Reeve, poslanec kraljevske družine”.
– Tako torej! – sem pomislila. – To pa je trd oreh!
Takoj sem se spomnila na Glorijo. Zavrtela sem znano številko in jo povabila, naj mi dela družbo, obenem pa bi se še pozabavali s skrivnostno pošiljko. Ni minila še niti ura in pol od najinega pogovora, ko se je na vratih oglasil zvonec. Začudila sem se in sama pri sebi zamrmrala: – To je danes že drugič! Le kdo bi to bil?
Pustila sem prišleka, naj zvoni še deset trenutkov*.
– Če je potnik naključen, bo zagotovo odšel, – sem pomislila. – Če je neznanec … – Še preden sem končala zloveščo misel, sem zaslišala znani glas:
– Mary, vragtevzemi, odpiraj!
Priznam, močno sem se prestrašila, vendar sem zbrala toliko moči, da sem z možatim altom zakričala skozi zaprta vrata: – Kdo je?
Bila je Glorija. Blago sem jo okarala, ker se ni takoj predstavila, in jo, potem ko sem odprla zapah na vratih, spustila v hišo.
– Ne zamerite mi moje previdnosti, – sem jo ogovorila. – Ob tej uri je London poln nasilnežev …
Glorija me je nestrpno pogledala. – Kje je zdaj ta ovojnica … pismo?
Iz peči, ki mi je neštetokrat služila za sef, sem izvlekla skrivnostno ovojnico, neznatno osmojeno na robovih. Gloria jo je nestrpno strgala in začela brati na glas:
“Ta igra izvira iz Severne Avstralije. Vaša naloga je, da priloženi papir prepišete petkrat in ga ravno tolikokrat pošljete ljudem, ki bodo nadaljevali verigo. Pomnite – verige se ne sme pretrgati! Kdor bo pretrgal verigo, ga čaka velika nesreča. Neki deček je poslal pet pisem in čez nekaj časa je na njegov bančni račun prispelo £10,000. Deček je bolehal za levkemijo, tako da si je s tem denarjem plačal operacijo kostnega mozga, ne dolgo zatem pa še pogreb.
Ni pa edini, ki se mu je nasmehnila sreča potem, ko je nadaljeval verigo.
Toda ko je neki moški iz Georgie pretrgal verigo, so ga naslednjega dne sežgali pripadniki Ku Klux Klana.”
Z Glorijo sva se spogledali in takoj nama je bilo vse jasno.
– Greva! – je vzkliknila Glorija. Zapustili sva stanovanje in se s kočijo odpeljali do restavracije, kjer sva pojedli štiri porcije ocvirkov s krušnimi drobtinami, tri mešane solate, krompirjevo pito, kračo v testu itn. Potem sva se vrnili v moje stanovanje, nekaj malega prigriznili in šli spat.
Zjutraj sva šli po nakupih. Glorija si je kupila ogrinjalo iz zajčjega krzna, bel plišasti klobuček s pajčolanom, rokavice iz čipk kožne barve, medtem ko sem se sama zadovoljila z diskretnim bombažnim perilom barve ingverjevega drevesa.
Tako sva pozabili na neprijeten dogodek s pismom.
Vendar to še zdaleč ni bil konec najine epistolarne pustolovščine, saj naju je nanjo spomnil poštar, ki ga je moj sosed Tom Eliot odpeljal v bolnišnico potem, ko mu je Puppy (Eliotova doga) desno nogo iztrgala iz kolena.
Zakaj psi praviloma ne marajo poštarjev? Poznam neko priletno damo, katere psi so napadli ubogega poštarja ravno, ko je omenjeni dami izročal telegram sožalja. Njena vnukinja je namreč preminila pod kolesi šolskega avtobusa. Voznik je resda prisegal, da je mala “sama zletela” na cesto, toda na sodišču so ga razkrinkali in obsodili na dosmrtno ječo, brez možnosti pomilostitve.
Ah, ti psi!
Kakor koli že, Glorija in jaz sva se odločili malo podrobneje prevohati ta dogodek s pismom. Zato sva se odpravili v Rockefeller Center, kjer je bila podružnica Združenja kriplov. Tam naju je pričakal predsednik združenja, ki se je predstavil kot William Clinton, tudi pretendent za mesto predsednika Društva gluhonemih paraplegikov, ki je bilo pravkar v procesu ustanavljanja. Ponudil nama je čaj, ki sva ga z veseljem sprejeli. Glorija se je namreč že dvakrat zadela, tako da nama na to ni bilo treba misliti vse do večera. Malo smo poklepetali in, glej, njene čudežne sposobnosti so spet prišle do izraza in presenetile vse navzoče.
