Novo v zbirki Lambda.
Intimno državljanstvo je razprava o skupini protestnic in protestnikov, ki so v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja v pročelje parlamenta metali jajca in protestirali proti nameri nekaterih parlamentarcev, da iz ustave črtajo pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok. Dotika se vprašanj, ki jih odpira gejevski par, ki na paradi ponosa nosi transparent z napisom »hočva ohcet«. Ukvarja se z intimnimi izbirami, ki so bile onemogočene samskim ženskam z referendumom o oploditvi z biomedicinsko pomočjo, z vprašanji, ki jih zastavljajo istospolne družine, z zgodbami, ki jih pripovedujejo transspolne osebe … Vse to so intimne zgodbe, razpete med zasebnostjo in javnostjo posameznikov in posameznic. Vsaka od njih govori o potrebi po novih ali ohranjanju že pridobljenih političnih, socialnih in civilnih pravic, ki jih združuje koncept intimnega državljanstva. Ta zahteva in napoveduje nove načine podeljevanja pravic, ki ne smejo temeljiti na izključevalnih fiksnih identitetah, pač pa morajo upoštevati fluidnost sodobnih identitet. Prav zaradi tega intimno državljanstvo zahteva tudi novo politiko, ki se oddaljuje od identitetnega manjšinskega diskurza. V razpravi avtor ponuja model problemske politike kot popravek identitetnih politik – te so namreč pogosto asimilacijske in ne problematizirajo družbenih razmerij moči, medtem ko problemska politika v kontekstu intimnega državljanstva v ospredje postavlja vprašljivost heteronormativnosti kot dominantne oblike družbenih razmerij.
Roman Kuhar je docent na Oddelku za sociologijo Filozofske fakultete v Ljubljani in raziskovalec na Mirovnem inštitutu. Je avtor več del, med drugim Mi, drugi (2001), Medijske podobe homoseksualnosti (2003), Neznosno udobje zasebnosti (2005, z A. Švab) in Na križiščih diskriminacije (2009).
/ odlomek /
Uvod – o dilemah
Kot gejevski aktivist sem bil pogosto soočen z vprašanjem, čigave interese v svojem političnem delovanju zastopam in v imenu koga pravzaprav politično delujem. Kdo so »ljudje iz baze«, ki jim odgovarjam? Včasih se mi je namreč zdelo, da je politična agenda, ki ji slovensko gejevsko in lezbično gibanje sledi, rezultat povsem zasebnih izkušenj, interesov, želja, idej in ciljev aktivistov ali aktivistk, še pogosteje pa rezultat preprostega sledenja agendam, ki jih postavljajo starejša, večja, bolj izkušena gibanja v zahodni Evropi in Ameriki. S temi cilji so se geji in lezbijke lahko strinjali … ali pa tudi ne. Kadar je bilo moje delo kritizirano v smislu nedopustnega govorjenja v imenu nekoga drugega, se je oznaka »gejevski« zdela preveč unificirajoča, da bi lahko zajela heterogenost želja, potreb, agend in ciljev »baze«, ki je kritizirala moje/naše delovanje. Še bolj me je to vprašanje mučilo, ko se je zdelo, da vsak od aktivistov in aktivistk vleče na svojo stran in so naši politični cilji in naše politične vizije diametralno nasprotne. Takrat sem se spraševal, kaj imajo geji in lezbijke pravzaprav skupnega? Je istospolna usmerjenost lahko tisto »skupno«, če pa vsak posameznik svojo seksualnost živi na svoj specifičen in edinstven način in ima v zvezi s tem svoje specifične izkušnje, potrebe, želje? Ob analognem razmisleku, da bi bilo tovrstno poenotenje na osnovi heteroseksualne spolne orientacije pravzaprav skrajno nesmiselno, je slika postajala jasnejša. Geji in lezbijke imajo – morda s pomembno izjemo izkušnje homofobičnega nasilja, ki se manifestira na najrazličnejše načine – skupen le zunanji identitetni označevalec: homoseksualci. Ta pa se zaradi unificirajoče in homogenizirajoče narave zdi skrajno neprijeten in problematičen koncept. Celotna zgodba dobi dodatne vidike, če v razpravo vpeljemo še vsaj dve identitetni kategoriji, s katerima se gejevsko in lezbično gibanje pogosto ponaša: biseksualci in transseksualci.
Pred časom me je na predavanju v Mariboru nekdo iz publike vprašal, na kakšen način slovensko gejevsko in lezbično gibanje naslavlja vprašanje biseksualnosti, glede na to, da se gibanje v javnosti predstavlja z oznako GLBT (geji, lezbijke, biseksualci, transseksualci/transspolne osebe). V zadregi sem lahko odgovoril le, da so biseksualci pogosto zgolj lepotni privesek gibanja, ki želi biti inkluzivno. Enako velja za transseksualce, čeprav pri tem ne smemo spregledati pomembnih »transprojektov«, ki v zadnjem času nastajajo v glbt-nevladnih organizacijah. A vendarle: vprašanje je bilo na mestu. Kje v zgodbi o homoporokah, ki je trenutno prav zagotovo v vrhu politične agende slovenskega (in tudi drugih) glbt-gibanj, so biseksualci in transseksualci ter njihove specifične potrebe, želje in cilji? Naj morda še malo počakajo, ker zgodovinski trenutek še ni pravi? In ponovno: kaj imamo z njimi pravzaprav skupnega? Kaj združuje vse omenjene identitetne skupine?
