Zbirka – založba ŠKUC-Vizibilija
Je majhna in neprofitna založba, specializirana na leposlovje in teorijo v polju spolov in seksualnosti, s posebnim poudarkom na ženski homoerotiki.
Petra Hrovatin: »Mednožje misli«
Pesniška zbirka »Mednožje misli« je prvenec Petre Hrovatin.
Avtorica se v zbirki dotika intimnih prostorov dojemanja sveta, lastne refleksije ali interakcij z drugimi subjekti ali objekti. Zbirka je iskanje obstoja v vmesnih prostorih, ki so izvzeti iz trenutnega življenja in postavljeni v nov kontekst; v mestne luči, izmaknjene kozarce, odložene žlice, kariraste prte – rekvizite za izražanje lastne ali družbene trenutnosti. Nanizani, mimobežni, impresionistični utrinki so trpki in ostrih robov, mestoma se prelomijo v liričnost; kadar gre za odnos do družbenih pojavov, se prevesijo v distancirano, parodično odtujitev. Tematika je izrazito urbana, fluidna in v nenehnem iskanju. Avtorica je absolventka krajinske arhitekture na Univerzi v Ljubljani. Poleg poezije se ukvarja tudi z režijo in snemanjem kratkih dokumentarnih filmov, grafičnim oblikovanjem, izdelavo svetlobnih instalacij, izvedbami uličnih akcij ter sodeluje s sodobnimi umetniškimi festivali.
Nataša Sukič: »Molji živijo v prahu«
Tudi tretje literarno delo nominiranke za Dnevnikovo fabulo 2010, ki je obenem pisateljičin prvi roman, v slovenski literarni prostor prinaša družbeno kritiko in nelagodje ter prodorno, inovativno, pretanjeno in pogumno pisavo, s čemer avtorica ostro zareže v družbene samoumevnosti in hipokrizijo. S tem romanom Nataša Sukič, čeprav na bistveno drugačen način, nadaljuje z linijo, ki jo je začrtala že v svoji odmevni knjigi kratkih zgodb »Otroci nočnih rož« – z analizo mehanizmov, spodbujevalcev in izvorov populističnega in primitivnega sovraštva do vsakršne drugačnosti ter s prikazom nemoči tistih, ki sovražijo.
Roman (pisateljico so pri pisanju navdihovali predvsem Naomi Klein, Orwell, Foucault) vsebuje elemente futurizma in socialne srhljivke. Postavljen je v nedoločeno bližnjo prihodnost, vendar deluje nenavadno realistično. Njegovi osrednji temi sta nadzorovanje in kaznovanje – nadzor nad posameznikom, nasilje nad političnimi uporniki in manjšinskim/disidentskimi telesi, manipulacija s človeškim umom, eksperimentiranje s človeškimi življenji. V ospredju sta dva glavna protagonista: nadzornik v zaporu Dren in transeksualka, ki v romanu edina ostaja brez imena, kar še dodatno ponazarja brezimnost oziroma nevidnost »spolnih izobčencev«. Srečanje s transeksualko Drenu popolnoma spremeni življenje in mu zamaje slepo, skoraj fanatično vero v državo in njene institucije. Ljubezenska čustva do nje so zanj pogubna – prvič v življenju se sooči s svojo strahopetnostjo, nemočjo in dvomom v družbeni red, prvič se v njem prebudi vest. Vendar je Dren slabič, poln gneva in predsodkov do homoseksualcev, transeksualcev, brezdomcev, migrantov, šibkih, drugačnih. Kot tak se na koncu odpove »priložnosti«, da bi izstopil iz »sistema«. Ostane suženj, izvrševalec nasilja za potrebe režima in na koncu še rabelj, ki svojo prepovedano ljubezen pospremi na morišče. Dren tako simbolizira tiho, molčečo večino, ki ne ukrepa, ki ostaja pasivna, ki dopušča, da se pred njenimi očmi in »v njenem imenu« dogajajo družbene grozote.
Nataša Sukič je pisateljica, publicistka, kulturna delavka, DJ-ka, dipl. ing. elektrotehnike in podipl. študentka humanističnih ved.
Urška Sterle: »Večno vojno stanje«
Je druga zbirka kratkih zgodb pisateljice, prevajalke in performerke Urške Sterle, ki je bila za svoj literarni prvenec Vrsta za kosilo nagrajena z Zlato ptico za literaturo, zanj pa je prejela tudi nominacijo za Dnevnikovo nagrado Fabula. Večno vojno stanje je konceptualno zaokrožena zbirka kratkih zgodb, ki se dotikajo urbanega življenja, margin in večnega vojnega stanja, ki obstaja tako v družbi kot znotraj posameznika. Na straneh zbirke se nočne ptice obrobja s svojimi preživetvenimi strategijami srečujejo s porastom nacionalizmov, ki so si preko nezamejenega sovražnega javnega diskurza izborili domačijsko pravico v samem osrčju današnje slovenske družbe. Nizajo se zgodbe marginalcev, ki se soočajo z brezperspektivnostjo svojega bivanja v opusteli mestni krajini, ki je hkrati ječa, v katero so ujeti, in edino zavetje, v katerem jim je dopuščeno nekaj svobode. Trk svetov, pa naj si gre za zaskrbljeno liberalne, dušebrižniško konservativne, obrobne in skorajda nevidne, oblastno neonacistične ali trdoživo progresivne svetove, in bitke med sistemsko programiranostjo in potrebo po lastnem izrazu znotraj posameznika, je večno vojno stanje, ki je tista rdeča nit, ki spaja stilsko raznolike zgodbe zbirke v celoto. V svojem tavanju trkajo ob odtujena normalizirana telesa, radikalno nezmožnost sobivanja in medializirano realnost medčloveških odnosov. Žepi svobode, ki jih okušajo, so vselej zgolj začasna bivanjska stanja v prostoru in času, ki ne dopuščata ne humanosti ne samorefleksije.
Andrea Weiss: »Vampirke in vijolice: lezbijke v filmu od transvestitskih zvezdnic, Dietrich in Garbo, do vampirskih filmov iz poznih šestdesetih in filmov Silkwood ter Vijolična barva
Knjigo Andree Weiss, ki je v originalu izšla leta 1992, je prevedla Nataša Velikonja. Delo pomeni temeljno analizo prisotnosti lezbijk v ameriški in evropski kinematografiji od njenih začetkov, od prvih zakodiranih filmskih podob ženske homoerotike pa vse do 90. let prejšnjega stoletja. Neustavljivemu celuloidnemu šarmu sledimo skozi analizo ženskih užitkov in transgresivnosti v nemem in zgodnjem zvočnem filmu, medlimo ob hollywoodskih divah iz 30. let, ter sledimo povojni filmski industriji skozi prizmo Hollywooda, vampirskih filmov in pojava feminističnega in lezbičnega art filma. Andrea Weiss je mednarodno priznana filmska ustvarjalka, producentka in teoretičarka. Med drugim je soustvarila lezbične dokumentarne filme Pariz je bila ženska, Tiny & Ruby ter Pred Stonewallom.