– Ah, Bill, kakšna škoda, ker niste poročeni! Toda gotovo se ne ukvarjate s košarko, strojepisjem, niti s tenisom. Najraje imate jedi, za katere ni treba uporabljati jedilnega pribora.
Bill je strmel v tla. Očitno mu je bilo neprijetno poslušati, kako Glorija sredi belega dne pere njegovo umazano perilo. No, Glorija je takoj hitela vse pojasniti. Govoreč Clintonu, je začela: – Vidite, nimate poročnega prstana, tako sem sklepala, da niste poročeni. Toda, na žalost, nimate niti roke, zato je bilo zelo enostavno sklepati tudi o vsem drugem, kajne? – ga je retorično vprašala s prijaznim nasmehom.
Ker ni bil več razpoložen za pogovor, sva ga zapustili. Glorija je primer tako in tako smatrala za rešen. Ubogi Clinton je želil pritegniti pozornost javnosti. Ljudem je pošiljal grozilna pisma, pri čemer je uporabljal kraljevski pečat, da bi tako zabrisal sledove. Tako so ljudje, ne da bi upoštevali pravila smrtonosne igre, nepojasnjeno umirali, vsa krivda pa je bila zvaljena na lastnike pečata, pripadnike visokega rodu. K sreči je Glorija razkrinkala morilca – in v trenutku, ko je prišla policija, da bi izvršila aretacijo, je bilo ugotovljeno, da je Clinton naredil samomor. Britvico si je dal med prste desne noge in si z veščim prijemom iz joge prerezal vratno arterijo.
Na ta način je priznal vse zločine. Pozneje se je govorilo, da se je ubil zato, ker je iz bolnišnice dobil izvide, po katerih bi si moral dati amputirati obe nogi do pasu, ker ga je dobro zagrabila gangrena. Toda, Glorija in jaz sva poznali resnico – on je bil pravi zločinec.
Toda s svojo nogo je prehitel roko pravice.
London, 18..
AVSTRALIJA
Spoznali sva se preko nekih prijateljev in že istega večera sva bili v njeni postelji. Živi na robu mesta, tam, kjer so neasfaltirane poti, mačji raj. Televizijo pusti prižgano vso noč, snega je kot za božič. Okoli kartonskih vrat se smuka mačka v očimovih copatih ali pa narobe. Dajeva se dol neresnično in brez strasti, kakor da bi se kepali s televizijskim snegom. Potem pred jutrom zaspim, hladnih rok in s skrčenim mehurjem, čakam, da očim odide v službo, in mačka z njim.
Prebudijo me glasovi z zgornjega nadstropja, zidovi nosijo zvoke kakor voda. Ona spi, kazajoč hrbet, v kotu sobe električna mavrica. Po hiši iščem stranišče, najdem samo umivalnik in splezam nanj, vlažen porcelan mi drsi pod stegni.
Vrnem se v sobo in jo opazujem. Njen hrbet je ozek in posredi narezljan s hrbtenico, preštevam njena vretenca. Očitno na glas, saj se obrne in me gleda.
– Zajtrk, – reče brez interpunkcije in grem za njo v kuhinjo. Na hladilniku nekakšne slike, ogromna ženska jo drži v objemu, ki spominja na naročje – ena tistih montiranih fotografij, ki se izdelujejo za poroke, krste in predvidene pogrebe.
– To je moja mama, – reče. – Iz lanskega poletja.
Na sliki ni videti, kateri letni čas je, na takšnih slikah je vedno poletje – jesen, pomlad in zima.
– Pred Avstralijo.
Skozi napeljavo zaklokotajo samoglasniki psovk. – Divjaki – reče. – Ves pofukan dan se derejo, ne morem se učiti – ponoči se fukajo kot živali.
Postreže mi metin čaj, brez meda in limone. Pijem ga hitro, kot da je ricinusovo olje.
– Ej, – rečem – moram iti. Predavanje.
Tega ne pravim njej, temveč fotografiji na hladilniku, bedasto, kakor da bi se opravičevala.
– Bila je nekaj kakor bolna in potem, tako, puf – kar naenkrat je odšla v Avstralijo.
V kuhinjo pride mačka in hitro, ne da bi naju pogledala, smukne pod stol.
– Bolezen, pa Avstralija, zajebano čudno življenje … A poglej jo. Gora. Enkrat je tako močno kihnila, – zavzdihne – da si je polomila vsa rebra.
(Prevod: Suzana Tratnik)
—
Trenutek – ang. mera za čas (≈87 sek.)