Najpreprostejši odgovor na zastavljeno vprašanje je: pozicija drugorazrednega državljanstva. Tisto, kar je skupno gejem, lezbijkam, biseksualcem, transseksualcem – ne glede na njihovo notranjo heterogenost – so njihove »intimne izbire«, ki niso normativne ali – še bolje – niso heteronormativne. Predpono hetero- tu uporabljam v povezavi s pričakovanimi spolnimi vlogami ter iz njih izpeljanimi pričakovanji glede seksualnih/intimnih izbir. Rečeno drugače, družbena razmerja, ki omenjene posameznice in posameznike konstituirajo kot marginalne drugorazredne državljane, so posledica transgresije heteroseksualne matrice. To pa pomeni, da je državljanstvo kot koncept ne samo, kot ugotavlja feminizem, spolno označena kategorija, pač pa tudi seksualno. V koncept državljanstva ni vpisan zgolj moški, ampak heteroseksualni moški.
Ker koncept državljanstva spričo političnih, družbenih in ekonomskih sprememb v svetu ponovno postaja aktualni koncept tako v politološki kot sociološki znanosti, se je zdelo smiselno, da v izhodišče pričujoče razprave postavim prav koncept državljanstva. S tem konceptom so namreč povezana vsa preostala vprašanja, ki me tu zanimajo: razmerje med javnim in zasebnim ter nenormativnimi intimnimi/seksualnimi izbirami, nove intimne zgodbe in človekove pravice ter nenazadnje s tem povezano vprašanje politike. Državljanstvo namreč ni neproblematična politična kategorija, čeprav na videz deluje zgolj kot status, ki ljudem določene skupnosti (nacionalne države) podeljuje pravice in obveznosti. Državljanstvo je tudi vprašanje kulturnih, simbolnih in ekonomskih praks, s katerimi posameznice in posamezniki oblikujejo in zahtevajo nove pravice ter si prizadevajo za razširitev ali pa ohranitev že pridobljenih pravic. Še posebej tako imenovano »aktivno državljanstvo« ni zgolj status, pač pa prvenstveno politični projekt (Jalušič, 2003). Državljanstvo kot koncept in praksa je povezano z vprašanjem vključevanja in izključevanja, saj nikoli ni bilo podeljeno vsem članom določene politične skupnosti. Središče mojega zanimanja so tako prav tisti prelomi, povezani z intimnimi izbirami, kjer do tovrstnega izključevanja prihaja.
Državljanstvo kot izhodiščni koncept se mi zdi pomemben tudi zato, ker v sodobnosti lahko govorimo o množenju pomena državljanstva. Danes tako govorimo o kulturnem državljanstvu, potrošniškem državljanstvu, feminističnem državljanstvu (…), vsi ti vidiki pa dopolnjujejo ali kristalizirajo Marshallovo (1994 [1950]) konceptualizacijo treh oblik državljanstva in z njimi povezanih pravic: politično, socialno, civilno. »Nov« koncept državljanstva, ki sem ga tu vzel za izhodišče razprave, je tako imenovano intimno državljanstvo (Plummer, 1995, 1996a) ali seksualno državljanstvo (Ewans, 1993, Weeks, 1998, Richardson, 1998, 2000, 2000a, Bell in Binnie, 2002). Dejstvo, na katerem temelji koncept seksualnega oziroma intimnega državljanstva, je ugotovitev, da državljanstvo, ki je bilo prvotno usmerjeno zgolj na javno sfero, vse bolj zadeva tudi vprašanja zasebnosti. Politika državljanstva namreč definira tudi seksualno/intimno politiko; varna spolnost je tako postala naloga odgovornega državljana, načrtovanje rojstev ravno tako, gejevsko in lezbično gibanje zahteva enake pravice kot pripadajo heteroseksualnim partnerjem in podobno. V ožjem pomenu seksualno državljanstvo pomeni vprašanje seksualnih pravic, ki so določenim posameznikom zagotovljene, nekaterim pa nepriznane in odtujene. Gre za vprašanje, na kakšen način nam je dovoljeno izražati samega sebe v seksualnem pomenu. Širšo definicijo podaja Plummer, ki pravi, da seksualno ali intimno državljanstvo predstavlja »verigo pojavljajočih se skrbi glede pravic, da sami izberemo, kaj želimo početi s svojimi telesi, občutji, identitetami, partnerskimi zvezami, s svojim spolom, erotiko in s svojimi reprezentacijami« (Plummer, 1995:17). Subjekti intimnega državljanstva torej niso zgolj geji in lezbijke, pač pa, kot pravi Weeks (1998), vsak državljan, ki je spričo vse večje pomembnosti seksualne subjektivnosti znanilec nove politike intimnosti in vsakdanjega življenja.
Intimno državljanstvo bom uporabil kot izhodiščno mesto, s katerega bom razmišljal o novih oblikah politike, ki jih »intimni državljan/ka« zahteva in odgovarjajo njegovim/njenim potrebam, željam in interesom. Model problemske politike, ki ga predlagam kot enega od možnih politik implementacije intimnega državljanstva, je pravzaprav odgovor ali, rečeno drugače, korekcija identitetne politike, ki v primeru gejevskega in lezbičnega gibanja navkljub številnih (pravnim) zmagam zahteva svoj negativni »stranski produkt«. Ta se kaže predvsem v tem, da identitetna politika s predpostavko o unificiranem subjektu (»vsi geji in vse lezbijke želijo/potrebujejo isto«) proizvaja tiste, katerih izkušnje so reflektirane, in tiste, ki še naprej (in še bolj) ostajajo na margini. Zdi se, da se gejevskemu in lezbičnemu gibanju ni uspelo izogniti vzpostavljanju novih izključevanj znotraj same gejevske in lezbične skupnosti; poročeni monogamni gejevski in lezbični pari tako postajajo normalizirani »dobri državljani«, vsi, ki izpadejo iz tako postavljenega okvira državljanstva, pa so izključeni.
Jedro problema, ki sem ga izpostavil, ima vrsto ozadij, ki so predmet številnih akademskih razprav in jih predstavljam v prvih, uvodnih poglavjih. Čeprav se tukajšnja razprava pomika od abstraktnega h konkretnemu, se tudi v poznejših poglavjih vračam k omenjenim ozadjem in reflektiram tisto, kar sta predvsem queerovska in feministična teorija že proizvedli. Načrt razprave je takšen: prva tri poglavja so pregledna in z njimi postavljam temelj za nadaljnjo razpravo. V prvem se ukvarjam s starim vprašanjem dveh perspektiv v razumevanju človekove seksualnosti: esencializem in konstruktivizem. Poglavje zaključujem s predstavitvijo queerovske teorije kot zadnjega teoretskega projekta znotraj družbenega konstruktivizma, na katerega se v nadaljnji razpravi pogosto sklicujem in naslanjam. Tema drugega poglavja je zgodovina gejevskega in lezbičnega gibanja. Zgodovine tu ne mislim v obliki deskriptivne analize dogodkov, pač pa predvsem preko politik, ki jih je gejevsko in lezbično gibanje implementiralo v svojem boju za pravice. Tudi to poglavje zaključujem s queer – tokrat s queerovskim aktivizmom, ki predstavlja pomembno kritiko sodobne identitetne politike človekovih pravic. Povezavo med prvim in drugim poglavjem vzpostavljam z vprašanjem o obstoju ali neobstoju stika med znanostjo (razprava esencializem : konstruktivizem) in prakso gejevske in lezbične politike. V tretjem preglednem poglavju v razpravo vpeljujem koncept državljanstva. Slednjega obravnavam v smislu politike izključevanja in vključevanja. Zanima me, kje prihaja do izključevanja in zakaj, hkrati s tem pa v kontekstu politik vključevanja obravnavam različne teoretske modele, ki poskušajo vzpostaviti korekcijo liberalno razumljenega koncepta državljanstva. S tem so postavljeni temelji nadaljnje razprave, ki od tu naprej prehaja k vse bolj konkretnim vprašanjem oziroma k fokusu razprave – intimnemu državljanu in njegovim »novim intimnim zgodbam«. V uvodu četrtega poglavja se zato najprej ukvarjam z razmerjem med zasebnostjo in javnostjo, nato pa v petem poglavju s samim konceptom intimnega državljanstva ter statusom in prakso intimnega državljana preko pravic prakse, identitete in partnerske zveze. Razpravo o intimnem državljanstvu nato počasi zamejujem na vprašanje gejev in lezbijk kot intimnih državljanov in jo konkretiziram v aktualni razpravi o istospolnih porokah. V zaključnem poglavju se vrnem k vprašanju identitetne politike in njene kritike ter v kontekstu koncepta intimnega državljanstva predlagam model problemske politike, ki je za razliko od identitetne bolj vključujoč in bolje naslavlja heterogenost novih intimnih zgodb.
Na poti k predstavljenemu cilju se – tako se bo morda zdelo – podajam na številne stranpoti, ki bodo pravzaprav moj poskus osvetljevanja in poglobitve problematike z različnih zornih kotov. Vse te poti ubiram samo zato, da se vedno znova vrnem k »intimnemu državljanu/ki« in k njegovim/njenim »intimnim izbiram«, ki so znanilke ne samo nove morale, pač pa tudi nove politike.
